Jedro

Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi z dne 7. 10. 2019 ker je tožnik v nasprotju s predpisi dne 30. 8. 2019 z delavko A.A. sklenil pogodbo o zaposlitvi za opravljanje dela na delovnem mestu učitelj v oddelku podaljšanega bivanja z dne 29. 8. 2019 za določen čas od 1. 9. 2019 do 17. 9. 2019. Za sklenitev zaposlitve za določen čas ni bilo zakonsko določenih razlogov, saj je šlo za trajno potrebo po opravljanju dela na tem delovnem mestu. Nato pa je dne 16. 9. 2019 sklenil pogodbo o zaposlitvi na tem delovnem mestu sam s seboj, čeprav je pogodbo na strani tožene stranke podpisala pomočnica ravnatelja, ki pa za to ni imela pisnega pooblastila tožnika kot ravnatelja, ker je sklepanje delovnih razmerij v izključni pristojnosti ravnatelja. Tako je z A.A. sklenil pogodbo o zaposlitvi načrtno in izključno z namenom, da bi lahko na delovnem mestu učitelj podaljšanega bivanja z 18. 9. 2019 zaposlil sebe, kar je tudi storil. S tem pa je naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 10. 2019 in njeno odpravo; poziv tožene stranke nazaj na delovno mesto učitelj v oddelku podaljšanega bivanja (šifra ...), prijavo v vsa obvezna zavarovanja za socialno varnost brez prekinitve, da mu tožena stranka za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračuna bruto nadomestila plače in mu po plačilu davkov ter prispevkov izplača neto zneske, skupaj z zakonskimi zamudnimi obresti od dne zapadlosti posameznega mesečnega nadomestila do plačila ter mu za čas nezakonitega prenehanja prizna vse pravice iz delovnega razmerja, vse v roku 8 dni (točka I izreka). Odločilo je, da stranki sami krijeta vsaka svoje stroške postopka (točka II izreka).

2. Zoper sodbo (razen zoper odločitev, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka) se pravočasno iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava po 1. odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožnik. Sodišče prve stopnje je s tem, ko je obrazložilo in zatrjevalo tudi kršitve po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, čeprav je bila tožniku pogodba o zaposlitvi odpovedana izrecno samo po kršitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR‑1, storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da je že pred sodiščem prve stopnje uveljavljal, da mu zaradi kršitve, ki mu je očitana za čas, ko je veljala še pogodba o zaposlitvi z dne 7. 8. 2014, ne more biti odpovedana pogodba o zaposlitvi z dne 16. 9. 2019. Sodišče prve stopnje je zgolj pavšalno navajalo stališče sodne prakse, da ni nobene ovire za odpoved v času veljavnosti nove pogodbe o zaposlitvi, čeprav je razlog nastal v času izvrševanja prejšnje. Opozarja, da iz pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 8. 2014 izhaja, da je tožnik v delovnem razmerju s toženo stranko na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 3. 1987, ki je bila tako v mirovanju vse do 17. 9. 2019, ko se je iztekla pogodba o zaposlitvi z dne 7. 8. 2014. Tako tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ne bi v nobenem primeru prenehalo. Iz tega razloga ne drži zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik s svojim ravnanjem huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja in zlorabil podeljena ter zaupana mu pooblastila ravnatelja in jih uporabil v lastne interese. Tožnik poudarja, da ni kršil določbe 3. odstavka 49. člena ZOFVI, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, ko je za podpis pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 9. 2019 ustno pooblastil pomočnico ravnatelja. Glede na določbo 73. člena ZDR-1 tako v njegovem ravnanju ni mogoče zaslediti protipravnosti, še manj pa so izpolnjeni zakonski znaki kaznivega dejanja. Glede na to, da je bil v konkretnem primeru ravnatelj poslovodna oseba in da pogodbe ni sklenil sam s seboj, ampak ga je po njegovem pooblastilu z njim sklenila pomočnica ravnateljice, ni izključen dvostranski element delovnega razmerja. Tožnik tudi ni sam sebi s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 9. 2019 pridobil nobenih koristi v obliki lastne zaposlitve za nedoločen čas, saj je to pravico že imel. Napačna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik namenoma prikrajšal A.A. za pravice iz delovnega razmerja, ker je z njo sklenil pogodbo o zaposlitvi za določen čas, kljub temu da je obstajala potreba po tem delu za nedoločen čas. V tem primeru ne gre za zlorabo položaja in tudi ne za kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev po 196. členu KZ-1. Ker je bil tožnik z odločbo Inšpektorata za delo RS že spoznan za odgovornega za prekršek in mu je bila izrečena tudi globa, pomeni takšna razlaga sodišča prve stopnje kršitev načela ne bis in idem. Prav tako je napačno stališče sodišča prve stopnje, da je podana izredna odpoved zakonita iz razloga, ker naj bi tožnik z opisanim ravnanjem prekršil 33. in 37. člen ZDR-1 in ravnal v škodo tožene stranke in prekršil tudi 37. člen Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije, saj bi se moral kot uradna oseba v zvezi s svojo službo ali funkcijo izogniti vsakemu nasprotju interesov. Tožnik s svojim ravnanjem ni pridobil nobene protipravne premoženjske koristi, ker je imel v vsakem primeru opcijo in pravico ostati v delovnem razmerju pri toženi stranki, zato ne more biti okoriščen, posledično pa tudi tožena stranka ni oškodovana. Napačna je razlaga sodišča prve stopnje, da če bi z A.A. sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, bi na ta način postal presežni delavec. Glede na sodbo VSRS opr. št. VIII Ips 298/2015 bi morala tožena stranka v tem primeru tožniku najprej ponuditi pogodbo o zaposlitvi na ustreznem delovnem mestu ne glede na potrebo po delu, in v primeru, da bi se ugotovila presežnost delavcev uporabiti kriterije iz 39. člena KOVIZ, po katerih pa tožnik zagotovo ne bi bil prvi, ki bi izpolnil kriterij. Glede na obsežen povzetek navedb nekaterih sodelavcev tožnika v sodbi, je tožnik dobil občutek, da je bila okrnjena njegova pravica do nepristranskega in neodvisnega sojenja, saj niso potrebne za utemeljitev drugega pogoja za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo predlagala, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne in tožniku naloži povrnitev stroškov, ki jih je imela z odgovorom na pritožbo. Pritožba ni utemeljena, saj je izpodbijana sodba pravilna in zakonita. Poudarja, da je bila tožniku pogodba o zaposlitvi izredno odpovedana zaradi kršitev po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene. Pravilna in utemeljena je tudi ugotovitev, da na zakonitost izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne vpliva dejstvo, da se tožniku očita kršitev, ki je bil storjena v času veljavnosti prejšnje pogodbe o zaposlitvi, saj je to skladno z obstoječo pravno prakso. Navedbe o mirovanju pogodbe o zaposlitvi iz leta 1987, nadaljevanje tožnikovega delovnega razmerja s potekom časa pogodbe o zaposlitvi iz leta 2014 v vsakem primeru in s tem povezano zatrjevanje, da si tožnik s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 9. 2019 ni pridobil nobenih pravic, ker jih je imel že na podlagi pogodbe o zaposlitvi iz leta 1987, so pritožbena novota. Pravilna pa sta tudi zaključek v zvezi z razlogom sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas z delavko A.A. in ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnik zasledoval lastne cilje tudi ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 9. 2019, da je pri tem kršil 3. odstavek 49. člena ZOFVI in s tem izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja po 257. členu KZ-1. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik v zvezi s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi za določen čas izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja po 196. členu KZ-1. Zgolj zato, ker je sodišče prve stopnje povzelo tudi izvedene dokazne predloge, ki tožniku niso všeč, ni mogoče govoriti o pristranskosti sodišča. Priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in tudi v pritožbi zatrjevanih absolutnih bistvenih kršitev določb po 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ne, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju. Dejansko stanje je ugotovilo pravilno in popolno, odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

6. Tožnik je bil pri toženi stranki nazadnje zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 9. 2019 na delovnem mestu učitelj v oddelku podaljšanega bivanja za nedoločen čas. Pred tem je opravljal delo ravnatelja od 18. 9. 2014 do 17. 9. 2019. Tožena stranka mu je dne 7. 10. 2019 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razlogov po prvi in drugi alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.) ter skladno s prvim odstavkom 109. člena ZDR-1, saj nadaljevanje delovnega razmerja med strankama ni možno niti do izteka odpovednega roka.

7. V tem individualnem delovnem sporu se presoja zakonitost podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je pravilno razsodilo, da je podana odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, saj je tožnik huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, hkrati pa ima njegovo ravnanje tudi znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja in kršitve temeljnih pravic delavcev, kar onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja med strankama. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dokaznimi zaključki in obrazložitvijo izpodbijane sodbe. Skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP pa presoja le pritožbene navedbe, ki so za odločitev bistvene.

