Jedro

Toženec je dogovor o fiksni ceni v trditvenem gradivu sicer postavil nižje od vrednosti, ki jo je nazadnje ugotovilo sodišče, in sicer pri 1.680 EUR + DDV, obenem pa se je skliceval na to, da je direktorja tožnice soočil s svojo absolutno finančno mejo 2.660 EUR. Te trditve so bile dovolj specifične, da so omogočile tožničino obrambo.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del (II. točka izreka) sodbe sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka mora toženi v 15 dneh od prejema sodbe povrniti 186,66 EUR EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku izpolnitvenega roka.

Obrazložitev

1.Okrajno sodišče je deloma ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice, tako da je tožencu naložilo plačilo 820,40 EUR in še določene zakonske zamudne obresti (I. točka izreka). Razliko do zahtevanih 2.323,30 EUR in del obresti pa je zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je še, da mora tožnica tožencu povrniti 264,09 EUR stroškov postopka. Nosilno stališče sodišča je, da sta se pogodbeni (zdaj pravdni) stranki dogovorili, da bo tožnica tožencu izdelala škarpo za 280 EUR na enoto, toda največ za 2.660 EUR.

2.Tožnica se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe (II. točko izreka) iz vseh razlogov, ki jih za izpodbijanje opredeljuje 338. člen Zakona o pravdnem postopku.

Višjemu sodišču predlaga, naj sodbo spremeni, tako da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma naj zavrnilni del sodbe vsaj razveljavi - oboje s stroškovno posledico. Prvostopenjsko sodišče je po tožničinem mnenju nedosledno, kajti domnevno dogovorjeni ceni 2.660 EUR - njeni resničnosti tožnica sicer oporeka - bi bilo treba prišteti še 9,5 % DDV. Tožnica našteva, katere vse ugovore toženca je sodišče ovrglo (da je gradnjo škarpe predlagal direktor tožnice; da je bila dogovorjena cena 1.680 + DDV in da je bila škarpa zgrajena onkraj "vseh dogovorov", domala skrivaj). Tako naj bi bilo ovrženo vse, s čimer se je toženec zoperstavil tožbi, dogovora o izgradnji škarpe za ceno 2.660 EUR pa naj toženec sploh ne bi zatrjeval (pač pa je zatrjeval dogovor za 1.680 EUR + DDV). Tožnica sodišču očita, da je tu preseglo trditveno podlago in jo preprosto nadomestilo z izjavo priče - toženčeve žene A. A. Nadaljuje, da dogovor za 2.660 EUR ne izhaja niti iz izjave te priče, ki da je izjavila le, da je direktorju tožnice ta znesek predočila kot razpoložljiv. List papirja, na katerem je med drugimi zapisana številka 2.660, je popisala ta priča in je torej enostranska listina, v kateri ne piše nič, kar bi potrjevalo sporni dogovor. Tudi če bi držalo, da je imel toženec avgusta 2019 na voljo le 2.660 EUR, to ne potrjuje dogovora, zraven tega toženec skoraj leto in pol ni plačal prav ničesar, kar kaže na njegovo neverodostojnost. Tožnica poudarja, da med strankama ni bilo nikakršnega dogovora o ceni izdelane škarpe. Če bi res obstajal dogovor o ceni škarpe, bi tožnica škodovala sama sebi, saj bi na lastne stroške zgradila precej dražjo škarpo in ob tem vedela, da bo zanjo dobila plačano bistveno manj od njene vrednosti. Sodišče prve stopnje je po mnenju tožnice bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker ji je z zavrnitvijo predloga za dokazovanje z izvedencem odvzelo možnost izvajanja dokazov.

3.Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev pritožbe in zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Iz izpodbijane sodbe izhajajo naslednja nesporna dejstva. Tožnica je tožencu septembra 2019 zgradila škarpo, mu po izgradnji poslala listino, poimenovano ponudba, z zneskom 4.638,12 EUR, novembra 2019 pa mu je izstavila račun v višini 4.162,90 EUR. Toženec je februarja 2021 plačal 1.839,60 EUR zatrjujoč, da je bila na toliko dogovorjena fiksna cena škarpe. Tožnica je razliko, tj. 2.323,30 EUR (in ustrezne zamudne obresti), zahtevala s tožbo. Sporno med strankama je bilo, kakšen je bil njun dogovor o ceni podjema. Tožnica je sprva trdila, da je delo opravila na podlagi pisne ponudbe, nato pa, da je bila dogovorjena cena 280 EUR na m3 betona in je tako izstavila račun po dejanskih izmerah.

Toženec je trdil, da je bila cena 280 EUR na m3 škarpe za 6 m3, kar je 1.680 EUR + 9,5 % DDV, dogovorjena kot fiksna, in še, da je tožniku povedal, da ima za plačilo na voljo zgolj 2.660 EUR.

6.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožnici prisodilo 820,40 EUR glavnice, preostanek do 2.323,30 EUR je zavrnilo. Po izvedenem dokaznem postopku, v katerem je prebralo listine in zaslišalo pravdni stranki ter priči - toženčevo ženo in tožnikovega delavca, je ugotovilo, da sta se pravdni stranki dogovorili, da bo tožnica zgradila škarpo po ceni 280 EUR na enoto, a je bila hkrati dogovorjena maksimalna cena 2.660 EUR.

