Jedro

Zahtevek za povrnitev navadne škode zaradi zmanjšanja vrednosti vozila in nastalih stroškov vzdrževanja vozila na eni strani in zahtevek za povrnitev izgubljenega dobička na drugi strani se izključujeta.

S tem, ko tožnik vozila iz razlogov na strani toženke ni mogel uporabljati, je vozilo izgubljajo vrednost, ne da bi služilo namenu, zaradi katerega je bilo kupljeno. V nasprotju s tem namenom je predstavljalo mrtvi kapital, katerega vrednost je padala. S tem je tožniku nastajala škoda, ki je ni mogel preprečiti oziroma zmanjšati, ker zaradi neurejene dokumentacije vozila tudi ni mogel prodati. Zato je zmanjšanje vrednosti vozila v spornem obdobju, ki je posledica neuporabe, v vzročni zvezi z ravnanjem toženke, škoda, ki je tožniku nastala, pa je pravno priznana škoda.

Glede stroškov hrambe je materialnopravno pravilna obrazložitev sodišča druge stopnje, da škoda tožniku v tem delu še ni nastala oz. še ni zapadla, ker dolga, stroškov hrambe, še ni plačal. S tem, ko obstoji dolg tožnika do upnikov, še ni prišlo do posega v kakšno tožnikovo pravico. Pri dolgovih je negotovo, ali bo sploh prišlo do njihovega plačila, zato je težko govoriti o zmanjšanju premoženja. Do zmanjšanja tožnikovega premoženja tako še ni prišlo, zato je njegov zahtevek v tem delu preuranjen in ga je sodišče druge stopnje pravilno zavrnilo.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje delno spremeni v 1. točki tako, da se pritožba tožene stranke glede zneska 2.347,81 EUR z evrsko protivrednostjo zakonskih zamudnih obresti, ki tečejo od zneska 562.629,18 SIT od 10. 12. 2003 do vključno 31. 12. 2006, preračunano po tečaju zamenjave, in z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 2.347,81 EUR od 1. 1. 2007 naprej do plačila, zavrne in se odslej sodba sodišča prve stopnje v celoti glasi: „1. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 2.347,81 EUR z evrsko protivrednostjo zakonskih zamudnih obresti, ki tečejo od zneska 562.629,18 SIT od 10. 12. 2003 do vključno 31. 12. 2006, preračunano po tečaju zamenjave, in z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 2.347,81 EUR od 1. 1. 2007 naprej do plačila, vse v roku 15 dni, pod izvršbo.

2. Zavrne se tožbeni zahtevek za plačilo 45.646,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 12. 2003 naprej do plačila.

3. Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki njene pravdne stroške v višini 4.585,30 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku tega roka.“ Sodba sodišča druge stopnje se v 3. točki spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v višini 55,32 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku tega roka.

V ostalem se revizija zavrne.

Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške v višini 41,21 EUR.

