Jedro

Ker tožnik ni prejel nobenega obvestila prvega sodišča o preklicu naroka, je to pomenilo, da sodišče prve stopnje ni ugodilo njegovemu predlogu za preložitev naroka.

Tožnik predlogu za preložitev naroka ni predložil zdravniškega opravičila izdanega na obrazcu v skladu z zakonom, ki ureja zdravstveno varstvo, hkrati pa tudi vsebinsko ni pojasnil okoliščin, na podlagi katerih bi prvo sodišče lahko ugotovilo, ali je bila tožnikova bolezen nenadna in nepredvidljiva, ki mu je onemogočala prihod na sodišče in sodelovanje na naroku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da mu je toženec dolžan plačati denarno odškodnino v višini 2.500,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila (točka I) ter še odločilo, da je tožnik dolžan povrniti tožencu pravdne stroške v višini 410,94 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka dalje do plačila (točka II).

2. Tožnik vlaga laično pritožbo, v kateri navaja, da se sodbe ne da preizkusiti. Navedbe v obrazložitvi sodbe so v nasprotju z dejanskim stanjem in priloženimi listinami. Prvo sodišče ni upoštevalo vseh listin in dokazov, ki jih je pravočasno predložil tožnik, zato je sodba nepravilna in nezakonita. Nepopolno in nepravilno je tudi ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe navedlo, da je narok za glavno obravnavo opravilo v odsotnosti tožnika, ki je bil na narok pravilno vabljen in svojega izostanka ni opravičil. Navedena ugotovitev ni pravilna, ker je tožnik 30. 9. 2012 poslal prvemu sodišču predlog za preklic naroka, ki je bil razpisan 3. 9. 2012. Iz vsebine predloga izhaja, da je tožnik prvo sodišče obvestil, da se ne more udeležiti naroka zaradi bolezni. Prvo sodišče je pravočasno prejelo predlog za preložitev naroka, zato bi moralo predlogu tožnika ugoditi. Ker prvo sodišče ni preložilo naroka in je opravilo glavno obravnavo v odsotnosti tožnika, tožniku ni bila dana možnost sodelovati v postopku in dopolniti navedbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (1) je sodišče druge stopnje preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje le v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazilo po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravnega postopka, kot so opredeljene v citiranem členu in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, kakor tudi ne kršitev na katere opozarja pritožba. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče ni upoštevalo vseh dokazov, ki jih je predložil tožnik, prav tako pa v sodbi ni nobenih nasprotij med razlogi, ki so navedeni v izpodbijani sodbi in dokaznimi listinami. Prav tako sodba nima nobenih pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti; prav nasprotno, sodba vsebuje vsa odločilna dejstva, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek.

5. Na podlagi 281. člena ZPP sodnik začne glavno obravnavo tako, da ugotovi, ali so prišli vsi vabljeni; če niso, se prepriča, ali so bili v redu povabljeni in ali so opravičili svoj izostanek. Iz obvestila sodišču o opravljeni vročitvi (2) izhaja, da je bil tožnik pravilno vabljen na narok dne 3. 9. 2012, iz priloge A 6 pa izhaja, da je tožnik dne 30. 8. 2012 zaradi bolezni predlagal prvemu sodišču, da preloži naroka. Ker tožnik ni prejel nobenega obvestila prvega sodišča o preklicu naroka, je to pomenilo, da sodišče prve stopnje ni ugodilo njegovemu predlogu za preložitev naroka. Sodišče prve stopnje bi ravnalo v nasprotju z določbo drugega odstavka 115. člena ZPP, če bi preložilo narok, saj tožnik predlogu za preložitev naroka ni predložil zdravniškega opravičila izdanega na obrazcu v skladu z zakonom, ki ureja zdravstveno varstvo, hkrati pa tudi vsebinsko ni pojasnil okoliščin, na podlagi katerih bi prvo sodišče lahko ugotovilo, ali je bila tožnikova bolezen nenadna in nepredvidljiva, ki mu je onemogočala prihod na sodišče in sodelovanje na naroku. Tožnik tudi po opravljenem naroku na sodišču prve stopnje in tudi v pritožbi ne prilaga zdravniškega opravičila in ne navaja okoliščin, zaradi katerih mu je bil zaradi nenadne in nepredvidljive bolezni onemogočen prihod na sodišče in sodelovanje na naroku. Sodišče prve stopnje je bilo zato dolžno opraviti narok v odsotnosti tožnika, zato tožnik v pritožbi zmotno trdi, da mu je bila odvzeta pravica do izjave v postopku, ker je bil narok opravljen v njegovi odsotnosti.

6. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi upoštevalo vsa dejstva in listinske dokaze, ki sta jih pravdni stranki predlagali, pravilno je zavrnilo dokazna predloga tožnika za zaslišanje prič, saj dokazna predloga v tem delu nista bil ustrezno substancirana v okviru relevantnih razlogov, zaradi katerih je prvo sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek. Glede na trditveno podlago in izvedene dokaze, je prvo sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje, ki ga pritožba opredeljeno tudi ne izpodbija. Prvo sodišče je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, s tem, ko je ugotovilo, da tožnik ni dokazal vzročne zveze med zatrjevanim protipravnim ravnanjem toženca in škodno posledico, kot eno od bistvenih elementov odškodninske odgovornosti. Tožnik ni uspel s stopnjo prepričanja dokazati, da bi mu zaradi konkretnega ravnanja toženca, kot ga je navedel v trditveni podlagi, nastala zatrjevana škodna posledica oziroma povedano drugače, tožnik ni dokazal povezave med trditvami, ki jih je izrekel toženec v pravdni zadevi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani III P 14/2006, in ki naj bi predstavljale protipravno dejanje, in duševnimi bolečinami, ki naj bi jih utrpel tožnik zaradi zatrjevanega protipravnega posega toženca v njegove osebnostne pravice oziroma v njegovo čast in dobro ime. Prvo sodišče pravilno opozarja na trditveno podlago toženca, da javnost ni bila seznanjena s potekom sojenja in izjavami toženca, ki jih je dal v pravdni zadevi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani III P 14/2006, in da so med tožnikom in tožencem tekli tudi drugi pravdni postopki, ki so lahko bili vzrok za zatrjevano škodno posledico. Sodišče prve stopnje je povzelo trditve tožnika, ki je skozi konkretne okoliščine zatrjeval razloge, zaradi katerih trpi duševne bolečine zaradi posega v osebnostne pravice (3), pri tem pa prvo sodišče pravilno ugotavlja, da bi glede na trditveno podlago in dokazne predloge, kot jih je substanciral, le tožnik z svojim lastnim zaslišanjem lahko s stopnjo prepričanja dokazal vzročno zvezo ter v kakšni meri je porušeno njegovo duševno ravnovesje, kako se to duševno stanje odraža navzven v njegovem obnašanju in počutju, saj gre za dejstva iz njegove intimne sfere (4). Tožnik tako ni dokazal, da je zatrjevani škodni dogodek relevantni vzrok, zaradi katerega so nastale škodne posledice, oziroma da je tista okoliščina, zaradi katere mu je nastala nepremoženjska škoda. Škodo lahko povzročijo različni vzroki, na kar opozarja tudi toženec, na tožniku pa je bilo dokazno breme, da dokaže, da je iz zatrjevanega škodnega dogodka nastala škodna posledica. Če gre za več vzrokov je treba te vzroke razmejiti. Iz navedenih razlogov vzročna zveza med zatrjevanim nedopustnim ravnanjem toženca in škodno posledico pri tožniku ni dokazana.

7. Pritožbeni razlogi niso bili utemeljeni zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

(1) V nadaljevanju ZPP.

(2) Pripeta na listovni št. 72. (3) Glej tč. 9 sodbe na strani 5. (4) Podrobneje glede trditev tožnika o porušenem duševnem ravnovesju glej razloge v sodbi pod tč. 9.