8. Iz pravilnih dejanskih in pravnih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka postopek pred izredno odpovedjo izpeljala skladno z določbami ZDR-1, kar med strankama niti ni bilo sporno. Pogodbo o zaposlitvi je tožniku odpovedala iz razlogov po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da je bila tožniku pogodba o zaposlitvi odpovedana zgolj iz razloga po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 in da naj bi zaradi tega, ker je sodišče prve stopnje s tem, ko je obrazložilo in zatrjevalo tudi kršitve po 1. alineji, storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

9. Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi z dne 7. 10. 2019 ker je tožnik v nasprotju s predpisi dne 30. 8. 2019 z delavko A.A. sklenil pogodbo o zaposlitvi za opravljanje dela na delovnem mestu učitelj v oddelku podaljšanega bivanja z dne 29. 8. 2019 za določen čas od 1. 9. 2019 do 17. 9. 2019. Za sklenitev zaposlitve za določen čas ni bilo zakonsko določenih razlogov, saj je šlo za trajno potrebo po opravljanju dela na tem delovnem mestu. Nato pa je dne 16. 9. 2019 sklenil pogodbo o zaposlitvi na tem delovnem mestu sam s seboj, čeprav je pogodbo na strani tožene stranke podpisala pomočnica ravnatelja, ki pa za to ni imela pisnega pooblastila tožnika kot ravnatelja, ker je sklepanje delovnih razmerij v izključni pristojnosti ravnatelja. Tako je z A.A. sklenil pogodbo o zaposlitvi načrtno in izključno z namenom, da bi lahko na delovnem mestu učitelj podaljšanega bivanja z 18. 9. 2019 zaposlil sebe, kar je tudi storil. S tem pa je naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja.

10. S takim ravnanjem je delavko prikrajšal za pravice, ki ji iz delovnega razmerja gredo. Namen je bil v pridobitvi premoženjske koristi v obliki zaposlitve na želeno delovno mesto pod lastnimi pogoji. S tem pa je opustil svojo dolžnost vestnega opravljanja dela, kar je kršitev določbe 33. člena ZDR-1. Kršil je tudi 37. člen ZDR-1, saj se ni vzdržal ravnanj, ki materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom tožene stranke. S tem svojim ravnanjem je ravnal namerno koruptivno v svojstvu uradne osebe in kršil temeljne pravice delavcev pri sklenitvi pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 8. 2019 ter zlorabil uradni položaj. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da ima njegovo ravnanje vse zakonske znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja po 257. členu Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, 55/08 in nadalj.) in kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po 196. členu KZ-1. 11. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje le pavšalno odgovorilo na tožnikove navedbe, da mu zaradi kršitve iz obdobja, ko je veljala še pogodba o zaposlitvi z dne 7. 8. 2014, ne more biti odpovedana pogodba o zaposlitvi z dne 11. 9. 2019. Sodišče se je utemeljeno sklicevalo na obstoječo sodno prakso, čeprav je ni določno navedlo. Že od leta 2013, ko je o tem odločilo VS RS v zadevi VIII Ips 185/2012 z dne 14. 1. 2013, obstaja enotna sodna praksa, po kateri je mogoče, ob obstoju vseh pogojev za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, odpovedati tudi novo pogodbo o zaposlitvi, kljub temu, da so bile kršitve storjene, ko je veljala prejšnja.

12. Tožnik je imel sicer pravico po izteku mandata iz pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 8. 2014 pravico do zaposlitve na ustreznem delovnem mestu, vendar je novo pogodbo o zaposlitvi podpisal dne 11. 9. 2019, kar je pred iztekom mandata 17. 9. 2019. Pri tem je, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, kršil določbo 3. odstavka 49. člena Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI, Ur. l. RS, št. 12/1996 in nadalj.), po kateri sicer lahko za opravljanje posameznih nalog iz svoje pristojnosti in nadomeščanje v času odsotnosti ravnatelj pisno pooblasti drugega delavca šole, vendar ne z namenom zlorabe svojih pristojnosti. Tožnik je tako kot zastopnik delodajalca (po pomočnici ravnatelja, ki je za to ni pisno pooblastil) sklenil pogodbo o zaposlitvi s samim seboj. Pritožbeno sklicevanje na določbo 73. člena ZDR-1 ni pravilno, saj tožnik ni ustanovitelj tožene stranke.

13. Prav tako razlaga sodišča prve stopnje, da je tožnik s svojim ravnanjem ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi z A.A. izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja kršitev temeljnih pravic delavcev po 196. členu KZ-1, ne pomeni kršitve načela ne bis in idem. Kljub temu, da je bil tožnik kot odgovorna oseba že kaznovan za prekršek, s to ugotovitvijo sodišča v obravnavanem individualnem delovnem sporu tožnik ni bil spoznan za odgovornega storitve kaznivega dejanja po 196. členu KZ-1, kot to očitno zmotno meni pritožnik, ker za to delovno sodišče ni stvarno pristojno.

14. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da tožnik s svojim ravnanjem ni bil okoriščen in posledično tožena stranka ni bila oškodovana, pa pritožbeno sodišče pritožniku še pojasni, da 37. člen ZDR-1 določa, da se je delavec dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca. Tako ni potrebno, da škoda nastane, dovolj je že obstoj možnosti, da bi lahko nastala.

15. Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je ugotovilo, da je pritožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena, 1. odstavku 154. člena in 41. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške, tožena stranka pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker gre za spor o obstoju oziroma prenehanju delovnega razmerja.