Jedro

Interpretacija, da naj bi v posledici pomanjkljivih relevantnih navedb tožene stranke v ugovoru zoper sklep o izvršbi, ki bi izpodbile utemeljenost vtoževanih terjatev, interpretirali kot zanikanje obstoja obligacijskega razmerja, potem, ko je upnik v samem ugovoru zoper sklep o izvršbi kot tudi v toku ugovornega postopka zoper izdano predhodno odredbo to obligacijskopravno razmerje s tožnikom izrecno priznaval, bi presegla zakonsko opredeljene predpostavke domneve iz 1. alineje 1. točke 1. odstavka 258. člena ZIZ.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugovoru tožene stranke ugodi in se razveljavi sklep prvostopenjskega sodišča o izdani predhodni odredbi opr. št. I Pg 759/2013 z dne 17.1.2013 v točki I. izreka in se predlog tožeče stranke za izdajo predhodne odredbe zavrne tudi v tem delu.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15-tih dneh povrniti 163,10 EUR stroškov postopka zavarovanja.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor tožene stranke zoper sklep o zavarovanju s predhodno odredbo izdanega 17.12.2013. Odločilo je, da bo o stroških postopka v zvezi z izdajo predhodne odredbe odločalo ob končni odločitvi.

2. Zoper prvostopenjski sklep je v pritožbenem roku pritožbo vložila tožena stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi, tožeči stranki pa naloži povrnitev vseh stroškov postopka.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne in potrdi sklep prvostopenjskega sodišča, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov sestave odgovora na pritožbo s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Med pravdnima strankama teče pravdni postopek, ki izvira iz izvršilnega postopka na podlagi predloga tožeče stranke za izvršbo na podlagi verodostojne listine. V posledici obrazloženega ugovora tožene stranke je bil sklep o izvršbi razveljavljen v dovolilnem delu in odločitev o samem zahtevku odstopljena v reševanje pravdnemu sodišču. 6. V toku pravdnega postopka je tožeča stranka 3.12.2013 vložila predlog za zavarovanje s predhodno odredbo v zavarovanje terjatve, glede katere je bil izdan sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine in je predmet tega pravdnega postopka. Prvostopenjsko sodišče je predlogu tožeče stranke ugodilo v tistem delu, ko je izrečena prepoved štirim bankam izplačilo toženi stranki ali komu drugemu po njenem nalogu iz njenih transakcijskih računov pri teh bankah do višine zneska, za katero je odrejeno zavarovanje (točka I. sklepa z dne 17.12.2013). V presežnem delu je predlog za izdajo predhodne odredbe prvostopenjsko sodišče zavrnilo (točka II. izreka) in odločilo, da bo o stroških odločeno ob končni odločitvi (točka III. izreka). Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjsko sodišče zavrnilo pravočasni ugovor tožene stranke zoper sklep z dne 17.12.2013. 7. V skladu s prvim odstavkom 257. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur.l. RS št. 51/1998 s spremembami – v nadaljevanju ZIZ) izda sodišče predhodno odredbo v zavarovanje denarne terjatve iz odločbe domačega sodišča ali drugega organa, ki še ni izvršljiva, če izkaže upnik za verjetno nevarnost, da bo sicer uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Tožeča stranka je v predlogu za izdajo predhodne odredbe nevarnost onemogočene oziroma otežene uveljavitve terjatve, ki je predmet zavarovanja, utemeljevala na domnevi iz prve alineje 1. točke prvega odstavka 258. člena ZIZ, ki določa, da se šteje, da je ta nevarnost podana v kolikor se predlog za zavarovanje opira na sklep o izvršbi, izdan na podlagi verodostojne listine, proti kateremu je bil pravočasno vložen ugovor, če dolžnik v ugovoru zanika obstoj obligacijskega razmerja z upnikom, upnik pa predloži listino, iz katere izhaja verjetnost obstoja obligacijskega razmerja. Sodišče prve stopnje je v celoti sledilo argumentaciji tožeče stranke v predlogu za izdajo predhodne odredbe in v sklepu z dne 17.12.2013 in v izpodbijanem sklepu z dne 23.1.2014 utemeljilo, da je podan dejanski stan iz navedene zakonske domneve, iz katere je sklepati na obstoj nevarnosti v smislu 257. člena ZIZ.

8. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje pritožbenemu stališču, da je takšno sklepanje prvostopenjskega sodišča materialnopravno zmotno. Eden od dejanskih predpostavk domneve iz prve alineje 1. točke prvega odstavka 258. člena ZIZ je, da je dolžnik v ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine zanikal obstoj obligacijskega razmerja z upnikom, upnik pa nato predloži listino, s katero s stopnjo verjetnosti izkaže obstoj takšnega obligacijskega razmerja. Iz spisovnih podatkov je razvidno, da dolžnik izrecno priznava obstoj obligacijskopravnega razmerja z upnikom, vendar je zatrjeval, da so premoženjskopravna razmerja z njim urejena. Takšnega ugovora ni mogoče razumeti drugače kot zatrjevanje, da obstaja med pravdnima strankama obligacijskopravno razmerje, vendar iz tega razmerja ne izhaja utemeljenost terjatve, ki jo uveljavlja tožeča stranka v tem postopku od tožene stranke. Tožena stranka je še pred vložitvijo predloga za izdajo začasne odredbe sodišču ob utemeljitvi tožbenega zahtevka v dokazne namene predložila Pogodbo o opravljanju poslov upravljanja št. 759-S/06 (A2,) na katero se sklicuje tudi prvostopenjsko sodišče v izpodbijanem sklepu. Predložena pogodba dejansko izkazuje trajnejše pogodbeno razmerje med pravdnima strankama. Pogodba po sami naravi vzpostavlja medsebojne pravice in obveznosti pogodbenih strank, ki po eni strani od tožeče stranke terjajo opravljanje poslov upravljanja, od tožene stranke pa plačilo sukcesivno zapadajočih obveznosti iz te pogodbe. Iz ugovora tožene stranke zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine tako jasno izhaja, da je tožena stranka izrecno priznala obstoj takšnega obligacijskega razmerja, ki ga tožeča stranka izkazuje s predloženo pogodbo. Z nadaljnjimi ugovornimi navedbami je tožena stranka nasprotovala le upravičenju tožeče stranke do zahtevkov, ki naj bi izhajali iz tako sklenjene pogodbe na podlagi vseh vtoževanih računov, ki naj bi imeli temelj v navedeni pogodbi. Ali so ti ugovori, ki jih je v tej smeri podala tožena stranka v ugovoru zoper sklep o izvršbi utemeljeni, bo stvar odločanja sodišča v pravdnem postopku. Tudi, če so bile te navedbe, ki se nanašajo na obstoj terjatev zelo pavšalne, jih je tožena stranka v nadaljnjem postopku v toku pravde dopolnila po tem, ko je tožeča stranka s pripravljalno vlogo z dne 21.11.2013 dopolnila tožbo.

9. Iz trditvenega gradiva obeh pravdnih strank tekom pravdnega postopka tako izhaja, da med njima vseskozi ni sporno, da obstaja trajno obligacijsko pravno razmerje na podlagi sklenjene pogodbe o opravljanju poslov upravljanja (A2). Ta pogodba sicer daje podlago za uveljavljanje denarnih zahtevkov v razmerju do tožene stranke, ki pa so določljivi šele vsakomesečno na podlagi obračunov, ki jih opravi tožeča stranka. Ker gre za trajnejše pogodbeno razmerje, pa tudi izpolnitev posamezne terjatve iz naslova tega razmerja nima za posledico prenehanja obligacijskega razmerja temveč zgolj prenehanje posamezne terjatve iz tega razmerja.

10. Glavni namen zakonodajalca z uveljavitvijo razširjene domneve nevarnosti v zadevi ZIZ-I (Ur. l. RS, št. 26/2011) je bil upnikom olajšati pogoje za izdajo predhodne odredbe v izvršilnih postopkih na podlagi verodostojne listine oziroma v pravdnih postopkih po razveljavitvi dovolilnega dela sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine. Novela ZIZ-I je poskušala preprečiti predvsem vsebinsko popolnoma prazne ugovore, s katerimi dolžniki izigravajo nižji dokazni standard obrazloženosti ugovora zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine. Zakon je zato upnikom olajšal možnost pridobiti predhodno odredbo v zavarovanje uveljavljanje terjatve z domnevo nevarnosti iz 257. člena ZIZ za tiste primere, ko dolžnik v ugovoru zanika obstoj obligacijskega razmerja, upnik pa to obligacijsko razmerje, stopnjo verjetnosti izkaže s predložitvijo ustrezne listine (prva alineja 1. točke prvega odstavka 258. člena ZIZ).

