Jedro

Haaška konvencija z dne 19. 10. 1996 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju, uveljavljanju in sodelovanju glede starševske odgovornosti in ukrepov za varstvo otrok, katere podpisnici sta Slovenija in Srbija, določa, da so za sprejem ukrepov za varstvo koristi otrok pristojni sodni oz. upravni organi države pogodbenice, v kateri ima otrok običajno prebivališče. Običajno prebivališče je kraj, ki pomeni integracijo otroka v družinsko in družbeno okolje.

Zoper sklep, s katerim je sodišče upnico obvezalo na dopolnitev predujma za sodnega tolmača,, ni pritožbe, ke gre za sklep procesnega vodstva.

Pri ugotavljanju običajnega prebivališča se upošteva dolžina, razmere in razlogi za bivanje v državi in je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo obdobje bivanja mld. A. v Sloveniji in obdobje bivanja v Srbiji.

Izrek

I. Pritožba zoper sklep z dne 15. 3. 2023 se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Pritožbi zoper sklepa z dne 4. 1. 2022 (red. št. 44 in 45) se zavržeta.

III. Upnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

**O pritožbi zoper sklep z dne 15. 3. 2023**

1. Z izpodbijanim sklepom z dne 15. 3. 2023 je sodišče prve stopnje ugodilo ugovoru dolžnika glede nepristojnosti in sklenilo, da sodišče Republike Slovenije ni pristojno za odločanje o predlogu upnice za izdajo začasne odredbe z dne 12. 8. 2022 (I. točka izreka) ter predlog zavrglo (II. točka izreka). Zavrglo je tudi predlog dolžnika za izdajo začasne odredbe z dne 27. 9. 2022 in predlog dolžnika za zavarovanje dokaza z dne 27. 9. 2022 (III. točka izreka) ter odločilo, da udeleženca nosita vsak svoje stroške postopka (IV. točka izreka). S sklepom Su 148/2023 z dne 23. 1. 2023 je predsednik Okrožnega sodišča v Ljubljani predlog za izločitev sodnice zavrnil. 2. Upnica se pritožuje zoper I. in II. točko izreka sklepa. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi oz. da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. V primeru razveljavitve sklepa predlaga, da se opravi nova glavna obravnava pred drugim sodnikom.

Ugotovitev sodišča, da je običajno prebivališče mld. A. v Srbiji, je napačna in temelji na napačni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja. Okoliščin, ki jih je treba upoštevati pri določanju otrokovega običajnega prebivališča, sodišče ni ne ugotavljalo ne presojalo oz. jih je ugotovilo napačno. Popolnoma je spregledalo razloge za preselitev upnice in mld. A. v Slovenijo, kraj in pogoje šolanja ter dejstvo, da se je običajno prebivališče mld. A. po preselitvi spremenilo. Upnica se je v Slovenijo preselila zaradi ponudbe za delo, ob soglasju dolžnika. Odločitev sodišča o razlogih za preselitev in enostranskih ravnanjih upnice je napačna. Posledično je ugotovitev, da bi morala upnica selitev dobro premisliti in o tem spregovoriti z očetom, ne samo napačna, temveč tudi protispisna (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Dokazna ocena in posledično dejansko stanje je sodišče v nasprotju z navedbami strank in predloženimi listinami napačno ugotovilo. Napačno je ugotovilo, da je mld. A. v Srbiji daljši čas obiskovala vrtec in bila bolj integrirana v socialno življenje kot tudi družinsko življenje. Bila je od leta 2019 v Sloveniji vključena v vrtec in v letu 2022 v šolo. V Sloveniji je imela najožjo družino (upnico in sestro B., moža upnice in njegovo družino) in prijatelje iz vrtca in šole, vključena pa je bila tudi v prostočasne aktivnosti. Po preselitvi v Slovenijo je poleg maternega jezika govorila tudi slovensko. Prav tako je spregledalo, da je mld. A. upnica že pred preselitvijo predstavljala primarno družinsko okolje, saj je bila njej zaupana v varstvo in vzgojo. Prav tako je sodišče spregledalo razloge za razhod udeležencev. A. je bila v vrtec in šolo v Srbiji vključena brez upničinega soglasja. Popolnoma je sodišče prezrlo navedbe, zakaj je mld. A. v letu 2020 več časa preživela v Srbiji (korona). Sodišče je tako ob neupoštevanju vseh navedb in listin upnice sprejelo materialnopravno napačno odločitev, da primarno družinsko okolje in običajno prebivališče mld. A. nista v Sloveniji. Običajno prebivališče mld. A. bi se moralo upoštevati šele od selitve v letu 2019, sodišče pa je presojo običajnega prebivališča nedopustno raztegnilo na celotno življenje mld. A. Običajno prebivališče je kraj, kjer je A. bivala z mamo, ki je aktivno skrbela zanjo od rojstva in na katero je zelo navezana, nenazadnje pa kraj, kjer je obiskovala vrtec in se integrirala v okolje. Sodišče bi moralo ugotoviti, da gre za nujen primer, saj je bila mld. A. v vrtec in šolo v Srbiji vpisana brez upničinega soglasja, medtem ko je upnica za vpis v vrtec in šolo imela dolžnikovo soglasje.

