Jedro

Preverjanje izpolnjevanja pogoja PCT na sodiščih je v obdobju od 9. 11. 2021 do 21. 2. 2022 temeljilo neposredno na 83.a členu Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS), na podlagi katerega je predsednik Vrhovnega sodišča RS izdal Odredbo o posebnih ukrepih iz 83.a člena ZS zaradi preprečitve ponovnih izbruhov in širjenja okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 (Uradni list RS, št. 175/21, 199/21 in 23/22). Ta je v poglavju 3.1 izrecno določala, da morajo vse osebe, ki vstopajo v prostore sodišča, razen oseb, ki so mlajše od 12 let, izpolnjevati pogoj PCT; na vstopnih točkah se vsem vstopajočim v prostore sodišča preveri izpolnjevanje pogoja PCT; če ga oseba ne izpolnjuje, se ji vstop v prostore sodišča zavrne.

Izrek

Pritožba pooblaščenca priče A. A. se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je kot sodišče prve stopnje s sklepom II K 10718/2020 z dne 9. 2. 2022 v skladu s tretjim odstavkom 309. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s prvim odstavkom 78. člena ZKP izreklo priči A. A. denarno kazen v višini 500,00 EUR, ki jo je dolžan plačati v roku petnajst dni po prejemu plačilnega naloga. Če denarne kazni ne bo mogoče prisilno izterjati, jo bo sodišče na podlagi 130. člena ZKP izvršilo tako, da bo za vsakih 42,00 EUR določilo en dan zapora.

2. Zoper sklep se je pritožil pooblaščenec priče iz vseh izpodbojnih razlogov, kot navaja v uvodu pritožbe, zlasti pa zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s smiselnim predlogom sodišču druge stopnje, da izpodbijani sklep razveljavi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP pritožnik uveljavlja z očitkom, da je izpodbijani sklep neobrazložen in brez razlogov o odločilnih dejstvih, ker sodišče prve stopnje ni pojasnilo oziroma navedlo veljavne pravne podlage, iz katere bi izhajala obveznost izpolnjevanja pogoja prebolevnosti, cepljenosti ali testiranja (v nadaljevanju pogoj PCT), pravne podlage za samotestiranje in pravnih posledic zaradi odklonitve le tega.

5. Pritožniku ni mogoče pritrditi. Predmet obravnavane zadeve je denarno kaznovanje priče po tretjem odstavku 309. člena ZKP, za kar je odločilna presoja, ali je priča, ki je bila na narok za glavno obravnavo v redu povabljena, svoj izostanek opravičila. To presojo je sodišče prve stopnje argumentiralo v točkah 2-5 obrazložitve izpodbijanega sklepa, pri čemer je v okviru ugotovljenega neopravičenega izostanka priče zadostno in določno obrazložilo izpolnjevanje pogoja PCT kot nujnega pogoja za pristop na glavno obravnavo, možnost samotestiranja na sodišču, kakor tudi dejstvo, da je bilo priči skupaj z vabilom, v katerem je bila opozorjena na posledice neopravičenega izostanka, poslano še opozorilo o izpolnjevanju pogoja PCT, v katerem je bila navedena tudi pravna podlaga. Očitana bistvena kršitev določb kazenskega postopka torej ni podana.

6. Pritožnik navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je presodilo, da priča ni pristopila na glavno obravnavo, saj nasprotno izhaja iz uradnega zaznamka z dne 9. 2. 2022. V tem delu je po oceni pritožnika podana tudi bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je izrek izpodbijanega sklepa nerazumljiv, razlogi o odločilnih dejstvih pa so med seboj v nasprotju oziroma je podano nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih izpodbijanega sklepa (da priča ni pristopila), in med vsebino listin, iz katerih izhaja, da priča je pristopila.

7. S takimi pritožbenimi navedbami ni mogoče soglašati. Sodišče prve stopnje je na podlagi navedb obdolženčevega zagovornika na naroku za glavno obravnavo in uradnega zaznamka varnostne službe z dne 9. 2. 2022 v izpodbijanem sklepu dovolj jasno razlikovalo med prihodom priče na sodišče oziroma v predprostor sodišča in njenim (ne)pristopom na glavno obravnavno. V predprostoru sodišča se je nahajala t. i. vstopna točka, na kateri je bilo preverjano izpolnjevanje pogoja PCT z možnostjo samotestiranja. Šele od izpolnjevanja zahtevanega pogoja in ravnanja priče na vstopni točki, pa je bil odvisen njen nadaljnji pristop na glavno obravnavo. V razlogih izpodbijanega sklepa zato ni bilo zaznati nobenih nasprotij, prav tako pa ti ne nasprotujejo vsebini uradnega zaznamka, katerega je sodišče prve stopnje v točki 2 obrazložitve izpodbijanega sklepa pravilno reproduciralo in iz katerega v pritožbi zatrjevana vsebina ne izhaja. V pritožbi (nekritično) zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka zato niso podane, v nasprotju s prepričanjem pritožbe pa je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da priča na glavno obravnavno ni pristopila.

