Jedro

Tožena stranka je obračunavala dodatek za izmensko delo na podlagi internega akta in sicer ga je delavcem izplačevala le za delo v nepretrganem trajanju nad 6 ur in 40 minut od 14.00 ure dalje. Takšno ravnanje pa je v nasprotju s kolektivno pogodbo, po kateri delavcu pripada dodatek ves čas, ko dejansko dela v pogojih, zaradi katerih mu dodatek pripada (55. člen KP), in tako ni zakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Revizija se ne dopusti.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki iz naslova prikrajšanja pri plačah za mesece od avgusta 1998 do avgusta 2002 obračunati posamezne mesečne zneske, kot so razvidni iz izreka prvostopne sodbe, plačati predpisane prispevke in davke, neto zneske pa izplačati tožeči stranki skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posameznega mesečnega zneska v plačilo, do plačila, ter ji povrniti stroške postopka, prav tako z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila, vse v roku 8 dni, pod izvršbo. Zahtevek glede vtoževanih obresti za pripadajoče razlike neto plač od meseca avgusta 1998 do vključno meseca avgusta 2000, je do vključno 4.9.2000 zavrnilo. Odločilo je, da tožena stranka nosi sama svoje stroške postopka.

Zoper ugodilni del navedene sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (uradno prečiščeno besedilo, Ur. l. RS št. 36/2004 - ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče spremeni izpodbijani del sodbe tako, da tožbeni zahtevek zavrne v celoti kot neutemeljenega, podrejeno pa, naj izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje. Tožena stranka se v pritožbi ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, ko je zavrnilo njen ugovor, da je imela izplačilo dodatka za izmensko delo, za nočno delo, za delo v nedeljo, delo na dan praznika, dodatek na delovno dobo, na delovno uspešnost in na poslovni izid, urejeno z internimi akti. Sodišče je dejansko stanje glede obračuna ugotovljenih razlik plače nepravilno ugotovilo, ni se opredelilo do vseh ugovorov tožene stranke, kot jih je navajala v odgovoru na tožbo in v pripravljalnih vlogah. Zaradi tega sodbe ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je kot pravno podlago pri svoji presoji upoštevalo 55. čl. panožne Kolektivne pogodbe dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije (KPGiT), ki sicer določa, da je delavec upravičen do dodatkov za posebne obremenitve, med drugim tudi za delo v času, ki je za delavca manj ugoden. Vendar pa je imela tožena stranka izplačevanje opisanih dodatkov urejeno v svojem internem aktu, to je v Navodilu o izvajanju kolektivne pogodbe v zvezi s plačami in drugimi prejemki delavcev XY d.d. z dne 1.6.1996. V 7. tč. Navodila je podrobno opredeljeno, kaj se šteje za delo v popoldanski izmeni, oziroma za delo v nočni izmeni. Za delo v popoldanski izmeni se šteje delo v nepretrganem trajanju najmanj 6 ur in 40 minut in sicer od 15.00 ure dalje za delavce v gostinski dejavnosti, za delavce v dejavnosti PCP in MTO pa od 14.00 ure dalje. Taka razlaga je bila povzeta ob smiselni razlagi nočnega dela, kot je bilo opredeljeno v 39. čl. Zakona o delovnih razmerjih. Tožeči stranki je bila plača izplačevana v skladu z internimi akti, ki so veljali za vse zaposlene. Interni akt je samo konkretiziral 55. čl. KPGiT, ki je v praksi povzročal nejasnosti. Sodišče prve stopnje je zanemarilo dejstvo, da so se v zvezi z izvrševanjem določbe 55. čl. KPGiT pri določanju dodatkov za delo v popoldanski izmeni pojavile nejasnosti, zaradi česar je komisija za razlago kolektivne pogodbe dejavnosti sprejela razlago, ki je bila objavljena v Ur. listu RS št. 45 z dne 24.5.2002. Če bi bila tožnica že upravičena do vtoževanih dodatkov, bi lahko bila le od objave razlage 55. čl. KPGiT dalje, to je od 24.5.2002. Tožena stranka je nasprotovala izračunom O.P., ki je delala izračune prikrajšanja za tožečo stranko, izračuni so bili narejeni po navodilih tožeče stranke. Sodišče se do njenih pripomb ni opredelilo, ampak je sledilo izračunu O.P., oprlo se je tudi na izračune v neki drugi zadevi, ki naj bi bila identična, tam pa je izračune izdelala sodna izvedenka I.L.. Izračuna sta upoštevala drugačno dejansko podlago. Tako je O.P. pri izračunu upoštevala obračunavanje popoldanske izmene od 13.30 ure, oziroma od 14.00 ure, izvedenka I.L. pa od 12.00 ure dalje. Zaradi tega bi moralo sodišče prve stopnje na stroške tožeče stranke angažirati izvedenca, glede na to, da je dokazno breme glede višine prikrajšanj na tožeči stranki. Sodišče prve stopnje se je v izpodbijani sodbi opredelilo le do dodatka za izmensko delo, ne pa tudi do drugih dodatkov, kot jih je vtoževala tožeča stranka. Sodišče se ni opredelilo do pobotnega ugovora, saj je tožena stranka v spornem obdobju izplačevala dodatek za delovno dobo v višjem znesku, kot ji je pripadal. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti v skladu z 2. odst. 350. čl. ZPP pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, da pri tem ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, pravilno je uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče sprejema dejanske in pravne razloge izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa dodaja naslednje: Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožena stranka na podlagi svojega internega akta - Navodila o izvajanju kolektivne pogodbe v zvezi s plačami in drugimi prejemki delavcev XY d.d. (v nadaljevanju: Navodilo), nezakonito obračunavala dodatke za posebne obremenitve, kot bi tožeči stranki sicer pripadali po takrat veljavnem 46. čl. Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (Ur. l. RS št. 40/1997 s sprem. - v nadaljevanju: SKPGD) in 55. čl. Kolektivne pogodbe dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije (Ur. l. RS št. 83/2997 s sprem. - v nadaljevanju: KPGiT). Do največjih prikrajšanj je prišlo pri priznavanju dodatka za izmensko delo, ki je bilo v 7. tč. Navodil nepravilno opredeljeno. Tožena stranka je namreč izplačevala dodatek za izmensko delo le v primeru, ko je tožeča stranka delala v nepretrganem trajanju najmanj 6 ur in 40 minut, od 14.00 ure dalje. To pa je v nasprotju s 55. čl. KPGiT, ki določa, da pripada delavcu dodatek ves čas, ko dejansko dela v pogojih, zaradi katerih mu dodatek pripada.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo prikrajšanje iz naslova dodatkov s pomočjo izračuna O.P., ki je izračun pripravila ob upoštevanju podatkov o dejanski prisotnosti tožeče stranke na delu, kot so razvidni iz evidence prisotnosti, ki jo je predložila tožena stranka in je tudi sicer bila podlaga za obračun plače. Iz podrobnega analitičnega prikaza so razvidna prikrajšanja po postavkah za posamezne mesece, v izračunih je nazorno prikazano, pri katerih postavkah je prihajalo do razlik v obračunu plače, kot ga je napravila tožena stranka. Izračun, kot ga je napravila O.P., je prepričljiv, saj upošteva podatke o dejanski prisotnosti tožeče stranke na delu, kot izhaja iz elektronsko vodene evidence prihodov in odhodov na delo in z dela, pri tem je upoštevan le tisti čas, ko je tožeča stranka dejansko delala v manj ugodnem delovnem času, v smislu določb KPGiT in 7. tč. Navodil. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je dodatek upoštevan le za ure, ko je tožeča stranka delala v manj ugodnem delovnem času, zato je svojo odločitev utemeljeno oprlo na predloženi izračun. Sodišče prve stopnje je že na podlagi izvedenih dokazov lahko odločilo o tožbenem zahtevku tako po temelju, kot po višini. S tem v zvezi je protispisna trditev pritožbe, da tožena stranka dokaza s pritegnitvijo izvedenca ni predlagala. Iz razpravnega zapisnika z dne 7.3.2006 (list. št. 40 spisa) namreč izhaja, da je pooblaščenec tožene stranke kot dokaz v zvezi z izračunom prikrajšanj predlagal pritegnitev izvedenca finančne stroke. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da predlagani dokaz izvede s tem, da je toženi stranki naložilo plačilo predujma. Tožena stranka predujma v postavljenem roku ni plačala, zato je prvostopno sodišče ravnalo pravilno, ko predlaganega dokaza ni izvedlo. Neutemeljena je pritožba tudi v delu, ko uveljavlja, da je sodišče prve stopnje v svoji obrazložitvi namenilo največji poudarek dodatku za izmensko delo, pri katerem so bila ugotovljena največja prikrajšanja pri plači, do ostalih vtoževanih dodatkov pa se ni opredelilo. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da se sodišče prve stopnje sklicuje na že omenjeni izračun O.P., v katerem pa so natančno prikazana tudi prikrajšanja pri ostalih dodatkih. Tožena stranka v zvezi s temi dodatki ni izrazila argumentiranega nasprotovanja.