Podana je kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se sodišče ni opredelilo do navedb in dokazov upnice glede razlogov za preselitev in razlogov, ki so v letu 2020 pripeljali do neenakomernega izvajanja stikov oz. preživljanja časa med državama. Tudi sicer je izpodbijani sklep glede odločilnih dejstev neobrazložen. Sodišče ni obrazložilo, kako je prišlo do ugotovitve, da je bilo primarno družabno življenje vzpostavljeno v Srbiji ter ocene, da je mld. A. bistveno tesneje povezana s Srbijo. Sodišče tudi ni podalo razlogov, zaradi katerih je zavrnilo vse dokazne predloge (zaslišanje prič), s katerimi je želela dokazati, da je običajno prebivališče mld. A. v Sloveniji. Upnica tako razlogov s pritožbo ne more grajati, zaradi česar je poseženo v ustavno pravico do pravnega sredstva iz 25. člena URS. Navedeno predstavlja tudi kršitev iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je zagrešilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tudi, ker upnici ni vročilo dolžnikovega prvotnega odgovora z dne 31. 8. 2022. Na naroku 27. 9. 2022 je pooblaščenki upnice odvzelo besedo in navedlo, da pooblaščenke ni moglo umiriti, kar ne drži. Prav tako je na naroku 15. 11. 2022 potem, ko je zaslišalo upnico, onemogočilo kontradiktornost, saj je pooblaščenki prepovedalo postavljanje vprašanj in je zaslišalo dolžnika. Tudi na naroku 7. 12. 2022 je sodišče pooblaščenki upnice zaradi poteka časa prepovedalo nadaljnja vprašanja. Upnica zato ni imela možnosti preveriti resničnosti dolžnikovih navedb, kar predstavlja kršitev iz 22. in 23. člena URS. Iz izpodbijanega sklepa izhaja neenaka obravnava strank postopka in s tem kršitev ustavnih pravic upnice iz 22. in 23. člena URS in kršitev 6. člena EKČP. Upnica uveljavlja še, da ji je bila z izdajo izpodbijanega sklepa kršena pravica do sojenja v razumnem roku. Zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku je vložila nadzorstveno pritožbo, a je bilo odločanje o zahtevi dne 22. 3. 2023 zaradi izdaje izpodbijanega sklepa zaključeno. Razlogi iz nadzorstvene pritožbe tako niso bili presojani, čeprav je jasno, da je pri tem šlo za kršitev pravice do sojenja v razumnem roku.

Upnica izpodbija sklep tudi zato, ker meni, da bi morala biti sodnica izločena zaradi izločitvenega razloga iz 6. točke 70. člena ZPP. Ker predlogu za izločitev ni bilo ugodeno, je bila prekršena pravica do poštenega postopka iz 23. člena URS in 6. člena EKČP. Sodnica je namreč upnico neenakopravno obravnavala že na naroku 7. 12. 2022, ko je povedala, da začasna odredba ne bo izdana, ker se postopek odvija že v Srbiji in da ravnanje upnice ni fer. Že iz tega izhaja, da je sodnica še pred zaslišanji in pripravljalnimi vlogami sprejela odločitev, ki se kljub več izvedenim narokom ni spremenila. Sodnica je sprejemala odločitve, ki so v nasprotju z določbami ZPP in predvsem z načelom kontradiktornosti. Tako je na naroku 15. 11. 2022 najprej zaslišala upnico, pri čemer pooblaščencema strank v postopku ni dovolila vprašanj upnici, ker je želela slišati zgodbo očeta. Prav tako je narok 7. 12. 2022 ob 15-ih prekinila in ni dovolila vprašanj pooblaščenki, ker je potekel čas, za katerega so bila napovedana vprašanja. Glede vsega tega in predvsem videza nepristranskosti se predsednik prvostopenjskega sodišča ni opredelil, v tem delu je sklep neobrazložen in je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Poleg tega so navedbe predsednika sodišča, da ni mogoče ugotoviti, da je sodnica postopek vodila nepristransko, protispisne. Sodnica je upnici večkrat odvzela besedo brez razloga. Na dejstvo, da je sodnica obremenjena z ravnanji upnice, kaže tudi obrazložitev končnega sklepa, da je upnica "iztrgala mld. hči iz matičnega okolja in jo na vsak način skušala privesti v tujo državo".