Obrazložitev

1. Tožnik zoper toženko zahteva plačilo odškodnine za materialno škodo zaradi onemogočanja uporabe kombiniranega vozila znamke Caddy, in sicer zahteva povrnitev nastalih stroškov hrambe vozila, stroškov rednega vzdrževanja, nastale škode zaradi manjvrednosti vozila in povrnitev izgubljenega dobička, vse skupaj v višini 47.994,49 EUR. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku, in sicer v višini 4.239,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo in odločilo še o pravdnih stroških. Sodišče prve stopnje je priznalo zahtevke za povračilo stroškov hrambe vozila v višini 1.418,79 EUR, za povračilo stroškov vzdrževanja vozila v višini 472,93 EUR, za nadomestitev izgubljene vrednosti vozila v višini 2.347,81 EUR ter zavrnilo zahtevek za povrnitev izgubljenega dobička.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo tudi v delu, v katerem mu je bilo ugodeno, pritožbo tožnika pa je zavrnilo. Zavzelo je stališče, da ni podane pravno relevatne vzročne zveze med toženkinim protipravnim ravnanjem in manjvrednostjo tožnikovega vozila ter stroški njegovega rednega vzdrževanja, glede izgubljenega dobička pa, da ni dokazano, kakšna škoda naj bi tožniku nastala. Padanje vrednosti vozila in nastali stroški vzdrževanja vozila bi bila tožnikova pravnorelevatna škoda, če bi tožnik vozilo želel prodati, česar pa ne zatrjuje. Stroški vzdrževanja in izguba vrednosti vozila so manjši pri vozilu, ki ni v uporabi, zato tožniku ne gre povračilo škode v tem delu. Tožnik bi bil upravičen do izgubljenega dobička, vendar te škode ni ustrezno opredelil, še manj pa dokazal. Tožnik ni izkazal mejnega pragu zadostne verjetnosti, da bi v spornem obdobju ustvaril vtoževani dobiček, saj uresničevanja posebne okoliščine (pogodbe) ni uspel logično vzročno povezati (že na ravni trditev, ki so pomanjkljive) s toženkinim protipravnim ravnanjem. Tožnik ni opravljal prevozov tudi še v času, ko je bilo vozilo registrirano, za kar pa ni kriva toženka. Tožnik ni opredelil, koliko je zaradi onemogočene uporabe vozila v relevantnem obdobju zaslužil manj, kot dejansko je. Izkazalo se je, da ne drži tožnikova trditev o tem, da bi bila sredstva pridobljena z vožnjami njegov edini prihodek, zato je tožbeni zahtevek ob pomanjkljivi trditveni podlagi nesklepčen, saj tožnik ni prikazal razlike med dejanskim in utemeljeno pričakovanim zaslužkom. Z zavrnitvijo dokaza z izvedencem ni bila storjena nobena kršitev, saj dokaz ni bil potreben, ker je bila trditvena podlaga pomanjkljiva, tožnik pa tudi ni pravočasno že na naroku ugovarjal neizvedbi tega dokaza. Na očitek, da sodišče ne bi smelo izvesti dokaza s poizvedbami pri ZPIZ-u o tožnikovih zaposlitvah, je sodišče odgovorilo, da dokazni predlog ni bil prepozen, tudi sicer pa ni odločilen za odločitev, ker je enako izpovedal že sam tožnik. Glede stroškov hrambe tožnikov zahtevek še ni zapadel, saj tožnik dolga iz naslova hrambe vozila še sploh ni plačal, zato do zmanjšanja tožnikovega premoženja še ni prišlo.