Jedro

Določba 1. odstavka 364. člena ZKP ni kršena, če se izda le en sklep, s katerim je odrejen pripor zoper dva obdolženca, ne glede na to, da je pripor odrejen z različnima začetkoma teka pripora.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega R.P. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Kopru je z uvodoma navedenim sklepom odredila pripor iz razlogov po 2. in 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ki je za osumljenega R.P. tekel od dne 24.8.2004 od 14.10. ure, za osumljenega E.P. pa od 24.8.2004 od 16.10. ure dalje. Senat Okrožnega sodišča v Kopru je z uvodoma navedenim sklepom pritožbi zagovornika obdolženega R.P. in zagovornika obdolženega E.P. zoper sklep o odreditvi pripora kot neutemeljeni zavrnil. Pripor je bil zoper obdolženca odrejen, ker je bil podan utemeljen sum, da sta storila kaznivo dejanje umora po 4. točki 2. odstavka 127. člena v zvezi s 25. členom KZ.

Zagovornik obdolženega R.P., odvetnik F.M. iz D., je dne 15.9.2004 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Oba uvodoma navedena sklepa je izpodbijal zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP in zaradi kršitev določb 1. odstavka 364. člena ZKP, 2. točke 204.a člena ZKP in 2. in 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP. Po mnenju zagovornika je sklep o priporu, ki ga je preiskovalna sodnica razglasila po zaslišanju obdolženega R.P. v bistvenem nasprotju s pisnim odpravkom obrazloženega sklepa, ki je bil vročen obdolžencu in njegovemu zagovorniku. Obrazložen sklep se ne nanaša samo na obdolženega R.P., tako kot je bil razglašen, temveč tudi na soobdolženega E.P. Poleg tega na kontradiktornem naroku za odreditev pripora okrožni državni tožilec po mnenju zagovornika ni določno navedel razloge za koluzijsko nevarnost, kajti ta nevarnost ne more biti utemeljena zgolj z dejstvom, da je priča M.Š. dekle obdolženega R.P. V sklepu je preiskovalna sodnica koluzijsko nevarnost utemeljila sama in to izven razlogov, ki jih je navedel tožilec, s tem pa je bila obdolžencu kršena tudi pravica do obrambe iz 29. člena Ustave Republike Slovenije. Iz listin v spisu, po mnenju zagovornika, ne izhaja, da je bil obdolženi R.P. v sosedskem sporu s pokojnim J.V., še manj pa je logična trditev, da bi se sosedski spori lahko prenesli na pokojnikovo hči, kar naj bi po mnenju zagovornika predstavljalo kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Ista kršitev je podana tudi zato, ker preiskovalna sodnica ne individualizira obstoja okoliščin, ki narekujejo odreditev pripora pri vsakem od obeh obdolžencev. Tudi v izpodbijanem sklepu senata, po mnenju zagovornika, ni razvidno, zakaj se kateri od obdolžencev pritožuje. Tudi v tem izpodbijanem sklepu vidi kršitev iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker niso obravnavane vse pritožbene navedbe, niso ovrednotene in obrazloženo sprejete ali zavrnjene. Ravnanje preiskovalne sodnice glede vročitve sklepa o odreditvi pripora zagovorniku obdolženega R.P. po preteku 24 ur ni v skladu z 20. členom Ustave Republike Slovenije. Iz teh razlogov predlaga, da Vrhovno sodišče obdolženemu R.P. odpravi pripor.

V odgovoru na zahtevo z dne 21.9.2004 vrhovna državna tožilka K.U.K. predlaga zavrnitev zahteve kot neutemeljene, ker ni podana kršitev zakonitih določil pri izdaji enega sklepa za oba obdolženca ter je pravilno ugotovljeno, da sta pri obdolženemu R.P. podana oba priporna razloga v izpodbijanih sklepih.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Preiskovalna sodnica in senat z izpodbijanima sklepoma nista kršili določbe 1. odstavka 364. člena ZKP, saj v Zakonu o kazenskem postopku ni nobene ovire, da ne bi bilo možno izdati le en sklep, s katerim je bil odrejen pripor zoper oba obdolženca, ne glede na to, da je bil ta pripor odrejen z različnima začetkoma teka pripora.

Okrožni državni tožilec na Okrožnem državnem tožilstvu v Kopru S.O. je na naroku dne 26.8.2004 pri Okrožnem sodišču v Kopru natančno predlagal, da se zoper tedaj osumljenega R.P. odredi pripor iz razlogov po 2. in 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Ob tem je konkretno navedel, da je upravičena bojazen, da bi osumljeni vplival na pričo M.Š. oziroma na vsebino njene izpovedbe kot priče, ker je ta priča dekle osumljenega. Tudi obrazložitev 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP s strani državnega tožilca temelji na zbranih ugotovitvah, da med obema družinama, to je družinama P. in V., obstaja sovraštvo oziroma spori. Natančna obrazložitev obeh pripornih razlogov v izpodbijanih sklepih torej ne odstopa od formalnega predloga okrožnega državnega tožilca. Sodišče pri tem ni omejeno glede obsega razlogov, ki jih navede v obrazložitvi sklepa.

Zagovornik obdolženega R.P. ne navaja natančno, katere pritožbene navedbe senat Okrožnega sodišča v Kopru v izpodbijanem sklepu ni ovrednotil, pa tudi sicer v tem sklepu ni zaslediti kršitev določb 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Isto velja za sklep preiskovalne sodnice, tako da je iz obeh sklepov razvidno za vsakega od obeh obdolžencev, zakaj je odrejen pripor.

V tistem delu zahteve, ko zagovornik obdolženega R.P. izpodbija ugotovitev preiskovalne sodnice in senata glede obeh pripornih razlogov ter zatrjuje, da nista podani koluzijska in ponovitvena nevarnost pri obdolženemu R.P., s tem uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. V 2. odstavku 420. člena ZKP je izrecna določba, da zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje zagovornik obdolženega R.P., poleg tega pa je zahteva vložena tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. V skladu z določbo 425. člena ZKP je zato zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.