3. Dolžnik v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega sklepa.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Upnica je v predlogu za izdajo začasne odredbe z dne 12. 8. 2022 predlagala, da se ji mld. A. zaupa v varstvo in vzgojo, z dolžnikom pa se določijo stiki.

6. Sodišče prve stopnje je po izvedbi narokov ugotovilo: - da imajo oba starša in mld. A. srbsko državljanstvo, - da je izvrševanje roditeljske pravice urejeno s pravnomočno odločbo srbskega sodišča, - da v Srbiji že dalj časa poteka postopek za spremembo obstoječe ureditve, - da je bila s sodbo 5.P-173/19 z dne 29. 3. 2019 spremenjena dotedanja odločba o izvrševanju roditeljske pravice tako, da oba starša izvršujeta roditeljsko pravico nad mld. A., za prebivališče je bilo določeno prebivališče matere v RS, stiki pa so bili določeni tako, da mld. A. dva tedna mesečno preživlja izmenjaje pri vsakem od staršev, - da je dolžnik pri Temeljnem sodišču v Somboru septembra 2021 vložil tožbo, s katero je zahteval, da se ga določi za samostojno izvrševanje roditeljske pravice nad mld. A., poleg tega je zahteval še določitev stikov z upnico in preživnino, - da je Temeljno sodišče v Somboru 5. 12. 2022 opr. št. 7.P2.490/21 (B62) izdalo sklep, s katerim je odločilo o začasnem ukrepu in odločilo, da se samostojno izvrševanje roditeljske pravice nad mld. A. dodeli očetu in za njeno prebivališče določi prebivališče očeta ter določilo stike z upnico dva konca tedna v mesecu od petka do nedelje, - da je bil sklep Temeljnega sodišča v Somboru 5. 12. 2022 razveljavljen, - da je upnica obravnavano začasno odredbo vložila zato, da bi začasno spremenila obstoječo ureditev izvrševanja roditeljske pravice in stikov po sodbi 5.P2-173/19 z dne 29. 3. 2019, - da je mld. A. od rojstva do leta 2019 živela v Srbiji, v Slovenijo je prišla leta 2019 z materjo, ki se je v Sloveniji zaposlila in poročila, - da je mld. A. imela v Sloveniji prijavljeno začasno prebivališče od 5. 6. 2019 do 30. 6. 2021, od 30. 6. 2021 pa stalno bivališče, - da je bila mld. A. v letu 2022/2023 vpisana v osnovno šolo v Sloveniji in Srbiji in je osnovno šolo obiskovala izmenično v obeh državah, - da je pred vstopom v osnovno šolo tudi vrtec obiskovala v obeh državah izmenično, - da ima mld. A. v Srbiji pretežni del svoje širše družine, tako po očetovi kot materini strani, v Sloveniji pa živi njena mati in sestra B. 7. Haaška konvencija z dne 19. 10. 1996 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju, uveljavljanju in sodelovanju glede starševske odgovornosti in ukrepov za varstvo otrok (v nadaljevanju: Konvencija), katere podpisnici sta Slovenija in Srbija, določa, da so za sprejem ukrepov za varstvo koristi otrok pristojni sodni oz. upravni organi države pogodbenice, v kateri ima otrok običajno prebivališče. Običajno prebivališče je kraj, ki pomeni integracijo otroka v družinsko in družbeno okolje.

