Jedro

Kaznovanje odvetnika po 78. členu ZKP zaradi žalitve sodišča nujno predpostavlja tudi oceno sodišča o nujnosti izreka kazni v demokratični družbi zaradi varovanja avtoritete in nepristranskosti sodstva. Pri presoji žaljivosti je sodišče dolžno upoštevati načelo sorazmernosti in opraviti tehtanje in sicer na eni strani oceniti škodljivost izjav za avtoriteto in nepristranskost sodstva v okoliščinah primera in s tem povezano potrebo po izreku kazni za zavarovanja avtoritete in nepristranskosti sodstva ter na drugi strani težo posega v pravico do svobode izražanja odvetnika v tem postopku. Sodišče je torej pri presoji dolžno upoštevati načelo sorazmernosti, saj tako po sodni praksi Ustavnega sodišča, kot tudi sodni praksi ESČP svoboda izražanja ščiti tudi izjavi, ki šokirajo, žalijo in vznemirjajo, če ni njihov edini namen žaljenje oziroma sramotenje.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

Obrazložitev

A. 1. Višje sodišče v Kopru je v kazenski zadevi zoper obdolženega J. Č., ob odločanju o pritožbi pooblaščenke oškodovanke kot tožilke zoper sodbo Okrajnega sodišča v Novi Gorici I K 8696/2014 z dne 20. 6. 2014, na podlagi 78. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) s sklepom II Kp 8696/2014 z dne 23. 10. 2014 z denarno kaznijo 1.500,00 EUR kaznovalo odvetnico K. M., sicer pooblaščenko oškodovanke kot tožilke N. Ž.

Vrhovno sodišče je s sklepom I Kp 8696/2014 z dne 8. 1. 2015 pritožbo odvetnice K. M. zavrnilo kot neutemeljeno in ji v plačilo naložilo sodno takso.

Ustavno sodišče RS je z odločbo Up-455/15 z dne 24. 1. 2019 citirani sklep Vrhovnega sodišča razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo odločanje.

2. Višje sodišče v Kopru je s sklepom z dne 23. 10. 2014, na podlagi prvega odstavka 78. člena ZKP odvetnico K. M. kaznovalo z denarno kaznijo v znesku 1.500,00 EUR, ker je po oceni sodišča v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje žalila sodišče in sodnika, ki je v zadevi sodil na prvi stopnji. Po presoji sodišča je odvetnica v pritožbi izpostavljene očitke podala na način, ki sodišče in konkretnega sodnika, ki je sodil na prvi stopnji, prikazuje v skrajno neprimerni, že skoraj zaničljivi luči. Sodniku očita nepoznavanje posameznih pravnih institutov z omalovažujočimi izrazi kot na primer, da bi sodnik lahko že sam vedel, da mu ni znano, kar bi mu moralo biti znano, da ni bil sposoben uvideti in pravilno razumeti, da je absurden v svoji obrazložitvi, nestrokoven in površen, da so njegove navedbe sramotne za sodišče, kar bi se še lahko razumelo kot oster in ciničen način izražanja, ni pa moč takega pisanja tolerirati, ko sodniku skozi celotno pritožbo očita zavestno in pristransko sojenje. Posebno težo dobi očitek pristranskosti, kadar se zatrjuje sodnikova osebnostna lastnost, ki je v popolnem nasprotju s tistim, kar sodnik mora biti in kar se od njega tudi pričakuje. Očitek, ko sodniku zameri, da drugače obravnava osebe, ki nekaj predstavljajo v javnem življenju, za sodnika pomeni njegovo negativno vrednostno oceno, saj mu sporoča, da ni vreden opravljanja svoje funkcije sojenja. Take navedbe so žaljive, pritožnica pa ne pove, na podlagi katerih drugih primerov sklepa, da je sodnik naklonjen osebam, ki zasedajo pomembne položaje ali funkcije. Gre za splošno trditev, ki nima opore v podatkih spisa in je bilo tudi v pritožbenem postopku ugotovljeno, da je sodnik postopek vodil povsem objektivno in profesionalno korektno. Odvetnica je tudi zavezana k spoštovanju kodeksa Odvetniške poklicne etike, ki v 18. členu določa, da mora odvetnik pri svojem delu varovati ugled sodišč in oblastvenih organov ter da je njegova dolžnost krepiti zaupanje javnosti v njihovo delo, zato naj ne daje žaljivih ali omalovažujočih izjav o delu teh organov in o njihovih odločitvah. Odvetnica bi lahko svoje nestrinjanje s sodbo izrazila brez take kritike sodnika, predlog naj se zadeva dodeli v sojenje drugemu sodniku pa bi lahko utemeljila tudi v drugačni, še dopustni milejši obliki. Sodišče je še poudarilo, da je žalitev sodnika odvetnica podala v pisni obliki in ne morebiti pri ustnem izražanju, kjer bi kritike bile izrečene v trenutnem razpoloženjskem stanju in kot take lahko tudi nepremišljene. Žaljive trditve je odvetnica v pritožbi zavestno in hote zapisala in jih tudi ponovila, vedoč da se bodo z njimi seznanili tako nasprotna stranka, kakor sodniki, ki odločajo v pritožbenem postopku in je takšno njeno ravnanje zato brez dvoma žaljivo tako za konkretnega sodnika kot za sodišče, pri katerem ta opravlja svojo funkcijo in je zato kaznovanje odvetnice tudi upravičeno.

