Jedro

Iz zapisnika o inšpekcijskem pregledu z dne 14. 2. 2011 je razvidno, da je pregled opravil inšpektor brez navzočnosti predstavnika tožeče stranke. Tožeči stranki je bila sicer poslana zahteva, naj se v določenem roku izjavi o dejstvih in okoliščinah, vendar pa zahtevi ni bil priložen zapisnik o inšpekcijskem pregledu, ampak le fotografije.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se odločba Medobčinskega inšpektorata in redarstva občin Jesenice, Gorje, Kranjska Gora in Žirovnica, št. 0611-18/2011-9 (0711) z dne 31. 3. 2011, v zvezi z odločbo Župana občine Kranjska Gora št. 061/13-4/2011-EK z dne 22. 6. 2011 odpravi ter se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 350,00 EUR, povečane za 20% DDV, v roku 15 dni.

III. Tožena stranka nosi sama svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo tožeči stranki naložil, da mora v roku 14 dni od prejema odločbe odstraniti nedovoljene odložene predmete, snovi in odpadke, ki se nahajajo na parceli št. 22/0 k.o. ... V obrazložitvi odločbe navaja, da je občinski inšpektor opravil inšpekcijski ogled in ugotovil, da se na navedeni parceli nahajajo različni odpadki, predvsem gradbeni. Stanje je razvidno tudi iz fotografij, ki so priloga zapisnika o ogledu. Prvostopenjski organ se v obrazložitvi sklicuje na Odlok o varstvu javnega reda in miru v občini Kranjska Gora (Uradni list RS št. 87/2008), ki v 1. točki prvega odstavka 10. člena določa, da je zaradi varovanja zdravja in čistoče prepovedano metati, puščati ali odlagati predmete, snovi in odpadke v naravno okolje. Ker tožeče stranke v času ogleda ni bilo na kraju, ji je bila poslana zahteva po 29. členu Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanj ZIN). V odgovoru je odgovorna oseba tožeče stranke navedla, da na zemljišču niso odloženi gradbeni in kosovni odpadki, pač pa gre za starinski gradbeni material in starinsko pohištvo, ki se je pridobilo pri nujnih vzdrževalnih delih objekta A. Ker je gradbeni material iz objekta izredno star (preko 100 let) in do sedaj ni bil strokovno vzdrževan, ga je potrebno razvrstiti po posameznih materialih. Nikakor ne gre za neuporabne materiale, pač pa za zelo kvalitetne in uporabne materiale. Material bo vgrajen pri obnovi stare kmetije A., ki jo namerava tožeča stranka pričeti obnavljati, saj je ta objekt zaščiten skladno z Zakonom o varstvu kulturne dediščine. Starejše objekte bi želeli obnavljati izključno z materiali, ki so bili na voljo v času gradnje takšnih objektov. S tem ravnanjem nikakor ne vplivajo škodljivo na varovanje zdravja, čistoče in okolja. Po Zakonu o varstvu okolja je odpadek snov ali predmet, ki ga njegov povzročitelj ali druga oseba, ki ga ima v posesti, zavrže ali namerava ali mora zavreči. Prvostopenjski organ meni, da je bil material odvržen ali odložen na prostem in izpostavljen vremenskim vplivom, zato ne more upoštevati, da gre za visoko kvalitetne materiale in starinsko pohištvo. Razen tega tožeča stranka ni predložila potrdila pristojnega organa za varstvo kulturne dediščine.

