Jedro

Pritožbeno sodiščem ne soglaša z materialnopravnim naziranjem pritožbe, da bi glede na citirano ureditev sodišče prve stopnje moralo pri materialnopravni presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka upoštevati, da 18. člen ZOZP ne določa, da so kriti izključno odškodninski zahtevki tožeče stranke za sorazmeren del prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, kar se določi v kapitaliziranem znesku glede na preostalo delovno dobo in starost poškodovanca, ki sta potrebni za pridobitev pravice do starostne pokojnine, temveč določa, da so kriti tudi ti odškodninski zahtevki poleg preostale škode, ki je tožeči stranki nastala.

Takšna ureditev iz 18. člena ZOZP ne izhaja in že ustavno sodišče je navedlo, da ta ureditev daje zavarovalnicam pravico, “da izterjajo nekatere vrste škod, ki so taksativno naštete, v prvem in drugem odstavku 18.člena ZOZP.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka v tožbi in pritožbi svoj tožbeni zahtevek materialnopravno temelji na ureditvi kot izhaja iz ZPIZ-2 , ki pa je stopil v veljavo 1. 1. 2013, zato glede na škodo, ki jo vtožuje tožeča stranka in sicer za obdobje 2010, 2011 in 2012, ta zakon ne more biti materialno pravno upošteven za presojo v sporni zadevi.

Pritožba zavaja, kot trdi, da sta si predpisa v bistvenem enaka, vendar pa temu ni tako, saj primerjava določbe 274. člena ZPIZ-1 in 193. člena ZPIZ-2 pokaže razliko.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo II Pg 744/2013 z dne 25.11.2013 izreklo: “Zavrne se tožbeni zahtevek, ki glasi: “Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 3.499,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 6. 2013 dalje do plačila ter ji v roku 8 dni po prejemu pisnega odpravka sodbe povrniti stroške postopka, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila.” Zoper to sodbo je pravočasno pritožbo vložila tožeča stranka iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka po Zakonu o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in toženi stranki naloži povračilo prvostopenjskih in pritožbenih stroškov tožeče stranke. Pritožbene navedbe bodo povzete, ko bo pritožbeno sodišče nanje odgovarjalo.

Tožeča stranka je priglasila stroške pritožbe.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre v tem gospodarskem sporu za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP) in to pritožbeno ni sporno. Sodba, s katero je končan spor v postopkih v sporu majhne vrednosti, pa se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458.člena ZPP).

Navedeni razlogi po prvem odstavku 458. člena ZPP so tudi razlogi, na katere pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe pretežno pazi po uradni dolžnosti (morebitne kršitve določb pravdnega postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotna uporaba materialnega prava) skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP, ko preizkuša izpodbijano sodbo.

Ob upoštevanju dopustnih pritožbenih razlogov je pritožbeno sodišče vezano na dejansko stanje tako in kolikor ga je ugotovilo sodišče prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejansko stanje: - P. Z., voznik vozila z reg. št. …, za katerega je bilo sklenjeno zavarovanje odgovornosti pri toženi stranki, je iz hude malomarnosti dne 25. 7. 1999 povzročil prometno nesrečo, v kateri se je huje poškodoval sopotnik M. J. (A 2); - poškodovanec je v posledici prometne nesreče in poškodb pridobil pravico do nadomestila za invalidnost z odločbo št. 21 1054743 z dne 22. 7. 2010 (A 1) v znesku 101,91 EUR mesečno od 1. 3. 2010 dalje; - tožeča stranka zatrjuje, da ji je nastala z izplačevanjem nadomestil za invalidnost za leto 2010 skupaj z odvedenimi prispevki škoda 1.124,95 EUR, v letu 2011 škoda 1.362,31 EUR in v letu 2012 škoda 1.360,57 EUR ali skupaj 3.847,83 EUR; - tožena stranka je 24. 6. 2013 plačala 351,61 EUR, kar predstavlja seštevek sorazmernega dela prispevkov in stroškov za navedeno obdobje, sklicujoč se na 18. člen Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju ZOZP); - tožeča stranka razliko 3.499,91 EUR vtožuje na podlagi 190. in 193. člena ZPIZ-2, ki je vsebinsko skladna z določbo 271. člena ZPIZ-1 in po 20. členu ZOZP po zatrjevanju tožeče stranke sme ta direktno zahtevati povračilo nastalih stroškov in celotnih zneskov pokojnine in drugih dajatev od tožene stranke, saj ima tožeča stranka status oškodovanke in je zato nosilka vseh pravic, ki jih ZOZP daje oškodovancem, višino odškodnine pa je mogoče opredeliti zgolj po določbah ZPIZ-2, zato je ta lex specialis glede na določbe ZOZP; - tožena stranka trdi, da je višina odškodnine, ki jo mora tožena stranka izplačati tožeči stranki določena z 18. členom ZOZP in to odškodnino je tožena stranka v celoti poravnala; - ZPIZ in ZOZP nista v razmerju lex generalis in lex specialis temveč se dopolnjujeta; tožeča stranka je le posredni oškodovanec, direktni oškodovanec pa je poškodovani udeleženec v prometni nesreči, vendar ji ZOPZ daje kljub temu pravico do povrnitve odškodnine, toda v omejeni višini.