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožnik vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, da se reviziji ugodi in se razveljavita sodbi sodišč prve in druge stopnje ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je napačno stališče sodišča druge stopnje, da ni podana vzročna zveza med protipravnim ravnanjem toženke in zmanjšanjem vrednosti vozila ter nastalimi stroški vzdrževanja. Neutemeljeno je povezovanje zahtevka zaradi manjvrednosti vozila z željo tožnika po prodaji vozila, saj tožnik vozila ravno zaradi ravnanja toženke ni mogel prodati. Zaradi nasprotja med vsebino listin in tem, kar se navaja v razlogih sodbe, je podana bistvena kršitev določb postopka. Nelogična je obrazložitev, da tožnik ne more zahtevati hkrati odškodnine iz naslova manjvrednosti vozila in iz naslova nezmožnosti uporabe, zato sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Razlogi o stroških vzdrževanja vozila so v nasprotju s tem, kar izhaja iz listin in zapisnikov o izvedenih dokazih. Razlogi v izpodbijani sodbi so v nasprotju z razlogi sklepa Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1183/2007 z 21. 3. 2007, na podlagi katerega je bila zadeva vrnjena v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Vrednost vozila s starostjo res pada in ga je potrebno vzdrževati, vendar je ravno zaradi ravnanja toženke tožniku nastala ta škoda, saj vozila ni mogel uporabljati, ne za lastne potrebe, ko bi lastnik res moral sam trpeti manjvrednost, niti ga z opravljanjem dejavnosti ali dajanjem v najem amortizirati (kar predstavlja navadno škodo). Škode pa ni bilo mogoče zmanjšati niti s prodajo vozila. Sklepanje sodišča druge stopnje, da bi tožnik vozilo lahko uporabljal do poteka registracije, ker tožnik ni konkretiziral, zakaj bi mu tožnica vozilo lažje odvzela v primeru uporabe, kot v primeru, da je vozilo v garaži in se ne bi uporabljalo, je nesklepčno. Vozilo se ne bi uporabljalo izključno v tujini, zato je taka navedba protispisna. Navedba sodišča druge stopnje, da tožnik ni izkazal izgubljenega dobička, ki bi ga ustvaril glede na normalen tek stvari, zlasti zato, ker se z avtoprevozništvom ni že prej ukvarjal, je v nasprotju z navedbami v spisu in izvedenimi dokazi, saj je tožnik s spornim vozilom opravljal prevoze pri toženki, tožnik pa je tudi izpovedal, da je imel možnost opravljati prevoze kot s.p. tudi pri M. Izguba dohodka je dokazana tudi z zaslišanjem prič, predlagan pa je bil tudi izvedenec finančne stroke. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju neupravičeno dovolilo ponovno zaslišanje tožeče stranke glede zaposlitve, čeprav za ta dokazni predlog ni bilo pravočasnih navedb, saj to ni bilo dejstvo, ki je ostalo sporno po zaključku obravnavanja prvega sojenja na prvi stopnje. Poizvedba pri ZPIZ-u je bila opravljena v nasprotju z 286. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), sodba pa na tem dokazu temelji. Storjena je bila bistvena kršitev določb postopka, ker sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj ni izvedlo dokaza z izvedencem, s tem pa je ogrozilo tožnikovo pravico do pritožbe. Neutemeljeno je stališče sodišča druge stopnje, da tožnik ni pravočasno ugovarjal neizvedbi dokaza z izvedencem, saj neizvedba tega dokaza ni bila ustrezno obrazložena. Glede stroškov hrambe pa tožnik meni, da škoda nastane s trenutkom nastanka dolga, ne pa šele s plačilom obveznosti. Sodišče se opira na 155. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), čeprav bi se moralo na 165. člen OZ. oz. 186. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR).

4. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija je delno utemeljena.

6. Zahtevek za povrnitev navadne škode zaradi zmanjšanja vrednosti vozila in nastalih stroškov vzdrževanja vozila na eni strani in zahtevek za povrnitev izgubljenega dobička na drugi strani se izključujeta. Tožnik je lahko upravičen ali do povrnitve zmanjšanja vrednosti vozila in stroškov vzdrževanja vozila ali do povrnitve izgubljenega dobička. Namreč ugotovljeno je bilo, da bi vrednost vozila še bolj padla in da bi bili stroški vzdrževanja še večji, če bi se vozilo uporabljalo. Torej če bi bil zahtevek za plačilo izgubljenega dobička utemeljen, bi to hkrati pomenilo, da bi tožniku zaradi uporabe nastali tudi stroški rednega vzdrževanja ter da bi z uporabo in potekom časa vrednost vozila padala, kot uporabnik in lastnik pa bi to zmanjšanje premoženja moral nositi tožnik sam. Če pa zahtevek za povračilo izgubljenega dobička ni utemeljen, pa je potrebno presoditi, ali gre tožniku povračilo izgubljene vrednosti in nastalih stroškov vzdrževanja, saj nista avtomatično izključena.

7. Revizijsko sodišče se ne strinja s sklepanjem sodišča druge stopnje, da bi tožnik vozilo lahko uporabljal, dokler je še bilo registrirano in da tožnik ni pojasnil, zakaj je grozila večja nevarnost, da bi toženka tožniku vozilo odvzela, če bi ga uporabljal. V postopku je bilo ugotovljeno, da je bil tožnik preko podjetja A. obveščen, da je toženka kupila tretji ključ za vozilo in da si ga je prizadevala pridobiti v svojo posest. Tako je logično, da tožnik vozila ni mogel uporabljati in ga je moral imeti zaprtega v garaži, da ga toženka ni mogla pridobiti v svojo posest. Če bi ga uporabljal, bi ga večkrat parkiral na javnih parkiriščih, tudi v Sloveniji, in bi ga toženka lahko s svojih ključem brez težav odklenila in odpeljala. Vendar kljub temu zahtevek za povrnitev izgubljenega dobička ni utemeljen. Vprašljiv je že resen namen tožnika, da bi opravljal zatrjevane prevoze, za katere je sicer predložil tudi pogodbo o delu, če vozila v vsakem primeru, čeprav je bilo prvo leto še registrirano, ni mogel uporabljati in ga je moral hraniti v garaži, da mu ga toženka ne bi odvzela. Tožnik je v tožbi navedel, da bi za vsak prevoz zaslužil 800,00 EUR, da bi tako njegov mesečni prihodek po odbitju stroškov znašal 2.000,00 EUR, po odbitju davkov (dohodnina z davčno stopnjo 35 %) pa bi letno zaslužil 3.374.800,00 SIT oz. 14.082,79 EUR (torej 1.173,57 EUR mesečno). Iz naslova izgubljenega dobička tožnik zahteva 200.000,00 SIT (834,59 EUR) mesečno oz. za 48 mesecev 9.600.000,00 SIT (40.060,09 EUR). Pravnomočno je bilo ugotovljeno, da bi tožnik v primeru, da bi prevoze opravljal, mesečno prejel 4.000 DEM bruto, v kar so všteti tudi stroški goriva, servisov, amortizacije, malica in prispevki. Ob zaslišanju pa je tožnik povedal, da je imel mesečno zagotovljenih okoli 200.000,00 SIT oz. 834,59 EUR, ko zaradi vremena ali drugih razlogov prevozov ne bi mogel opravljati, vendar tega dejstva sodišče ne more upoštevati, saj ni bila podana ustrezna trditvena podlaga. Tožnik je namreč zatrjeval zgolj, koliko bi zaslužil, če bi prevoze opravljal, nič pa ni zatrjeval, da mu je bil v vsakem primeru zagotovljen pavšal, tudi če bi čakal na delo. 4.000,00 DEM, ki bi jih tožnik zaslužil po pogodbi o delu, če bi delal, pa bi predstavljal bruto znesek, v katerega bi bili všteti tudi stroški. Na podlagi izvedenih dokazov pa ni mogoče ugotoviti višine čistega dobička, saj je bil ugotovljen zgolj bruto znesek, ki vsebuje tudi stroške in davke. V skladu s pravili o trditvenem in dokaznem bremenu bi tožnik moral zatrjevati in dokazati vsaj višino prihodka in izgubljenega dobička, ki bi ga ustvaril (primerjaj II Ips 300/2006 in II Ips 532/2007) ali vsaj višino prihodkov in odhodkov (primerjaj II Ips 102/2011, II Ips 234/2005). Tožnik ni zadostil trditvenemu in dokaznemu bremenu. Namreč tožnik v trditveni podlagi navaja zgolj znesek čistega dobička, ki bi ga ustvaril, ne navaja pa mesečnega zneska prihodkov (navaja sicer, da bi za vsak prevoz zaslužil 800,00 EUR, vendar ne navede, koliko prevozov na mesec bi opravil), niti višine odhodkov. Na podlagi izvedenih dokazov pa je bila ugotovljena višina potencialnega prihodka, ne pa višina čistega dobička, niti višina odhodkov. Tožniku tako ni uspelo povezati trditvenega in dokaznega bremena. Z izvedbo dokaza z izvedencem pa ni dovoljeno nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage, zato je bila pravilno zavrnjena njegova izvedba.

8. Neutemeljen je očitek tožnika, da je navedba sodišča druge stopnje, da tožnik ni izkazal izgubljenega dobička, ki bi ga ustvaril glede na normalen tek stvari, zlasti zato, ker se z avtoprevoznišvom ni že prej ukvarjal, v nasprotju z navedbami v spisu in izvedenimi dokazi, saj je tožnik s spornim vozilom opravljal prevoze pri toženki, tožnik pa je tudi izpovedal, da je imel možnost kot s.p. voziti za M. Sodišče druge stopnje je pravilno pojasnilo, da o rednem teku stvari ni mogoče govoriti, ker tožnik ne trdi, da se je že pred škodnim dogodkom ukvarjal z avtoprevozništvom. Pri tem protispisnost ni podana, saj tožnik svojega izgubljenega dobička ni temeljil na preteklih dobičkih, zato drži, da o rednem teku stvari ni mogoče govoriti. Tožnik je izgubljeni dobiček temeljil na pogodbi o delu. Sodišče druge stopnje je pravilno pojasnilo, da pogodba o delu predstavlja posebno okoliščino iz tretjega odstavka 189. člena ZOR oz. tretjega odstavka 168. člena OZ. Tožnik tudi ni trdil, da je imel možnost opravljati prevoze kot s.p. pri M., ampak je to zgolj izpovedal ob zaslišanju, zato tega dejstva sodišče ne more upoštevati. Zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) v tem delu torej niso podane.

