Jedro

Tožnik za isto obdobje ne more biti upravičen do nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule in do polnega nadomestila plače zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, temveč je lahko upravičen le do razlike med nadomestilom za spoštovanje konkurenčne klavzule in plačo, ki bi jo v tem obdobju prejel pri toženi stranki.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino za spoštovanje konkurenčne klavzule v neto znesku 11.629.177,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.2.2003 dalje do plačila in mu povrniti njegove stroške postopka. Tožniku je naložilo, da je dolžan povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 126.422,00 SIT, v roku 8 dni pod izvršbo.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožeča stranka iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje in toženi stranki naloži v plačilo stroške postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izreka odločbe pritožbenega sodišča dalje do plačila. Priglaša pritožbene stroške. Navaja, da je sodišče prve stopnje v celoti zavrnilo zahtevek tožeče stranke za plačilo odškodnine za spoštovanje konkurenčne klavzule, ker je ugotovilo, da je bilo s pravnomočno sodbo sodišča ugotovljeno, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki nezakonito prenehalo, in da mu še traja, ter da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in mu za čas od nezakonitega prenehanja 4.1.2000 obračunati in izplačati ustrezno plačo, prispevke in davke. Stališče sodišča, da tožniku zaradi navedenega ne pripada pravica do nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule, je zmotno. Pravna podlaga za plačilo nadomestila za spoštovanja konkurenčne klavzule je v 38. in 39. členu Zakona o delovnih razmerjih. Pogoj za plačilo nadomestila je prenehanje delovnega razmerja. Sporno pravno vprašanje v tej pravdi je, kakšno mora biti prenehanje delovnega razmerja, da delavec lahko pridobi pravico do nadomestila za konkurenčno klavzulo, ali dokončno ali pravnomočno. Sodišče se je očitno postavilo na stališče, da mora delovno razmerje delavcu pravnomočno prenehati, vendar se je pri tem potrebno vprašati, kaj je v takem primeru s tožnikovimi obveznostmi glede spoštovanja konkurenčne klavzule, dokler o njegovem zahtevku iz naslova prenehanja delovnega razmerja ne bo pravnomočno odločeno. Tožnik meni, da je bil dolžan spoštovati konkurenčno klavzulo tudi v času sodnega postopka, dokler ni bilo pravnomočno odločeno o zakonitosti prenehanja delovnega razmerja in je zato upravičen do nadomestila za spoštovanje konkurenčne prepovedi. Opozarja na odločbo Ustavnega sodišča RS, opr. št. U-I-51/90, s katero je razveljavilo določbe 5., 6. in 7. odstavka Zakona o delovnih razmerjih o konkurenčni klavzuli in se izreklo, da ureditev, ko je začasno omejena pravica delavca do proste izbire poklica in istočasno ni nudena materialna satisfakcija, predstavlja situacijo, ki ni v skladu z načeli pravne in socialne države. Tožnik meni, da je upravičen do nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule, ker se po prenehanju delovnega razmerja ni smel zaposliti pri konkurenčni zavarovalnici, oziroma sam ustanoviti zastopniške agencije. Tako stanje je trajalo eno leto in deset mesecev.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. 1. RS, št. 26/99 in naslednji). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, ter da v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče, ko preizkuša sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, glede na pritožbene navedbe pa le še dodaja: Zmotno je stališče tožnika, da mu je tožena stranka za isto obdobje, to je za čas od prenehanja delovnega razmerja, za katerega je bilo v pravnomočno končanem sodnem postopku ugotovljeno, da je bilo nezakonito, do ponovnega nastopa dela tožnika pri toženi stranki, to je po navedbah tožnika eno leto in deset mesecev, dolžna plačati celotno plačo, ki bi jo prejemal pri toženi stranki v spornem obdobju, v kolikor mu ne bi nezakonito prenehalo delovno razmerje, poleg navedenega pa še odškodnino za spoštovanje konkurenčne prepovedi za isto obdobje. Za isto časovno obdobje namreč tožnik ne more uveljaviti istočasno nadomestilo plače v polni višini in še odškodnino zaradi nezmožnosti pridobivanja dohodka zaradi spoštovanja konkurenčne prepovedi. Do izplačila odškodnine zaradi spoštovanja konkurenčne prepovedi, bi bil tožnik upravičen edino le v primeru, če bi se v spornem obdobju zaposlil pri drugem delodajalcu, pri katerim ne bi konkurenčno deloval proti toženi stranki, to pomeni, da bi spoštoval omejitev pravice do proste izbire poklica. Ker pa v spornem obdobju tožnik sploh ni bil zaposlen in bo po pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje prejel celotno nadomestilo plače, kot če bi v spornem obdobju delal pri toženi stranki, tožniku ni nastala nobena škoda in zato tudi ni upravičen do odškodnine zaradi spoštovanja konkurenčne prepovedi. Odškodnina za spoštovanje konkurenčne prepovedi namreč pomeni nadomestilo za zmanjšano možnost pridobivanja dohodka. V konkretnem primeru pa bo tožena stranka na podlagi že pravnomočne sodbe tožniku povrnila celoti znesek plače, ki bi jo prejemal v spornem obdobju, torej celotno škodo.

Zmotno je stališče tožnika, da je v tem individualnem delovnem sporu sporno vprašanje, kdaj začne učinkovati konkurenčna klavzula - pogodbena prepoved konkurenčne dejavnosti. Konkurenčna klavzula začne učinkovati s prenehanjem delovnega razmerja, kar tudi ni bilo sporno za sodišče prve stopnje, kot izhaja iz obrazložitve sodbe. Vprašanje pa je, kdaj je delavec upravičen do odškodnine - nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule. Ker tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni dokazal, da bi mu odškodnine iz tega naslova ni upravičen. V primeru, da bi bil tožnik upravičen do nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule, za isto obdobje ne bi bil upravičen do polnega nadomestila plače zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, temveč le do razlike med nadomestilom za spoštovanje konkurenčne klavzule in plačo, ki bi jo v tem obdobju prejel pri toženi stranki.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo podlago v določbi 353. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je sklenilo, da tožnik nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka iz razloga, ker s pritožbo ni uspel.