Jedro

Tožena stranka je bila kot samostojni podjetnik izbrisana iz Poslovnega registra Slovenije, vendar to ne vpliva na njene pravice in obveznosti iz obdobja pred tem. Samostojni podjetnik namreč ni pravna, pač pa je fizična oseba, torej (prej in še vedno) tožena stranka.

Vabilo na zaslišanje stranke, se le-tej vroča osebno.

Pritožnik mora konkretizirano navesti glede katerega odločilnega dejstva obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listine, ki jo je sodišče vpogledalo, in samo listino, ter seveda tudi, katera listina to je. Zgolj trditev, da takšno nasprotje obstaja, je preveč splošna in pavšalna, da bi zadostila tej zahtevi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 93316/2014 z dne 10. 7. 2014 ostane v veljavi v 1. točki izreka za znesek 1.271,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 7. 2014 dalje do plačila ter v 3. točki izreka za znesek 74,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 7. 2014 dalje do plačila (I. točka izreka). Navedeni sklep o izvršbi je v 1. točki izreka razveljavilo za znesek 80,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 7. 2014 dalje in v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka), za znesek 600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 7. 2014 dalje pa je 1. točko izreka navedenega sklepa o izvršbi razveljavilo in v tem delu postopek ustavilo (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna v 8 dneh od vročitve sodbe povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 249,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku osemdnevnega paricijskega roka, do plačila (IV. točka izreka).

2. Zoper I. in IV. točko sodbe sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožila tožena stranka. Uveljavljala je pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava (1. in 3. točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbo tožene stranke zavrne in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ker se tožbeni zahtevek tožeče stranke nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, obravnavani gospodarsko pravni spor teče po določbah postopka v sporih majhne vrednosti (495. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP). O pritožbi zoper sodbo je zato na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica. Sodba v sporu majhne vrednosti se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. Uvodoma pritožbeno sodišče odgovarja na pritožbeni očitek, da je bil S. s. p., dne 29. 12. 2014 izbrisan iz Poslovnega registra, pri čemer tožeča stranka ni podala nobene vloge iz katere bi izhajalo, da naj se postopek nadaljuje zoper fizično osebo S. Smiselno torej podaja ugovor pasivne legitimacije, ki pa ni utemeljen. Tožena stranka je bila kot samostojni podjetnik navedenega dne res izbrisana iz Poslovnega registra Slovenije (podatki AJPES), vendar to ne vpliva na njene pravice in obveznosti iz obdobja pred tem. Samostojni podjetnik(1) namreč ni pravna, pač pa je fizična oseba, torej (prej in še vedno) tožena stranka, kar izhaja tudi iz izpodbijane sodbe (4. točka obrazložitve). Zato so neutemeljeni pritožbeni očitki, da bi morala tožeča stranka spremeniti tožbo tako, da bi se postopek nadaljeval zoper S. kot fizično osebo.

7. Nadalje je tožena stranka sodišču očitala nepravilno vročanje na narok dne 9. 10. 2015. Navajala je, da njenemu pooblaščencu ni bilo vročeno vabilo na zaslišanje stranke, zato je bila tožena stranka prepričana, da se bo 9. 10. 2015 izvedel zgolj narok brez zaslišanja strank. Iz spisa (r. št. 17) izhaja, da je bilo pooblaščencu tožene stranke vročeno vabilo na poravnalni narok in prvi narok za glavno obravnavo, vabilo na zaslišanje pa je bilo vročeno osebno toženi stranki, kar je pravilno. V skladu s prvim odstavkom 261. člena v zvezi s prvim odstavkom 137. člena ZPP se namreč vabilo na zaslišanje stranke, vroča le-tej osebno. Nadalje je tožena stranka navajala, da je vročitev vabila zavrnila, ker naj bi bilo pismo naslovljeno na podjetnika posameznika. Slednje ne drži. Iz vročilnice na r. št. 17 spisa izhaja, da je bilo vabilo na zaslišanje stranke pravilno vročeno S., brez pristavka s. p. Glede na zgoraj navedeno, da je samostojni podjetnik fizična oseba, torej (prej in še vedno) ista tožena stranka, se tudi sicer slednja ne more uspešno sklicevati na to, da je sicer pravilno vročitev vabila zavrnila, ker je bilo naslovljeno na samostojnega podjetnika, ki takrat zaradi izbrisa iz registra ni več obstajal. Glede na navedeno očitana kršitev napačne vročitve ni utemeljena.

