Jedro

Okoliščine, ki so za prenehanje delovnega razmerja po navedeni določbi ZDR odločilnega pomena so neupravičen izostanek, ki mora trajati zaporedoma pet delovnih dni, in nevrnitev delavca (tožnika) na delo.

Če sodišče druge stopnje ni odgovorilo na navedbe v pritožbi, ki se ne nanašajo na navedene okoliščine, ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 375. členu v zvezi s prvim odstavkom 354. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP iz leta 1977 - v nadaljevanju: ZPP).

Določbe ZPP o vsebini in sestavi pisnega odpravka sodbe (337. in 338. člen ZPP) veljajo tudi za sodišče druge stopnje. Če je sodba sodišča druge stopnje obrazložena tako, da iz nje ni mogoče ugotoviti, kaj so navedbe pritožbe in kaj ugotovitve, sklepi in stališča sodišča druge stopnje, je lahko dana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika na razveljavitev sklepov direktorja tožene stranke z dne 4.7.1997 in Komisije za vloge in pritožbe (v nadaljevanju: KVP) z dne 4.8. in 19.9.1997, na podlagi katerih mu je prenehalo delovno razmerje po 6. točki prvega odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93, v nadaljevanju: ZDR). Zavrnilo je tudi nadaljnje tožnikove zahtevke na vrnitev na delo na delovno mesto sprejem in pranje embalaže, na priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja in na plačilo plače od junija 1997 dalje. Ugotovilo je, da tožnik od 24.6.1997 dalje, ko mu je prenehal bolniški stalež, pet delovnih dni zaporedoma ni prišel na delo, in se na delo ni vrnil. Tožnika so zdravstveni organi seznanili, da je bil bolniški stalež zaključen in da se mora vrniti na delo. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da zaslišanje dr. K. in dr. B. ni potrebno, ker zadostujeta pisni izjavi Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije in lečeče zdravnice Javnega zavoda zdravstveni dom C. V pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje je tožnik navajal, da ponovno odločanje pred KVP ni bilo zakonito, da ni bil vabljen na sejo Zdravniške komisije I. stopnje, da je prejel njeno mnenje z dne 24.6.1997, vendar iz njegove vsebine ni mogel vedeti, da mu je bil dne 23.6.1997 zaključen bolniški stalež. Navajal je tudi, da je utemeljeno sklepal, da Zdravniška komisija II. stopnje ni presojala o njegovi upravičenosti do bolniškega staleža do 12.8.1997. S tem, da nista bila zaslišana zdravnika dr. K. in dr. B., je bilo kršeno načelo neposrednosti, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in je sprejelo dokazno oceno sodišča prve stopnje. V sodbi je utemeljilo, zakaj je zavnilo pritožbene navedbe, ki se nanašajo na ponovno odločanje na KVP, zakaj je tožnik vedel, kdaj je bil zaključen bolniški stalež in zakaj ni bilo potrebno zaslišanje navedenih prič.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožeča stranka vložila revizijo zaradi razlogov iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, v nadaljevanju: ZPP). Predlagala je, da revizijsko sodišče sodbo sodišča druge stopnje razveljavi in mu vrne zadevo v novo sojenje. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je po mnenju revidenta podana zato, ker sodišče druge stopnje v zvezi z zaslišanjem prič dr. K. in dr. B. ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče ni navedlo, zakaj ni bilo kršeno načelo ustnosti, temveč je le navedlo, da ni potrebno dodatno zaslišanje prič.

Bistvena kršitev določb postopka je tudi v tem, ker obstaja nasprotje med razlogi sodbe sodišča druge stopnje in vsebino listin oziroma izpovedb v pritožbi. Napake so v datumu mnenja Zdravniške komisije I. stopnje o tem, do kdaj tožnik lahko ostane doma (po 12.8.1997), napake pa so tudi v drugih datumih, ki jih sodišče druge stopnje nepravilno povzema iz pritožbe. Gre torej za nasprotja, ki se nanašajo na navajanje tožnika v pritožbi. Zato je sodišče druge stopnje presojalo navedbe tožnika v drugačni vsebini, kot je bila v resnici navedena. Vsebina pritožbe je torej drugačna, kot jo navaja sodišče druge stopnje.

