Jedro

Odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

I. Pritožba tožnika se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu.

II. Pritožbi prve in tretje tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zniža odškodnina za strah na 3.000,00 EUR, tako da se sodba sodišča prve stopnje po spremembi v celoti glasi: „I. Toženec D. H. in njegov oče I. H. sta dolžna tožniku Z. R. plačati znesek 10.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v roku petnajst dni, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne od prejema pisnega odpravka sodbe dalje do plačila, pod izvršbo.

II. Kar je tožnik zahteval več od toženca D. H. in od njegovega očeta I. H. se zavrne, v celoti pa se zavrne zahtevek za plačilo odškodnine od toženčeve matere S. H..

III. Toženec D. H. in I. H. sta dolžna solidarno tožniku Z. R. povrniti njegove pravdne stroške, odmerjene na 393,75 EUR v roku petnajst dni, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne od prejema pisnega odpravka sodbe dalje do plačila, pod izvršbo.“

III. V preostalem delu pa se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem a nespremenjenem delu.

IV. Tožnik Z. R. je dolžan plačati tožencema D. H. in I. H. stroške pritožbenega postopka v znesku 471,40 EUR, v petnajstih dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku tako, da sta toženec D. H. in I. H. dolžna tožniku Z. R. plačati znesek 17.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v roku petnajst dni, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne od prejema pisnega odpravka sodbe dalje do plačila, pod izvršbo. Ker je tožnik zahteval več od toženca D. H. in od njegovega očeta I. H., je sodišče zavrnilo, v celoti pa je zavrnilo zahtevek za plačilo odškodnine od toženčeve matere S. H.. Odločilo je še, da sta toženca D. H. in I. H. dolžna solidarno tožniku Z. R. povrniti njegove pravdne stroške, odmerjene na 154,50 EUR v roku petnajst dni v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne od prejema pisnega odpravka sodbe dalje do plačila, pod izvršbo.

2. Zoper navedeno sodbo vlagata pritožbo obe pravdni stranki.

3. Tožnik uveljavlja pritožbena razloga nepravilne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter predlaga, da Višje sodišče v Ljubljani v celoti ugodi pritožbi ter spremeni sodbo prvostopnega sodišča tako, da pritožniku prisodi še 5.500,00 EUR. Poudarja, da je odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti prenizka. Tožnik je pri zaslišanju izpovedoval o nevšečnosti, ki jih ima kot posledico poškodbe, ki pa niso tako zanemarljive, kot se do njih opredeljuje prvostopno sodišče. Dejstvo je, da je tožnik oviran pri življenjskih aktivnostih ter da te niso minimalne, kot to zmotno trdi sodišče prve stopnje. Gre za mlado osebo (ob poškodbi še ni imel dvajset let), kar pomeni, da bo za posledicami poškodbe trpel celotno svoje življenje. Izvedenec medicinske stroke je pojasnil, da je možno, da ima tožnik določene posledice, kot jih je opisal. Torej tudi izvedenec ni izključil možnih posledic prav nasprotno, povedal je, da je možno, da brazgotina na mišici noge pritiska na živčne strukture, posledica pa so bolečine pri fizičnih obremenitvah v področju, ki ga oživčuje prizadeti živec – levo stopalo in sprednja stran stegna. Tožena stranka tudi ni izpodbila dejstva, da je tožnik v škodnem dogodku utrpel takšne posledice, kot jih opisuje in zatrjuje. Tožnik je mnenja, da mu je prvostopno sodišče prisodilo prenizko odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tožnik bo za posledicami poškodbe trpel celotno svoje življenje.

