Jedro

V opisu kaznivega dejanja je v izreku sodbe navedeno, da je obsojenec na ..., torej v lastnem stanovanju oškodovancu življenje vzel na zahrbten način tako, da ga je v trenutku, ko je bil slednji s hrbtom obrnjen proti njemu in njegovega napada ni zaznal niti pričakoval z nožem zabodel v predel prsnega koša ter mu povzročil ubodno rano, zaradi česar je oškodovanec umrl, kar povsem ustreza abstraktni zakonski opredelitvi odvzema življenja na zahrbten način.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 29. 11. 2018 obsojenega A. B. spoznalo za krivega kaznivega dejanja umora po 1. točki 116. člena v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu izreklo kazen dvajset let zapora. Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 je obsojencu v izrečeno kazen vštelo čas pridržanja in pripora od 18. 12. 2017 od 10.25 ure dalje. Na podlagi prvega odstavka 73. člena KZ-1 mu je odvzelo nož, uporabljen pri kaznivem dejanju. Po četrtem odstavku 59. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče obsojenca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter odločilo, da na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP nagrada in potrebni izdatki po uradni dolžnosti postavljenega zagovornika bremenijo proračun, medtem ko nagrada in potrebni izdatki pooblaščene zagovornice bremenijo obsojenca. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 6. 3. 2019 pritožbo obsojenčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojenca je oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga obsojenčeva zagovornica in sicer iz vseh razlogov po prvem odstavku 420. člena ZKP ter zaradi kršitev več z ustavo zajamčenih pravic obsojenca in konvencijske pravice iz točke d. tretjega odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP). Predlaga, naj Vrhovno sodišče pravnomočno sodbo spremeni glede pravne opredelitve kaznivega dejanja in podrejeno, naj razveljavi sodbi nižjih sodišč in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec mag. Jože Kozina v odgovoru na vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP meni, da zahteva ni utemeljena. Navaja, da se v zahtevi za varstvo zakonitosti po večini problematizirajo dokazni zaključki sodišča. Glede očitka, da sodbeni opis kaznivega dejanja ne vsebuje vseh posebnih subjektivnih in objektivnih znakov na zahrbtni način izvršenega umora se državno tožilstvo pridružuje stališču, ki ga je pritožbeno sodišče zavzelo v točki 8 svoje sodbe in ga tudi na prepričljiv način podprlo s tem povezano sodno prakso. Glede očitkov o nezakoniti in neutemeljeni zavrnitvi dokaznih predlogov obrambe je upoštevajoč tehtne, prepričljive in zato tudi povsem sprejemljive razloge, ki jih je prvostopenjsko sodišče navedlo v obrazložitvi sodbe, državno tožilstvo mnenja, da je bila zavrnitev dokaznih predlogov obrambe povsem utemeljena in da prvostopenjsko sodišče s temi procesnimi odločitvami ni zagrešilo s strani vlagateljice očitanih kršitev določb ZKP in Ustave RS. V preostalem delu vlagateljica z navajanjem subjektivnih pomislekov in dokaznih zaključkov, ki so drugačni od presoje sodišča ter s tem uveljavljanjem razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, že po samem zakonu ne more biti uspešna.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca poslalo obsojencu in njegovi zagovornici, vendar se o njem nista izjavila.

B - I. 5. V skladu s prvim odstavkom 420. člena ZKP se sme zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo le zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena tega zakona ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Na kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP se sme vložnik sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi, ali če jih je uveljavljal pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (peti odstavek 420. člena ZKP). To pomeni, da mora biti pravno sredstvo izčrpano ne le formalno (z njegovo vložitvijo), temveč tudi materialnopravno (vsebinsko).

B – II.

