Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

UPRS Sodba in sklep I U 903/2024-13

ECLI:SI:UPRS:2024:I.U.903.2024.13 Upravni oddelek

mednarodna zaščita predaja prosilca odgovorni državi članici sistemske pomanjkljivosti ravnanje policista
Upravno sodišče
14. maj 2024
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

V obravnavani zadevi ni sporno, da bo tožnik v primeru vrnitve na Hrvaško v okviru dublinskega postopka obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito in ne kot tujec.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da se izvršitev odločbe Ministrstva za notranje zadeve številka 2142-1456/2024/8 (1221-11) z dne 29. 4. 2024 zadrži do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

Obrazložitev

Izpodbijani sklep

1.Z izpodbijanim sklepom je toženka na podlagi 32. člena v povezavi s sedmo točko 2. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) ter prvega odstavka 3. člena Uredbe EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (v nadaljevanju Uredba Dublin III) zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka). Odločila je še, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi Dublin III, za to odgovorna država članica (2. točka izreka); da se predaja izvrši v šestih mesecih od 11. 4. 2024 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo oziroma v 18. mesecih, če prosilec samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo (3. točka izreka).

2.Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik 15. 3. 2024 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju Prošnja). Toženka je ugotovila, da je bil tožnik, čigar istovetnost v postopku ni nesporno ugotovljena, 13. 3. 2024 vnesen v Centralno evidenco EURODAC kot prosilec za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški. Na zaprosilo toženke za ponovni sprejem tožnika, je toženka 11. 4. 2024 prejela odgovor, da Republika Hrvaška v skladu s petim odstavkom 20. člena Uredbe Dublin III sprejema odgovornost za obravnavo tožnika.

3.Toženka je povzela osebni razgovor tožnika, v katerem je v bistvenem povedal, da se v Republiko Hrvaško ne želi vrniti, saj je bil tam izpostavljen fizičnemu nasilju. Ko je drugič prišel v Republiko Hrvaško, ga je namreč hrvaška policija fizično napadla, brutalno pretepla, vzeli so mu mobilni telefon, obleke in ga porinili, da je padel v reko. Nato so ga pripeljali v Zagreb, kjer je na policijski postaji moral oddati prstne odtise. Iz policijske postaje so ga odpeljali v kamp, kjer je prespal in naslednje jutro nadaljeval pot proti Republiki Sloveniji. Ni mogel spati, saj je bilo polno insektov. Praskal se je po celem telesu. Poudaril pa je, da so zaposleni z njim lepo ravnali, z njim je grdo ravnala samo hrvaška policija. V kampu so bile pri sprejemu tudi osebe iz Evropske unije, ki so z njim lepo ravnale. Ko so ga pripeljali v kamp, je prejel en obrok, naslednji dan pa je kamp že zapustil in odšel proti Republiki Sloveniji. . V zvezi z zdravstveno oskrbo je povedal, da je imel zaradi padca bolečine v kolenu, a zdravnika v času, ko je bil on v kampu, ni bilo. Na zdravnika ni počakal, saj mu ni bilo všeč ravnanje hrvaške policije. Pojasnil je, da je bila njegova ciljna država Republika Slovenija. Tožnik je povedal, da je Republika Hrvaška, kjer se je nahajal le eno noč, zanj pomenila le pot do Republike Slovenije. Skrbelo ga je, ker je oddal prstne odtise v Republiki Hrvaški, želel je namreč v Republiko Slovenijo.

4.Toženka je s sklicevanjem na sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 906/2022-15 z 8. 7. 2022 pojasnila, da je bistveno pri presoji, ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite na Hrvaškem to, kakšno je bilo ravnanje hrvaških oblasti s prosilci po tem, ko so imeli status prosilca za mednarodno zaščito. S povzemanjem sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 297/2023 s 26. 1. 2024, da okoliščine policijskega postopka ob nezakonitem prehodu državne meje niso pravno odločilne za ugotavljanje sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim sistemom in pogoji za sprejem po Uredbi Dublin III, ki bi bile upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo pritožnik znašel po predaji, je tožnikove izjave o policijski obravnavi ob ilegalnem vstopu v Republiko Hrvaško, ocenila kot take, ki ne zadoščajo za utemeljen zaključek, da bodo v primeru predaje Republiki Hrvaški tam z njim nečloveško ali poniževalno ravnali, saj bo šlo v tem primeru za postopek mednarodne zaščite in ne za policijski postopek.