Bistvena kršitev določb postopka je tudi v tem, ker je sodišče druge stopnje navedlo, da ni potrebno dodatno zaslišanje prič, kar bi naj pomenilo, da so bile priče že zaslišane. Zaslišanja ni bilo, ker je sodišče prve stopnje upoštevalo le pisne odgovore dr. K. in dr. B. Nasprotje je tudi med vsebino pritožbe in tem, kar je navedeno v razlogih sodbe sodišča druge stopnje. Tožnik ni predlagal dodatnega zaslišanja, temveč le zaslišanje prič, ki niso bile zaslišane.

Pričam, katerih zaslišanje predlaga revident, so bila poslana le pisna vprašanja.

Revizija uveljavlja revizijske razloge iz določb ZPP (1999). Sodba sodišča prve stopnje je bila izdana pred 14. julijem 1999, ko je začel veljati ZPP (1999). Zaradi tega je treba na podlagi prvega odstavka 498. člena ZPP (1999) postopek nadaljevati po dosedanjih predpisih, to je po Zakonu o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90, v nadaljevanju: ZPP).

Revizija je bila na podlagi 390. člena ZPP vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

V odgovoru na revizijo je tožena stranka navajala, da je tožnik neupravičeno izostal z dela in da se na delo ni vrnil, zato je bilo pravilno odločeno. Predlagala je zavrnitev revizije.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočne sodbe sodišč druge stopnje, zato jo je dovoljeno vložiti le pod pogoji in zaradi razlogov, ki so določeni v 382. in 385. členu ZPP. Na podlagi določbe 386. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem po uradni dolžnosti pazi, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pri preizkusu izpodbijane sodbe navedene bistvene kršitve določb pravdnega postopka revizijsko sodišče ni ugotovilo.

Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki jo uveljavlja revizija.

Iz navedb v reviziji izhaja, da tožnik uveljavlja revizijski razlog iz prvega odstavka 375. člena ZPP, ki ga je treba razlagati v zvezi s prvim odstavkom 354. člena ZPP. Drugi razlog se nanaša na 13. točko drugega odstavka 354. člena ZPP.

Po prvem odstavku 375. člena ZPP mora sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena. Odločilnega pomena so tiste navedbe, ki se nanašajo na ugotavljano dejansko stanje v zvezi s 6. točko prvega odstavka 100. člena ZDR. Odločilnega pomena je, ali je tožnik z dela izostal neupravičeno, ali je izostal zaporedoma pet delovnih dni in ali se ni vrnil na delo. Sodišče druge stopnje je v zvezi s tem v obrazložitvi sodbe navedlo (4. stran obrazložitve spodaj), da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov in njihove pravilne ocene, utemeljeno zaključilo, da je tožnik neupravičeno izostal z dela. Zato je tožena stranka zakonito odločila, da mu je delovno razmerje prenehalo na podlagi navedene določbe ZDR. Sodišče druge stopnje je torej presodilo dejstva, ki so odločilnega pomena.

Načela o pisni izdelavi sodbe, njeni vsebini in sestavi, ki so urejena v 337. in 338. členu ZPP, veljajo tudi za sodišče druge stopnje. Iz navedenih določb, ob upoštevanju določb o odločbah sodišča druge stopnje (366. in naslednji členi ZPP) izhaja, da mora biti obrazložitev sodbe sodišča druge stopnje tako jasna, da niso podane kršitve, ki jih določa 354. člen ZPP. Sodba sodišča druge stopnje ne upošteva načela o vsebinski zaokroženosti in zaključenosti posameznih delov sodbe, ki izhaja iz četrtega odstavka 338. člena ZPP. Na sodišču prve stopnje ta določba pomeni, da morata biti iz obrazložitve sodbe razvidni dejanska in pravna utemeljitev sodbe. Sodišče druge stopnje navedena določba zavezuje tako, da je iz utemeljitve sodbe moč nedvomno ugotoviti, katere pritožbene razloge uveljavlja pritožnik in kaj je ugotovilo sodišče prve stopnje.