Na tako ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje presodilo, da tožbeni zahtevek tožeče stranke ni utemeljen. Štelo je, da je tožeča stranka posredna oškodovanka, torej oseba, ki v škodnem dogodku ni bila neposredno udeležena , saj ji je zatrjevana škoda (nadomestilo invalidnosti) nastala posredno zaradi škode direktnega oškodovanca (njenega zavarovanca) in posredni oškodovanci so aktivno legitimirani za odškodninski zahtevek le tedaj, ko jim to pravico pravo posebej priznava.

Sodišče prve stopnje je presodilo, da takšno pravico tožeči stranki kot posrednemu oškodovancu daje ureditev po 18. členu ZOZP, iz katere izhaja aktivna legitimacija za odškodninski zahtevek zoper toženo stranko, vendar le do višine sorazmernega dela prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, kar se določi v kapitaliziranem znesku glede na preostalo delovno dobo ter starost poškodovanca, ki sta potrebni za pridobitev pravice do starostne pokojnine, vendar šele po poplačilu odškodninskih zahtevkov ostalih oškodovancev in do višine zavarovalne vsote.

Ob dejstvu, da je tožena stranka s plačilom 351,61 EUR tožeči stranki že poravnala, kar ji nalaga 18. člen ZOZP, je sodišče prve stopnje presodilo, da je tožena stranka svojo obveznost v celoti izpolnila in je zato tožbeni zahtevek za plačilo nadomestila za invalidnost kot neutemeljen zavrnilo.

Pritožba najprej očita sodišču prve stopnje, da je storilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ker je v postopku v sporu majhne vrednosti upoštevalo tudi vlogo tožene stranke z dne 5. 9. 2013, ki je njena druga pripravljalna vloga, ki pa je ne bi smelo upoštevati, saj vsaka stranka v sporu majhne vrednosti lahko vloži le eno vlogo.

Pritožba ima prav, da mora v postopku v sporih majhne vrednosti tožeča stranka navajati vsa dejstva in predlagati dokaze v tožbi, tožena stranka pa v odgovoru na tožbo (451. člen ZPP). Prav tako ima prav, da v postopku v sporih majhne vrednosti lahko vsaka stranka vloži eno pripravljalno vlogo (drugi odstavek 452. člena ZPP) in prav ima, da se dejstva in dokazi, ki jih stranka navaja v vlogah, ki niso navedena v prejšnjem členu ne upoštevajo (453. člen ZPP).

Vendar pa pritožba sama še pojasni, da je tožena stranka z vlogo, ki jo je sodišče prve stopnje ne glede ne navedena zakonska določila upoštevalo, predložila dva dokaza, ki pa sta sodbi sodišča prve stopnje in sodba pritožbenega sodišča v identični zadevi, kar pa po stališču pritožbenega sodišča ne gre razlagati kot da je sodišče prve stopnje upoštevalo prekludirane dokaze, kar ne bi smelo, saj sodne odločbe, četudi predložene kot dokazila, štejejo le kot pravna naziranja in te lahko stranke v sporu majhne vrednosti podajo tudi izven vlog po 451. členu ZPP in drugem odstavku 452. člena ZPP.