5.Toženka ni sledila izjavi tožnika, da v Republiki Hrvaški ni zaprosil za mednarodno zaščito, ker iz Eurodac izpiska št. 2142-1456/2024/3 s 15. 3. 2024 izhaja, da je bil tožnik v Republiki Hrvaški 13. 3. 2024 evidentiran kot prosilec za mednarodno zaščito, po oddaji prstnih odtisov, pa je bil nastanjen v azilnem domu. Zato je ugotovila, da je tožnik v Republiki Hrvaški podal prošnjo oziroma je za to vsaj izrazil namen.

6.Toženka je ugotovila, da tožnik na zdravnika zaradi bolečin v kolenu ni počakal, ker je azilni dom zapustil že naslednje jutro po tem, ko je bil v azilni dom nastanjen. Pojasnila je, da v tako kratkem času ni mogel prejeti zdravstvene oskrbe za težavo, ki evidentno niti ni bila urgentna. Toženka je upoštevala, da je tožnik pot nadaljeval samostojno, kljub domnevnim težavam z nogo, kar kaže, da stanje ni bilo nujno. Toženka je ugotovila, da se tožnik v času, ko je bil v Republiki Hrvaški ni soočil z nobenimi težavami v postopku mednarodne zaščite in ni imel negativnih izkušenj z morebitnimi pomanjkljivostmi v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito oziroma pri namestitvi prosilcev. Izjavo tožnika, da je imel v sobi, kjer je prespal eno noč, težave zaradi prisotnosti insektov, je ocenila kot tako, ki ne dokazuje sistemskih pomanjkljivosti na področju sprejema, saj gre pri tem zgolj za trenutno stanje, ki pa je pravzaprav zelo pogosto v tovrstnih nastanitvah, kjer se na dnevni ravni zamenja veliko število oseb. Tožnik ni navedel okoliščin, zaradi katerih njegova vrnitev v Republiko Hrvaško ne bi bila primerna in ni podal kakšnih konkretnih izjav, ki bi nakazovale, da mu v primeru morebitne vrnitve grozi nečloveško ali ponižujoče ravnanje. Toženka je ocenila, da tožnikove izjave ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, zaradi katerih tožnik v dublinskem postopku ne bi mogel biti vrnjen v to državo. Iz tožnikovih navedb toženka ni mogla zaključiti, da obstajajo na njegovi strani takšne osebne okoliščine, ki bi preprečevale predajo Republiki Hrvaški zaradi utemeljene verjetnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. Zato je toženka Prošnjo na podlagi osmega in devetega odstavka 49. člena v povezavi s četrto alinejo prvega odstavka 51. člena ZMZ-1 zavrgla, saj je za obravnavo njegove prošnje odgovorna Republika Hrvaška.

7.Toženka je upoštevajoča, da je Republika Hrvaška potrdila sprejem tožnika, ki ni ni izkazal razlogov, ki bi govorili v prid nevračanju v Republiko Hrvaško, ki niso znani niti toženki, odločila, da se bo pristojni organ v skladu s prvim odstavkom 29. člena Uredbe Dublin III s pristojnim organom Republike Hrvaške dogovoril o predaji tožnika, ki bo potekala na mednarodnem mejnem prehodu Obrežje. Toženka je na podlagi 29. člena Uredbe Dublin III še odločila, da se bo predaja izvedla v skladu z zakonodajo Republike Slovenije po posvetu s pristojnim organom Republike Hrvaške, kakor hitro bo to praktično izvedljivo in najkasneje v šestih mesecih od odgovora Republike da sprejema prosilca, to je od 11. 4. 2024, ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo. V primeru, da prosilec samovoljno zapusti prostore azilnega doma, se lahko ta rok podaljša na 18 mesecev.

