Jedro

Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je podana, če se sodba opira na nedovoljen dokaz v smislu 237. člena ZKP.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana pravnomočna sodba se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Kopru je R. M. spoznalo za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izreklo mu je pogojno obsodbo in določilo kazen šest mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Premoženjskopravnemu zahtevku oškodovanca je delno ugodilo, s presežkom pa je oškodovanca napotilo na pravdo. Višje sodišče v Kopru je pritožbi obsojenčevih zagovornikov delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo glede posamičnih zneskov pridobljene protipravne premoženjske koristi in glede zneska skupno pridobljene protipravne premoženjske koristi. Posledično je spremenilo tudi odločbo o kazni, tako da je obsojencu v pogojni obsodbi določilo petmesečno zaporno kazen s preizkusno dobo enega leta in šest mesecev, ter odločitev o premoženjskopravnem zahtevku oškodovanca.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlagajo obsojenčevi zagovorniki zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona. Predlagajo razveljavitev izpodbijanih sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka. Meni, da zatrjevane kršitve niso podane, zato predlaga zavrnitev zahteve.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) poslalo obsojencu in njegovim zagovornikom. Zagovorniki v izjavi z dne 6. 9. 2011 nasprotujejo navedbam vrhovne državne tožilke ter ponovno poudarjajo nekatere kršitve, ki so jih izpostavili že v zahtevi za varstvo zakonitosti.

B.

5. Zagovorniki uvodoma opozarjajo na zmotno sklepanje višjega sodišča, ki kljub ugotovitvi, da je podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, sodbe sodišča prve stopnje ni razveljavilo, temveč je presodilo, da kršitev ni takšne narave, da bi lahko vplivala na odločitev sodišča prve stopnje glede očitanega kaznivega dejanja. V nadaljevanju navajajo tudi pritožbene očitke, do katerih se višje sodišče po njihovi presoji ni opredelilo (395. člen ZKP).

6. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je višje sodišče pravilno ugotovilo, da priča M. P., oče obsojenčeve zunajzakonske partnerice (2. točka prvega odstavka 236. člena ZKP), pred zaslišanjem na glavni obravnavi dne 16. 10. 2009 ni bila poučena v skladu z določili drugega odstavka 236. člena ZKP v zvezi s 331. členom ZKP. Pravilno je tudi presodilo, da se zaradi odsotnosti pravnega pouka sodba na izpovedbo M. P. ne sme opirati (237. člen ZKP). Zmotno pa je nadaljnje sklepanje višjega sodišča, da izpovedba slednje priče za odločitev v tej zadevi ni pomembna oziroma da bi lahko bila relevantna le, če bi obtožba zajemala tudi očitek obsojencu, da je Ministrstvu za notranje zadeve lažno prikazal, da stanuje na naslovu K. Relevantnost izpovedbe priče M. P., ki je med drugim povedal, da sta se obdolženec in V. P. na Štajersko vozila takrat, ko sta imela prosti čas in ne iz službe ali po službi, je razvidna že iz sodbe prvostopenjskega sodišča. Gre za obremenilno izjavo, na katero se je prvostopenjsko sodišče oprlo pri presoji verodostojnosti zagovora obsojenca, ki je med drugim trdil, da je vse prijavljene in v obtožbi očitane prevoze dejansko tudi opravil in ni nikogar oškodoval (8. stran sodbe prvostopenjskega sodišča).

7. Ker predstavlja izpovedba M. P. nedovoljen dokaz v smislu 237. člena ZKP, sodba prvostopenjskega sodišča pa se nanj opira, je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Zagovorniki tako utemeljeno opozarjajo, da bi moralo višje sodišče glede na veljavna določila ZKP v takšni procesni situaciji sodbo prvostopenjskega sodišča razveljaviti in zadevo vrniti temu sodišču v novo sojenje (prvi odstavek 392. člena ZKP). Ker višje sodišče zaradi zmotnega izhodišča, da izpovedba M. P. za očitke v obtožbi ni relevantna, tega ni storilo, je v izpodbijano pravnomočno sodbo poseglo Vrhovno sodišče. C.

8. Zahtevi za varstvo zakonitosti je tako ugodilo, izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 426. člena ZKP). Po odpravi ugotovljene kršitve bo moralo sodišče v novem sojenju ponovno pretehtati težo dokaznega gradiva ter v zadevi ponovno odločiti. Zaradi zavzetega stališča Vrhovno sodišče ostalih uveljavljanih kršitev ni presojalo.