Jedro

Za pritožnika ni sporno, da je med dediči podan spor o tem, ali kakšno premoženje spada v zapuščino, in da je zaradi tega treba prekiniti zapuščinski postopek in napotiti stranke na pravdo (212. člen ZD) ter da se na pravdo napoti stranko, katere pravico sodišče šteje za manj verjetno (prvi odstavek 213. člena ZD). Pravilna je tudi presoja, da je manj verjetna njegova pravica.

Trditev o sodedičevi zlorabi zapustničinega pooblastila temelji na nekaj indicih, ki ob sodedičevih nasprotnih navedbah ne zadostujejo za verjetno izkazanost zaključka, da si je sodedič zapustničina sredstva prilastil.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom prekinilo postopek (I. točka izreka), dediče napotilo na pravdo, da s tožbo proti sodedičem uveljavljajo zahtevke v zvezi z obsegom zapuščine (II., III. in IV. točka izreka) in v zvezi z vštevanjem daril (V. točka izreka), ter jim določilo rok 30 dni in opozorilo na posledice (VI. in VII. točka izreka).

2. Zapustničin sin v pritožbi zoper II. točko izreka navedenega sklepa uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe pravil zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da se na pravdo napoti sodedič A. A. V zapuščinskem postopku je navedel, da je sodedič, pooblaščen na zapustničinem računu, v juliju in avgustu 2020 z računa dvignil dva večja zneska gotovine in da ta denar ni bil potrošen za zapustničine potrebe. V potrditev zaključka o samovoljnem dvigu sredstev je navedel, da so bila za zapustničine potrebe na mesečni ravni v povprečju potrošena bistveno nižja sredstva in da so za pokrivanje njenih potreb zadostovali mesečni pokojninski prilivi. Sodedič je priznal, da je denar dvignil, a je navedel, da ga je porabil za zapustničine potrebe. Za trditev ni predložil dokazov, niti ni konkretno navedel, za katere potrebe so bila porabljena. Zmoten je zato zaključek, da je njegova pravica manj verjetna od sodedičeve.

3. Sodediča v odgovoru na pritožbo predlagata njeno zavrnitev. Navedla sta, da so bila sredstva porabljena za vzdrževanje hiše, nakup hrane in oblačil za pokojno ter za zdravstveno oskrbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Odločitev, da se na pravdo napoti pritožnik, temelji na presoji, da se v pravdi lahko dokazujejo le pozitivna in ne negativna dejstva in je zato pritožnikova pravica, ki uveljavlja, da v zapuščino sodijo denarna sredstva, dvignjena z zapustničinega računa pred njeno smrtjo, manj verjetna. Pritožbeni očitki o zmotnosti te presoje niso utemeljeni.

6. Za pritožnika ni sporno, da je med dediči podan spor o tem, ali kakšno premoženje spada v zapuščino, in da je zaradi tega treba prekiniti zapuščinski postopek in napotiti stranke na pravdo (212. člen ZD) ter da se na pravdo napoti stranko, katere pravico sodišče šteje za manj verjetno (prvi odstavek 213. člena ZD). Pravilna je tudi presoja, da je manj verjetna njegova pravica.

7. Pritožnik je uveljavljal, da je sodedič zlorabil zapustničino pooblastilo za dvigovanje denarnih sredstev z njenega računa in sklepanje utemeljeval s trditvama, da so bili njeni povprečni mesečni stroški znatno nižji in da je za pokrivanje zapustničinih potreb zadoščala pokojnina. Sodediča sta zatrjevala, da so bila sredstva porabljena za zapustnico in da nizka pokojnina ni zadoščala za pokritje stroškov za hrano, oblačila, vzdrževanje hiše in druge potrebe. Trditev o sodedičevi zlorabi zapustničinega pooblastila temelji na nekaj indicih, ki ob sodedičevih nasprotnih navedbah ne zadostujejo za verjetno izkazanost zaključka, da si je sodedič zapustničina sredstva prilastil. 8. Ker pritožbene navedbe niso utemeljene, niti niso podani po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 163. členom Zakona o dedovanju).