Jedro

V primeru ponovnega motenja posesti ima tožnik na podlagi že obstoječega izvršilnega naslova možnost predlagati direktno izvršbo na podlagi določbe 228. člena ZIP. To pomeni, da ob obstoječem izvršilnem naslovu nima pravne koristi, potrebne za vložitev tožbe z identičnim zahtevkom zaradi ponovnega motenja posesti in zato ne more izposlovati meritornega odločanja o tem zahtevku v pravdi.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtvek tožnika, po katerem je terjal ugotovitev, da ga je toženec motil v njegovi neposredni posesti v izreku izpodbijanega sklepa navedenih parcel s tem, da je dne 24.7.1992 okoli 10. ure peljal gnoj s traktorsko prikolico po teh parcelah. Hkrati je zavrnilo tudi ustrezen prepovedni zahtevek tožnika in posledično slednjemu naložilo, da mora tožencu povrniti njegove, na 6.150,00 SIT odmerjene pravdne stroške z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopnega sklepa dalje do plačila.

Zoper sklep sodišča prve stopnje je tožnik po svojem pooblaščencu in osebno vložil pritožbo. Izpodbija ga iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov, pri čemer vidi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku v nasprotju o tem, kar se glede vprašanja vidnosti kraja motilnega dejanja iz weekend-hiše tožnikove hčere navaja v razlogih prvostopnega sklepa o vsebini razpravnega zapisnka (o izpovedbi toženca, zaslišanega kot stranka) in med samim tem zapisnikom. Sicer pa v navedbah iz pritožbe tožnikovega pooblaščenca, obširno dopolnjenih z lastnimi pritožbenimi navedbami, tožnik pretežno izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje ter predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek.

Toženec je na tožnikovo pritožbo sicer odgovoril, vendar pritožbeno sodišče vsebine odgovora na pritožbo ne povzema, ker le-ta glede na določbo 381. člena Zakona o pravdnem postopku v postoku s pritožbo zoper sklep ni predviden.

Pritožba ni utemeljena.

S tožnikovo pritožbo uveljavljanega nasprotja o tem, kar se glede vprašanja vidnosti kraja motilnega dejanja iz weekend-hiše tožnikove hčere navaja v razlogih prvostopnega sklepa o vsebini razpravnega zapisnika in med samim tem zapisnikom (ki je sicer v resnici podano), ni mogoče opredeliti kot bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ker ne gre za nasprotje o odločilnem dejstvu. Zakaj okolišičina, ali se iz weekend-hiše tožnikove hčere, v kateri se je tožnik dne 24.7.1992 nahajal, vidi na kraj motilnega dejanja ali ne, ni odločilnega pomena, bo razvidno iz nadaljevanja obrazložitve.

Odločitev o zavrnitvi tožnikove pritožbe in potrditvi izpodbijanega sklepa pa tudi ni posledica soglašanja pritožbenega sodišča z dokazno oceno sodišča prve stopnje kot sprejemljivo, temveč so takšno odločitev narekovali povsem drugačni razlogi in sicer, da tožnik tudi v primeru utemeljenosti njegovih pritožbenih očitkov in razveljavitve izpodbijanega sklepa, v ponovljenem postopku na prvi stopnji, ko bi spet postalo aktualno vprašanje obstoja tožnikovega pravnega interesa za tožbo in s tem obstoja zakonsko predvidenih pogojev za meritorno odločanje v tej pravdi, v nobenem primeru ne bi mogel izposlovati zase ugodnejše odločitve od tiste, ki jo izpodbija s pritožbo.

Iz priloženega spisa P 344/90, na katerega se tudi tožnik večkrat sklicuje, izhaja, da je bilo v tej pravdi zaradi motenja posesti že s pravnomočnim sklepom sodišča prve stopnje z dne 14.5.1992 ugotovljeno, da je sedaji in tedanji toženec M. Ž. motil sedanjega in tedanjega tožnika F. M. v njegovi posesti istih parcel s tem, da je dne 8.4.1989 v dopoldanskih urah vozil gnoj s traktorjem in trosilcem na parcelo last S. C. preko tožnikovih parcel št. 2194 in 2195 k.o. Š., hkrati pa tožencu tudi naloženo, da mora v bodoče opustiti vožnjo po zgoraj navedenih parcelah, ki jih ima v posesti tožnik. Enak tožbeni zahtevek, v sporu med istima strankama, je tožnik postavil tudi v tej pravdi zaradi motenja posesti. To sicer ne pomeni, da gre sedaj za odločanje o zahtevku, o katerem je že bilo pravnomočno odločeno, torej za t.i. razsojeno stvar (11. točka drugega odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP), saj predmet obravnavanja ni historično isti dogodek. Vendar pa je pomembno, da tožnik s svojim zahtevkom v tej pravdi, tudi če bi mu bilo v celoti ugodeno, ne bi dosegel nič drugega in nič več, kot je izposloval že s sklepom sodišča prve stopnje z dne 14.5.1992, opr. št. P 344/90-41, potrjenim s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani z dne 10.2.1993, opr.

št. II Cp 1459/92. To pomeni, da gre v danem primeru za situacijo t.i. ponovnega motenja posesti, ko ima tožnik na podlagi že obstoječega izvršilnega naslova (t.i. iudikatna terjatev) možnost predlagati direktno izvršbo na podlagi določb 228. člena Zakona o izvršilnem postopku (ZIP), ki se nanaša ne le na primere neizvršitve dejanj, ki jih more opraviti le dolžnik, temveč smiselno tudi na primere neupoštevanja opustitev, naloženih dolžniku v izvršilnem naslovu - upoštevaje pri tem seveda roke iz drugega odstavka pravkar navedene zakonske določbe. Ob obstoječem izvršilnem naslovu pa tožnik nima pravne koristi, potrebne za vložitev tožbe z identičnim zahtevkom zaradi ponovnega motenja posesti (da bi dosegel izdajo sklepa z vsebino, identično tisti iz že obstoječega izvršilnega naslova) in zato tudi v nobenem primeru ne bi mogel izposlovati meritornega odločanja o tem zahtevku v ponovljenem postopku. To pa pomeni, da je ne glede na vsebino in težo pritožbenih navedb, ki spričo doslej obrazloženega ne morejo biti odločilnega pomena, bilo treba tožnikovo pritožbo na podlagi določbe 2. točke 380. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrditi.

O stroških pritožbenega postopka tožene stranke v zvezi z ogovorom na pritožbo ni bilo treba odločati, ker ti niso bili zaznamovani.

Določbe ZPP in ZIP, na katere se pritožbeno sodišče sklicuje, so bile uporabljene na podlagi prvega odstaka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustane listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 1/91-I).