Jedro

Okoliščina, da v prejšnje postopku niso bili upoštevani določeni materialnopravni predpisi ali da je prišlo do spremembe upravne ali sodne prakse glede kakšnega pravnega vprašanja po izdaji prejšnje dokončne odločbe, vsebinsko pomeni drugačno uporabo materialnega predpisa, ki pa ne predstavlja taksativno naštetih obnovitvenih razlogov iz 260. člena ZUP.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo (revidentovo) tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 31. 3. 2005, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba zoper sklep Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada L., Izpostave B. z dne 21. 3. 2002, s katerim je upravni organ prve stopnje zavrgel revidentov predlog za obnovo postopkov odmere davka od dohodkov iz dejavnosti za leta 1994 do 1998. 2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi tožene stranke in pojasnjuje, da revident kot obnovitveni razlog uveljavlja dejstvo, da je prometni davek plačeval iz lastnih sredstev, kar mu je bilo znano že v času prvega odločanja, zato to ni novo dejstvo. S sklicevanjem na stališče Vrhovnega sodišča v sklepu I Up 576/2000 pa uveljavlja napačno uporabo materialnega prava, kar pa ni obnovitveni razlog po 260. členu ZUP, zato obnova postopka ni dopustna.

3. Revident v reviziji (prej pritožbi) navaja, da je pravno pomembno dejstvo, da je davčni zavezanec sam plačal prometni davek, kar pred izdajo odločbe Vrhovnega sodišča I Up 576/2000 ni bilo izpostavljeno, zato je revident to pomembno dejstvo uporabil kot dokaz šele po izdaji citirane odločbe in predstavlja obnovitveni razlog iz 1. točke 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP.

4. Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa odgovora na revizijo (prej pritožbo) nista vložila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče odloča o vloženih pravnih sredstvih zoper izdane odločbe sodišča prve stopnje po ZUS-1, če ni s posebnim zakonom drugače določeno; v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba ter so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna 1. 1. 2007. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. V obravnavani zadevi je bistveno vprašanje obstoja predpisanih pogojev za obnovo postopka odmere davka od dohodkov iz dejavnosti za leta 1994 do 1998. Revident je v upravnem postopku predlagal obnovo iz razloga po 1. točki 260. člena ZUP, ki jo je utemeljil s tem, da je celotni napačno obračunani prometni davek plačal sam, to pa glede na stališče, ki ga je sprejelo Vrhovno sodišče v sklepu I Up 576/2000, da po določbah Zakona o prometnem davku in Pravilnika o uporabi zakona o prometnem davku davčni zavezanec lahko zahteva vrnitev preveč plačanega davka v primeru, ko je napačno obračunani prometni davek tudi sam plačal, predstavlja novo dejstvo oziroma dokaz.

9. Postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva (odločba, dokončna v upravnem postopku), se obnovi, če je podan kateri od obnovitvenih razlogov, ki so taksativno našteti v določbah 260. člena ZUP. Obnovitveni razlog po 1. točki 260. člena ZUP je podan, če se zve za nova dejstva ali najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila dejstva ali dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku. Novo dejstvo ali nov dokaz sta torej okoliščini, ki se nanašata na dejansko stanje.

10. Po presoji Vrhovnega sodišča je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da v obravnavani zadevi obnova postopkov ni dopustna, saj dejstvo, da je revident davek plačeval iz lastnih sredstev, ni novo dejstvo, ki mu ne bi bilo znano že v času prvega odločanja, zato ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije iz 1. točke 260. člena ZUP.

11. Dejstvo, da je revident izvedel za pravno stališče Vrhovnega sodišča v sklepu I Up 576/2000 z dne 12. 12. 2001, tudi po presoji Vrhovnega sodišča predstavlja uveljavljanje zmotne uporabe materialnega prava. Zmotna uporaba materialnega prava pa ni razlog za obnovo postopka po 260. členu ZUP, kar je revidentu pravilno pojasnilo tudi prvostopno sodišče. Glede tega vprašanja obstoja ustaljena upravnosodna praksa Vrhovnega sodišča (npr. sodbe U 19/93 z dne 24. 2. 1994, U 158/95 z dne 10. 9. 1997, U 134/95 z dne 5. 11.1997, I Up 40/2004 z dne 13. 9. 2006), kjer je zavzeto stališče, da okoliščina, da v prejšnjem postopku niso bili upoštevani določeni materialnopravni predpisi, ali da je prišlo do spremembe upravne ali sodne prakse glede kakšnega pravnega vprašanja po izdaji prejšnje dokončne odločbe, vsebinsko pomeni drugačno uporabo materialnega predpisa, ki pa ne predstavlja taksativno naštetih obnovitvenih razlogov iz 260. člena ZUP.

12. Revizijski ugovori glede kršitve ustavnih pravic in EKČP so pavšalni in nekonkretizirani, zato se Vrhovno sodišče do njih ne opredeljuje.

13. Glede na navedeno in ker niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno na podlagi 92. člena ZUS-1.