4. Prvo in tretje toženec izpodbijata ugodilni del sodbe. Pritožbo vlagata in izpodbijata sodbo v delu, ki presega znesek 5.600,00 EUR. Prav tako izpodbijata odločitev o stroških v III. točki izreka v delu, ki presega znesek 154,50 EUR. Uveljavljata pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlagata, da se pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni v I. točki izreka tako, da se prvemu in tretjemu tožencu naloži, da v petnajstih dneh plačata tožniku iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo znesek 5.600,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od preteka tega roka do plačila in III. točki izreka tako, da samo odloči o stroških postopka, upoštevajoč ugotovitev sodišča prve stopnje, da po pobotanju medsebojnih stroškov pravdnih strank ostaneta toženca dolžna tožniku le 154,50 EUR, ter svojo odločitev o pritožbi glede višine odškodnine spodaj priglašene pritožbene stroške. Uvodoma navaja, da je namen pritožbe, da ob pravilni uporabi materialnega prava pritožbeno sodišče tožniku odmeri pravično odškodnino, ki mu nedvomno gre. Zato sicer ne uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki je sodišče prve stopnje storilo s tem, da je sodbo oprlo tudi na dokaze, ki jih v dokaznem postopku sploh ni izvedlo. Sodbo pa toženca izpodbijata po višini, v kolikor znesek presega 5.600,00 EUR. Odškodnina, ki presega navedeni znesek ne predstavlja pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo. Sodišče prve stopnje ni uporabilo določbo o deljeni odgovornosti iz prvega odstavka 171. člena OZ, ki se na podlagi 185. člena OZ uporablja tudi pri odločanju o odgovornosti za nepremoženjsko škodo, čeprav iz dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje sledi, da bi to določbo moralo uporabiti. Isti pritožbeni razlog je podan, ker sodišče pri odmeri odškodnine z nepremoženjsko škodo ni pravilno uporabilo določb 179. člena OZ, kar je imelo za posledico, da je tožniku prisodilo odškodnino v višini, ki je ni možno opredeliti kot pravično odškodnino. Zmotno je uporabljeno materialno pravo, ko je ob ugotovitvi, da sta tožnik in P. stekla za tožencem, prisodilo, da v tem njunem ravnanju ni bilo protipravnosti, ker naj bi šlo za običajno, pričakovano reakcijo mladih fantov. Prvi toženec je brcnil tožnika v glavo in skupaj s prijateljem B. začel bežati. S tem je ravnal protipravno, kar je predstavljalo napad nanj. Vendar je ta napad prenehal v trenutku, ko je začel prvi toženec bežati. Od tega trenutka dalje tožniku ni več grozila nobena nevarnost od prvega toženca in zato ni imel nobene realne potrebe, da skupaj s P. teče za bežečim prvim tožencem. Tekla sta za njim vsaj 100 m (tožnik je namreč na naroku ob zaslišanju povedal, da sta za prvim tožencem tekla morda 100 m, P. pa je rekel, da je tekel na vso moč, nekaj čez 100 m). Ta razdalja dovolj zgovorno kaže na tožnikovo in P. odločnost, da dohitita prvega toženca, razlog za to pa ni mogla biti nobena običajna reakcija mladih fantov, ampak več kot očitno želja, da ga pretepeta in se mu s tem maščujeta za njegov predhodni napad na tožnika. Ta razdalja hkrati ne izpodbitno govori, da je prvi toženec na vse načine poskušal pobegniti in se izogniti nadaljnjim konfliktom. Iz tožnikove izpovedi, da je P. dotekel toženca in da se je šele takrat toženec obrnil in dvakrat ustrelil, pri čemer je tožnik dodal, da je bil le približno 0,5 m za P., jasno kaže, da je tožnik posegel po pištoli šele takrat, ko sta ga dohitela in je spoznal, da jima ne bo uspelo ubežati. Bil je star šestnajst let in tri mesece, tožnik pa je imel dvajset let. Življenjske izkušnje nas učijo, da pri fantu starosti šestnajst let, ko ga zasledujeta dva, od katerih mu je eden od njiju le kak teden nazaj z grožnjo z nožem odvzel denar, pojavi stanje čustvene napetosti, ki zmanjšujejo njegovo zmožnost obvladovanja, kot je ugotovila izvedenka prof. dr. M. T. v izvedenskem mnenju. Bil je prisoten občutek ogroženosti. Navedba sodišča, da naj bi se mlad fant, ki naj bi treniral borilne veščine, po splošnem vedenju ne bi bil rabil bati dveh nešportnikov, ki naj bi bila popolnoma izčrpana od teka za njim, je več kot neprimerno. Borilna veščina se obvlada po deset in več letnem učenju, tudi sam tožnik je bil izčrpan po omenjenem teku, zasledovalca pa nista bila ne športnika, saj je P., ki je prvega toženca dohitel, izrecno izpovedal „bil sem atlet, tekel sem na 100 m. Igral sem tudi nogomet … Povem, da sem bil atletski tip človeka.