Ne glede na navedeno pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se je, kot prav navaja pritožba sama, sodišču prve stopnje z upoštevanjem vloge, ki je bila nedovoljena, pripetila le bistvena kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, kar pa ni dopusten pritožbeni razlog v sporu majhne vrednosti. Sodišče prve stopnje pa je sporno vlogo poslalo tudi tožeči stranki, tako da je upoštevano načelo kontradiktornosti, vendar pa pritožba takšne kršitve niti ne uveljavlja.

Pritožba meni, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, vendar temu ni tako, ker je sodišče prve stopnje razloge za svojo odločitev podalo, če pa se pritožba z njimi ne strinja, pa to še ne pomeni, da je izpodbijana sodba obremenjena z očitano bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Pritožba ima sicer prav, da sodišče materialno pravno zmotno šteje tožečo stranko kot posrednega oškodovanca, vendar pa zgolj zaradi te zmotne opredelitve po mnenju pritožbenega sodišča izpodbijana sodba ni materialno pravno zmotna.

Že ustavno sodišče RS je v svoji odločbi … in … z dne 20. 5. 2010 (ustavne odločbe pa so formalni pravi vir in obvezne erga omnes, in se mora spoštovati ne le njihov izrek temveč tudi nosilne razloge), ko je presojalo pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti 15. člena ter prvega, drugega in tretjega odstavka 18. člena ZOZP navedlo v 6. točki […] : za pobudnika sporna vsebina se nahaja v prvih treh odstavkih 18. člena ZOZP, ki se glasijo: “Z zavarovanjem avtomobilske odgovornosti so kriti tudi odškodninski zahtevki zavodov za zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje za stroške zdravljenja in druge nujne stroške, nastale v skladu s predpisi o zdravstvenem zavarovanju ter za sorazmeren del prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, kar se določi v kapitaliziranem znesku glede na preostalo delovno dobo in starost poškodovanca, ki sta potrebni za pridobitev pravice do starostne pokojnine, vendar šele po poplačilu odškodninskih zahtevkov ostalih oškodovancev in do višine zavarovalne vsote.

Pod pogoji iz prejšnjega odstavka so kriti tudi subrogacijski zahtevki zavarovalnic za izplačane stroške iz dodatnega zdravstvenega zavarovanja.Kritje zahtevkov po prvem in drugem odstavku tega člena se nanaša na izplačane stroške osebe, kateri mora zavarovalnica na podlagi tega zakona povrniti škodo in sicer v deležu odškodninske odgovornosti svojega zavarovanca.“ in nato v 8. točki odločilo[…]: “Izpodbijane določbe omogočajo navedenima zavodoma socialnega zavarovanja ter zavarovalnicam, ki nudijo dodatno zdravstveno zavarovanje, da od zavarovalnic, ki so zavarovale avtomobilsko odgovornost povzročitelja škode, izterjajo nekatere vrste škod, ki so taksativno naštete, v prvem in drugem odstavku 18. člena ZOZP. Navedenim subjektom dajejo pravico do povrnitve škode, ki je v njihovem premoženju nastala zaradi prometnih nesreč, v katerih so bili neposredno poškodovani ali so izgubili življenje zavarovanci obveznega in dodatnega zdravstvenega zavarovanja ter pokojninsko in invalidskega zavarovanja. Zavoda in zdravstvene zavarovalnice morajo namreč v takem primeru pod pogoji ustreznih zavarovanj poškodovancu nuditi storitve in /ali (njemu ali njegovim bližnjim) izplačati določene denarne zneske. Izpodbijana določba jim podeljuje aktivno legitimacijo v tožbah proti avtomobilskim zavarovalnicam že, če izkažejo vzročno zvezo med škodnim dogodkom, za katerega odgovarja zavarovanec zavarovalnice in njim kasneje nastalimi stroški.