2. Tožeča stranka se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožila, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. 3. Tožeča stranka v tožbi zatrjuje, da ni šlo za odlaganje odpadkov, pač pa za začasno in kratkočasno hrambo visoko kvalitetnega in starinskega pohištva. Material je zelo star in ni bil posebej strokovno vzdrževan in bi ga bilo najprej potrebno razvrstiti po posameznih materialih, nato pa vgraditi v obnovo stare kmetije na A. Material ne ustreza standardu odpadnega materiala. Odlok, na katerega se odločbi sklicujeta, ne konkretizira opustitve dolžnostnega ravnanja s strani odgovorne osebe. V vsebinskem smislu pa je sporna vsebina tega odloka, ki naj bi prepovedovala na lastnem dvorišču odlagati kakršnekoli predmete, saj to predstavlja nedopusten poseg v ustavno pravico do lastnine. Odlok je v nasprotju s 33. členom ustave in splošnim stvarnopravnim režimom, konkretiziranim v Stvarnopravnem zakoniku, zato bo tožeča stranka v primeru zavrnitve tožbe prisiljena vložiti pobudo za oceno ustavnosti. Prvostopenjski organ ni sledil določbi 164. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki mu nalaga, da izda odločbo na podlagi dejstev, ki se ugotovijo z dokazi, kot dokaz pa uporabi vse, kar je primerno za ugotavljanje stanja stvari in kar ustreza posameznemu primeru, zlasti pa listine, priče, izjave strank, izvedence, oglede. V obrazložitvi odločbe je razvidno, da je prvostopni organ svojo odločitev podal le na podlagi ogleda fotografij materiala. Prezrl pa je navedbe tožeče stranke, v katerih je ta jasno navedla, da gre za izjemno kvalitetno starinsko pohištvo in materiale. Razen tega prvostopenjski organ ne razpolaga s strokovnim znanjem o vplivih posameznih materialov na okolje. Za takšne ugotovitve bi bilo potrebno postaviti izvedenca za antikvitete in ekologijo, ki bi pojasnila tako starost kot kvaliteto in vrednost materiala, poleg tega pa tudi njegov neškodljiv vpliv na okolje. Prvostopenjski organ bi moral zaslišati stranko in priče, ki bi pojasnile razloge za hrambo materialov in kosov pohištva na tej lokaciji, namen uporabe ter predviden rok za gradnjo teh materialov. Iz fotografij ni mogoče zaznati pravega oziroma resničnega dejanskega stanja. Poleg tega se ne da preizkusiti tudi drugostopenjske odločbe. V njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. V njej drugostopenjski organ pritožnikovo grajo v zvezi z odsotnostjo izvedbe predlaganih dokazov odpravi le s sklicevanjem na tretji odstavek 238. člena ZUP, pri tem pa spregleda, da se obravnava, na katero se sklicuje ta člen, ni opravila. Tožeči stranki bi nastala težko popravljiva škoda, če bi se z odstranitvijo materiala antikvitete poškodovale in se druga od druge ne bi dale več ločiti. Predlaga, naj sodišče obe odločbi odpravi in vrne zadevo prvostopenjskemu organu v novo odločanje, s predložitvijo stroškovnika pa smiselno predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je prvostopenjski organ pred izdajo odločbe opravil ogled na kraju samem, kot sledi iz zapisnika o opravljenem inšpekcijskem pregledu. Takrat so bile tudi narejene fotografije, ki so priložene zapisniku. Iz fotografij je razvidno, da gre pri spornem materialu za različne kosovne in komunalne odpadke, ki jih ni mogoče šteti za antikvitete ali material s kulturno vrednostjo. Tožeča stranka v prvostopenjskem postopku ni predlagala dokazov, ki jih sedaj uveljavlja, niti ni v svoji pritožbi obrazložila, zakaj jih v prvostopenjskem postopku ni navajala. Takšni dokazi pa se na podlagi 52. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne morejo upoštevati. V upravnem postopku velja načelo proste presoje dokazov, zato so neutemeljeni očitki tožeče stranke, da je prvostopenjski organ ravnal v nasprotju z načelom materialne resnice in da bi moral postaviti izvedenca. Tožena stranka meni, da Odlok o varstvu javnega reda v občini Kranjska Gora ni v nasprotju z ustavo, saj omenjeni predpis ureja odlaganje odpadnega materiala, kajti v primeru takšnega materiala predpisi določajo način odstranjevanja. Čeprav tožeča stranka trdi, da material ni bil odpaden, pa je kljub temu v postopku izvršbe navajala, da je vse predmete odstranila in jih odpeljala na deponijo. Če bi imel material zgodovinsko vrednost, bi ga tožeča stranka odpeljala na za to primerno mesto. Nadalje tožeča stranka tudi v pritožbenem postopku ni predlagala dokazov z zaslišanjem prič B.B. in C.C., zato se tega predloga ne more upoštevati. Tožena stranka še pojasnjuje, da je prvostopenjski organ v odločbi pojasnil, zakaj ne sledi navedbam, da je šlo za kvalitetno starinsko pohištvo in materiale. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov postopka tožene stranke v roku osem dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. Tožeča stranka v pripravljalni vlogi navaja, da je že v pritožbi na prvostopenjski organ z dne 6. 7. 2011 opozorila na nepravilnosti pri vodenju postopka, in sicer da ji zapisnik o opravljenem inšpekcijskem pregledu ni bil nikoli vročen. Posledično tožeča stranka ni imela možnosti predlagati izvedencev in prič. Glede na to, da tožeča stranka ni bila obveščena o ogledu in na njem ugotovljenih dejstev, za predlaganje izvedencev ne more biti prekludirana. Po preiskovalnem načelu je zbiranje dejanskega in dokaznega gradiva naloga uradne osebe, ki vodi upravni postopek. Ker je prvostopenjski organ opravil ogled na kraju samem in ker ne razpolaga s strokovnim znanjem, bi moral po uradni dolžnosti postaviti izvedenca za razjasnitev odločilnega dejstva o starinskem materialu in o škodljivosti za okolje. Zgodovinsko vrednost je imel le del odloženega materiala, kolikšen del, pa bi bilo potrebno ugotoviti, torej ta material ločiti od ostalih materialov. Za pravilno in zakonito odločbo je potrebno, da je odločba izdana v postopku, kjer je stranki omogočeno, da uveljavi in zavaruje svoje pravice in pravne koristi. Prvostopenjski organ je s tem, ko tožeči stranki ni dal možnosti, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, storil absolutno bistveno kršitev določb postopka, ki je drugostopenjski organ ni sankcioniral z odpravo odločbe.