Povzetek relevantnih navedb tožnika

8.Tožnik uveljavlja bistveno kršitev določb postopka, neuporabo oz. nepravilno uporabo materialnega prava ter nepravilno oz. nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in predlaga odpravo izpodbijanega sklepa, podrejeno pa odpravo in ponoven postopek. Zahteva tudi zadržanje izvršitev izpodbijanega sklepa do pravnomočne odločitve sodišča v tem postopku.

9.Tožnik navaja, da je naslovno sodišče toženko že večkrat opozorilo, da se ne more opreti na strogo in popolno ločnico med t.i. azilnim postopkom in policijskim postopkom, kot da se problematični t.i. policijski postopki nanašajo izključno na tujce, ki "nezakonito" vstopijo na Hrvaško in niso izrazili namere za azil. Ločnica med tema dvema postopkoma, ki jo je naredila toženka, je sicer do neke meje relevantna, ne more pa biti odločilna za oceno, da velja domneva, da bo Hrvaška v primeru predaje tožnika po Uredbi Dublin III upoštevala vsa bistvena določila glede dostopa do azilnega postopka in varstvo temeljnih človekovih pravic tožnika.

10.Tožnik meni, da je toženka napačno uporabila materialno pravo in se sklicuje na sodbe Upravnega sodišča RS v zadevi IU 333/2023-4, IU 136/2022-8 z dne 23. 3. 2022, IU 1222/2022 z dne 21. 9. 2022 in v zadevi IU 333/2023-4. Meni, da bi morala toženka upoštevati tudi odločbo Ustavnega sodišča v zadevi Up-613/16 z dne 28. 9. 2016 (odstavek 14), kjer je Ustavo sodišče zavzelo stališče, da ne drži, da lahko prosilci domnevo o varnosti v državah članicah EU izpodbijajo zgolj takrat, ko tveganje za nastanek nečloveškega in ponižujočega ravnanja izhaja iz t.i. sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem v odgovorni državi članici.

11.Tožnik meni, da se sklepa ne da preveriti, ker ni obrazložen oziroma toženka ni preverila ali obstajajo v Republiki Hrvaški kakšne pomanjkljivosti, zaradi katerih se tožnika ne bi moglo vračati v Republiko Hrvaško. Toženka je po mnenju tožnika zgolj na kratko in sistemsko navedla, da po skrbni in natančni presoji vseh izjav prosilca ugotavlja, da njegove izjave, ki jih je podal na osebnem razgovoru v zvezi z razmerami v Republiki Hrvaški, ne izkazujejo sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, zaradi katerih prosilec v dublinskem postopku ne bi mogel biti vrnjen v to državo. Povzema ugotovitev toženke iz izpodbijanega sklepa, da iz tožnikovih navedb ni mogoče zaključiti, da obstajajo na njegovi strani takšne osebne okoliščine, ki bi preprečevale predajo Republiki Hrvaški zaradi utemeljene verjetnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja.

12.Tožnik na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 predlaga, da sodišče do pravnomočne odločitve, stanje uredi tako, da se tožnika ne preda Republiki Hrvaški. Navaja, da niso podani pogoji za izrek ukrepa, po drugi strani pa bo izvrševanje ukrepa tožniku prizadelo nepopravljivo škodo. Prepoved nečloveškega in ponižujočega ravnanja je absolutno in glede na to, da tožnik v zvezi z varstvom pravice do prepovedi kršitve 3. člena EKČP (t.i. "arguable claim"), mora učinkovito pravno sredstvo zoper sporni pravni akt zagotoviti suspenzivni učinek, sicer gre za kršitev 13. člena EKČP. Ker tožba zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve ne zadrži izvršitve, bi lahko nastala situacija, ko bi tožnik uspel s tožbo, vendar sodišče ne bi moglo učinkovito odrediti njegove izpustitve. To bi bila kršitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva in sodnega varstva ter 4. odst. 5. čl. EKČP.

Trditve toženke

13.Toženka predlaga zavrnitev tožbe, ker je izpodbijani sklep po njenem mnenju zakonit in pravilen.