[…]: Čeprav je njihova škoda dejansko posredna, daje 18.člen ZOZP zavodoma in zdravstvenim zavarovalnicam položaj direktnih ali neposrednih oškodovancev.” Ustavno sodišče šteje torej tožečo stranko kot neposrednega oškodovanca in enako Vrhovno sodišče RS v svoji sodbi III Ips 8/2008 z dne 13. 10. 2009 (ki se sicer nanaša na ZZZS). Vendar pa je položaj obeh socialnih zavodov v bistvenem enak, kot opozarja že Ustavno sodišče. Tako je iz navedene sodbe povzeti: […] ZZZS svojemu zavarovancu tudi v primeru iz 86. člena ZZVZZ plačuje stroške za zdravstvene in druge storitve ter zneske denarnih nadomestil in drugih dajatev. ZZZS tako izpolnjuje svojo obveznost, ki jo ima v razmerju do svojega zavarovanca iz naslova zdravstvenega zavarovanja, ZZZS izpolnjuje z izplačilom zneskov za stroške zdravljenja svojo (ne tujo) obveznost, torej ne gre za subrogacijo. […]: ZZZS po splošnih načelih odškodninskega prava nima položaja oškodovanca. ZZZS s plačilom zdravstvenih storitev izpolnjuje svojo obveznost iz naslova zdravstvenega zavarovanja, vendar mu položaj oškodovanca daje ZZVZZ v 86. členu.

Tožeči stranki je položaj oškodovanca dal v času nastale škode (leto 2010, leto 2011 in leto 2012) 271. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1), ki glasi: (1) Zavod zahteva povrnitev povzročene škode od tistega, ki je namenoma ali iz velike malomarnosti povzročil invalidnost, telesno okvaro, potrebo po tuji pomoči in postrežbi ali smrt zavarovanca.

(2) Za škodo, ki jo povzroči v primerih iz prejšnjega odstavka delavec pri delu ali v zvezi z delom, je odgovoren delodajalec.

(3) Zavod zahteva povrnitev povzročene škode iz prejšnjega odstavka tudi neposredno od osebe, ki je povzročila invalidnost, telesno okvaro, potrebo po tuji pomoči in postrežbi ali smrt zavarovanca s kaznivim dejanjem.

(4) Zavod določi najnižji in najvišji znesek odškodnine, ki jo lahko zahteva od fizične osebe iz prejšnjih odstavkov.) ” Ugotavljanje škode pa je opredeljeno v 274. členu ZPIZ-1, ki glasi: “(1) Pri ugotavljanju pravice do povrnitve škode, povzročene zavodu, se uporabljajo določbe zakona o obligacijskih razmerjih, če ni s tem zakonom drugače določeno.(2) Odškodnina, ki jo ima zavod pravico zahtevati v primerih iz 271. do 273. člena tega zakona, obsega nastale stroške in celotne zneske pokojnine oziroma drugih dajatev, ki jih izplačuje zavod.

3) Če pomeni povzročena škoda obveznost zavoda za izplačevanje pokojnine ali drugih dolgoročnih dajatev, lahko zavod zahteva odškodnino v skupnem znesku. Ta znesek se odmeri tako, da ustreza priznani pokojnini oziroma drugi dajatvi in povprečnemu trajanju uživanja pokojnine oziroma druge dajatve, ne glede na starost uživalca.

(4) Pri ugotavljanju višine odškodnine po prejšnjih dveh odstavkih se upošteva dopolnjena pokojninska doba zavarovanca.

(5) Če zavod ugotovi, da je nastala škoda, zahteva od zavarovanca ali delodajalca, da jo povrne v določenem roku. Če škoda ni povrnjena v določenem roku, uveljavlja zavod odškodninski zahtevek pred pristojnim sodiščem.” Pritožbeno sodiščem ne soglaša z materialnopravnim naziranjem pritožbe, da bi glede na citirano ureditev sodišče prve stopnje moralo pri materialnopravni presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka upoštevati, da 18. člen ZOZP ne določa, da so kriti izključno odškodninski zahtevki tožeče stranke za sorazmeren del prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, kar se določi v kapitaliziranem znesku glede na preostalo delovno dobo in starost poškodovanca, ki sta potrebni za pridobitev pravice do starostne pokojnine, temveč določa, da so kriti tudi ti odškodninski zahtevki poleg preostale škode, ki je tožeči stranki nastala.

Takšna ureditev iz 18. člena ZOZP ne izhaja in že ustavno sodišče je navedlo, da ta ureditev daje zavarovalnicam pravico, “da izterjajo nekatere vrste škod, ki so taksativno naštete, v prvem in drugem odstavku 18.člena ZOZP.” ZOZP je torej sicer dal tožeči stranki status neposrednega oškodovanca, vendar pa ne za vso nastalo škodo, temveč za nekatere vrste vrste škod, ki pa je za tožečo stranko sorazmeren del prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, kar se določi v kapitaliziranem znesku glede na preostalo delovno dobo in starost poškodovanca, ki sta potrebni za pridobitev pravice do starostne pokojnine.