“ Prav tako ne drži navedba sodišča, da naj bi prvi toženec lahko tožniku in P. ubežal, kot je to uspelo B., saj je njemu pobeg uspel zato, ker ga od trenutka, ko se je od prvega toženca ločil in zbežal v drugo smer, zasledovalca nista več lovila, pač pa sta nadaljevala teči za prvim tožencem. Ko je skupaj s P. začel teči za prvim tožencem z namenom, da ga dohitita in se mu fizično maščujeta, je tožnik začel izvajati protipravni fizični napad na prvega toženca. Pogojev za kakršnokoli oziroma dovoljeno samopomoč v smislu 139. člena OZ, ni bilo. Ni bilo niti pogojev za silobran, stisko ali odvračanje škodne nevarnosti od sebe ali koga drugega, saj ni bilo grožnje za njegovo ali P. telesno integriteto. Pravno je irelevantno, da naj bi moral toženec dokazati, da povprečno skrben človek v enakih okoliščinah ne bi ravnal kot tožnik in pristati v posledici, ki je nastala s povzročitvijo telesne poškodbe tožniku s strani prvega toženca. Gre za novo merilo, ki ga poskuša uveljaviti sodišče prve stopnje, saj ne gre za institut privolitve oškodovanca, temveč za oškodovančev prispevek k nastopu škode, kar zadošča njegovo voljno fizično dejanje, ampak je bistvena udeležba njegovega dejanja v vzročni zvezi. Če tožnik ne bi tekel tako daleč za prvim tožencem skupaj s P., ampak bi ga pustil pobegniti, do škodnega dogodka ne bi prišlo. Tožnik je tudi izstrelil šele takrat, ko sta ga dohitela, čeprav bi to lahko storil bistveno prej, če ne bi odločitev, do strela sprejel šele takrat, ko mu je postalo jasno, da mu pobeg kljub velikemu trudu, ne bo uspel. Zato je tožnik s svojim protipravnim ravnanjem prispeval k nastopu škode in gre njegov prispevek oceniti na 20% in je zato upravičen le do 80% povprečne denarne odškodnine. Pri odmeri denarnih odškodnin za posamezne oblike nepremoženjske škode, sodišče ni dosledno upoštevalo načel individualizacije in objektivne pogojenosti odškodnin za tovrstno škodo, kar zlasti velja pri odmeri odškodnine za strah. Sodišče je prisodilo tožniku iz naslova odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem znesek 4.500,00 EUR, vendar pa bi lahko znašala povprečna odškodnina največ 3.000,00 EUR. Pri odmeri odškodnine za strah sodišče ni upoštevalo realne izvedenčeve ocene, temveč je odmerilo odškodnino v ekstremno visokem znesku 10.000,00 EUR in sicer zato, ker naj ne bi bilo vezano na mnenje izvedenca, poleg tega pa naj bi, kot travmatalog ne bi pristojen za ugotavljanje intenzitete in trajanja strahu. Vendar pa vsak izkušen sodni izvedenec travmatološke stroke, ki stalno sprejema poškodovance ob prvem prihodu v bolnišnice, je tako po izobrazbi kot tudi po izkušnjah bolj kvalificiran oceniti strah od vsakega sodnika prve stopnje. Res je, da sodišče ni vezano na izvedensko mnenje, vendar njegovo neupoštevanje mora imeti argumentirane strokovne razloge. Nekritično verjame tožniku, da je utrpel hud primarni strah za življenje, ki je prenehal čez kakšno uro. Nihče v Ljubljani še ni umrl zaradi takšne poškodbe, niti noben povprečni človek ne čuti strahu za življenje ob tem. Ekstremni strah bi bil smrtni strah, ki mu rečeno tudi groza. Takšnega strahu pa, sodeč po izvedenčevi ugotovitvi, kot tudi po zdravi kmečki pameti, tožnik očitno ni mogel utrpeti. Pravična denarna odškodnina iz tega naslova predstavlja zgolj znesek 2.000,00 EUR. Edine izvedenčeve ugotovitve, da tožnik nima trajnih funkcionalnih posledic poškodbe in je zgolj dopustil možnost, da je občasna minimalno oviran pri športnih aktivnostih, ob prisotnih anatomskih posledicah, ki se kažejo v dveh manjših brazgotinah, toženca ocenjujeta, da primerno odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti predstavlja znesek 2.000,00 EUR. Skupaj znaša povprečna denarna odškodnina tako 7.000,00 EUR. Ob upoštevanju 20% tožnikovega prispevka to pomeni, da je upravičen do sorazmerno zmanjšane odškodnine v skupnem znesku 5.600,00 EUR. Glede odločitve o stroških poudarja, da je sodišče odločilo v nasprotju z določbo drugega odstavka 154. člena ZPP, ki nalaga odmero stroškov po načelu uspeha v pravdi. Res je, da je v razlogih sodbe, ob natančnem izračunu stroškov in njihovem medsebojnem pobotu, sodišče pravilno ugotovilo, da iz tega naslova ostaja dolg tožencev do tožnika le v znesku 154,50 EUR. Toženca sta podala sodišču tudi predlog za popravek 3. točke izreka izpodbijane sodbe. Odločitev o stroških je v izreku sodbe napačna, priznavanje in izračun pravdnih stroškov v obrazložitvi sodbe pa določen in pravilen. Utemeljena je tudi odločitev o medsebojnem pobotu teh terjatev. Toženca predlagata pritožbenemu sodišču, da glede na morebitni uspeh te pritožbe na novo odloči o pravdnih stroških, v nasprotnem pa naj korigira izrek 3. točke sodbe tako, da znesek 1.544,76 EUR nadomesti z zneskom 154,50 EUR..