14.Toženka izpostavlja, da ločnica med azilnim postopkom in policijskim postopkom vsekakor ni bila edina relevantna pri odločanju v predmetni zadevi. Toženka je svojo odločitev sprejela na podlagi spisa upravne zadeve in izjav, ki jih je v postopku podal tožnik. Po mnenju toženke te izjave ne zadoščajo za utemeljen zaključek, da bodo v primeru predaje Republiki Hrvaški tam s tožnikom nečloveško ali poniževalno ravnali, saj bo šlo v tem primeru za postopek mednarodne zaščite in ne za policijski postopek. Poudarja, da je tožnik sam povedal, da z drugimi uradnimi osebami ni imel težav.

15.Toženka v zvezi s tožbenim očitkom nepravilne uporabe drugega pododstavka 3(2) Uredbe Dublin III navaja, da v predmetni zadevi ni bila izkazana utemeljena domneva, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.

16.V zvezi z v tožbi izpostavljeno sodbo Ustavnega sodišča Up-613/16 z 28. 9. 2016 pojasnjuje, da v predmetni zadevi ni bilo izkazano nobeno zdravstveno stanje ali osebno stanje tožnika, zaradi katerega se predaja v Republiko Hrvaško ne bi smela izvesti. Ponavlja, da je v konkretnem upravnem postopku ugotovila, da v Republiki Hrvaški ne obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in postopkom sprejema, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, niti, da bi bil tožnik lahko kako drugače izpostavljen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju.

17.Toženka nasprotuje tudi očitkom tožnika, da je zgolj na kratko in sistemsko navedla svojo ugotovitev, da ni izkazanih sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev v Republiki Hrvaški, zaradi katerih se tožnika tja ne bi smelo vrniti. Toženka ponavlja, da tožnik, ki je imel dovolj možnosti, ni navedel nobenih takšnih okoliščin, ki bi lahko vodile v drugačno odločitev toženke.

18.Toženka v zvezi s tožbenim očitkom, da ni preverjala ali obstajajo v Republiki Hrvaški kakšne pomanjkljivosti, zaradi katerih se tožeče stranke ne bi moglo vračati v Republiko Hrvaško, ponavlja, da je imel tožnik na osebnem razgovoru več kot dovolj možnosti, da o takih morebitnih pomanjkljivostih spregovori, a ni izpostavil nobenih takih okoliščin. Izpostavlja sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 37/2024 s 13. 3. 2024 in pojasnjuje, da z izjavo tožnika zaobjeta ravnanja ne dosegajo minimalne stopnje resnosti, zaradi katerih bi toženka dolžna opraviti dodatno presojo stanja v Republiki Hrvaški.

K I. točki izreka

19.Sodišče je v dokaznem postopku prebralo listine, ki so v sodnem spisu označene priloga A1, A2, B1 in v soglasju z obema strankama štelo za prebrane vse listine spisa toženke št. 2142-1456/2024.

20.Sodišče na podlagi drugega odstavka 258. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ni zaslišalo tožnika, ker se ta vabilu na zaslišanje ni odzval.

Tožba ni utemeljena.

21.Po presoji sodišča je toženka pravilno zavrgla Prošnjo in odločila, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje in da bo tožnik predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril Uredbe Dublin III odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove Prošnje, zato se sodišče na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje na razloge izpodbijane odločbe.

22.Prošnjo za mednarodno zaščito lahko pristojni organ s sklepom zavrže kot nedopustno med drugim tudi, če se na podlagi meril, določenih v Uredbi 604/2013/EU, ugotovi, da je za obravnavo prošnje odgovorna druga država članica Evropske unije ali pristopnica k Uredbi 604/2013/EU (četrta alineja prvega odstavka 51. člena ZMZ-1). Države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, vloženo na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, prošnjo pa obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III (prvi odstavek 3. člena Uredbe Dublin III).

23.Kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina)1, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno (drugi odstavek 3. člena Uredbe Dublin III).