8. Glede na ugotovljeno dejansko stanje se pritožbeno sodišče strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je običajno prebivališče mld. A. v Srbiji. Sodišče prve stopnje je odločitev pravilno in obsežno utemeljilo, in sicer z družinskimi in socialnimi vezmi mld. A. (v Srbiji ima večji del širše družine, poleg očeta tudi sorodnike po očetovi in materini strani, medtem ko v Sloveniji živi z mamo in sestro B.); z znanjem jezikov (srbščina je materin jezik mld. A.); z razlogom za preselitev upnice v tujo državo (zaradi zaposlitve); ter z dejstvom, da mld. A. osnovno šolo obiskuje tudi v Srbiji. Kot je pravilno pojasnilo, okoliščina, da ima stalno prebivališče prijavljeno po prebivališču matere v Sloveniji, za ugotovitev običajnega prebivališča v konkretnem primeru ni odločilna. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je bolj integrirana v okolje v Srbiji kot v Sloveniji.

9. Z očitkom kršitve po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker da je sodišče napačno upoštevalo razlog za preselitev upnice, saj se je dolžnik s preselitvijo strinjal, pritožba podaja dokazno kritiko. Za kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (protispisnost) pa gre, če je nek podatek iz spisa nepravilno prenesen v odločbo. Prvostopenjsko sodišče je na podlagi izpovedb udeležencev ugotovilo, da se je upnica odločila za selitev v Slovenijo zaradi zaposlitve, kar je tudi sama potrdila v izpovedbi. Da je bil razlog za preselitev v Slovenijo nasilno vedenje dolžnika, upnica ni verjetno izkazala. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje spregledalo razloge upnice za preselitev v Slovenijo.

10. Da je mld. A. v Srbiji več časa obiskovala vrtec kot v Sloveniji, potrjujejo listine. Vrtec v Srbiji je obiskovala od 4. 10. 2019 do 30. 8. 2020 (B15) in nato od 1. 9. 2021 do 31. 7. 2022 vrtec s pripravljalnim predšolskim programom, pri čemer je bila posamezni mesec prisotna od 12 do 15 dni, v celotnem obdobju pa 123 dni (B14).

11. Drži, da je upnica, kateri je bila A. pred selitvijo zaupana v varstvo in vzgojo, predstavljala otrokovo primarno družino, vendar pa je bila v tem obdobju tudi upnica v Srbiji, kar pritožba spregleda. Upnica se je preselila v Slovenijo leta 2019, po spremembi odločbe o zaupanju mld. A. v varstvo in vzgojo. Skladno s sodbo z dne 29. 3. 2019 oba starša izvršujeta roditeljsko pravico enakomerno – vsak dva tedna.

12. Sodišče prve stopnje je v 27. točki obrazložitve ugotovilo in upoštevalo, da je od selitve v letu 2019 mld. A. bivala izmenjaje po dva tedna pri očetu v Srbiji in po dva tedna pri materi v Sloveniji. Ugotovilo je tudi, da zaradi pandemije upnica dva do tri mesece ni mogla po mld. A., ki je bila v Srbiji. Torej sodišče ni prezrlo navedb upnice, zakaj je mld. A. v letu 2020 več časa preživela v Srbiji. Očitek o kršitvi iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen.

13. Stališče, da bi moralo sodišče pri presoji običajnega prebivališča upoštevati zgolj obdobje od selitve v tujo državo, je zmotno. Pri ugotavljanju običajnega prebivališča se upošteva dolžina, razmere in razlogi za bivanje v državi in je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo obdobje bivanja mld. A. v Sloveniji in obdobje bivanja v Srbiji.

14. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi sodišča prve stopnje v 31. točki izpodbijane odločbe, zakaj v obravnavani zadevi ne gre za nujen primer, ki bi terjal sprejem varstvenih ukrepov. O nujnem primeru je mogoče govoriti le, kadar bi bila lahko otroku povzročena nepopravljiva škoda ali pa bi bilo ogroženo njegovo varstvo in interesi. V obravnavanem primeru je srbsko sodišče že izdalo odločbo o izvrševanju roditeljske pravice in sprejema tudi začasne odločitve v zadevi.