3. V pritožbi pritožnica izpostavlja, da tekst pritožbe ni formuliran zoper osebno integriteto sodnika, temveč so navedeni jasni razlogi za ostro kritiko sodbe. Pritožbo je potrebno gledati kot celoto, zato je zaporedno naštevanje besed, ki jih je višje sodišče zbralo in različnih stavkov in iztrgalo iz konteksta pritožbe nekorektno iz zavajajoče s ciljem, dati kaznovanju pritožnice večjo težo in upravičenost. Meni, da pritožbene navedbe zoper sodbo ne predstavljajo niti osebnega napada (na sodnika) niti napada na sodstvo kot vejo oblasti in je pritožnica za svoje pritožbene navedbe ponudila razumljivo razlago in utemeljitev, povzeto iz celotnega postopka na prvi stopnji. Ostrega in ciničnega načina izražanja ni mogoče oceniti kot zaničljivega, žaljivega. Sodišče je z izrekom denarne kazni prekršilo pravico do svobode izražanja in je tudi iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) tudi jasno razvidno, da 10. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP) ščiti tudi izjave, ki žalijo, šokirajo ali vznemirjajo in da so sodišča predmet kritike in nadzora, da pa mora obstajati jasna razlika med kritiko in žalitvijo. Zato, četudi vsebuje po mnenju sodišča pritožba oster in ciničen način izražanja, ki pa temelji na čvrstih dejstvih, je z izrečeno kaznijo prišlo do kršitve 10. člena EKČP in 39. člena Ustave. Zatrjevanje kršitve načela nepristranskosti sodišča, kar stranki izrecno omogoča tako Ustava kot tudi ZKP ne more biti prepovedano nedopustno ali celo žaljivo. Sodišče ne le da ni odločilo, kateri pravici v koliziji je potrebno dati prednost, torej ni opravilo tehtanja, temveč je tudi popolnoma ignoriralo okoliščino, da je v konkretnem primeru subsidiarna tožilka preko svoje pooblaščene odvetnice koristila svojo ustavno pravico do pritožbe zoper odločbo sodišča. Pritožba je vselej legitimna, kadar se v njej izraža dvom ali nezaupanje v objektivno in zakonito izvrševanje sodne oblasti, neodvisno od subjektivne ocene nosilca funkcije, zoper katerega je vložena. Pritožnica tudi posebej izpostavlja zaključek izpodbijanega sklepa, da je sodnik postopek vodil objektivno in profesionalno korektno, česar pa ni moglo zaključiti, saj zvočnega posnetka glavne obravnave sodišče sploh ni poslušalo, čeprav je bilo to v pritožbi izrecno predlagano, prav z namenom, da bi se pritožbeno sodišče prepričalo v utemeljenost pritožbenih navedb. Kot izhaja iz sodne prakse ESČP je le v primeru, če je edini namen izjave žalitev sodnikov ali sodišč mogoča omejitev pravice do svobode izražanja oziroma je le-ta dopustna. Navedbe pritožnice v pritožbi vsekakor niso imele niti najmanjšega namena žalitve, še manj pa izključno takšnega. Poleg tega pa imajo pritožbene navedbe zadostno dejansko podlago, saj so temeljile na sprejetju odločitve okrajnega sodišča, glede katere je bilo celo izrecno predlagano, da naj višje sodišče posluša zvočni posnetek glavne obravnave, ker si bo le tako ustvarilo pravo sliko pristranskega ravnanja in poteka postopka, zatrjevanega v pritožbi.