9. Očitek, da je sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju neupravičeno dovolilo ponovno zaslišanje tožeče stranke glede zaposlitve in izvedlo dokaz s poizvedbo pri ZPIZ-u, čeprav za te dokazne predloge ni bilo pravočasnih navedb, saj to ni bilo vprašanje, ki bi ostalo sporno po zaključku obravnavanja na prvi stopnje, je utemeljen. Tožnik je sicer res trdil, da drugih dohodkov ni imel, vendar tožnik o tem ni bil zaslišan v okviru prvega sojenja. Tožnik je šele ob drugem zaslišanju na izrecno vprašanje pooblaščenca toženke povedal, da je bil v spornem obdobju zaposlen, zato je toženka šele takrat podala ustrezne trditve in predlagala poizvedbo pri ZPIZ-u, kar pa je prepozno, saj bi toženka že pri prvem zaslišanju lahko postavila tožniku enako vprašanje, ne pa šele pri drugem zaslišanju v ponovljenem sojenju, zato ni mogoče šteti, da toženka tega dejstva ni mogla navesti in zanj predlagati ustreznih dokazov pravočasno brez svoje krivde (četrti odstavek 286. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 362. člena ZPP). Sodišči prve in druge stopnje tako tega dejstva ne bi smeli upoštevati. Vendar ne glede na to, ne gre za relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP), ker ta okoliščina ne vpliva na zakonitost in pravilnost sodb sodišč prve in druge stopnje, saj je zahtevek za plačilo izgubljenega dobička v vsakem primeru neutemeljen, kot je bilo pojasnjeno v 7. točki te sodbe, zato ga je potrebno zavrniti in v tem delu potrditi sodbo sodišča druge stopnje.

10. Drži, da tožnik ne more hkrati zahtevati plačila odškodnine tako iz naslova, ker avta ni mogel prodati in tako iz naslova, ker ga ni mogel uporabljati. Če do škodnega dogodka ne bi prišlo, bi namreč tožnik storil eno ali drugo. Tožnik je trdil, da je vozilo nameraval uporabljati in ne, da ga je nameraval prodati. Vendar je kljub temu napačno stališče sodišča druge stopnje, da tožnik zato in zato, ker bi vrednost vozila v primeru uporabe padala še bolj kot v primeru neuporabe, ni upravičen do povrnitve izgubljene vrednosti vozila. Namreč s tem, ko tožnik vozila iz razlogov na strani toženke ni mogel uporabljati, je vozilo izgubljajo vrednost, ne da bi služilo namenu, zaradi katerega je bilo kupljeno. V nasprotju s tem namenom je predstavljalo mrtvi kapital, katerega vrednost je padala. S tem je tožniku nastajala škoda, ki je ni mogel preprečiti oziroma zmanjšati, ker zaradi neurejene dokumentacije vozila tudi ni mogel prodati. Ni pravično niti logično, da tožnik sam nosi zmanjšanje vrednosti vozila, če ga zaradi toženkinega protipravnega ravnanja ni mogel niti uporabljati niti prodati. Lastnik vozila mora sam nositi zmanjšanje vrednosti vozila, če ga lahko uporablja, ni pa prav, da se mu to naloži tudi v primeru, če ga zaradi ravnanja drugega ne more uporabljati. Vzrok za takšno stanje je bil prav v tem, da mu toženka ni bila pripravljena priznati lastninske pravice na vozilu in da mu ga je nameravala odvzeti. Zato je zmanjšanje vrednosti vozila v spornem obdobju, ki je posledica neuporabe, v vzročni zvezi z ravnanjem toženke, škoda, ki je tožniku nastala, pa je pravno priznana škoda. Tožnik iz tega naslova zahteva plačilo 4.903,19 EUR. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je vrednost vozila od nakupa do septembra 2003 padla za 52 %. Tožnikov zahtevek je za škodo nastalo pred 10.12.2000 zastaral, kot je pravilno stališče sodišča prve stopnje, zato je mogoče upoštevati zgolj izgubo vrednosti vozila od 10. 12. 2000 do septembra 2003. Vozilo je v času neuporabe mesečno izgubilo vrednost v višini 0,625 %, zato znaša izguba v relevantnem obdobju 21,25 % vrednosti novega vozila. Vrednost novega vozila obravnavanega tipa po ugotovitvah sodišča prve stopnje znaša 11.048,51 EUR, zato gre tožniku odškodnina v višini 2.347,81 EUR.