Zgolj do povrnitve te škode je tožeča stranka za vtoževano obdobje upravičena in to škodo ji je tožena stranka povrnila, kot je sama navedla v tožbi (pod tč. II tretji odstavek): “del škode, ki jo je poravnala tožena stranka predstavlja seštevek sorazmernega dela prispevkov in stroškov za leto 2010, 2011 in 2012. Višina stroškov po posameznih letih je razvidna iz potrdil o prejemkih iz pokojninsko in invalidskega zavarovanja,” zato je pritožbeni očitek o protispisnosti (absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 339. členu ZPP), povsem neutemeljen.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka v tožbi in pritožbi svoj tožbeni zahtevek materialnopravno temelji na ureditvi kot izhaja iz ZPIZ-2 , ki pa je stopil v veljavo 1. 1. 2013, zato glede na škodo, ki jo vtožuje tožeča stranka in sicer za obdobje 2010, 2011 in 2012, ta zakon ne more biti materialno pravno upošteven za presojo v sporni zadevi.

Pritožba zavaja, kot trdi, da sta si predpisa v bistvenem enaka , vendar pa temu ni tako, saj primerjava določbe 274. člena ZPIZ-1 in 193. člena ZPIZ-2 pokaže razliko in se določba 193. člena ZPIZ-2 glasi: “1) Pri ugotavljanju pravice do povrnitve škode, povzročene zavodu, se uporabljajo določbe zakona, ki ureja obligacijska razmerja, če ni s tem zakonom določeno drugače. (2) Odškodnina, ki jo ima zavod pravico zahtevati v primerih iz tretjega odstavka 119. člena, 190., 191. in 192. člena tega zakona, obsega nastale stroške in celotne zneske pokojnine oziroma drugih dajatev, ki jih izplačuje zavod, ne glede na omejitve, določene v drugih zakonih.

(3) Pri ugotavljanju višine odškodnine iz naslova pokojnin se upošteva dopolnjena pokojninska doba zavarovanca.

(4) Če zavod ugotovi, da je nastala škoda, zahteva od zavarovanca ali delodajalca, da jo povrne v določenem roku. Če škoda ni povrnjena v določenem roku, uveljavlja zavod odškodninski zahtevek pred pristojnim sodiščem.

(5) Zavod lahko za namene vodenja postopkov za povračilo škode in neupravičeno pridobljenih sredstev po tem zakonu neodplačno pridobiva podatke neposredno od osebe, na katero se ti podatki nanašajo, ter iz evidenc naslednjih upravljavcev osebnih in drugih podatkov: inšpektorat za delo, zdravstveni in drugi zavodi, policija ter drugi državni organi, ki na podlagi zakona in v okviru svoje dejavnosti zbirajo različne podatke, ki se nanašajo na pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

Pokaže se, da je šele ureditev iz drugega odstavka 193. člena ZPIZ-2 tožeči stranki dala možnost, da ima tožeča stranka pravico do povrnitve celotne škode, ne glede na omejitve v drugih zakonih. Toda časovna umestitev vtoževane škode sega v obdobje pred uveljavitvijo določbe drugega odstavka 193. člena ZPIZ-2, zato se v sporni zadevi nanjo tožeča stranka ne more uspešno sklicevati, tako da je pritožbeni očitek o zmotni uporabi materialnega prava neutemeljen in je sodišče prve stopnje pravilno v celoti zavrnilo vtoževani tožbeni zahtevek.

Preizkus po uradni dolžnosti, ki ga je opravilo pritožbeno sodišče, je pokazal, da se sodišču prve stopnje ni pripetila nobena od drugih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po drugem odstavku 339. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima izpodbijana sodba razloge o vseh odločilnih dejstvih, na ugotovljeno dejansko stanje pa je sodišče prve stopnje, kot je že pojasnjeno, tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožba ni izrecno vsebinsko izpodbijala izreka o stroških postopka, preizkus po uradni dolžnosti (350. člen ZPP v zvezi s 366. členom ZPP) pa ni pokazal kakšnih po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev določb postopka niti zmotne uporabe materialnega prava.

Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Tožeča stranka, ki s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člen ZPP).