Evropska konvencija res določa, da se svoboda misli in izražanja lahko omeji z zakonom, če je to nujno zaradi varovanja avtoritete in nepristranskosti sodišč, vendar je po mnenju pritožnice to izjemo potrebno razlagati restriktivno. V tem smislu se postavlja vprašanje ali se stališča vsebovana v pritožbi sploh lahko štejejo za žaljive dejanske trditve. Po mnenju pritožnice bi bilo to lahko le v primeru, če bi se iz vsebine splošnega tona pritožbe lahko jasno ugotovilo, da je njen edini ali glavni cilj žalitev sodišča, medtem ko bi imelo iskanje varstva svojih pravic postranski ali nikakršni pomen za vlagatelja pritožbe. Pritožnica tudi meni, da je zakonska ureditev disciplinskega kaznovanja odvetnikov presplošna, iz nje pa tudi ni razvidno, da bi zakonodajalec opravil tehtanje ustavnih dobrin in ugotovil nujnost uzakonjenega iz 39. člena Ustave. Zato je z vidika ustavnega načela legalnost nezadostna in kot taka v neskladju z Ustavo. Takšna blanketna prepoved kritiziranja dela sodnikov je v demokratični družbi nesprejemljiva, ker ima zastraševalni učinek pri uresničenju svobode izražanja. Pri ocenjevanju nujnosti posega je treba tehtati pomembnost posega v ustavno pravico s pomembnostjo ustavno dopustnega cilja, ki želi zavarovati ali zagotoviti druge ustavno varovane dobrine in odmeriti upravičenost nujnega posega sorazmerno s težo prizadetih posledic ali drugače, le v primeru, če gre varovanju avtoritete in nepristranskosti sodstva, zaradi pomena sodstva, absolutna prednost, je lahko dopusten tako močan poseg kot je kaznovanje odvetnikov, sicer pa mora biti teža posega v varovano avtoriteto sodstva v sorazmerju s pomenom varovane odvetnikove pravice do svobodnega izražanja iz 39. člena Ustave. Pritožnica opozarja tudi na neopravičeno razlikovanje med strankami, saj se odvetnika, poleg tega, da se o kaznovanju obvesti Odvetniško zbornico, kaznuje tudi z denarno kaznijo, v kolikor pa gre za državnega tožilca pa se o tem zgolj obvesti pristojni državni tožilec.

B.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Ustavno sodišče je v tej konkretni zadevi poudarilo nekatera splošna izhodišča za presojo. Tako je zapisalo, da svoboda izražanja ne varuje le širjenja mnenj, ki so sprejela z naklonjenostjo, temveč zajema tudi kritične in ostre izjave. Če naj bo razprava res svobodna, mora biti pravica posameznika izražati svoja mnenja praviloma varovana ne glede na to, ali je izjava groba ali nevtralna, racionalna ali čustveno nabita, blaga ali napadalna, koristna ali škodljiva, pravilna ali napačna.1 po ustaljeni ustavnosodni presoji so meje sprejemljive kritike v pomembni meri odvisne od družbene vloge tistega, ki ga zadevajo.2 Tisti, ki se odloči za javno funkcijo oziroma nastopanje, vzbuja večji interes javnosti. Zato mora vzeti to v zakup in mora biti v večji meri pripravljen na morebiti tudi kritične in neprijetne besede, še posebej, če gre za poročanje o zadevah v zvezi z opravljanjem njegove funkcije.