6. Obsojenčeva zagovornica uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 2. točki prvega odstavka 372. člena ZKP (pravilno po 2. točki 372. člena ZKP) v zvezi s 1. in 4. točko 372. člena ZKP, ker v opisu kaznivega dejanja ni konkretiziran zahrbten način odvzema življenja oškodovancu. Višje sodišče je v svoji sodbi navedlo, da je kaznivo dejanje storjeno na zahrbten način, kadar gre za posebno zvijačnost, zahrbtnost, pretkanost, goljufivost ali dvoličnost storilca, vendar te okoliščine iz opisa kaznivega dejanja v sodbenem izreku ne izhajajo. Kot v drugih delih tudi na tem mestu obsojenčeva zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti utemeljevanje kršitve zakona prepleta z lastnimi stališči in dokaznimi ocenami, da obsojenec oškodovancu življenja ni odvzel na zahrbten način, da se obsojenec s takšno odločitvijo ne strinja in da je v bistvu oškodovanec ravnal na zahrbten način, ko je skušal okrasti obsojenca in podobno. Meni, da ne zadošča, da je v opisu dejanja navedeno, da je obsojenec oškodovanca zabodel, ko je bil s hrbtom obrnjen proti njemu in njegovega napada ni zaznal in pričakoval. Zahrbten način je po mnenju zagovornice podan, kadar storilec izkaže posebno zvijačnost, zahrbtnost, pretkanost, goljufivost ali dvoličnost, te okoliščine pa v opisu kaznivega dejanja umanjkajo. Zato opis kaznivega dejanja v opisu sodbe ustreza le kaznivemu dejanju uboja po prvem odstavku 115. člena KZ-1, glede na podatke v spisu pa bi morala biti tudi taka kvalifikacija blažja, saj je do napada prišlo po tem, ko je oškodovanec storilca brez njegove krivde močno razdražil in to s krajo njegovega denarja. Sodišče je po vloženem mnenju tako kršilo kazenski zakon glede vprašanja ali je dejanje, za katerega se obsojenec preganja res kaznivo dejanje po 1. točki 116. člena KZ-1, uporabljen pa je bil tudi zakon, ki se ne bi smel uporabiti in sta podani kršitvi iz 1. in 4. točke 372. člena ZKP.

7. Uveljavljane kršitve niso podane, saj po presoji Vrhovnega sodišče iz opisa kaznivega dejanja izhajajo vsi zakonski znaki kaznivega dejanja umora po 1. točki 116. člena KZ-1 v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena KZ-1. Ker obsojenčeva zagovornica meni, da opis kaznivega dejanja v tenorju sodbe zadosti le opisu kaznivega dejanja uboja po prvem odstavku 115. člena KZ-1, oziroma izhajajoč iz lastne dokazne ocene o poteku dogodkov, kar pomeni nedovoljeno uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, celo kaznivo dejanje uboja na mah ali posebno hude oziroma hude telesne poškodbe s kvalificirano posledico, je potrebno zatrjevano kršitev presojati z vidika 4. točke 372. člena ZKP, torej katero kazenskomaterialno določbo je treba uporabiti za dejanje, ki je predmet obtožbe. Kaznivo dejanje umora na zahrbten način stori, kdor izrabi zaupanje žrtve in dejanje stori tako, da žrtev ne more zaznati njegovega delovanja ali sredstva.1 Za opredelitev kaznivega dejanja kot umora, storjenega na zahrbten način, so potrebni subjektivni elementi pri storilcu kot so npr. storilčeva zvijačnost, zahrbtnost, pretkanost ali goljufija in pa tudi objektivne okoliščine, ki se kažejo predvsem v načinu storitve ali uporabljenemu sredstvu.2 V konkretnem primeru je v opisu kaznivega dejanja v izreku sodbe navedeno, da je obsojenec na ..., torej v lastnem stanovanju oškodovancu življenje vzel na zahrbten način tako, da ga je v trenutku, ko je bil slednji s hrbtom obrnjen proti njemu in njegovega napada ni zaznal niti pričakoval z nožem zabodel v predel prsnega koša ter mu povzročil ubodno rano, zaradi česar je oškodovanec umrl, kar povsem ustreza abstraktni zakonski opredelitvi odvzema življenja na zahrbten način. Težko si je namreč zamisliti bolj klasično, bolj jasno ali ustreznejšo opredelitev zahrbtnega načina odvzema življenja, kot je opredeljen v izpodbijani sodbi, ko iz opisa kazniva dejanja izhaja, da je obsojenec z nožem napadel oškodovanca in ga zabodel, ko je bil le-ta s hrbtom obrnjen proti njemu (izza hrbta) in njegovega napada ni zaznal in pričakoval, s tem pa mu je bila tudi nedvomno odvzeta vsaka možnost obrambe pred takim napadom.3 Tako je potrebno pritrditi nižjima sodiščema, ki sta ugotovili vse potrebne elemente zahrbtnega načina kot znaka kaznivega dejanja in svoje zaključke tudi ustrezno opredelili in sicer sodišče prve stopnje v točkah 73 do 79 sodbe, sodišče druge stopnje pa je tem razlogom pritrdilo v točkah 8 in 12 razlogov sodbe. Tako sta nižji sodišči ugotovili tudi izrabo zaupanja s strani storilca kot tudi potrebne subjektivne okoliščine kaznivega dejanja. Na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca psihiatrične stroke sta lahko ugotovili tesno povezanost, prijateljevanje obsojenca in oškodovanca, ki sta se dnevno družila v obsojenčevem stanovanju, pri čemer je bil oškodovanec, pokojni Zdravko Nedižavec, navezan na sicer verbalno agresivnega obsojenca, kar je tudi sicer zaznala okolica, in mu s stalnimi obiski na njegovemu domu izkazoval veliko mero zaupanja. Verbalna agresija obsojenca proti oškodovancu, ki je bil vajen, ni predstavljala resne nevarnosti in je do generacije starejšega prijatelja, pristopal brez zadržkov. Tako je pokojni oškodovanec tudi usodnega jutra svojevoljno obiskal obsojenca, neobremenjen s kakšno zlo slutnjo, obsojenec pa je to zaupanje izkoristil in posegel po morilskem hladnem orožju in prijatelja, oškodovanca izza hrbta napadel, ga zabodel v srce in ga s tem umoril. Ker je Vrhovno sodišče presodilo, da opis kaznivega dejanja v izpodbijani sodbi vsebuje vse zakonite znake kaznivega dejanja umora po 1. točki 116. člena KZ-1, in da sta nižji sodišči ugotovili tudi vse zakonske elemente umora storjenega na zahrbten način, tedaj subjektivne okoliščine dejanja ter tudi izrabo zaupanja s strani obsojenca, uveljavljana kršitev ni podana. Kolikor obsojenčeva zagovornica meni in obrazlaga, da bi morala biti glede na dokaze in podatke v spisu pravna opredelitev kaznivega dejanja milejša, da bi torej lahko šlo za kaznivo dejanje uboja, uboja na mah ali povzročitev hude telesne poškodbe, kvalificirane s smrtjo pa izhaja iz lastne ocene izvedenih dokazov in nedovoljeno uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

