Jedro

Obveznost vračila kredita ne nastane v primeru, ko banka brez naročila kreditojemalca denar nakaže tretjemu. Določbo kreditne pogodbe, po kateri kreditojemalec soglaša in dovoljuje, da kreditodajalec odobrena sredstva nakaže neposredno dobavitelju blaga, navedenem v potrjenem predračunu, je zato treba razumeti tako, da je banka pokazala potrebno skrbnost pri izvrševanju pogodbene obveznosti le, če je pred nakazilom sredstev iz pogodbe preverila, ali je kreditojemalec dal nalog za nakazilo teh sredstev izdajatelju predračuna.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da plačilni nalog istega sodišča št. I Pl 317/2001 z dne 26. 3. 2001, po katerem je toženka dolžna tožnici plačati 1.299.382,90 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 8.1999, ostane v veljavi in da je toženka dolžna tožnici povrniti nadaljnje pravdne stroške z zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Na podlagi ugotovitve, da je banka po sklenitvi kreditne pogodbe s toženko in po predložitvi predračuna odobreni znesek kredita nakazala neposredno dobavitelju blaga, je toženka tudi po stališču pritožbenega sodišča dolžna tožnici, na katero je banka prenesla svojo terjatev, poravnati vtoževano denarno obveznost. Pritrdilo je sodišču prve stopnje, da je bila banka pogodbi zvesta stranka. Ker je predračun enostranska listina prodajalca oziroma dobavitelja storitev, je logično, da jo podpiše in opremi z žigom le on, ne pa tudi kupec oziroma naročnik storitev. Kreditodajalcu v fazi sklepanja in izpolnjevanja pogodbe o namenskem kreditu ni mogoče naložiti večje skrbnosti od te, ki jo je izkazala banka v konkretnem primeru.

3. Toženka v reviziji uveljavlja vse razloge, zlasti pa bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navedla je, da sredstev iz kreditne pogodbe ni prejela in da niso bila uporabljena zanjo, niti ji niso bila dana na voljo, do tega pa je prišlo iz razlogov na strani banke in ne iz razlogov na njeni strani. Pogodba govori o potrjenem predračunu, to pa je treba razumeti kot listino, ki jo izda prodajalec, kupec pa jo s svojim podpisom potrdi. Predračun bi moral biti podpisan tudi zato, ker namen v kreditni pogodbi ni z ničimer konkretiziran. S tem, ko je banka izvršila plačilo na podlagi nepotrjenega predračuna, je ravnala skrajno malomarno ter nestrokovno in omogočila, da je tretji na račun in na škodo toženke prišel do znatne premoženjske koristi. Toženka predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi ter sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne ali zadevo vrne v novo sojenje.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija je utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je banka pred nakazilom sredstev razpolagala s kreditno pogodbo in s predračunom, ki se je glasil na toženkino ime in bil opremljen z žigom in s podpisom prodajalca, na podlagi teh ugotovitev pa sklepalo, da je predračun morala predložiti prav toženka ob podpisu pogodbe. Ta dejstva so bila podlaga za sklep o toženkini opustitvi dolžne skrbnosti pri sklepanju kreditne pogodbe.

7. Sporno vprašanje, ki ga odpira revizija, je, ali je bil kredit nakazan dobavitelju na podlagi toženkinega naročila in posledično, ali drži stališče nižjih sodišč, da je bila banka pogodbi zvesta stranka.

8. Kreditna pogodba je konsenzualni kontrakt. Obveznost kreditodajalca veljavno sklenjene kreditne pogodbe je v tem, da izroči (nakaže) kreditojemalcu ali po njegovem naročilu tretjemu znesek kredita. Obveznost vračila lahko nastane samo v tem primeru, ne pa tudi v primeru, ko banka brez naročila kreditojemalca denar nakaže tretjemu. V tem primeru ima kreditojemalec ugovor neizpolnjene pogodbe.(1)

9. Določba drugega odstavka 3. člena kreditne pogodbe se glasi: "Kreditojemalec soglaša in izrecno dovoljuje, da kreditodajalec sredstva odobrena na podlagi namenskega kredita nakaže neposredno dobavitelju blaga navedenem v potrjenem predračunu in sicer v korist in na ime kreditojemalca." Namen te določbe ni le v varstvu banke, da se kredit porabi za tisti namen, za katerega je bil dan, marveč je z njo varovan tudi kreditojemalčev interes, da bodo sredstva iz kreditne pogodbe nakazana tistemu, na katerega se nanaša njegovo naročilo. Pri tem ni odločilno, ali je predračun podpisan s strani kreditojemalca (kar trdi revizija). Zadostuje, da je na podlagi konkludentnih ravnanj kreditojemalca v fazi sklepanja pogodbe oziroma pred izpolnitvijo obveznosti banke mogoče šteti, da je s predložitvijo predračuna dal nalog za nakazilo sredstev izdajatelju predračuna. Potrebno skrbnost pri izvrševanju pogodbene obveznosti je torej banka pokazala le, če je pred nakazilom sredstev iz kreditne pogodbe preverila, ali je toženka dala nalog za nakazilo teh sredstev izdajatelju predračuna.

10. Toženka je v postopku zatrjevala, da je bilo nakazilo sredstev iz kreditne pogodbe izvedeno, ne da bi dala ustrezen nalog (in ob tem navedla okoliščine sklepanja pogodbe), in v potrditev teh navedb predlagala dokaze. Sodišče je zaradi napačne razlage namena drugega odstavka 3. člena kreditne pogodbe štelo ta dejstva kot nerelevantna. Kot zadostno je štelo dejstvo, da je bil pred izvedbo nakazila predložen predračun, ožigosan in podpisan s strani dobavitelja blaga, vendar pa za presojo, ali je toženka dala nalog za izplačilo sredstev po kreditni pogodbi izdajatelju predračuna, taka ugotovitev ne zadošča. Za odločitev v zadevi res ni pomembno, kdo je predložil predračun, vendar pa je pomembno, ali je toženka dala nalog za izplačilo sredstev po pogodbi izdajatelju predračuna, za ugotovitev tega dejstva pa so pomembne okoliščine v zvezi s predložitvijo predračuna, ki jih je zatrjevala toženka. Šele če bi se izkazalo, da je banka pred izvedbo nakazila izdajatelju predračuna preverila, ali je toženka res dala tak nalog, bi smela izvesti nakazilo in zatem terjati izpolnitev obveznosti iz kreditne pogodbe od toženke.

11. Ker sta sodišči druge in prve stopnje zmotno uporabili materialno pravo, posledično pa je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo, obe sodbi razveljavilo in zadevo vrnilo v novo odločanje sodišču prve stopnje. Posebni napotki za delo sodišča prve stopnje niso potrebni, ker izhajajo že iz gornje obrazložitve.

12. Odločitev o stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Tako tudi sodba II Ips 772/2006 z dne 10. 9. 2008.