8. V obravnavani zadevi tožeča stranka od tožene stranke vtožuje plačilo odškodnine zaradi neizpolnitve pogodbe in sicer kot škodo uveljavlja stroške prevoza, stroške porabljenih ur za prevoz in stroške (de)montaže menjalnika. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil med pravdnima strankama sklenjen dogovor, da bo tožena stranka tožeči stranki priskrbela delujoč menjalnik za kombinirano vozilo Renault Master, tožeča stranka pa ji bo zato plačala dogovorjeni znesek. Ob tem ni bil sklenjen dogovor o izključitvi odgovornosti za povrnitev škode s strani tožene stranke. Najprej je tožena stranka tožeči stranki prodala menjalnik, ki ni bil ustrezen za njeno vozilo, zato ji je izročila drug ustrezen menjalnik, za katerega pa se je izkazalo, da ne deluje. Zaradi prodaje neustreznega oziroma nedelujočega menjalnika je tožeči stranki nastala škoda zaradi (de)montaže menjalnika v znesku 472,77 EUR in potnih stroškov ter porabljenih ur v višini 798,76 EUR, ki jim tožena stranka ni obrazloženo nasprotovala. Sodišče prve stopnje je zato za znesek 1.271,53 EUR (I. točka izreka izpodbijane sodbe) tožbenemu zahtevku ugodilo. Tekom postopka je tožeča stranka tožbo delno umaknila (za znesek 600,00 EUR). Gre za kupnino za menjalnik, ki jo je tožena stranka vrnila tožeči stranki.

9. Iz navedenega izhaja, da je bila prodajna pogodba sklenjena med pravdnima strankama razvezana. V tem primeru sta obe stranki prosti svojih obveznosti, razen obveznosti za povrnitev morebitne škode (prvi odstavek 111. člena v zvezi z drugim odstavkom 239. člena Obligacijskega zakonika – OZ). Kupnino je tožena stranka tožeči stranki že vrnila, torej teče obravnavani spor le še v zvezi s povrnitvijo škode zaradi neizpolnitve pogodbe.

10. Tožena stranka sodišču prve stopnje očita, da je protispisno ugotovilo, da je bil sporen dogovor sklenjen po telefonu, saj tega nobena od strank ni zatrjevala. Kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP mora biti obrazložena. Pritožnik mora konkretizirano navesti glede katerega odločilnega dejstva obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listine, ki jo je sodišče vpogledalo in samo listino ter seveda tudi, katera listina to je. Zgolj trditev, da takšno nasprotje obstaja, je preveč splošna in pavšalna, da bi zadostila tej zahtevi. Pritožbeno sodišče se zato do nje podrobneje ne opredeljuje, saj to niti ni mogoče. Tudi sicer pa iz izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje izpovedi zakonitega zastopnika tožeče stranke H. in priče M. ocenilo kot verodostojni. Iz njune izpovedi izhaja, da sta se stranki o prodaji menjalnika dogovarjali po telefonu, kot je to navajala tožeča stranka. S pritožbenimi navedbami, da prodajna pogodba ni bila sklenjena po telefonu, tožena stranka pravzaprav izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje. Slednjo pa je mogoče grajati le, če je bila opravljena brez upoštevanja napotkov iz 8. člena ZPP ali, če je vsebinsko neprepričljiva. V prvem primeru gre za relativno bistveno kršitev določb postopka, v drugem pa za zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki nista dovoljena pritožbena razloga v postopku majhne vrednosti (prvi odstavek 458. člena ZPP).