8. V zahtevi za varstvo zakonitosti vložnica navaja, da je državna tožilka dne 4. 4. 2018 modificirala obtožnico in sicer tako, da je spremenila opis noža, s katerim naj bi bilo dejanje storjeno, iz podatkov v spisu in obrazložitve sodbe pa ni mogoče razbrati od kod sodišču tak podatek, tudi glede na to, da je izvedenec patolog na glavni obravnavi dne 27. 3. 2018 povedal, da je v izvedenskem mnenju napisal, da bi to moral biti oster, končast kovinski predmet z enostranskim rezilom širine 35 milimetrov. Odločitev sodišča in obrazložitev sodbe je zato nejasna, nepopolna in v nasprotju s podatki v spisu, kar predstavlja bistveno kršitev določb ZKP, ki je vplivala na zakonitost sodbe. Po presoji Vrhovnega sodišča zatrjevana kršitev ni podana. Vložnica zahteve zatrjuje, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih (da je tudi nejasna), torej kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, čemur pa ni mogoče pritrditi. Kot izhaja iz podatkov v spisu je bil obtožni akt med postopkom modificiran dvakrat in sicer prvič 4. 4. 2018, ko je državna tožilka natančneje opredelila čas storitve kaznivega dejanja in drugič 16. 7. 2018 (in ne 4. 4. 2018, kot se netočno zatrjuje v zahtevi), ko je državna tožilka spremenila opis noža, s katerim je bilo kaznivo dejanje storjeno. V zahtevi za varstvo zakonitosti umanjka pojasnilo o tem, v čem je odločilnost korekcije velikosti noža v izpodbijani sodbi in kar bi terjalo posebno utemeljevanje tehničnih lastnosti noža v razlogih pravnomočne sodbe, glede na to, da v postopku ni bilo problematizirano, da je bil oškodovanec zaboden z nožem, zato zatrjevane kršitve niti ne bi bilo potrebno presojati, pri čemer pa je povsem jasno, da je sprememba obtožbe in posledično natančnejše opredelitve noža posledica identifikacije določenega noža kot orožja, s katerim je bilo odvzeto življenje oškodovancu in ki je bil obsojencu tudi zasežen in s sodbo odvzet ter ima sodba sodišča prve stopnje o tem tudi vse potrebne razloge v točkah 48 do 51. Sodišče je na podlagi poročila o preiskavi in mnenja Nacionalnega forenzičnega laboratorija in izpovedbe avtorice strokovnega mnenja Nine Degenek lahko zanesljivo ugotovilo, da je bil oškodovanec zaboden prav z nožem izmere, kot je navedeno v opisu kaznivega dejanja in ki je v spisu označen v dokaznem materialu kot sled št. 39 in na katerega rezilu so bile odkrite biološke sledi, verjetno krvi, oškodovanca, na ročaju noža pa prevladujoče biološke sledi obsojenca. Nož je bil najden v predalu v kuhinji, kamor ga je v prisotnosti policista, tudi po lastni izjavi, pospravil obsojenec. Natančnejša opredelitev tehničnih karakteristik oziroma izmer noža, glede na njegovo obliko in dolžino ter globino rane tudi ni v nasprotju z izvedenskim mnenjem izvedenca patologa, pri čemer pa to vprašanje že sodi v domeno dokazne ocene, ki pa je s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče izpodbijati.

