Jedro

Med likvidacijskim postopkom ni mogoče dovoliti izvršbe zaradi izterjave denarne terjatve na podlagi izvršilnega naslova.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je s sklepom o izvršbi opr. št. In 14/95-15 z dne 12.5.1998 dovolilo izvršbo zaradi izterjave 13,370.000,00 SIT, to je odškodnine po sodbi Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Pd 1833/94 z dne 30.5.1996, v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. Pdp 1171/96 z dne 6.11.1997. Dolžnikovemu ugovoru je nato prvostopno sodišče s sklepom z dne 19.5.1998 ugodilo, sklep o izvršbi razveljavilo, razveljavilo vsa opravljena izvršilna dejanja in izvršilni postopek ustavilo.

Zaradi likvidacijskega postopka zoper dolžnika ni mogoče dovoliti prisilne izvršbe za poplačilo terjatve, glede katere obstoja izvršilni naslov.

Proti temu sklepu se pritožuje upnik in uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odst. 353. čl. ZPP. V pritožbi navaja, da se prvostopno sodišče sklicuje na določila Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur.l. RS št. 67/93) in sicer na določili 182. in 111. člena. Uporaba navedenih določil pa je neutemeljena. 182. člena omenjenega zakona pravi, da se določbe zakona, ki se nanašajo na stečajni postopek, smiselno uporabljajo v likvidacijskem postopku, če zakon ne določa drugače. Poudarek je torej na smiselni uporabi.

Izpodbijani sklep spregleda, da sta stečaj in likvidacija smiselno povsem različna inštituta. Medtem ko je v stečajnem postopku razumljivo, da ni dovoljeno voditi izvršilnih postopkov v korist posameznega upnika na škodo preostalih, je situacija pri likvidaciji drugačna. Podjetje, ki je v likvidaciji, ni plačilno nesposobno. Zato izvršba, ki jo je sodišče najprej dovolilo, nikakor ne bi bila v škodo morebitnim drugim upnikom dolžnika, ki je v likvidaciji. Če res v likvidacijskem postopku ni možna izvršba, bi bilo dolžniku prepuščeno, ali bo in če sploh bo kdaj poplačal upnikovo terjatev. ker v tem primeru likvidacijski postopek zoper dolžnika teče že skoraj deset let, je upnik odvisen od dobre volje likvidacijskega upravitelja. Poleg tega je sploh vprašljivo, ali je za ta primer na mestu uporaba določb Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji. Po določilu tega zakona se namreč postopki, uvedeni pred uveljavitvijo zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji, končajo po predpisih, ki so veljali do uveljavitve tega zakona.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev prvostopnega sodišča pravilna, da pa ima prav pritožba, da se v obravnavani zadevi ne upoštevajo določbe Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL/93; Ur.l. RS št. 67/93 in 39/97). Iz odločbe Skupščine občine K. št. 028-18/89 (B1) je razvidno, da je bil dne 22.11.1989 uveden postopek redne likvidacije nad TOZD K.Č., torej nad dolžnikom. 1. odst. 196. čl. ZPPSL/93 določa, da se postopek prisilne poravnave, stečaja in likvidacije, ki je bil začet pred uveljavitvijo tega zakona, konča po predpisih, ki so veljali do uveljavitve tega zakona. Navedeno pomeni, da se v obravnavanem izvršilnem postopku ne upoštevajo določbe ZPPSL/93. Prej veljavni zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPPSL/89; Ur.l. SFRJ št. 84/89), je imel v 168. čl. enako prehodno določbo, torej da se postopek prisilne poravnave, stečaja oziroma redne likvidacije, konča, če je bila že izdana odločba o začetku postopka prisilne poravnave, stečaja, oziroma likvidacije, po predpisih, ki so veljali do uveljavitve tega zakona. Ker je navedeni zakon pričel veljati 30.12.1989, odločba o uvedbi postopka redne likvidacije zoper dolžnika pa je bila izdana dne 22.11.1989, je torej potrebno uporabiti določbe zakona, ki je veljal pred tem, torej Zakona o sanaciji in prenehanju organizacij združenega dela (ZSPOZD; Ur.l. SFRJ št. 72/86, 42/87, 75/87 in 69/88). Določbe zadnjega navedenega zakona so torej tiste, ki pojasnjujejo, ali je dovoljena izvršba zoper dolžnika, ki je v postopku likvidacije. Zadnji navedeni zakon, torej Zakon o sanaciji in prenehanju organizacij združenega dela pa v 186. čl. določa, da od dneva začetka stečajnega postopka ni mogoče dovoliti zoper dolžnika prisilne izvršbe v zavarovanje in ne v poplačilo terjatev, glede katerih obstaja izvršilna listina, v 246. čl. pa določa, da se določbe zakona, ki se nanašajo na pravne posledice začetka stečajnega postopka, uporabljajo tudi za postopek redne likvidacije, če ni z zakonom drugače določeno. V zvezi s slednjim je treba ugotoviti, da za prepoved izvršbe v zavarovanje in v poplačilo ni določb zakona, da se te za postopek redne likvidacije ne uporabljajo. Nadalje je potrebno ugotoviti, da imata enake določbe tudi oba naslednja zakona, torej ZPPSL/89 in ZPPSL/93. Iz navedenega sledi, da je zaključek prvostopnega sodišča, da izvršba zoper dolžnika, ki je v postopku likvidacije, ni dovoljena, pravilen, čeprav se opira na napačen pravni predpis. Enaka prepoved pa je, kot je že bilo navedeno, veljala v vseh predpisih, torej konkretno tudi v Zakonu o sanaciji in prenehanju organizacij združenega dela, ki pride v poštev v obravnavanem primeru. Pri tem je treba poudariti, da je zmotno stališče pritožbe, češ da je ob določeni smiselni uporabi bistveno, da sta stečajni in likvidacijski postopek toliko različna, da prepoved izvršbe za slednjega ne more veljati. Zakon, ki ga je uporabiti v obravnavani zadevi, ne govori o smiselni uporabi določb zakona, ki se nanaša na stečajni postopek, tudi za likvidacijski postopek, temveč govori o uporabi določb zakona, ki se nanaša na pravne posledice začetka stečajnega postopka, tudi za postopek redne likvidacije. Ne glede na to razliko, ki pa že jemlje argumentacijo pritožbi, so vendarle odločilne ostale določbe, ki se nanašajo na likvidacijo in iz katerih je v vseh treh obravnavanih zakonih razvidno, da upniki likvidacijskega dolžnika nimajo pravice do neposrednega poplačila iz njegovega premoženja, temveč svoje terjatve prijavljajo in uresničujejo le v likvidacijskem postopku. Zaradi navedenega in ker ne ustrezni zakon iz leta 1986 in ne naslednja dva zakona, ne določajo med tistimi določbami stečajnega postopka, ki se v likvidacijskem postopku ne uporabljajo, tudi prepovedi izvršbe med stečajem, je torej pravilna presoja, da med likvidacijskim postopkom izvršba v izterjavo ni dovoljena. Odločitev prvostopnega sodišča v navedenem smislu je torej pravilna, pritožbene trditve pa neutemeljene, zaradi česar ni podan nobeden izmed pritožbenih razlogov. Ker prvostopno sodišče tudi ni storilo kršitev postopka, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 380. čl. ZPP v zvezi s 14. čl. ZIP).