Jedro

Izpolnjevanje pogoja iz 4. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS (trajni vir preživljanja najmanj v višini, ki omogoča materialno in socialno varnost) se dokazuje z dokazilom o redni zaposlitvi in s tem, da višina dohodkov ustreza višini, ki je določena z Uredbo vlade RS o določitvi zajamčenega osebnega dohodka - kot to določa 5. člen Uredbe o merilih za ugotavljanje izpolnjevanja določenih pogojev za pridobitev državljanstva RS z naturalizacijo (Uradni list RS, št. 47/94).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 39/97-10 z dne 19.11.1998.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 19.12.1996. S to odločbo je tožena stranka zavrnila vlogo tožeče stranke za pridobitev državljanstva Republike Slovenije na podlagi 10. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS). Ugotovila je, da tožeča stranka ne izpolnjuje pogoja iz 4. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS, ker izpolnjevanje tega pogoja ni izkazala v skladu s 5. členom Uredbe o merilih za ugotavljanje izpolnjevanja določenih pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije z naturalizacijo (Uradni list RS, št. 47/94, v nadaljevanju uredba).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je tožena stranka dejansko stanje popolno ugotovila in svojo oceno pravilno oprla na 4. točko 1. odstavka 10. člena ZDRS, v povezavi s. 5. členom uredbe. Po 4. točki 1. odstavka 10. člena ZDRS mora imeti oseba, ki prosi za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, zagotovljen trajni vir preživljanja najmanj v višini, ki omogoča materialno in socialno varnost. Izpolnjevanje tega pogoja z zaposlitvijo se po 5. členu uredbe dokazuje z dokazom o redni zaposlitvi in s tem, da višina dohodkov ustreza višini, ki je določena z Uredbo Vlade Republike Slovenije o določitvi zajamčenega osebnega dohodka. Iz upravnih spisov izhaja, da je tožeča stranka v upravnem postopku predložila le dokazila o zaposlitvi za določen čas, kar pa ni dokaz za trajni vir preživljanja, najmanj v višini, ki omogoča socialno in materialno varnost. Rentne pogodbe o preživljanju, ki jo je predložila sodišču prve stopnje dne 15.6.1998, pa pri presoji odločbe tožene stranke, ni mogoče upoštevati, ker se na njo tožeča stranka v upravnem postopku ni sklicevala.

V pritožbi uveljavlja tožeča stranka vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Ugotovitev, da nima zagotovljenih sredstev za preživljanje, ni pravilna. Izkazala je, da se preživlja s honorarnim delom, njej in otrokom pa pri preživljanju pomaga tudi izvenzakonski partner. Prejema tudi redno mesečno rento, o čemer je sodišču prve stopnje tudi predložila overjeno pogodbo. Redno mesečno rento je prejemala že tudi v času odločanja tožene stranke, tega pa tožena stranka ni ugotovila, ker ni izvedla postopka tako, kot ga predpisuje 3. odstavek 143. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86), in je o tem ni zaslišala. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi in odpravi izpodbijano sodbo in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno odločilo in za svojo odločitev navedlo pravilne razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja.

Na drugačno odločitev ne morejo vplivati pritožbeni ugovori. V upravnem sporu presoja sodišče zakonitost izpodbijanega upravnega akta na podlagi dejanskega stanja v času njegove izdaje. Iz upravnih spisov izhaja, da je tožeča stranka v upravnem postopku izpolnjevanje pogoja iz 4. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS dokazovala le z listinami o svoji pogodbeni zaposlitvi za opravljanje začasnih del v podjetju R. d.o.o, L. Drugih dokazov za izpolnjevanje tega zakonskega pogoja pa ni predložila, čeprav jo je tožena stranka na vsebino določbe 5. člena uredbe izrecno opozorila z dopisom z dne 17.10.1996, v katerem je tudi navedla, da predložena dokazila ne dokazujejo izpolnjevanja zakonsko določenih razlogov. Navedeni dopis je bil tožeči stranki vročen dne 21.10.1996. Da naj bi prejemala tudi redno mesečno rento, na katero se sklicuje v pritožbi, tudi ne izhaja iz zapisnika o zaslišanju tožeče stranke, ki je bil opravljen dne 15.5.1995, niti iz njene izjave, dane na zapisnik z dne 17.2.1995. Glede na navedeno ni mogoče pritrditi tožeči stranki, da v upravnem postopku ni imela možnosti, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, na katere se mora opirati odločba.

Ker niso podani v pritožbi zatrjevani razlogi in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.