9. Obsojenčeva zagovornica navaja, da je sodišče kršilo obsojenčevo pravico do obrambe, ker ni postavilo izvedenca forenzične stroke in postavilo drugega izvedenca medicinske stroke, z mnenjem katerega se obsojeni ni strinjal, s tem pa zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, kar je vplivalo na zakonitost sodbe. Meni tudi, da bi moralo sodišče opraviti ogled in rekonstrukcijo dogajanja ter zaslišati priče, ki bi vedele povedati več o osebnosti obsojenca in oškodovanca, "s čimer bi bilo možno izključiti druge storilce". Glede dokaznih predlogov sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlagajo stranke, temveč le tiste, ki so pravnorelevantni. Če dokazni predlogi obrambe niso materialnopravno relevantni ter ustrezno obrazloženi ali ni izkazana verjetnost, da bi izvedba dokazov potrdila navedbe obrambe, ali je nadaljnje dokazovanje dejstev odveč, z njihovo zavrnitvijo sodišče ne krši pravice do poštenega sojenja.4 Po določbi 258. člena ZKP sodišče zahteva mnenje drugega izvedenca, če so v mnenju izvedenca nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti danega mnenja, pa se te pomanjkljivosti ali dvom ne dajo odpraviti z izvedenčevim ponovnim zaslišanjem. V konkretnem primeru vložnica zahteve ni vsebinsko utemeljila kršitev niti vpliva na zakonitost sodbe, zato sodbe v zvezi s temi zatrjevanimi kršitvami ni mogoče preizkusiti, nestrinanje z mnenjem izvedenca pa ne predstavlja kršitve določb procesnega zakona, temveč sodi v polje nedovoljenega izpodbijanja dejanskega stanja. Sodišče strokovno mnenje Nacionalnega forenzičnega laboratorija in izpovedbo avtorice mnenja sodišče presoja kot vsak drug dokaz in nanj lahko opre svojo sodbo, predloga za postavitev izvedenca forenzične stroke pa vložnica zahteve ni utemeljila in ostaja na ravni gole trditve. Obramba torej v svojih navajanjih ni navedla nobene relevantne okoliščine, ki bi sodišču vzbudila dvom v strokovnost in nepristranskost mnenja. Tudi sicer je potrebno pritrditi sodišču prve stopnje, ki se ni zadovoljilo le s poročilom Nacionalnega forenzičnega laboratorija, temveč je zaslišalo tudi avtorico poročila Nino Degenek in s tem omogočilo obrambi vsestransko preveritev poročila, druge dokazne predloge obrambe pa zavrnilo kot nepotrebne in svojo odločitev tudi razumno obrazložilo tako na glavni obravnavi dne 24. 9. 2018 in 26. 11. 2018, kot tudi v razlogih sodbe v točkah 13 do 20. Taki presoji je pritrdilo tudi pritožbeno sodišče v točki 6 svoje sodbe, navedene razloge pa sprejema tudi Vrhovno sodišče. 10. Zahteva za varstvo zakonitosti je prežeta s pomisleki zagovornice glede pravilnosti in popolnosti pravnomočno ugotovljenega dejanskega stanja, pri čemer zanemari dejstvo, da je izpodbijana sodba pravnomočna in da pravnomočno ugotovljenega dejanskega stanja z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno izpodbijati (drugi odstavek 420. člena ZKP). Zato Vrhovno sodišče obširnih zagovorničinih navedbah, s katerimi ponuja lastno predstavo možnega poteka dogodkov ter dokaze, s katerimi bi po njenem mnenju sodišče lahko pravilno ugotovilo dejansko stanje, ni presojalo. Tako obsojenčeva zagovornica na primer navaja, da dejanje obsojencu ni dokazano, da je mogoče več variant poteka dogodkov, od tega, da je oškodovanec k obsojencu prišel že poškodovan, ker se je prej prepiral s A. C., mogoče je, da se je oškodovanec sam zabodel ali da je obsojenec ravnal hipno, odreagiral na mah, ko je zasačil oškodovanca, da mu krade denar in ga v jezi, razdražen in razočaran nad njim zabodel, pri čemer je vprašanje, če ga je sploh nameraval ubiti in bi lahko šlo tudi za kaznivo dejanje hude ali posebno hude telesne poškodbe s smrtnim izidom ali kaznivo dejanje uboja na mah. Navaja še, da je obsojenec oškodovanca zabodel le enkrat in to ne v srce in polemizira z dokazno oceno sodišča glede izvedenskih mnenj izvedenca psihiatra in izvedenca medicinske stroke ter obeh prič, ki sta bili prisotni na kraju dejanja, in zaključuje, da gre za indično sodbo, s katero je sodišče obsojencu kršilo številne ustavne pravice in kršilo tudi načelo domneve nedolžnosti. Dejansko presojo nižjih sodišč vložnica zahteve izpodbija tudi z zatrjevanjem, da sodišče ni upoštevalo in ustrezno obrazložilo svoje odločitve za izrek ekstremno visoke kazni, kljub številnim olajševalnim okoliščinam ter sokrivdi oškodovanca in ni upoštevalo vseh okoliščin dejanja. Prav tako sodišče ni hotelo zaslišati A. D., ki bi povedal, da gre pri obsojencu za dobrega soseda, ki je delaven in prijazen, upoštevalo pa tudi ni izpovedbe A. E. o tem, da je imel obsojenec težko življenje. Sodišče je tudi napačno ocenilo okoliščino, da je oškodovanec obsojenca okradel. 11. Obsojenčeva zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti na več mestih nižjima sodiščema očita še vrsto kršitev Ustave in procesnega zakona ter navedeno konvencijsko pravilo, ki jih podkrepi s teoretično razlago kršitev, vendar ostaja na splošni trditveni ravnin, ne da bi kršitev povezala z okoliščinami konkretnega primera, zato Vrhovno sodišče teh kršitev ne more obravnavati. Je pa na take posplošeno zatrjevane kršitve primerno odgovorilo že pritožbeno sodišče v točki 6 razlogov sodbe.