Izračun O.P. upošteva tudi preplačila, do katerih tožeča stranka ni bila upravičena in je glede na to ustrezno znižala ugotovljena prikrajšanja. Tožeča stranka je po pridobitvi navedenega izračuna ustrezno modificirala svoj tožbeni zahtevek tako, da ga je prilagodila izračunom prikrajšanj pri plači, pri kateri so že upoštevana preplačila, ki jih je tožena stranka navaja v pobot (pri čemer niti ni izrecno opredelila višine v pobot uveljavljane terjatve). Zaradi tega je odločitev prvostopenjskega sodišča tudi v tem delu pravilna in zakonita. Na drugačno odločitev od izpodbijane ne morejo vplivati nadaljnje pritožbene navedbe, da bi lahko sodišče prve stopnje priznalo dodatek po 55. čl. KPGiT le od datuma objavljene razlage tega člena kolektivne pogodbe, to je od 24.5.2002 dalje. Za tako stališče ni zakonite podlage. Sodišče je namreč vezano pri svoji presoji in odločanju na določila kolektivne pogodbe, ki so jo sklenili subjekti kolektivnega dogovarjanja, ne pa tudi na razlago in s tem v zvezi na datum, ko naj bi bila taka razlaga objavljena. Na podlagi vsega navedenega je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Ker terjatev tožeče stranke glede prisojenega neto zneska ne dosega revizijskega minimuma (2. odst. 367. čl. ZPP), je bilo potrebno v skladu z določbo 5. tč. 31. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS št. 2/2004 - ZDSS-1) in določbo 32. čl. citiranega zakona, odločati tudi o tem, ali se revizija dopusti. V skladu s 1. odst. 32. čl. ZDSS-1 sodišče dopusti revizijo le v primeru, če je od odločitve vrhovnega sodišča pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. V obravnavani zadevi ne gre za nobenega od teh primerov, zato je pritožbeno sodišče sklenilo, da revizije ne dopusti.