Jedro

Nična so pogodbena določila, po katerih bi zavarovanec izgubil pravico do odškodnine ali zavarovalne vsote, če po nastanku zavarovalnega primera ne bi izpolnil katere izmed predpisanih ali dogovorjenih obveznosti.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se spremeni tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ig 98/00802 z dne 30.4.1998, vzdrži v celoti v veljavi v 1. in 3. točki izreka; tožena stranka pa je dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 74.440,00 SIT in pritožbene stroške v višini 69.420,00 SIT, oboje v roku 8 dni pod izvršbo.

Tožena stranka nosi svoje stroške za odgovor na pritožbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ig 98/00802 z dne 30.4.1998, razveljavilo v 1. in 3. točki izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo.

Tožeči stranki je še naložilo, da povrne toženi stranki pravdne stroške v znesku 67.816,38 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 4.12.1998 do plačila.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. člena ZPP/77. Prvostopno sodišče naj bi nepravilno uporabilo določbe aneksa št. 2, saj do sklenitve tega dogovora med strankama ni prišlo. Zato je napadena sodba nepravilna in nezakonita.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. V njej je navajala, da je tožeča stranka sprejela vsebino aneksa, ki je naveden v 4. členu.

Pritožba je utemeljena, čeprav iz drugih razlogov.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke nanaša na neplačano zavarovalno škodo za neplačan kredit, ki je bil odobren M. R. Tožena stranka je ugovarjala izplačilu omenjenega zneska zato, ker ji tožeča stranka ni predložila virmanov ali položnic za zadnja dva meseca, iz katerih bi bilo razvidno plačilo prispevkov za SPIZ, prav tako pa tudi ne TK naloga APP, iz katerega bi bilo razvidno, da so bila plačila dejansko izvedena. Izključitev zavarovalnega kritja je tožena stranka temeljila na tč. č) 6. člena zavarovalne pogodbe (priloga A2) v zvezi s 4. členom aneksa št. 2, ki določa, katero dokumentacijo je potrebno ob zavarovalnem primeru predložiti. Prvostopno sodišče zahtevku ni ugodilo, ker se je postavilo na stališče, da tožeča stranka dejansko vseh zahtevanih dokumentov, ki so določeni v 4. členu aneksa št. 2, ni predložila.

Splošno zavarovalno pogodbo ureja ZOR v 897. do 965. členu. Za pravno naravo pravil, ki urejajo zavarovalno pogodbo je značilno, da so v širokem obsegu kogentna. Pogodbena svoboda strank pri urejanju medsebojnih razmerij je tako omejena. ZOR določa v 900. členu, da se sme zavarovalna pogodba odmakniti le od tistih določb poglavja ZOR, ki ureja zavarovalno pogodbo, v katerih je to izrecno dopustno, ter od tistih, ki pogodbenikom omogočajo ravnati tako, kakor hočejo.

Odmik od drugih določb zakona pa je dopusten le takrat, če ni prepovedan s tem ali s kakšnim drugim zakonom in če je v nedvomnem interesu zavarovanca. 918. člen ZOR izrecno določa: "Nična so pogodbena določila, po katerih bi zavarovanec izgubil pravico do odškodnine ali zavarovalne vsote (zavarovalnine), če po nastanku zavarovalnega primera ne bi izpolnil katere izmed predpisanih ali dogovorjenih obveznosti". To pa pomeni, da bi v primeru, če zavarovanec ne bi izpolnil kakšne v pogodbi dogovorjene obveznosti, to lahko imelo za posledico le odškodninsko odgovornost sklenitelja zavarovalne pogodbe, ne bi pa sklenitelj zavarovalne pogodbe zaradi tega izgubil pravico do zavarovalnine. Nasprotno pogodbeno določilo je namreč nično. Ravno takšno pogodbeno določilo pa po oceni pritožbenega sodišča vsebuje tč. č) 6. člena pogodbe o zavarovanju (A2) v zvezi z določilom 4. člena aneska št. 2. Tožena stranka je namreč v zavarovalni pogodbi izključila zavarovalno kritje v primeru nepopolno predložene dokumentacije. Takšno pogodbeno določilo pa je po oceni pritožbenega sodišča nično, saj zavarovanec zaradi neizpolnitve obveznosti po nastopu zavarovalnega primera ne more izgubiti pravice do zavarovalnine.

Prvostopno sodišče specifične narave zavarovalne pogodbe in določila 918. člena ZOR ni upoštevalo. Zato je tudi nepravilno (v celoti) sledilo pogodbenim pogojem, ki izključujejo zavarovalno kritje, in tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo. Podana je nepravilna uporaba materialnega prava s strani prvostopnega sodišča. Ob pravilnem tolmačenju 918. člena ZOR, namreč pogodbenega določila, na katerega se sklicuje tožena stranka, ni mogoče izključiti zavarovalnega kritja tožene stranke.

Zato je bilo potrebno pritožbi tožeče stranke ugoditi in izpodbijano sodbo v skladu s 4. točko 373. člena ZPP/77 spremeniti tako, da se tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi (kar pomeni, da se v celoti vzdrži v veljavi izdani sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani). Med strankama namreč višina zahtevka ni bila sporna.

Zato je dolžna povrniti tožena stranka tožeči stranki tudi vse priglašene in potrebne stroške pravdnega postopka in pritožbenega postopka, ki so bili odmerjeni v skladu z veljavno Odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah. Izrek o stroških temelji na 2. odst. 166. člena v zvezi s 1. odst. 154. člena in 155. členom ZPP/77. Tako znašajo s strani sodišča druge stopnje odmerjeni pravdni stroški, ki jih mora povrniti tožena stranka tožeči stranki 74.440,00 SIT, pritožbeni stroški pa 69.420,00 SIT.

Ker tožena stranka z odgovorom na pritožbo (kakor tudi v sami zadevi) ni uspela, nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (2. odst. 166. člena v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP/77).