5. Toženi stranki sta odgovorili na pritožbo in predlagata zavrnitev pritožbe tožeče stranke.

6. Pritožba tožeče stranke je neutemeljena, pritožba toženih strank pa je delno utemeljena.

K pritožbi tožeče stranke

7. Pritožnik izpodbija zgolj odmero odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Glede teh je sodišče prve stopnje ugotovilo zgolj minimalno oviranost zaradi nastale poškodbe. Čeprav tožnik star ob poškodbi šele dvajset let, pa izvedensko mnenje ne omogoča prisojo višje odškodnine od izpodbijane. Zgolj takšne posledice, ko brazgotina na mišici noge pritiska na živčno strukturo, posledica pa so zgolj manjše bolečine pri fizičnih obremenitvah v področju, ki ga oživčuje prizadeti živec, predstavljajo zanj le minimalno oviranost, ko pri daljši hoji in stoji začuti bolečine v poškodovani nogi. Tudi tožnik sam v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjeval, da ni več sposoben opravljati kakšnega dela ali aktivnosti, ki jih je prej opravljal, izvedenec pa je celo še minimaliziral njegove trditve, katerim so tožene stranke nasprotovale in zato ne velja domneva priznanja v smislu določbe 2. odstavka 214. člena ZPP (glej navedbe v odgovoru na tožbo in prvi pripravljalni vlogi). Strokovno je ugotovil le minimalno oviranje tako pri rednih delovnih aktivnostih kot tudi pri športnih aktivnostih, pa še te je izrazil z nizko stopnjo verjetnosti. Zato je ob pravilni ugotovitvi pravno odločilnih okoliščin odmerjena odškodnina v okvirih ustaljene sodne prakse, upoštevaje kriterije iz merila iz 179. člena OZ.

8. Ob povedanem je moralo sodišče druge stopnje pritožbo tožnika zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu. Samo namreč tudi ni ugotovilo, kakšnih po uradni dolžnosti upoštevnih procesnih kršitev (353. člen ZPP).

K pritožbi tožencev

9. V zvezi z odločitvijo o temelju tožbenega zahtevka sodišče druge stopnje pritrjuje nosilnim razlogom prvostopnega sodišča, da uporaba pištole v konkretnem primeru ni bila potrebna. Prvotoženec bi se lahko otresel oziroma ubranil zasledovalcev tako, da bi ju opozoril na pištolo, jo pokazal, morda celo ustrelil v zrak, kar pa je storil, pa je bilo neprimerno oz. protipravno. Pritožbene obširne navedbe, ki opozarjajo na številne okoliščine v zvezi z samim potekom dogodka (predvsem, da je tožnik izkazal vztrajnost pri zasledovanju prvotoženca, ki je bil čustveno napet, kar je zmanjševala zmožnost obvladovanja), ne omogočajo podlage, za deljeno odgovornost tožnika za nastalo mu škodo. Nobenega opravičila ni, da je prvotoženec uporabil najhujše možno sredstvo – strelno orožje, tako, da je streljal nanj, ne da bi bili pri tem izkazani razlogi za silobran, še posebej ne zato, ker tožnik nanj niti ni izvršil fizičnega napada. Prav nasprotno prvotoženec je bil tisti, ki je napadel tožnika in nato začel bežati. Med ravnanjem tožnika in ravnanjem prvotoženca, natančno opisanim v izpodbijani sodbi, je takšno nesorazmerje, da tudi pritožbeno sodišče ne najde razloga tožniku naprtiti kakršnokoli odgovornost za nastalo mu škodo. Konfliktno situacijo je izzval prvotoženec, tožnikovo ravnanje pa nima znakov protipravnosti, kot pravilno zaključuje sodišče prve stopnje. Zato uporaba določbe 1. odstavka 171. člena OZ (deljena odgovornost) ne pride v poštev.