24.Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici je torej domneva, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv2, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil3 in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca,4 ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje5. Države članice so namreč zavezane k spoštovanju temeljnih pravic prosilcev za mednarodno zaščito, zato prosilca ne smejo predati odgovorni državi članici, če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistematične pomanjkljivosti sistema azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo v smislu 4. člena Listine.6

25.Med strankama ni sporno, da je bil tožnik na Hrvaškem še preden je vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Ni sporno, da je bil tožnik 13. 3. 2024 vnesen v Centralno evidenco EURODAC kot prosilec za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški s strani Republike Hrvaške in ni sporno, da je Republika Hrvaška na podlagi petega odstavka 20. člena Uredbe Dublin III sprejela odgovornost za obravnavo tožnikov. Toženka je po presoji sodišča pravilno ugotovila, da je za obravnavanje tožnikove prošnje na podlagi petega odstavka 20. člena Uredbe Dublin III odgovorna Republika Hrvaška. Nesporno je tudi, da je tožnik po zapustitvi Hrvaške vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Ker je Hrvaška svojo odgovornost za obravnavanje prošnje že potrdila, je s tem vzpostavljen položaj iz točke b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III7, v katerem je Hrvaška kot odgovorna država članica dolžna sprejeti tožnika — prosilca, po sprejemu pa je to prošnjo na podlagi prvega pododstavka drugega odstavka istega člena8 dolžna tudi obravnavati.9

26.Osrednji tožbeni očitek je, kot je mogoče povzeti, da ni pravilna ugotovitev toženke, da tožnik ob vrnitvi v Republiko Hrvaško ne bo podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju in, da v Republiki Hrvaški ni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile takšno ravnanje.

27.Iz listin spisa toženke št. 2142-1456/2024 izhaja, da je tožnik obstoj ovire za predajo utemeljeval z v izpodbijanem sklepu pravilno povzetih navedb iz osebnega razgovora, do katerih se je v celoti in popolno opredelila že toženka v izpodbijanem sklepu. Tožnik se vabilu na zaslišanjem v upravnem sporu ni odzval. Po presoji sodišča je toženka pravilno ocenila izjave tožnika iz upravnega postopka kot take, ki zahtevane domneve iz drugega pododstavek drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III, ne dokazujejo. V izogib ponavljanju se sodišče v tem delu sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa. Tožnik pa ne konkretizira, kot je mogoče smiselno povzeti, morebitne pomanjkljivosti v dokazni oceni toženke. Tako ni utemeljen tožbeni ugovor, da naj bi toženka nepravilno ugotovila, da ni ovir za tožnikovo predajo na podlagi Uredbe Dublin III.

28.Neutemeljen je tožbeni ugovor, da se sklepa naj ne bi dalo preveriti, ker ni obrazloženo oziroma toženka ni preverila, ali obstajajo v Republiki Hrvaški kakšne pomanjkljivosti, zaradi katerih se tožnika ne bi moglo vračati v Republiko Hrvaško. Kot je razvidno iz povzetka izpodbijanega sklepa in obrazložitve te sodne odločbe, se je toženka do vseh navedb tožnika popolno in obrazloženo opredelila ter pojasnila, zakaj ne dokazujejo ovir za predajo tožnika v Republiko Hrvaško. Tožnikove navedbe, ki se nanašajo na postopek, ko je bil obravnavan kot tujec s strani hrvaških policistov, pri čemer je imel tožnik po lastni izjavi z drugimi uradnimi osebami dobre izkušnje, tudi po presoji sodišča ne dokazujejo ovir za predajo v smislu določb Uredbe Dublin III. Sodišče poudarja, da je tožnikova želja, da Republika Hrvaška ne obravnava njegove prošnje za mednarodno zaščito, sicer razumljiva, a pravno neupoštevna, ker si tožnik ne more izbirati, katera država članica bo obravnavala njegovo prošnjo za mednarodno zaščito, ampak to določa Uredba Dublin III, kot že obrazloženo. V obravnavani zadevi ni sporno, da bo tožnik v primeru vrnitve na Hrvaško v okviru dublinskega postopka obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito in ne kot tujec.