6. Ustava sicer izrecno ne določa razlogov, ki lahko utemeljijo dopustnost posega v svobodo izražanja, so pa taki razlogi navedeni v drugem odstavku 10. člena EKČP. Glede na peti odstavek 15. člena Ustave je potrebno pri presoji dopustnosti posega v pravice do svobode izražanja upoštevati navedene razloge, vključno s prakso ESČP.3 Tudi po praksi ESČP svoboda izražanja varuje tudi informacije in ideje, ki žalijo, šokirajo ali vznemirjajo. Take so zahteve pluralizma, strpnosti in miselne širine, brez katerih ni demokratične družbe. Ustavno sodišče je poudarilo, da je ESČP že v številnih zadevah presojalo upravičenost omejitev svobode izražanja odvetnikov zaradi varovanja avtoritete in nepristranskosti sodstva. Pri tem je opozorilo na posebno vlogo sodstva, ki mora kot garant pravice, v veliki meri uživati zaupanje javnosti, da je svojo vlogo sposobno izpolniti. Zato je nujno, da se sodišča zaščitijo pred grobimi in očitno neutemeljenimi napadi, zlasti kjer so sodniki, ki so podvrženi kritiki, omejeni pri možnosti nanje odgovoriti.4 Vendar je delovanje pravosodja vprašanje javnega pomena, zato je ESČP poudarilo, da so meje sprejemljive kritike sodnikov, ki opravljajo svojo funkcijo, širše v primerjavi z mejami sprejemljive kritike navadnih državljanov in je v okviru 10. člena EKČP varovana tudi ostra kritika sodnikovega dela, če ni osebno žaljiva ter ne pomeni destruktivnih in v temelju neupravičenih napadov na sodnike.5 Po presoji ESČP je svoboda izražanja odvetnikov na sodišču lahko omejena med drugim tudi zaradi varovanja avtoritete sodišča, vendar pa je taka omejitev, četudi v obliki mile kazni nujna le v izjemnih okoliščinah. Tako se pokaže kot pravilno stališče pritožnice, da je namreč pomemben tako imenovani zastraševalni učinek, ki ga lahko kaznovanje povzroči in s tem ogrozi ne le svobodo izražanja odvetnikov, temveč tudi pravico do poštenega sojenja kot je to presodilo tudi ESČP.6 Pritrditi je potrebno Ustavnemu sodišču, da je obravnavani zadevi potrebno opraviti tehtanje med pritožničino svobodo izražanja iz prvega odstavka 39. člena Ustave in javnim interesom, ki je v zagotavljanju ugleda sodstva iz drugega odstavka 10. člena EKČP ter pri tej presoji upoštevati tudi ustavnopravne odločilne okoliščine oziroma merila, ki so se izoblikovala v ustavnosodni presoji in praksi ESČP. Sodišča so dolžna sprejemati tiste kritične ocene svojega dela, ki jih dopušča človekova pravica do svobode izražanja. To dopustnost pa je potrebno presojati ne le po 78. členu ZKP, temveč tudi po merilih, ki sta jih izoblikovali ESČP na podlagi 10. člena EKČP ter ustavno sodišče na podlagi 39. člena Ustave. Kaznovanje odvetnika po 78. členu ZKP zaradi žalitve sodišča torej nujno predpostavlja tudi oceno sodišča o nujnosti izreka kazni v demokratični družbi zaradi varovanja avtoritete in nepristranskosti sodstva. Pri presoji žaljivosti je sodišče dolžno upoštevati načelo sorazmernosti in opraviti tehtanje in sicer na eni strani oceniti škodljivost izjav za avtoriteto in nepristranskost sodstva v okoliščinah primera in s tem povezano potrebo po izreku kazni za zavarovanja avtoritete in nepristranskosti sodstva ter na drugi strani težo posega v pravico do svobode izražanja odvetnika v tem postopku. Odločilna je torej ocena, da je kaznovanje v okoliščinah primera nujno zaradi varovanja avtoritete in nepristranski sodstva, tega pa sodišče v izpodbijanem sklepu ni storilo in s tem kršilo pravico do svobode izražanja iz prvega odstavka 39. člena Ustave. Sodišče je torej pri presoji dolžno upoštevati načelo sorazmernosti, saj tako po sodni praksi Ustavnega sodišča, kot tudi sodni praksi ESČP svoboda izražanja ščiti tudi izjavi, ki šokirajo, žalijo in vznemirjajo, če ni njihov edini namen žaljenje oziroma sramotenje. Ker torej sodišče druge stopnje ni upoštevalo ustavnega načela sorazmernosti in ni opravilo tehtanja dveh sobivajočih pravic je Vrhovno sodišče ugodilo pritožbi odvetnice in izpodbijani sklep razveljavilo.

1 Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-226/95 z dne 8. 7. 1999. 2 Odločbi Ustavnega sodišča št. Up-462/2002 z dne 13. 10. 2004 in št. Up-2940/2007 z dne 5. 2. 2009. 3 Odločbe Ustavnega sodišča št. Up-1128/2012 z dne 14. 5. 2015, št. Up-407/2014 z dne 14. 12. 2016 in št. Up-793/2015 z dne 10. 10. 2018. 4 Sodbi ESČP v zadevah Nikula priti Finski in Morice proti Franciji. 5 Primerjaj sodbi ESČP v zadevah July and SARL Libération proti Franciji in Morice proti Franciji. 6 Sodbi v zadevah Kyprianou proti Cipru in Nikula priti Finski.