15. Pritožbeni očitek, da izpodbijani sklep nima razlogov glede odločilnih dejstev (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je namreč navedlo jasne in popolne razloge za odločitev, med katerimi ni nasprotij. Ne drži, da ni navedlo, katere okoliščine je sploh tehtalo pri presoji običajnega prebivališča mld. A. 16. Kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker upnici sodišče ni vročilo prvotnega odgovora dolžnika z dne 31. 8. 2022, ni. Dolžnik je po pooblaščenki vložil odgovor na predlog za izdajo začasne odredbe in pripravljalno vlogo, kar vse je bilo upnici vročeno v odgovor in se je o ugvornih navedbah lahko izjasnila. Ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo dokazne predloge upnice z zaslišanjem prič. Ker je ugotovilo vse relevantne okoliščine, sodišče ni bilo dolžno zasliševati predlaganih prič. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitve 22. in 23. člena Ustave RS ter 6. člena EKČP, ker naj bi upnici onemogočilo pravico do izjave na narokih. Izjavljanje upnice na narokih je bilo omogočeno. Pooblaščenki je bila na naroku 7. 12. 2022 beseda odvzeta zaradi postavljanja nerelevantnih vprašanj.

17. Očitki o kršitvi pravice do sojenja v razumnem roku (23. člen URS in 6. člen EKČP) so brezpredmetni, saj ne vplivajo na izpodbijano odločitev o pomanjkanju pristojnosti sodišča RS. Sicer pa je sodišče odločalo brez nepotrebnega odlašanja, saj je takoj po prejemu predloga za izdajo začasne odredbe, že 19. 8. 2022, poslalo predlog v odgovor dolžniku v Srbijo in pred izdajo odločbe marca 2023 opravilo še dva naroka, in sicer novembra in decembra 2022. 18. ZPP v 6. točki 70. člena kot izločitveni razlog določa primer, če so podane druge okoliščine, ki vzbujajo dvom o sodnikovi pristranskosti.

19. Pritožbeni očitek, da izpodbijani sklep predsednika sodišča Su 148/2023 z dne 23. 1. 2023, s katerim je bil upničin predlog za izločitev sodnice zavrnjen, nima razlogov in da se predsednik prvostopenjskega sodišča ni opredelil glede očitkov o videzu nepristranskosti sodnice, ni podan. V 7. točki obrazložitve sklepa so jasno navedeni razlogi za zavrnitev zahteve za izločitev sodnice. Z njimi se pritožbeno sodišče strinja. Izvedba dokaznega postopka in dopustitev vprašanj strankam je stvar vodenja postopka. Vodstvo glavne obravnave je v skladu z 298. členom ZPP v rokah predsednika senata. Ne drži, da je bila pooblaščenki upnice onemogočeno preveriti resničnost dolžnikovih navedb, saj je bil dolžnik v postopku zaslišan in mu je pooblaščenka upnice postavila kar 18 vprašanj, na katera je dolžnik tudi odgovoril. Sodišče je prekinilo zasliševanje dolžnika s strani upnice le zato, ker mu ni postavljala pravno relevantnih vprašanj in ker vprašanja niso bila povezana z vprašanjem običajnega prebivališča. V skladu z načelom odprtega sojenja je, da je sodnica strankam predočila svoje pravno videnje. Zato so zmotni očitki, da je vodila postopek pristransko in o kršitvah iz 23. člena Ustave RS, 6. člena EKČP in 5. člena ZPP.

20. Dejstvo, da je sodišče v obrazložitvi sklepa navedlo, da je upnica mld. hčerko iztrgala iz matičnega okolja in jo na vsak način želela preseliti v tujo državo, ne kaže na pristranskost sodnice. Gre za zaključek, sprejet na podlagi ugotovljenih okoliščin konkretnega primera. O upnici sodnica ni izrekala vrednostnih sodb, ampak je le opozorila na neustreznost ravnanja, kar pa odklonilnega razloga iz 6. točke 70. člena ZPP ne izkazuje.

21. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člen ZPP).

22. Dolžnik stroškov pritožbenega postopka ni priglasil. Upnica je dolžna kriti svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZNP-1).

**O pritožbi zoper sklep z dne 4. 1. 2022 (pravilno 4. 1. 2023) – red. št. 45**

23. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sodnemu tolmaču C. C. odmerilo nagrado v bruto znesku 135,00 EUR (I. točka izreka sklepa), od katerega se odmeri še prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter prispevek za poškodbe pri delu in poklicne bolezni (II. točka izreka sklepa) ter upnici naložilo, da založi manjkajoči predujem v višini 73,84 EUR (V. točka izreka izpodbijanega sklepa).