11. Materialnopravno pravilna pa je obrazložitev sodišča druge stopnje, da ni podana vzročna zveza med protipravnim ravnanjem toženke in nastalimi stroški vzdrževanja vozila. Lastnik oz. uporabnik vozila mora namreč trpeti stroške vzdrževanja vozila, tudi če ga ne uporablja. Ugotovljeno je bilo, da tudi če ne bi bilo protipravnega ravnanja toženke, bi stroški vzdrževanja nastali ter da bi bili še celo večji, če bi se vozilo uporabljalo. Protipravno ravnanje toženke tako ni vplivalo na nastale stroške vzdrževanja, ampak bi ti nastopili v vsakem primeru in celo še v večjem obsegu, zato je pravilna odločitev sodišča druge stopnje, da se škoda v tem delu ne prizna.

12. Glede stroškov hrambe je materialnopravno pravilna obrazložitev sodišča druge stopnje, da škoda tožniku v tem delu še ni nastala oz. še ni zapadla, ker dolga, stroškov hrambe, še sploh ni plačal. Sodišče druge stopnje se pravilno sklicuje na 155. člen ZOR (ne sklicuje se na 155. člen OZ, kot zmotno trdi tožnik) oz. 132. člen OZ, ki pravita, da je navadna škoda zmanjšanje nekega premoženja in pravilno obrazloži, da do zmanjšanja premoženja v tem delu sploh še ni prišlo. Res je potrebno uporabiti 186. člen ZOR oz. 165. člen OZ, ki pravita, da se odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode, kar pa odločitve ne spremeni. Premoženjska škoda v najširšem pomenu je vsak poseg v premoženjsko sfero drugega. Premoženjska sfera vsakega pravnega subjekta je začrtana s premoženjskimi pravicami, katerih imetnik je subjekt. Premoženjska pravica je vsaka pravica, ki ima objektivno določljivo ekonomsko vrednost, torej katere vrednost je mogoče izraziti v denarju. Med premoženjske pravice v opisanem pomenu spadajo: stvarne pravice, obligacijske pravice, korporacijske pravice, vrednostni papirji in pravice intelektualne lastnine.(1) S tem, ko obstoji dolg tožnika do upnikov, še ni prišlo do posega v kakšno tožnikovo pravico. Pri dolgovih je negotovo, ali bo sploh prišlo do njihovega plačila, zato je težko govoriti o zmanjšanju premoženja. V tej zadevi tožnikova upnika ne razpolagata niti z izvršilnim naslovom. Do zmanjšanja tožnikovega premoženja tako še ni prišlo, zato je njegov zahtevek v tem delu preuranjen in ga je sodišče druge stopnje pravilno zavrnilo.

13. Bistvene kršitve določb postopka niso podane. Ne drži, da sodbe sodišča druge stopnje ni mogoče preizkusiti v delu, ko obrazlaga, da tožnik ne more hkrati zahtevati odškodnino iz naslova manjvrednosti vozila in iz naslova nezmožnosti uporabe. Sodba sodišča druge stopnje jasno obrazloži svoje stališče, ki je pravilno, kot je to pojasnjeno že v 6. točki. Revizijsko sodišče pa ne more preizkusiti pavšalne navedbe, da so razlogi o stroških vzdrževanja vozila v nasprotju s tem, kar izhaja iz listin in zapisnikov o izvedenih dokazih, saj ni konkretizirano v čem je podana protispisnost. 14. Res so razlogi v izpodbijani sodbi v nasprotju z razlogi sklepa Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1183/2007 z 21. 3. 2007, s katerim je bila zadeva vrnjena v ponovno odločanje, vendar s tem ni podana nobena procesna kršitev. Sodišče prve stopnje ni vezano na materialnopravno stališče sodišča druge stopnje, ampak je zgolj dolžno storiti tisto, k čemur jo sodišče druge stopnje napoti (prvi odstavek 362. člena ZPP).