29.Neutemeljeno je tožbeno pričakovanje, da bi morala toženka preverjati ali obstajajo v Republiki Hrvaški kakšne pomanjkljivosti, zaradi katerih se tožnika ne bi moglo vračati v Republiko Hrvaško. Vrhovno sodišče RS je namreč v sklepu I Up 37/2024 s 13. 3. 2024 že zavzelo stališče, da je o pričakovanem dolžnostnem ravnanju organa mogoče govoriti šele po presoji elementov, ki jih je v postopek predložil tožnik, pri tem pa so pravno upoštevni le tisti, ki se nanašajo na dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ta presoja mora po stališču Vrhovnega sodišča RS potekati v luči načela medsebojnega zaupanja in ob upoštevanju stopnje resnosti zatrjevanega nečloveškega ravnanja, pri čemer je kot razlagalno oporo treba uporabiti kriterije, ki jih je razvila sodna praksa v zvezi z okoliščinami, ki ovirajo predajo prosilca odgovorni državi članici. Le v takem primeru bi bilo toženki mogoče očitati, da ni pridobila posodobljenih informacij o stanju hrvaškega azilnega sistema. 10 Vrhovno sodišče RS je zavzelo tudi stališče, da morajo za to, da bi se vzpostavila obveznost preverjanja aktualnih podatkov o stanju hrvaškega azilnega sistema, s tožnikovo izjavo zaobjeta ravnanja dosegati minimalno stopnjo resnosti, ki je relativna in odvisna od okoliščin konkretnega primera.11 Tudi po presoji sodišča pa v predmetni zadevi z izjavo tožnika zaobjeta ravnanja, ki se nanašajo na postopke hrvaških policistov, ko je imel tožnik status tujca, ne dosegajo minimalne stopnje resnosti, zaradi katerih bi toženka dolžna opraviti dodatno presojo stanja v Republiki Hrvaški, na kar utemeljeno opozori toženka v odgovoru na tožbo. Tožnik pa z drugimi uradnimi osebami ni imel težav, kot sam navede.

30.Neutemeljen je tudi tožbeni očitek o nepravilni uporabi materialnega prava s sklicevanjem na različne sodbe Upravnega sodišča RS12, saj organ v konkretnem primeru odloča na podlagi Ustave in zakona, zato ga odločitve naslovnega sodišča v drugih upravnih sporih ne zavezujejo.

31.Neutemeljen pa je tudi tožbeni očitek, da bi morala toženka upoštevati tudi odločbo Ustavnega sodišča v zadevi Up-613/16 z dne 28. 9. 2016. Kot je za ta spor v bistvenem delu poudarilo Ustavno sodišče RS v Sodbi 613/16, so cilji Uredbe Dublin III zagotoviti učinkovit dostop do postopka za priznanje mednarodne zaščite, preprečiti prosilcem, da bi vlagali prošnje v več državah članicah EU oziroma izbirali odgovorno državo članico EU, in zagotoviti solidarnost med državami članicami EU. V skladu s prvim odstavkom 3. člena Uredbe Dublin III prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, ki je vložena na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, obravnava ena sama država, ki je za to odgovorna glede na merila, ki so določena v III. poglavju Uredbe Dublin III. Ko so izpolnjeni pogoji, določeni v prvem odstavku 3. člena Dublinske uredbe III, je odgovorna država dolžna prošnjo vsebinsko obravnavati. Prosilcu je tako zagotovljeno jamstvo učinkovitega dostopa do postopka za priznanje mednarodne zaščite v državi članici EU, ki je glede na merila in mehanizme Dublinske uredbe III odgovorna za obravnavo prošnje. S tem se preprečuje nastanek t. i. kroženja beguncev (refugees in orbit), torej tega, da se prosilci za mednarodno zaščito iz ene države odstranijo v drugo, ne da bi bila njihova prošnja obravnavana in bi bila tako njihova pravica do mednarodne zaščite praktično razvrednotena.13 Ne glede na prvi odstavek 3. člena Uredbe Dublin III pa je katerikoli državi članici dovoljeno odstopiti od meril odgovornosti in sme obravnavati prošnjo za mednarodno zaščito, ki je bila vložena v njej ali drugi državi članici, tudi če tako obravnavanje ni njena odgovornost glede na zavezujoča merila iz Uredbe Dublin III (17. uvodna izjava). Glede na to sta v 17. členu Uredbe Dublin III urejeni diskrecijski klavzuli, ki omogočata omilitev togih meril, določenih v III. poglavju Uredbe Dublin III, glede na posebne okoliščine vsakega posameznega primera. V 17. členu Uredbe Dublin III sta urejeni dve diskrecijski klavzuli: t. i. klavzula suverenosti in t. i. humanitarna klavzula. Uporaba diskrecijske klavzule je praviloma pravica posamezne države in ne njena obveznost.14