C.

12. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve kazenskega zakona in določb kazenskega postopka Ustave RS in EKČP niso podane, zahteva pa je vložena tudi iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

13. Glede na podatke o obsojenčevem premoženjskem stanju, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in ker je obsojenec v prestajanju dolgoletne zaporne kazni je Vrhovno sodišče obsojenca na podlagi 98.a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP oprostilo plačila sodne takse.

1 Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 12161/2013 z dne 16. 6. 2016. 2 Dr. Mitja Deisinger, Kazenski zakonik 2017, posebni del; s komentarjem, sodno prakso in literaturo, Poslovna založba Maribor, 2017, stran 129, primerjaj tudi sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 27181/2016 z dne 25. 4. 2019. 3 Primerjaj tudi sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 55009/2013 z dne 26. 11. 2015. 4 O tem, katere dokaze je sodišče dolžno izvesti obstoji bogata (ustavno) sodna praksa. Primerjaj npr. odločbe Ustavnega sodišča RS Up 34/93 z dne 8. 6. 1995, Up 203/97 z dne 16. 3. 2000, Up 11/00 z dne 25. 4. 2002, Up 3367/07 z dne 2. 7. 2009 in sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 33/2008 z dne 13. 3. 2008, I Ips 218/2008 z dne 27. 11. 2008, I Ips 5/2011 z dne 21. 4. 2011, I Ips 1805/2010 z dne 25. 5. 2011, I Ips 38853/2013 z dne 13. 10. 2016, I Ips 56417/2017 z dne 7. 5. 2020, I Ips 43956/2017 z dne 9. 7. 2020 in številne druge.