24. Zoper V. točko izreka sklepa se pritožuje upnica iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi oz. spremeni tako, da plačilo manjkajočega predujma naloži v plačilo dolžniku oziroma podrejeno v izpodbijanem delu sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Sodišče je napačno ugotovilo, da upnica predujma ni založila in da je zato, ker je njeno znanje slovenščine pomanjkljivo, dolžna tudi sama, poleg dolžnika, založiti stroške manjkajočega predujma. Sodišče je pravilno ugotovilo, da upnica tolmača ne potrebuje, nato pa je na podlagi 153. člena ZPP, s tem, ko je stroške predujma v plačilo naložilo njej, sprejelo napačno odločitev. Upnica je po pozivu sodišča dne 21. 9. 2022 sodišču sporočila, da se pravici do prevajanja odpoveduje, ker govori in razume slovenski jezik, na drugi strani pa je prisotnost tolmača zahteval dolžnik. Upnica je postopek spremljala v slovenskem jeziku, v katerem je tudi odgovarjala na vprašanja sodišča. Postavljeni tolmač s strani upnice ni bil predlagan in ni tolmačil njej ali njenih izpovedb, temveč je tolmačil zgolj dolžniku. Sodišče je po zaslišanju upnice 15. 11. 2022 pristransko in mimo dejanskega stanja ugotovilo, da upnica govori mešanico slovenščine in srbščine. Z izpodbijanim sklepom je sodišče zagrešilo tudi kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

25. Pritožba ni dovoljena.

26. Z izpodbijanim delom sklepa je sodišče upnico obvezalo na dopolnitev predujma za sodnega tolmača. Gre za sklep procesnega vodstva (prvi odstavek 270. člena ZPP), zoper katerega na podlagi določila tretjega odstavka 270. člena ZPP ni pritožbe.

27. Ker pritožba zoper sklep o založitvi predujma za sodnega tolmača ni dovoljena, jo je pritožbeno sodišče kot nedovoljeno zavrglo (352. člen ZPP).

28. Ker pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, pritožbeno sodišče nanje ni odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

**O pritožbi zoper sklep z dne 4. 1. 2022 (pravilno 4. 1. 2023) – red. št. 44**

29. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se sodni tolmački za srbski jezik D. D. odmeri nagrada v bruto znesku 236,00 EUR (I. točka izreka sklepa) ter da je upnica dolžna v roku 15 dni od prejema sklepa založiti manjkajoči predujem v višini 143,96 EUR (IV. točka izreka).

30. Zoper IV. točko izreka sklepa se pritožuje upnica iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi oz. spremeni tako, da plačilo manjkajočega predujma založi dolžnik. Podrejeno predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Sodišče je napačno ugotovilo, da je upnica, ker je njeno znanje slovenščine pomanjkljivo, dolžna tudi sama poleg dolžnika založiti stroške predujma. Dejstvo je, da upnica izvedbe dokaza s tolmačem ni predlagala, niti tolmačka ob njenem zaslišanju upnici vprašanj, ki jih je postavilo sodišče, ni prevajala, niti ni prevajala odgovorov upnice. Ugotovitev sodišča, da upnica ne govori dobro slovensko in da je njeno znanje pomanjkljivo, zaradi česar mora nositi stroške tolmačenja, je napačna in v nasprotju s 153. členom ZPP. Upnica ne samo, da se je tolmačenju odpovedala, ampak ga tudi ni potrebovala. Sodišče je ugotovilo napačno dejansko stanje, saj upnica govori slovensko in je v slovenščini spremljala potek postopka in odgovarjala na vprašanja sodišča, kar izhaja iz zapisnikov o opravljenih narokih. Sodišče je tako na podlagi napačno ugotovljenega dejanskega stanja napačno uporabilo 153. člen ZPP, ker je odločilo, da je upnica dolžna povrniti polovico stroškov tolmačenja. Hkrati pa je sodišče zagrešilo tudi kršitvi iz 14. in 5. člena drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je iz listin v spisu razvidno, da upnica tolmačenja ne potrebuje.

31. Pritožba ni dovoljena.

32. V delu sklepa, ki ga izpodbija pritožba, je sodišče upnico obvezalo na plačilo predujma za sodnega tolmača. Gre za sklep procesnega vodstva (prvi odstavek 270. člena ZPP), zoper katerega na podlagi določila tretjega odstavka 270. člena ZPP ni pritožbe.

33. Ker pritožba zoper sklep o založitvi predujma za sodnega tolmača ni dovoljena, jo je pritožbeno sodišče zavrglo (352. člen ZPP).

34. Ostale pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje ne odgovarja (prvi odstavek 360. člena ZPP).