Jedro

Ker mora sodišče premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje stranke presojati v času, ko odloča o predlogu za oprostitev plačila sodne takse, je pritožbeno sodišče pri odločanju upoštevalo tudi dodatno predložene dokaze in iz njih izhajajoče spremenjeno premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje tožeče stranke, saj jih brez svoje krivde ni mogla predložiti prej.

Dejstvo insolventnosti še ne daje podlage za oprostitev plačila sodne takse, sicer bi bila ta okoliščina predvidena kot taksna oprostitev v 10. členu ZST-1.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani I. točki izreka potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče predlog tožeče stranke za oprostitev plačila sodnih taks za postopek o reviziji zavrnilo (I. točka izreka), ugodilo pa je podrejenemu predlogu tožeče stranke za odlog plačila sodne takse, in sicer do izdaje odločbe v postopku o reviziji (II. točka izreka).

2. Zoper I. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožila tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Iz bilance stanja za leto 2011, ki jo je tožeča stranka predložila že predlogu za oprostitev plačila sodne takse (A34) izhaja, da je imela tožeča stranka več kratkoročnih obveznosti kot kratkoročnih sredstev. Imela je sicer dolgoročna sredstva v višini 109.030.030,00 EUR in nič dolgoročnih obveznosti, prav tako ni imela nič denarnih sredstev, blokirana oba transakcijska računa in izgubo celotnega obračunskega obdobja v višini 31.124.202 EUR. Sodišče prve stopnje je predlog za oprostitev plačila sodne takse za revizijo zavrnilo, ugodilo pa je predlogu za odlog plačila, in sicer do izdaje odločbe o reviziji. Ocenilo je namreč, da tožeča stranka denarnih sredstev za plačilo sodne takse v času izdaje izpodbijanega sklepa sicer nima, jih pa lahko glede na ugotovljeno finančno, likvidnostno in premoženjsko stanje, in dejstvo, da ima prilive na račun, zagotovi. Glede na navedeno očitek, da je obrazložitev oprostitve v nasprotju z obrazložitvijo odloga plačila sodne takse, ni utemeljen.

5. Tožeča stranka v pritožbi navaja nova dejstva in predlaga nove dokaze. Med drugim navaja, da je njeno premoženje zastavljeno, zato s prodajo le-tega ne more zagotoviti sredstev za plačilo sodne takse. Gre za nedovoljeno pritožbeno novoto, saj tožeča stranka ni navedla, zakaj tega ni mogla navesti že v predlogu za oprostitev plačila sodnih taks (337. člen ZPP). Poleg tega pa se tožeča stranka v pritožbi sklicuje na nerevidirane in nekonsolidirane računovodske izkaze za leto 2012 (A39), za katere pa izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti prej (337. člen ZPP). Le-ti so bili namreč na portalu S. objavljeni 2. 4. 2013, torej po izdaji izpodbijanega sklepa (26. 3. 2013), skupaj z obvestilom (A38) uprave, da je postala tožeča stranka kapitalsko neustrezna in s tem insolventna. Ker mora sodišče premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje stranke presojati v času, ko odloča o predlogu za oprostitev plačila sodne takse, je pritožbeno sodišče pri odločanju upoštevalo tudi dodatno predložene dokaze in iz njih izhajajoče spremenjeno premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje tožeče stranke, saj jih kot rečeno tožeča stranka brez svoje krivde ni mogla predložiti prej.

6. Pritožnik se sklicuje na kapitalsko neustreznost in s tem insolventnost, ki jo je ugotovila uprava tožeče stranke in o njej z obvestilom na portalu S. 2. 4. 2013 seznanila delničarje in javnost. Vendar pa pritožbeno sodišče poudarja, da dejstvo insolventnosti še ne daje podlage za oprostitev plačila sodne takse, sicer bi bila ta okoliščina predvidena kot taksna oprostitev v 10. členu ZST-1. Posledično tudi ni utemeljeno sklicevanje tožeče stranke na 34. člen ZFPPIPP. Na navedeno kaže tudi določba 355. člena ZFPPIPP (ki se sicer nanaša na položaj, ko je že v teku stečajni postopek), v skladu s katero so sodne takse v pravdnih postopkih v zvezi s stečajnim postopkom del stroškov stečajnega postopka in se torej plačajo, zaradi česar je že pojmovno izključeno sklepanje na oškodovanje upnikov zaradi plačila sodnih taks.

7. Iz v pritožbi predloženih nerevidiranih in nekonsolidiranih računovodskih izkazov za leto 2012 izhaja, da je kratkoročni koeficient likvidnosti sicer še vedno negativen, da pa ima tožeča stranka 50.764.310,00 EUR dolgoročnih sredstev, dolgoročnih obveznosti pa le 296.064,00 EUR, in torej ni prezadolžena. Poleg tega ima tožeča stranka še vedno blokirana transakcijska računa, vendar iz bilance stanja izhaja, da razpolaga z denarnimi sredstvi v višini kar 926.065,00 EUR. Na podlagi navedenega in dejstva, da ima prilive na transakcijski račun, kot je na podlagi trditve tožeče stranke ugotovilo že sodišče prve stopnje, niso podani pogoji za oprostitev plačila sodne takse v višini 32.025,00 EUR. Pri tem pa ne gre zanemariti dejstva, da je tožeča stranka v obravnavanem sporu vložila revizijo. Utemeljeno je sklepati, da je tožeča stranka revizijo vložila, ker je ocenila, da je verjetnost, da bo z njo uspela večja od verjetnosti poraza. Če pa obstaja možnost, da bo tožeča stranka v pravdi, ki jo vodi, iztožila sredstva v višini 4.803.061,05 EUR, njenim pritožbenim trditvam o nemožnosti plačila takse ni mogoče slediti.

8. Glede na ugotovljeno premoženjsko, likvidnostno in finančno stanje (4. odstavek 11. člena ZST-1), se pritožbeno sodišče strinja z sodiščem prve stopnje, da bo tožeča stranka lahko sodno takso v času odložitve plačila plačala brez ogrožanja svoje dejavnosti. Pritožbo je zato potrebno zavrniti in sklep sodišče prve stopnje v izpodbijani I. točki potrditi (2. točka 365. člena ZPP).