15. Drži, da je v sodbi sodišča prve stopnje skopa obrazložitev glede razlogov za zavrnitev dokaza z izvedencem, kar pa je bilo sanirano s sodbo sodišča druge stopnje, ki je navedlo razloge, zato ni ogrožena tožnikova ustavna pravica do pravnega sredstva. Obrazložitev sodišča druge stopnje je sicer delno napačna, ko se opira na 286.b člen ZPP(2), temu pa sledi tudi vsebinska utemeljitev pravilne odločitve prvostopenjskega sodišča. Pravilno in zadostno je stališče sodišča druge stopnje, da je bil dokaz z izvedencem odveč, saj tožnik pomanjkljive trditvene podlage ne more nadomestiti z ugotovitvami izvedenca,(3) zato ni bila storjena bistvena kršitev določb postopka.

16. Ker so revizijski razlogi v delu podani, je Vrhovno sodišče reviziji delno ugodilo in delno spremenilo sodbo sodišča druge stopnje (prvi odstavek 380. člena ZPP).

17. Odločitev o stroških temelji na določbah prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP.

18. Zaradi delne ugoditve reviziji se je spremenil tudi uspeh pravdnih strank. Dosedanji uspeh je bil porazdeljen 0 % za tožnika in 100 % za toženko. Zaradi priznanja odškodnine v višini 2.347,81 EUR je porazdelitev uspeha sedaj 4,89 % za tožnika in 95,11 % za toženko. Ob neizpodbijani ugotovitvi, da znašajo tožnikovi potrebni stroški postopka 4.313,33 EUR in toženkini potrebni stroški postopka 5.042,81 EUR, znašajo tožnikovemu uspehu ustrezni stroški 210,92 EUR in toženkinemu uspehu ustrezni stroški 4.796,22 EUR. Po medsebojnem pobotanju mora tožnik povrniti toženki 4.585,30 EUR stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje.

19. Spremenil se je tudi uspeh pravdnih strank v pritožbenem postopku. Toženka je s svojo pritožbo uspela v 44,62 %, tožnikov uspeh v zvezi s pritožbo toženke pa je 55,38 %. Toženkini stroški v zvezi z njeno pritožbo so znašali 385,46 EUR, tožnikovi pa 210,68 EUR. Glede na ocenjen pritožbeni uspeh mora tožnik toženki povrniti 55,32 EUR. Tožnik pa s svojo pritožbo ni uspel, toženka pa v zvezi z njo ni vložila odgovora, zato mora tožnik stroške svoje pritožbe nositi sam.

20. Tožnik je z revizijo delno uspel, in sicer v 4,89 %, zato je toženka dolžna tožniku povrniti ustrezen del revizijskih stroškov. Sodišče jih je v skladu s stroškovnikom in Odvetniško tarifo odmerilo na 842,72 EUR (Tožniku pripada nagrada za izredno pravno sredstvo po 3. točki tarifne številke 21 OT (1500 točk), ki vsebuje tudi poročilo stranki, materialni stroški v višini 2 %, povečano za 20 % DDV). Glede na tožnikov revizijski uspeh je toženka dolžna tožniku povrniti 41,21 EUR revizijskih stroškov. Toženka je dolžna plačati odmerjene stroške v petnajstdnevnem paricijskem roku, ki prične teči naslednji dan po vročitvi te sodbe (prvi, drugi in tretji odstavek 313. člena ZPP).

Op. št. (1): N. Plavšak v Plavšak, Juhart, Jadek Pensa in drugi, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 758. Op. št. (2): Primerjaj sklep II Ips 425/2011 z dne 25. 9. 2012. Op. št. (3): Enako tudi Vrhovno sodišče v 7. točki te sodbe.