32.Pomanjkljivosti ali razpad azilnih sistemov lahko ogrozijo nemoteno delovanje sistema, vzpostavljenega na podlagi Uredbe Dublin III. To bi lahko povzročilo nevarnost, da bodo kršene pravice prosilcev, kot jih določajo pravni red EU na področju azila, Listina in druge mednarodne obveznosti v zvezi s človekovimi pravicami in pravicami beguncev (21. uvodna izjava Dublinske uredbe III). Glede na navedeno je v drugem pododstavku drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe III izrecno urejen primer, ko predaja prosilca odgovorni državi članici ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročili nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine.15 To pa po mnenju Ustavnega sodišča RS ne pomeni, da lahko prosilci domnevo o varnosti držav članic EU izpodbijajo zgolj takrat, ko bi tveganje za nastanek nečloveškega in ponižujočega ravnanja izhajalo iz sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem v odgovorni državi članici EU.16 Države morajo po presoji Ustavnega sodišča RS upoštevati, da so vsebinska merila, ki so določena v prvem odstavku 33. člena Ženevske konvencije in 3. členu EKČP, bistveno širša kot merilo, določeno v drugem pododstavku drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III. Če bi predaja prosilca drugi državi članici EU torej pomenila kršitev načela nevračanja, postane izjemoma uporaba t. i. klavzule suverenosti za državo obvezna.17 Ob upoštevanju sodne prakse ESČP predaja drugi državi članici EU ni dopustna, kadar so izkazani tehtni razlogi, ki utemeljujejo sklep o obstoju resnične nevarnosti, da bo ta oseba izpostavljena mučenju oziroma nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju. Iz ustaljene sodne prakse ESČP izhaja, da mora grdo ravnanje doseči neko minimalno stopnjo intenzivnosti. Presoja te stopnje je odvisna od posameznih okoliščin primera (trajanje takega ravnanja ter fizični in psihični učinki na posameznika). Okoliščine, ki jih upošteva ESČP, so tudi spol, starost in zdravstveno stanje posameznika.18 Iz navedenega izhaja, da morajo pristojni organi in sodišča v primeru, ko prosilec zatrjuje, da odgovorna država članica EU zanj ni varna država, presojati vse okoliščine, ki so pomembne z vidika spoštovanja načela nevračanja. To pomeni, da morajo pristojni organi in sodišča upoštevati tudi zdravstveno stanje prosilca. Pri tem morajo upoštevati tudi prosilčevo osebno situacijo v Republiki Sloveniji. Presoditi morajo, ali bi lahko bila že sama predaja prosilca v nasprotju z zahtevami, ki izhajajo iz načela nevračanja.19

33.Glede na povzeta stališča Ustavnega sodišča v Sodbi 613/16 ni utemeljen tožbeni ugovor, da toženka nepravilno ni upoštevala Sodbe Up 613/16. Toženka se je, kot že pojasnjeno, opredelila do vseh navedb tožnika in tudi po presoji sodišča pravilno odločila, da tožnikove navedbe ne dokazuje, da obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročili nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine, ker ima tožnik status prosilca za mednarodno zaščito in bo obravnavan v postopku s procesnimi jamstvi, ki veljajo za prosilca in ne tujca. Zato z zatrjevanjem, da je bil deležen (nečloveškega) ravnanja v postopku, v katerem ne bo, ne more ovreči domneve o varnosti Hrvaške za tožnika, v smislu stališča Ustavnega sodišča RS, da to ne pomeni, da lahko prosilci domnevo o varnosti držav članic EU izpodbijajo zgolj takrat, ko bi tveganje za nastanek nečloveškega in ponižujočega ravnanja izhajalo iz sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem v odgovorni državi članici EU, kot je mogoče smiselno povzeti tožnika. Tožnik namreč v postopku, v katerem je bil deležen zatrjevanega ravnanja, glede na to, da ima status prosilca, ne bo.