8. Navkljub izrecno zatrjevani kršitvi kazenskega zakona, pritožnik po vsebini pritožbene obrazložitve nasprotuje denarnemu kaznovanju priče in uporabi tretjega odstavka 309. člena ZKP. V bistvenem namreč graja presojo sodišča prve stopnje o neopravičenem izostanku priče z glavne obravnave zaradi neizpolnjevanja pogoja PCT oziroma odklonitve samotestiranja, saj taka obveznost priče po njegovem mnenju ni bila določena z nobenim veljavnim pravnim aktom. V tej zvezi sodišču prve stopnje očita, da se neutemeljeno sklicuje na 5. člen Odloka o načinu izpolnjevanja pogoja prebolevnosti, cepljenja in testiranja za zajezitev širjenja okužb z virusom SARS-CoV-2 (Uradni list RS, št. 146/21; v nadaljevanju Odlok 146/21), za katerega je tudi Ustavno sodišče RS z odločbo U-I-180/21-34 z dne 14. 4. 2022 ugotovilo, da je v nasprotju z Ustavo RS in ga razveljavilo. Pravice in obveznosti državljanov se lahko določajo le z zakonom, ne pa s podzakonskimi akti – odloki, zato priča, ki pogoja PCT ne izpolnjuje in ji je vstop v sodno zgradbo zavrnjen, ne sme trpeti nobenih posledic.

9. Čeprav je pritrditi pritožniku, da sodišče prve stopnje pri utemeljitvi izpolnjevanja pogoja PCT v izpodbijanem sklepu ni uporabilo pravilne določbe, pa se v ostalem s pritožnikom še vedno ni mogoče strinjati. Preverjanje izpolnjevanja pogoja PCT na sodiščih je v obdobju od 9. 11. 2021 do 21. 2. 2022 temeljilo neposredno na 83.a členu Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS), na podlagi katerega je predsednik Vrhovnega sodišča RS izdal Odredbo o posebnih ukrepih iz 83.a člena ZS zaradi preprečitve ponovnih izbruhov in širjenja okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 (Uradni list RS, št. 175/21, 199/21 in 23/22). Ta je v poglavju 3.1 izrecno določala, da morajo vse osebe, ki vstopajo v prostore sodišča, razen oseb, ki so mlajše od 12 let, izpolnjevati pogoj PCT; na vstopnih točkah se vsem vstopajočim v prostore sodišča preveri izpolnjevanje pogoja PCT; če ga oseba ne izpolnjuje, se ji vstop v prostore sodišča zavrne. Sodišče druge stopnje tako ugotavlja, da je na dan 9. 2. 2022, ko je bil razpisan narok za glavno obravnavo, na katerega priča ni pristopila, obstajala zakonska pravna podlaga, na temelju katere je bil priči, ki ni izpolnjevala pogoja PCT, zakonito onemogočen pristop na narok. Vzrok za pričin izostanek je tako tudi po presoji sodišča druge stopnje v predmetnem primeru izključno na njeni strani in v okoliščini, da je priča, ki ni izpolnjevala pogoja PCT, na sodišču neutemeljeno odklonila samotestiranje na prisotnost okužbe z virusom COVID-19, s čimer bi sicer lahko zadostila enemu od načinov izpolnjevanja tega nujnega pogoja. Glede na navedeno je pritožbeno problematiziranje pravne ureditve izpolnjevanja in preverjanja pogoja PCT na sodiščih neutemeljeno. Še zlasti, ko je tudi tedaj veljavni Odlok o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 (Uradni list RS, št. 174/21 in nasl.) v četrtem odstavku 3. člena uporabo tega odloka glede poslovanja sodišč izključil. 10. Po obrazloženem, ker je sklep sodišča prve stopnje pravilen in zakonit, pritožba pooblaščenca priče pa neutemeljena, je sodišče druge stopnje odločilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).