Jedro

Toženec je v tem pravdnem postopku za zastopanje pooblastil odvetnico. Po njegovi smrti ni bilo razloga, da bi sodišče prve stopnje v skladu z določbo 212. člena ZPP/77 postopek prekinilo in ga nadaljevalo, ko bi ga pravni nasledniki prevzeli (določba 215. člena ZPP/77), saj je imel toženec v pravdi pooblaščenko. Le-ta je imela v skladu z določbo prvega odstavka 100. člena ZPP/77 še naprej pravico opravljati pravdna dejanja, dokler ji dediči pooblastila ne bi preklicali (o čemer v spisu ni podatka, tožena stranka pa tega tudi n zatrjuje). Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je na narok za glavno obravnavo povabilo pooblaščenko, ki je vabilo prejela, naroka pa se ni udeležila. Sodišče prve stopnje je obravnavo pravilno opravilo v skladu z določbo 295. člena ZPP/77.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kranju, opr. št I I-1278/96, z dne 27.9.1996. Zoper takšno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 353. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP/77) po svoji pooblaščenki pravočasno pritožuje tožena stranka. V pritožbi navaja, da je v teku pravdnega postopka toženec umrl, kar je sodišče ugotovilo pred začetkom glavne obravnave, a naroka kljub temu ni preložilo. Res je, da pravdno pooblastilo pooblaščencu velja, kljub smrti pooblastitelja, vendar pa se ne razteza na pravne naslednike pooblastitelja, ki namesto umrlega vstopijo v trenutku smrti ex lege. Ker jih sodišče ni pozvalo, da se izjavijo o tem ali bodo prevzeli pravdo, jim je odvzelo lastnost stranke in možnost, da v pravdi zavarujejo svoje interese. S tem je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Pritožnik tudi navaja, da je dokazna presoja, glede na izkazano dejansko stanje, napačna. Toženec je opravil preizkus po izdihanem zraku, ni pa bila ugotovljena vsebnost in količina alkohola v krvi. Regresni zahtevek ni upravičen, saj niso podane predpostavke iz 1. odstavka 3. točke 3. člena splošnih pogojev AO-95. Pritožnik tudi meni, da ni dokazana vzročna zveza med prometno nezgodo in domnevno alkoholiziranostjo. Zaradi navedenega pritožnik predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in naj se pozovejo dediči ali prevzamejo pravdo. Pritožba ni utemeljena. Tožena stranka v pritožbi smiselno uveljavlja pritožbena razloga iz 7. in 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77. Božidar Š. je v pravdnem postopku za zastopanje pooblastil odvetnico Darjo R. (listovna št. 6 v spisu). Po njegovi smrti ni bilo razloga, da bi sodišče prve stopnje v skladu z določbo 212. člena ZPP/77 postopek prekinilo in ga nadaljevalo, ko bi ga pravni nasledniki prevzeli (določba 215. člena ZPP/77), saj je imel v pravdi pooblaščenko. Le-ta je imela v skladu z določbo prvega odstavka 100. člena ZPP/77 še naprej pravico opravljati pravdna dejanja, dokler ji dediči pooblastila ne bi preklicali (o čemer v spisu ni podatka, tožena stranka pa tega tudi ne zatrjuje). Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je na narok za glavno obravnavo povabilo pooblaščenko. Ker se pravilno vabljena pooblaščenka naroka ni udeležila je sodišče prve stopnje obravnavo pravilno opravilo v skladu z določbo 295. člena ZPP/77. V pritožbi uveljavljani bistveni kršitvi določb pravdnega postopka torej nista podani. V postopku pred sodiščem prve stopnje pa tudi ni bila storjena nobena od ostalih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 354. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče v skladu z določbo drugega odstavka 365. člena ZPP/77 pazi po uradni dolžnosti. Pravna podlaga za odločitev v obravnavani zadevi so določbe XXVII. poglavja Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR); sodišče prve stopnje pa se je pravilno oprlo predvsem na določila Pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO-95 (priloga A6 v spisu). Sodišče prve stopnje je tudi dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno. Pritožbeno sodišče sprejema ugotovitev sodišča prve stopnje, da je Božidar Š. (v nadaljevanju: zavarovanec) 30.9.1995 na regionalni cest št. 322 povzročil prometno nezgodo ter da je škodo, ki jo je v tej nezgodi povzročil Jožetu J. plačala tožeča stranka (s katero je zavarovanec sklenil zavarovalno pogodbo za zavarovanje avtomobilske odgovornosti). Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje so sestavni del takšne pogodbe Pogoji za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO-95 (v nadaljevanju zavarovalni pogoji). Po določilu 1 odstavka 3. člena zavarovalnih pogojev zavarovanec izgubi svoje pravice iz zavarovanja, če je v času prometne nezgode kot voznik zavarovanega vozila pod vlivom alkohola. Da je voznik pod vplivom alkohola se šteje v primeru če je alkotest pozitiven, voznik pa ne poskrbi, da bi bila s krvno analizo natančno ugotovljena stopnja njegove alkoholiziranosti. Prav takšna situacija pa je, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, podana v obravnavani zadevi Alkotest, ki ga je opravil zavarovanec, je bil pozitiven; ko pa je bi napoten na strokovni pregled z odvzemom krvi in urina, je le-tega odklonil (kot izhaja iz podatkov policijske postaje v prilogi A3 v spisu), kar pomeni, da ni poskrbel, da bi bila s krvno analizo natančno ugotovljena stopnja njegove alkoholiziranosti. Zato je podan domneva, da je bil zavarovanec v času prometne nezoge pod vplivom alkohola in je s tem kršil določila zavarovalne pogodbe. Nasprotne pritožbene trditve so torej neutemeljene. Tožena stranka v pritožbi sicer pravilno opozarja, da zavarovanec ne izgubi svojih pravic, če nastanek škode ni v vzročni zvezi z njegovo alkoholiziranostjo. Vendar pa je v skladu z določilom 1. točke 2. odstavka 3. člena zavarovalnih pogojev dokazno breme, da nastanek škode ni v vzročni zvezi z njegovo alkoholiziranostjo, na strani zavarovanca in tožeča stranka ni dolžna dokazovati, da je podana vzročna zveza med prometno nezgodo in domnevno alkoholiziranostjo, kot citirano določbo zmotno razlaga pritožnik. Tudi v tem delu je torej sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje je utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku, saj ima v skladu z določilom 3. odstavka 3. člena zavarovalnih pogojev v primerih, določenih v 1. odstavku 3. člena zavarovalnih pogojev, zavarovalnica ki je oškodovancu poravnala škodo, od zavarovanca pravico uveljavljati povračilo izplačanih zneskov (regres). Pritožbeni razlogi torej niso podani; prav tako niso podani razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Zato je višje sodišče v skladu z določbo 368. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V skladu z določbo prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Url. RS 26/99, z dne 15. 4. 1999) je bilo postopek na drugi stopnji potrebno nadaljevati po dosedanjih predpisih, to je po zveznem Zakonu o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ 4/77 - 27/90 in Ur. l. RS 55/92).