10. Nadalje ni utemeljena pritožbena navedba, da naj bi znašala primerna odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem največ 3.000,00 EUR. V izpodbijani sodbi ugotovljene vrste, trajanje in intenzivnost telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem narekujejo prav takšno odmero, kot jo je opravilo sodišče prve stopnje. Prisojena odškodnina iz tega naslova je tudi v okvirih ustaljene sodne prakse, upoštevaje merila in kriterije iz 179. člena OZ.

11. Prav tako je pravilno uporabljeno materialno pravo pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti. Odločilne razloge za pravilnost odločitve v tem delu je pritožbeno sodišče navedlo že zgoraj v zvezi s pritožbo tožeče stranke.

12. Pač pa ima pritožba prav, ko ocenjuje odmero odškodnine zaradi pretrpljenega strahu kot previsoko. V izpodbijani sodbi ugotovljene dejanske okoliščine, da je tožnik trpel hud primarni strah eno uro, vse do oskrbe v UKC in sekundarni strah teden dni, narekujejo odmero odškodnine v višini 3.000,00 EUR in torej ne v višini kar 10.000,00 EUR. Res sodišče prve stopnje v zvezi s presojo tovrstne oblike odškodnine ni vezano na mnenje sodnega izvedenca travmatološke stroke, temveč presoja lahko ustreznost odškodnine za to vrsto nepremoženjske škode po splošnih izkustvenih pravilih. Res nadalje, da je bil sicer primarni strah, ko se je eno uro lahko tožnik bal ali je njegovo življenje hudo ogroženo, zelo intenziven, vendar pa kot pravilno opozarja pritožba, vendarle ni šlo za tako hud strah, ki bi se ga lahko opredelilo kot groza. Zato je znesek 3.000,00 EUR primeren v skladu z merili in kriteriji iz 179. člena OZ in v mejah sodne prakse. V tem delu je torej moralo pritožbeno sodišče pritožbi ugoditi ter zmanjšati odškodnino iz tega naslova za 7.000,00 EUR.

13. Skupaj tako znaša primerna odškodnina za nepremoženjsko škodo 10.000,00 EUR (približno 24 povprečnih neto mesečnih plač v R. S.) in je bilo treba pritožbi tožencev ugoditi v omenjenem obsegu iz razloga zmotne uporabe materialnega prava v preostalem delu pa pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (5. alinea 353. člen ZPP in 353. člen ZPP).

14. Odmera prvostopnih kot tudi pritožbenih stroškov je posledica omenjenega uspeha tožencev s svojo pritožbo. Tako znaša sedaj prvostopni uspeh tožnika napram tožencema 66,12 % (100% po temelju in 32,25 % po višini), upoštevati pa je treba še neuspeh zoper toženko, kar pomeni približno polovičen uspeh tožnika. Prvostopni stroški so izračunani po enaki metodi, kot jo je uporabilo prvostopno sodišče, kar pomeni, da mora tožnik tožencema plačati 393,75 EUR s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi (1.567,46 EUR – 1173,71 EUR). Pritožbeni stroški tožencev, ki sta uspela s pritožbo, pa znašajo skupaj 471,40 EUR upoštevaje znesek 7.000,00 EUR, s katerim sta uspela v pritožbenem postopku. Tožnik mora tako plačati tožencema še ta znesek stroškov s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi. Odgovor na pritožbo tožencev pa po oceni pritožbenega sodišča ni bil potreben in zato teh storitev ni priznalo. Stroški so odmerjeni v skladu z Zakonom o sodnih taksah in Odvetniško tarifo.