11. Enako so nekonkretizirane in pavšalne tudi pritožbene navedbe, da sodbe sodišča prve stopnje ni mogoče preizkusiti (14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), zato jih pritožbeno sodišče ni upoštevalo.

12. Nadalje tožena stranka sodišču prve stopnje očita neizvedbo dokaza z zaslišanjem z njene strani predlaganih prič in posledično kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka bi morala kršitve določb pravdnega postopka, torej tudi po njenem neutemeljeno zavrnitev dokaznih predlogov grajati takoj, ko je bilo to mogoče (286.b členom ZPP). Navedenemu ni zadostila, ker zavrnitve njenih dokaznih predlogov ni grajala na prvem naroku za glavno obravnavo, zato pritožbeno sodišče navedenega pritožbenega očitka ni moglo upoštevati.

13. V postopku je bilo nesporno ugotovljeno, da je bila obravnavana prodajna pogodba razvezana. Pritožbene navedbe, da tožeča stranka ni imela pravice odstopiti od pogodbe, ker o napaki ni pravočasno in pravilno obvestila tožene stranke, so neutemeljene pritožbene novote, saj jih tožena stranka v postopku pred sodiščem na prvi stopnji ni podala. V postopku v sporih majhne vrednosti mora namreč tožena stranka navesti vsa dejstva in predlagati vse dokaze že v odgovoru na tožbo (451. člen ZPP). Nato lahko vloži le še eno pripravljalno vlogo, s katero odgovori na navedbe tožeče stranke v njeni pripravljalni vlogi (četrti odstavek 452. člena ZPP). Dejstva in dokazi, ki jih stranka navaja v drugih vlogah, torej tudi v pritožbi, se ne upoštevajo (453. člen ZPP). Tudi sicer pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sodišče prve stopnje zahtevku ni ugodilo iz naslova jamčevalnega zahtevka, temveč iz naslova poslovne odškodninske odgovornosti (drugi odstavek 239. člena OZ), ker tožena stranka tožeči stranki ni izročila delujočega menjalnika, zaradi česar ni izpolnila pogodbe. Neizpolnitev pogodbe oziroma izročitev nedelujočega menjalnika je dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje, na katero je pritožbeno sodišče vezano (prvi odstavek 458. člena ZPP), zato nasprotnih pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ni upoštevalo.

14. Sodišče prve stopnje je na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka zaključilo, da je tožbeni zahtevek po višini utemeljen v znesku 1.271,53 EUR s pripadki. S pritožbenimi navedbami, da je sodišče toženi stranki priznalo škodo v previsoki višini, tožena stranka izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, ki v postopku v sporu majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog (prvi odstavek 458. člen ZPP). Tožena stranka je v postopku na prvi stopnji višini tožbenega zahtevka nasprotovala zgolj zaradi neobstoja temelja za povrnitev stroškov, sami višini pa konkretizirano ni nasprotovala. Zato so vse pritožbene navedbe, s katerimi tožena stranka pojasnjuje, zakaj tožeča stranka ni upravičena do povračila stroškov v priznani ji višini, tudi nedovoljena pritožbena novota (451., 452. in 453. člen ZPP). Poleg tega v zvezi z višino tožbenega zahtevka ni utemeljen očitek o nesklepčnosti tožbe. Tožeča stranka je namreč pojasnila kakšno škodo uveljavlja in v kakšni višini ter za to predložila dokaze (A2, A3, A7, A10, A11, A12), čemur tožena stranka ni konkretizirano nasprotovala.

15. Glede na navedeno pritožba ni utemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, stroški tožeče stranke za odgovor na pritožbo pa niso bili potrebni za postopek, zato vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP in s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Podjetnik po tem zakonu je fizična oseba, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost v okviru organiziranega podjetja (šesti odstavek 3. člena Zakona o gospodarskih družbah).