Sodišče druge stopnje mora glede na navedbe v pritožbi sodbo sodišča druge stopnje presojati tako, da je iz njegove obrazložitve popolnoma jasno razvidno, kakšna so stališča sodišča druge stopnje o navedbah v pritožbi. Mešanje navedb iz pritožbe in stališč sodišča druge stopnje v delu, ki pomeni obrazložitev sodbe sodišča druge stopnje (po stavku: pritožba je, ali ni utemeljena), je lahko bistvena kršitev določb pravdnega postopka (npr. po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP), če ni mogoče ugotoviti, kaj so navedbe iz pritožbe in kaj sklepi in stališča sodišča druge stopnje.

Revizija ima prav, da obstaja nasprotje med vsebino navedb v pritožbi in povzetkom teh navedb v sodbi sodišča druge stopnje. Takšna vsebina sodbe sodišča druge stopnje bi pomenila bistveno kršitev določbe 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, če sodbe zaradi tega ne bi bilo mogoče preizkusiti v delu, ki je bistvenega (odločilnega) pomena za odločitev o reviziji. Vendar revizijsko sodišče ugotavlja, da gre za nasprotja v datumih, ki niso odločilnega pomena za odločitev, ker se ne nanašajo na dejanski stan, ki je urejen v 6. točki prvega odstavka 100. člena ZDR.

Sodišče prve stopnje bi moralo ustno zaslišati priče, kar je med drugim določeno v 244. členu ZPP. Po tej določbi lahko stranke pričam postavljajo vprašanja. Opustitev ustnega zaslišanja prič dr. K. in dr. B. bi bila za odločitev pomembna, če bi le iz teh dokazov bilo mogoče sklepati, ali je tožnik neupravičeno izostal z dela. Vendar je sodišče druge stopnje povzelo vsebino izpovedbe tožnika in vsebino listinskih dokazov, iz katerih je sklepalo (sodišče prve stopnje izpovedbe tožnika ni povzelo v obrazložitev sodbe), da je dokazano, da je tožnik vedel, kdaj mu je dne 24.6.1997 prenehal bolniški stalež in da se torej mora vrniti na delo.

Revizija ni uveljavljala revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava, zato je revizijsko sodišče v zvezi s tem razlogom izpodbijano sodbo preizkusilo po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Po določbi 6. točke prvega odstavka 100. člena ZDR organi delodajalca lahko odločijo, da delavcu preneha delovno razmerje, če je neupravičeno izostal z dela zaporedoma pet delovnih dni in se ni vrnil na delo. Ob tej določbi morajo organi delodajalca upoštevati tudi določbi 4. člena in točko a) drugega odstavka 9. člena Konvencije Mednarodne organizacije dela o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Akt o notifikaciji nasledstva, Uradni list RS, št. 54/92, Mednarodne pogodbe, št. 15/92, v nadaljevanju: Konvencija), o resnosti razloga za prenehanje delovnega razmerja in o prevalitvi dokaznega bremena. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku ugotovilo, da je tožnik izostal z dela neupravičeno in da se na delo ni vrnil. S takšnim dejanskim stanjem je sodišče druge stopnje soglašalo (tretji odstavek na 3. strani obrazložitve), revizijsko sodišče pa je na takšno dokazno oceno vezano, ker revizije ni dovoljeno vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 385. člena ZPP). Ugotovljena dejanska podlaga torej utemeljuje uporabo navedene določbe ZDR, kar pomeni, da je tožniku zakonito prenehalo delovno razmerje.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Določbe ZPP je revizijsko sodišče smiselno uporabilo kot predpise Republike Slovenije na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvosnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94).