Jedro

Plačilni nalog s potrdilom o izvršljivosti je izvršilni naslov. Na podlagi 46. člena ZDavP v postopku prisilne izterjave ni možno izpodbijati odločb, ki se izvršujejo. Ker pritožnik z revizijskimi navedbami izpodbija dejansko stanje, ki se nanaša na okoliščine vročitve plačilnega naloga, revizijsko sodišče, upoštevajoč določbo drugega odstavka 85. člena ZUS-1, izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 12. 9. 2003, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba zoper sklep Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Nova Gorica, z dne 9. 7. 2003, s katerim je upravni organ prve stopnje odločil, da se zoper tožnika uvede postopek prisilne izterjave neplačane denarne kazni CPP v znesku 30.000 SIT in stroškov izterjave v znesku 1.000 SIT, iz njegovih osebnih prejemkov. 2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke. Pojasnilo je, da tožnik ne zatrjuje, da ga na kraju prekrška ni bilo in mu zato plačilnega naloga ni bilo mogoče vročiti takoj na kraju prekrška, zaradi česar je neutemeljena njegova trditev, da bi mu moral biti plačilni nalog poslan po pošti, saj je po petem odstavku 241. člena Zakona o prekrških – ZP (Ur. l. SRS, št. 25/83, 36/83, 42/85, 2/86, 47/87, 5/90, 10/91, Ur. l. RS, št. 17/91, 13/93, 66/93, 39/96 in 35/97) takšna vročitev določena le za primere, ko izročitev plačilnega naloga na kraju prekrška ni mogoča. Zato se je vročitev plačilnega naloga v obravnavani zadevi lahko štela za opravljeno, ko je policist v uradnem zaznamku navedel, da tožnik na kraju ni želel podpisati plačilnega naloga s položnico, le tega pa je sprejel tako, da ga je prijel z roko ter ga odnesel v avtomobil, nakar se je z vozilom odpeljal v smeri A. 3. Tožnik je vložil revizijo (prej pritožbo; tožnik jo je imenoval ugovor), v kateri izrecno ne navaja, iz katerih zakonskih razlogov izpodbija prvostopenjsko sodbo. Zatrjuje, da je v sodbi navedeno neresnično in potvorjeno dejansko stanje, kar pomeni diskriminacijo in kršenje človekovih pravic, saj kazni ni mogel plačati, ker mu plačilni nalog ni bil vročen. Ne držijo trditve v sodbi, da plačilnega naloga ni hotel podpisati oziroma prevzeti, da vsebine plačilnega naloga ni poznal, ker ga ni niti prebral niti dobil, da plačilnega naloga ni dobil v podpis, da iz predloga za uvedbo prekrška nedostojnega vedenja ni navedeno, da plačilnega naloga ni hotel podpisati, temveč, da mu je bil izdan plačilni nalog. Meni, da iz sodbe izhajajo štiri vrste vročitve v istem času ter da priznava, da plačilnega naloga na kraju prekrška ni hotel podpisat, kar pa ni resnično. 4. Tožena stranka odgovora na revizijo (prej pritožbo) ni vložila. 5. Revizija ni utemeljena. 6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je kot izredno pravno sredstvo v upravnem sporu uvedel tudi revizijo. Po določbi prvega odstavka 107. člena ZUS-1 Vrhovno sodišče odloča o pravnih sredstvih, vloženih do 1. 1. 2007 po določbah ZUS-1. Na podlagi drugega odstavka 107. člena ZUS-1 se do 1. 1. 2007 vložene pritožbe, če ne izpolnjujejo pogojev za pritožbo po tej določbi, štejejo za revizije. Ker obravnavana pritožba, ki je bila vložena pred uveljavitvijo ZUS-1, ne izpolnjuje pogojev za pritožbo po drugem odstavku 107. člena ZUS-1, se obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija. Sodba sodišča prve stopnje je v skladu z določbo drugega odstavka 107. člena ZUS-1 postala pravnomočna dne 1. 1. 2007. 7. ZUS-1 v 85. členu določa, da se revizija lahko vloži le zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1. Bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu je podana, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe ZUS-1 oziroma ZPP ali jo je uporabilo nepravilno, pa je to vplivalo na zakonitost ali pravilnost sodbe (drugi odstavek 75. člena ZUS-1) ali če gre za kakšen razlog iz 1., 2., 3., 4., 14. (in 15.) točke drugega odstavka 339. člena ZPP ali za razlog iz prvega, drugega ali tretjega odstavka 78. člena ZUS-1 (tretji odstavek 75. člena ZUS-1). Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je potekala sodna presoja obravnavane revizije. 8. V obravnavani zadevi gre za prisilno izterjavo denarne kazni za CPP in stroškov izterjave. Revizijsko sodišče pojasnjuje, da se prisilna izterjava uvede z izdajo sklepa o prisilni izterjavi na podlagi 42. člena Zakona o davčnem postopku - ZDavP (Ur. l. RS, št. 18/96, 87/97, 82/98, 91/98, 108/99 in 97/2001), sklep mora vsebovati vse v 43. členu ZDavP predpisane podatke, torej tudi izvršilni naslov z navedbo, kdaj je nastopila izvršljivost. Iz dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, na katerega je svojo odločitev oprlo tudi prvostopenjsko sodišče in na katerega je Vrhovno sodišče glede na drugi odstavek 85. člena ZUS-1 vezano, izhaja, da je sklep organa prve stopnje vseboval vse predpisane podatke iz 43. člena ZDavP, tudi izvršilni naslov z navedbo, kdaj je nastopila izvršljivost. Po določbi četrtega odstavka 44. člena ZDavP je izvršilni naslov, na podlagi katerega je mogoče uvesti prisilno izterjavo davčnega dolga, tudi odločba oziroma plačilni nalog s potrdilom o izvršljivosti. Iz dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, izhaja, da je plačilni nalog imel potrdilo o izvršljivosti, ki ga je izdal prekrškovni organ, iz katerega izhaja, da je izvršljivost plačilnega naloga nastopila 28. 4. 2003. Tako je po navedeni določbi ZDavP plačilni nalog s potrdilom o izvršljivosti predstavljal izvršilni naslov. Na podlagi 46. člena ZDavP v postopku prisilne izterjave ni možno izpodbijati odločb, ki se izvršujejo. 9. Po presoji revizijskega sodišča so v obravnavani zadevi odločilna dejstva tista, ki se nanašajo na prej navedene zakonske pogoje uvedbe prisilne izterjave. Iz revizijskih navedb tožnika smiselno izhaja, da zatrjuje, da so v razlogih sodbe navedbe o tem, da iz tožnikovih navedb izhaja, da plačilnega naloga na kraju prekrška ni hotel podpisati in prevzeti, ker se z ugotovitvijo policista ni strinjal, neresnične in se sprašuje, kje to piše. Glede na to, da se ti revizijski ugovori tožnika ne nanašajo na odločilna dejstva v obravnavani zadevi, temveč na dejanske okoliščine vročanja plačilnega naloga, Vrhovno sodišče ugotavlja, da ni podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu iz tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 v zvezi z razlogom iz 14. oziroma 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku. 10. Vrhovno sodišče ugotavlja, da tožnik v reviziji ne uveljavlja zmotne uporabe materialnega prava, niti drugih bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1. 11. Z revizijskimi navedbami tožnik tudi izpodbija dejansko stanje, ki se nanaša na okoliščine vročitve plačilnega naloga, na podlagi katerega je bil izdan sklep prvostopenjskega upravnega organa o uvedbi prisilne izterjave. Ker revizije na podlagi drugega odstavka 85. člena ZUS-1 ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo in se do teh revizijskih navedb ni opredelilo. 12. Navedbe tožnika, ki se nanašajo na drug postopek pred sodnico za prekrške, na pritiske v zvezi s sinom B. in na predlog za uvedbo prekrška zaradi nedostojnega vedenja, niso predmet tega upravnega spora, zato se revizijsko sodišče do teh navedb ni opredelilo. 13. Glede na navedeno in ker niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo revizijo kot neutemeljeno. 14. Ker revident z revizijo ni uspel, sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).