11. Sodišče prve stopnje je utemeljitev dejanske baze domneve iz prve alineje 1. točke prvega odstavka 258. člena ZIZ v sklepu o izdani predhodne odredbe in v izpodbijanem sklepu utemeljilo na ugotovitvi, da je ugovor tožene stranke zoper sklep o izvršbi potrebno obravnavati kot ugovor, s katerim dolžnik zanika obstoj obligacijskega razmerja z upnikom. Prvostopenjsko sodišče se je pri tem sklicevalo na zavzeto stališče v odločbah VSK sklep Cpg 63/2013 in VSL sklep I Cpg 773/2012, v katerih je bilo zavzeto stališče, pa je pod pojem zanikanja obligacijskega razmerja potrebno obravnavati tudi negativne trditve, s katerimi se dolžnik izogne dolžnosti, da bi o razmerju med njim in upnikom karkoli povedal. Vendar tako široka interpretacija ni sprejemljiva v konkretnem primeru, ko se je tudi v toku postopka do zaključka ugovornega postopka nedvoumno razjasnilo, da med pravdnima strankama ni sporen obstoj samega trajnega obligacijskega razmerja, temveč je sporna samo utemeljenost denarnih terjatev tožeče stranke do tožene stranke za posamezno časovno obdobje, ki so predmet tožbenega zahtevka. Interpretacija, da naj bi v posledici pomanjkljivih relevantnih navedb tožene stranke v ugovoru zoper sklep o izvršbi, ki bi izpodbile utemeljenost vtoževanih terjatev, interpretirali kot zanikanje obstoja obligacijskega razmerja, potem, ko je upnik v samem ugovoru zoper sklep o izvršbi kot tudi v toku ugovornega postopka zoper izdano predhodno odredbo to obligacijskopravno razmerje s tožnikom izrecno priznaval, bi presegla zakonsko opredeljene predpostavke domneve iz prve alineje 1. točke prvega odstavka 258. člena ZIZ.

12. Zato pritožbeno sodišče v nasprotju s stališčem prvostopenjskega sodišča ocenjuje, da v konkretnem primeru niso izpolnjene predpostavke domneve iz prve alineje 1. točke prvega odstavka 258. člena ZPP, na katero se je sklicevala tožeča stranka v predlogu za izdajo predhodne odredbe. Ker tožeča stranka v okviru trditvenih navedb v predlogu za izdajo predhodne odredbe ni ponujala nobene druge trditvene podlage glede nevarnosti iz prvega odstavka 257. člena ZIZ, je pritožbeno sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je ugovoru tožene stranke zoper sklep o predhodni odredbi ugodilo in navedeni sklep razveljavilo ter predlog tožeče stranke zavrnilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

13. Odločitev o stroških postopka temelji na prvem odstavku 154. člena v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP v povezavi s 15. členom ZIZ. Ker tožeča stranka s predlaganim zavarovanjem ni uspela, je dolžna povrniti nastale stroške tožene stranke, ki se nanašajo na predlagano zavarovanje. Ker gre za ločen postopek zavarovanja, ne glede na to, da je bilo predlagano znotraj pravdnega postopka, ni podlage za odlaganje odločitve o stroških postopka do zaključka pravdnega postopka, kot je storilo prvostopenjsko sodišče v izpodbijanem sklepu. Pritožbeno sodišče je zato o vseh stroških postopka zavarovanja odločilo tako, da je tožeči stranki naložilo povrnitev stroškov postopka zavarovanja tožene stranke v skladu z odvetniško tarifo in sicer za sestavo ugovora zoper sklep o predhodni odredbi – tar. št. 3461 (47,70 EUR), za sestavo pritožbe – tar. št. 3468 (95,40 EUR) ter administrativnih stroškov – tar. št. 6002 (20,00 EUR). Skupni stroški, do katerih je upravičena tožene stranke, tako znašajo 163,10 EUR.