6. Tožena stranka v pripravljalni vlogi oporeka temu, da je tožeča stranka v pritožbi opozorila na nepravilnosti pri vodenju postopka. V pritožbi iz tega postopka, ki je bila vložena dne 21. 4. 2011, tožeča stranka ni navajala dejstva, da ni prejela zapisnika o opravljenem inšpekcijskem pregledu. Tožeča stranka je nesporno prejela zahtevo prvostopenjskega organa, s katero je bila pozvana, da poda svoje pisno pojasnilo glede okoliščin v zvezi s spornimi odpadki. Vsa dejstva iz ogleda kraja so navedena v omenjeni zahtevi, kateri so priložene tudi vse fotografije spornih odpadkov. Dejansko zahteva povzema vse ugotovitve prvostopenjskega organa. V odgovoru na zahtevo tožeča stranka niti ni predlagala, naj se sporna dejstva raziščejo še s pomočjo izvedencev, niti ni podala nobenih izjav prič ali predlagala, da se v postopku do izdaje prvostopenjske odločbe zaslišijo kakšne priče. Prav tako tožeča stranka v odgovoru na zahtevo ni priložila nobenih fotografij spornih odpadkov ali mnenj izvedencev.

K točki 1 izreka:

7. Tožba je utemeljena.

8. ZIN v četrtem odstavku 29. člena določa, da če ne gre za nujne in neodložljive ukrepe, inšpektor v primeru iz prejšnjega odstavka (gre za primer, ko zavezanec ni prisoten pri postopku nadzora) pred izdajo odločbe zavezancu vroči zapisnik in ga pozove, da se v določenem roku, ki ne sme biti krajši od 48 ur, pisno ali ustno izjavi o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah. Poziv in zapisnik se lahko zavezancu v tem primeru vročita tudi tako, da se ju vroči kateremu od zaposlenih oziroma, če to ni mogoče, pusti v objektu. Po preteku tega roka inšpektor izda odločbo, ne da bi bilo potrebno dodatno zaslišanje stranke. Iz zapisnika o inšpekcijskem pregledu z dne 14. 2. 2011 je razvidno, da je pregled opravil inšpektor brez navzočnosti predstavnika tožeče stranke. Nadalje je iz upravnega spisa razvidno, da je bila tožeči stranki sicer poslana zahteva, naj se v določenem roku izjavi o dejstvih in okoliščinah, vendar pa zahtevi ni bil priložen zapisnik o inšpekcijskem pregledu, ampak le fotografije. To je razvidno že iz samega poziva, kjer so kot priloge navedene le fotografije, ne pa tudi zapisnik, nadalje to kršitev očita tudi tožeča stranka, pa tudi tožena stranka v odgovoru na to pripravljalno vlogo ni zanikala trditve, da tožeči stranki zapisnik o inšpekcijskem pregledu ni bil poslan. Sodišče meni, da bi zapisnik o inšpekcijskem pregledu moral biti poslan, saj zgolj pošiljanje fotografij ne zadostuje zahtevi iz četrtega odstavka 29. člena ZIN. To določilo namreč izrecno določa, da je potrebno poslati zapisnik. Sodišče tudi ugotavlja, da vsebina zahteve z dne 15. 3. 2011 vsebinsko ni v celoti istovetna z vsebino zapisnika o inšpekcijskem pregledu. 29. člen ZIN pomeni le natančnejšo izpeljavo načela zaslišanja stranke, ki ga sicer določa 9. člen ZUP. Skladno s prvim odstavkom 9. člena ZUP je treba stranki dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe, preden se izda odločba, tretji odstavek 9. člena ZUP pa določa, da organ svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom. V tem postopku je bil tožeči stranki poslan le poziv s fotografijami, iz upravnega spisa pa ni razvidno, da bi ji bil poslan tudi zapisnik. V ponovljenem postopku bo moral prvostopenjski organ dati tožeči stranki možnost, da se seznani z zapisnikom in se o njem izjasni. Sodišče je odločilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1, ker v postopku za izdajo upravnega akta niso bila pravilno uporabljena pravila postopka. Ker je sodišče odločbo odpravilo zaradi bistvene kršitve določb postopka, se do ostalih navedb strank v postopku ni opredeljevalo.

K točki 2 izreka:

9. Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, pripada tožeči stranki skladno s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 pavšalni znesek povračila stroškov upravnega spora v skladu z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, ki določa, da če je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 350,00 EUR.

K točki 3 izreka:

10. Sodišče ni ugodilo zahtevi tožene stranke za povrnitev stroškov postopka, saj pripadajo v primeru odprave upravnega akta skladno s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 stroški le tožeči stranki, zato je odločilo, da tožena stranka sama nosi svoje stroške postopka.