7.Sodišče prve stopnje pri tem ni preseglo toženčeve trditvene podlage. Te namreč ni prav razumeti tako togo, da bi morala vsebovati vse konkretne posameznosti življenjskega primera. Zadošča, da se je toženec branil s trditvijo o dogovorjeni nižji ceni in njeni fiksnosti. Toženec je dogovor o fiksni ceni v trditvenem gradivu sicer postavil nižje od vrednosti, ki jo je nazadnje ugotovilo sodišče, in sicer pri 1.680 EUR + DDV, obenem pa se je skliceval na to, da je direktorja tožnice soočil s svojo absolutno finančno mejo 2.660 EUR. Te trditve so bile dovolj specifične, da so omogočile tožničino obrambo. Jasno je bilo, o čem teče dialog med procesnimi subjekti, torej kaj bo sodišče ugotavljalo in kako se utegne to odraziti pri končni odločiti. Da je trditev o fiksni omejitvi cene (tudi na 2.660) tožnica ne le mogla razumeti kot pravno pomembno v smislu zgornje pogodbene cene, ampak jo je tako tudi res razumela, izhaja iz njene pripravljalne vloge (list. 25 spisa). Tam jo je celo sama povzela kot obrambno tezo, a je zanikala resničnost take pogodbene omejitve.

8.Sodišče je ugotovilo, da sta stranki sklenili dogovor o fiksni maksimalni ceni izdelave škarpe. Zato mu ni bilo treba ugotavljati "obsega, kvalitete in vrednosti del", s čimer je tožnica substancirala svoj dokazni predlog za določitev izvedenca gradbene stroke. Z zavrnitvijo tega dokaznega predloga tako sodišče ni kršilo tožničine pravice do izjavljanja.

9.Rdeča nit pritožbe je polemika z ugotovljenim dejanskim stanjem. Po pritožničinem prepričanju je sodišče pravno odločilno dejstvo o dogovorjeni najvišji ceni 2.660 EUR ugotovilo napačno. Res drži, da priča A. A. ob zaslišanju kot najvišje dogovorjene ni potrdila te cene, temveč od nje še nižjo fiksno ceno, medtem ko je za znesek 2.660 izpovedala, da sta ga s tožencem kot skrajno razpoložljivo vsoto predočila tožničinemu direktorju. Sodišče prve stopnje je pričino izpoved ovrednotilo, čeravno je obrazložitev dokazne ocene skopa, v kontekstu z drugimi dokazi in predvsem razumsko kritično. Priči A. A. je v bistvenem verjelo, a ni nekritično sledilo čisto vsemu, kar je izpovedala - kar je v tožničino korist. Razumelo je to izpoved tako v luči zabeležke, ki jo je na sestanku ob dogovarjanju cene napravila sama priča in ki vsebuje tudi zapis 2.660 (čeprav je zapis enostranski, ni brez vsakršne teže - gre pač za njeno dokumentiranje predmeta sestanka), in predvsem jo je razumelo v luči splošnih izkustvenih pravil. Nosilna pri tem je življenjsko logična ocena prvostopenjskega sodišča, ki jo višje sodišče sprejema, da toženec ni pristal na ceno, ki je z ženo nista zmogla, sploh ker škarpe nista nujno potrebovala, saj bi lahko okolico svoje novozgrajene hiše uredila drugače (s postopnim spuščanjem terena).

10.Prepričljivosti ugotovitve o fiksni zgornji meji pogodbene cene pritožba ne more spodnesti s sklicevanjem na druge ugovore, s katerimi toženec na prvi stopnji ni bil uspešen, in tudi ne s tem, da je s kakršnim koli plačilom škarpe odlašal leto in pol. Prav tako ne s svojim razumevanjem, da pomeni dogovor o 2.660 EUR v resnici dogovor o 2.429,22 EUR z 9,5 % DDV in je zato prvostopenjsko sodišče nedosledno oziroma neživljenjsko. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe utemeljeno izhaja, da cena, ki jo je ugotovilo sodišče, ni drastično nižja od tiste, ki bi šla tožnici glede na njene takratne trditve o ceni (torej 280 EUR x 10,5 m3 = 2.990 EUR + 9,5 % DDV).

Tako se razvodeni še pritožbena teza o neživljenjskosti dokazne ocene, češ da tožnica ne bi pristala na dogovor, po katerem dobi "bistveno manj" od vrednosti škarpe.

11.Pritožbeni razlogi torej niso utemeljeni, prav tako sodišče druge stopnje ni našlo kršitev, na katere je pazilo po uradni dolžnosti. Zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in izpodbijani del sodbe potrdilo.

12.Tožnica s pritožbo ni uspela, toženec pa je nanjo vsebinsko odgovoril. Zato mu mora tožnica povrniti stroške odgovora na pritožbo (154. in 165. člen ZPP). Ti obsegajo strošek storitve za sestavo odgovora po tarifni številki 22/1 Odvetniške tarife

(250 odvetniških točk ali 150 EUR), 2 % pavšal za odvetnikove izdatke (5 točk ali 3 EUR) in 22 % DDV (33,66 EUR). Stroške, ki skupaj znašajo 186,66 EUR, mora tožnica tožencu povrniti v 15 dneh od vročitve te sodbe (313. člen ZPP). V primeru zamude bo moral plačati še zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 378. člena Obligacijskega zakonika).

-------------------------------

1Uradni list RS, št. 37/07 - ur. p. b. in nasl. - v nadaljevanju ZPP.

2V pritožbi, ko je za nove trditve o dejstvih prepozno, tožnica na dveh mestih zapiše, da o ceni škarpe ni bilo nikakršnega dogovora.

3Direktor tožnice je ob zaslišanju izpovedal, da je cena na m3 vgrajenega betona vključevala tudi armaturo, opaž, dobavo in vse stroške.

4Uradni list RS, št. 24/2015, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju OT.

5Uradni list RS, št. 83/01 in nasl. - OZ.

Zveza:

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 7, 8, 339, 339/2, 339/2-8 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 619