34.Sodišče je na podlagi obrazloženega po ugotovitvi, da je po pravilnem postopku izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

K II. točki izreka

35.Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva.

36.Toženka ne prereka navedb tožnika, da bi z izvršitvijo izpodbijanega akta tožniku nastala težko popravljiva škoda in da bila kršena pravica do sodnega varstva, ker vzpostavitev prejšnjega pravnega stanja ne bi bila več mogoča. Ker teh navedb toženka ne prereka, jih sodišče na podlagi 214. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, šteje za priznane. Po presoji sodišča je s temi navedbami težko popravljiva škoda v smislu določbe 32. člena ZUS-1 izkazana in je zato sodišče zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo.

-------------------------------

1Glasi se: "Nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju."

2V tem smislu Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) v sodbi N. S. (združeni zadevi C-411/10 in C-493/10) z dne 21. 12. 2011 (85. točka).

3Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev).

4Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev).

5C-411/10 (88. točka).

6Prav tam, 94. točka.

7Ta določa, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana, da pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejeme prosilca, katerega prošnja se obravnava in ki je podal prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje.

8Določba se glasi, da v primerih, ki spadajo v področje uporabe odstavka i(a) in (b), odgovorna država članica obravnava ali dokonča obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo je podal prosilec.

9SEU je v zvezi z določbo drugega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III med drugim razložilo, da čeprav določa različne obveznosti v zvezi z obravnavo prošenj za mednarodno zaščito (glede na fazo zadevnega postopka za mednarodno zaščito), je namen vseh teh obveznosti zagotoviti nadaljevanje postopka za mednarodno zaščito, te obveznosti pa se nanašajo na natančnejšo opredelitev postopka, ki ga je treba zagotoviti osebi po njeni predaji drugi državi članici (zadeva X, C-213/17, sodba z dne 5. julija 2018, točki 42 in 43).

10Tako Vrhovno sodišče RS v sklepu I Up 37/2024 s 13. 3. 2024, točka 12. obrazložitve.

11Tako Vrhovno sodišče RS v sklepu I Up 37/2024 s 13. 3. 2024, točka 15. obrazložitve.

12IU 333/2023-4, IU 136/2022-8 z dne 23. 3. 2022, IU 1222/2022 z dne 21. 9. 2022 in v zadevi IU 333/2023-4.

13Tako Ustavno sodišče RS v sodbi Up 613/16 z dne 28. 9. 2016. Glej K. Hailbronner in D. Thym, nav. delo, str. 1486, in H. Battjes, European Asylum Law and International Law, Martinus Nijhoff Publishers, Leiden/Boston 2006, str. 388. Primerjaj tudi z odločbo Ustavnega sodišča št. Up-21/11 z dne 10. 10. 2012 (Uradni list RS, št. 84/12, in OdlUS XIX, 43)

14Tako Ustavno sodišče RS v sodbi Up 613/16 z dne 28. 9. 2016.

15Tako Ustavno sodišče RS v sodbi Up 613/16 z dne 28. 9. 2016, točka 12.

16Glej sodbo ESČP v zadevi Tarakhel proti Švici, 104. točka, in sodbo SEU v zadevi Mehrdad Ghezelbash proti Staatssecretaris van Veiligheid en Justitie, C-63/15, z dne 7. 6. 2016, 51. do 54. točka.

17Tako Ustavno sodišče RS v sodbi Up 613/16 z dne 28. 9. 2016, točka 14.

18Tako Ustavno sodišče RS v sodbi Up 613/16 z dne 28. 9. 2016, točka 15.

19Tako Ustavno sodišče RS v sodbi Up 613/16 z dne 28. 9. 2016, točka 16.

19Tako Ustavno sodišče RS v sodbi Up 613/16 z dne 28. 9. 2016, točka 17.

-------------------------------

Zveza

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila

Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva - člen 29

-------------------------------

Pridruženi dokumenti:*

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia