Jedro

Sodna pošta, sploh če je v njej tožba s pozivom na pravočasen odgovor, je tako pomembna pošta, da je tožena stranka ne bi smela odložiti kjerkoli, še najmanj na mesto, kamor je očitno odlagala tudi druge kuverte. Odložiti bi jo morala na posebno mesto, ravno zato, da ne bi prišlo do založitve, če že ni poskrbela, da bi prišla do zakonitega zastopnika. Torej je sama zakrivila, da je prišlo do odtujitve pošte.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrnilo predlog tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje (I. točka izreka). Naložilo ji je, da je dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške 6.924,74 EUR v roku 15 dni od prejema sklepa, v primeru zamude z zakonskimi obrestmi od izteka roka za izpolnitev do plačila (II. točka izreka). Ugotovilo je, da je iz potnih nalogov, ki jih je predložila tožena stranke, res razvidno, da je bil zunanji sodelavec B. D. pri toženi stranki, vendar ne točno 14. 11. 2011, saj tega potnega naloga ni, ampak 12., 13. in 15. 11. 2011 ter kasneje od 20. do 31. 11. 2011 in je povsem verjetna situacija, da je bila pošta založena med kuvertami z navodili. Po ponovljenem dokaznem postopku in glede na navodila Višjega sodišča v Celju, je ponovno v celoti dokazno ocenilo vse izpovedbe prič in zakonitega zastopnika tožene stranke ter zaključilo, da tožena stranka nima izpostavljenega takšnega načina ravnanja s sodnimi pošiljkami, s katerimi bi bilo mogoče zagotoviti sledljivost vseh vhodnih in izhodnih pošiljk, saj je zakoniti zastopnik tožene stranke na zadnjem naroku izpovedal, da delavka, ki dviguje pošto, le-te ne evidentira, ampak samo tisto, ki jo tudi sama odpre, ostalo da naprej računovodkinji neodprto in računovodkinja bi potem morala evidentirati to pošto in jo dati zakonitemu zastopniku. V primeru, da bi delavka, ki je zadolžena za dvig pošte, takoj ob prihodu evidentirala vso sodno pošto v evidenčno knjigo oziroma bi bila zadolžena za takojšen pregled vse pošte z namenom, da se sodna pošta takoj izloči (lahko tudi zaprta) in preda ustrezni osebi, do tega dogodka, da bi sodno pošto odnesla tretja oseba, sploh ne bi prišlo.

2. Zoper ta sklep sodišča prve stopnje vlaga pritožbo tožene stranka po pooblaščeni odvetniški družbi iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP. V pritožbi navaja, da je prvostopno sodišče prestrogo ocenjevalo merila ravnanja tožene stranke v zvezi s pošto. Okoliščina, da ne vodi knjige prejete pošte oziroma je nemudoma ne evidentira (jo pa vsekakor evidentira), ne more predstavljati utemeljenega razloga za zavrnitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Vodenje knjige dohodne pošte oziroma evidentiranje vse pošte, ni obvezno oziroma predpisano, niti v manjših družbah, kot je tožena stranka, ni običajno ali nujno. Sodišče bi moralo upoštevati okoliščine posamezne zadeve in ločevati med različno velikimi poslovnimi subjekti oziroma poslovnimi sistemi ter presojati ali je tožena stranka, glede na obseg in način njenega poslovanja ter prejema pošte, dejansko kriva za dogodek. Moralo bi ugotavljati, ali sistem evidentiranja pošte tožene stranke glede na obseg njenega poslovanja in prejema pošte skladen z namenom, ki ga nudi institut vrnitve v prejšnje stanje. Tožena stranka je evidentirala tudi sodno pošto in sicer jo je odpirala računovodkinja, kateri je to pošto izročila delavka, ki je pošto dvignila. Okoliščina, da nekdo iz prostorov tožene stranka odtuji sodno pošiljko s pomembno vsebino, ni običajen dogodek zaradi katerega je bil predlog za vrnitev v prejšnje stanje neutemeljen. Gre za dogodek, zoper katerega se stranke objektivno ne morejo 100 % zaščititi ali nanj pripraviti in se v takem primeru težko odzovejo. Dejstvo je, da je bilo v konkretnem primeru ključno dejanje odtujitve sodne pošiljke ravnanje tretje osebe in ne ravnanje tožene stranke, zaradi česar je bil predlog za vrnitev v prejšnje stanje v celoti utemeljen. Ne gre za težavo pri razdeljevanju oziroma evidentiranju pošiljk (kot zmotno zaključuje prvostopno sodišče), ampak je prišlo do posega tretjega, ki je povzročil nastalo situacijo in brez ravnanja katerega ne bi prišlo do zamudne sodbe. Pri sistemu evidentiranja pošiljk, kot ga opisuje sodišče v sklepu, nikoli ne bi bila možna vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka. Sodna praksa doslej ni zavzela stališča, da je ravno takšen sistem evidentiranja pošiljk, kot ga opisuje sodišče, edini primeren oziroma ustrezen. V nasprotnem primeru bi bila v sodnem postopku strankam zagotovljena samo namišljena in ne stvarna možnost, da lahko zunaj razlogov višje sile dosežejo vrnitev v prejšnje stanje.

3. Sodišče prve stopnje je vročilo pritožbo tožeči stranki po pooblaščeni odvetniški pisarni.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Očitek o absolutnih bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka po 8., 14. in 15. točki 339. člena ZPP, kršitvah 14., 22., 23., 25. in 23. člena Ustave RS ter 6., 13. in 14. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah, je pavšalen. Izpodbijani sklep nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogel preizkusiti, izrek je razumljiv, ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom, sklep ima razloge, v njem so navedeni razlogi o odločilnih dejstvih in ti niso nejasni ali med seboj v nasprotju.

6. Tožena stranka v uvodu pritožbe povzema stališče literature o institutu vrnitve v prejšnje stanje, kar ni sporno. Povzema razloge odločbe Ustavnega sodišča RS Up-55209-14 z dne 23. 9. 2010, na katero je opozorilo sodišče druge stopnje v prejšnjem sklepu v tej zadevi Cpg 121/2012 z dne 15. 6. 2012 (opomba št. 1 na 6. strani). Jedro te odločbe Ustavnega sodišča RS je bilo, da mora biti tudi gospodarski družbi vsaj na načelni ravni dana možnost doseči vrnitev v prejšnje stanje in ne le v primeru višje sile, ampak tudi, ko zatrjuje, da zamude ni zakrivila, ker naj bi ravnala dovolj skrbno (10. točka obrazložitve). Sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni zavrnilo predloga tožene stranke iz razloga, ker ta ne bi imela načelne možnosti doseči vrnitve v prejšnje stanje. Zavrnilo ga je zato, ker po izvedbi predlaganih dokazov tožena stranka ni izkazala upravičenega vzroka za zamudo pri vložitvi odgovora na tožbo.

7. Upravičen vzrok za zamudo je pravni standard iz prvega odstavka 116. člena ZPP, v primeru katerega sodišče na predlog stranke dovoli, da pozneje opravi zamujeno pravno dejanje, zaradi katerega je izgubila pravico opraviti to dejanje. Ta pravni standard presojajo sodišča od primera do primera. Tožena stranka očita sodišču prve stopnje, da je prestrogo ocenjevalo pravila njenega ravnanja v zvezi s pošto (se pravi pravni standard upravičenega vzroka) glede na njeno (ne)evidentiranje pošte. Vendar spregleda, da sodišče prve stopnje ni presojalo upravičenega vzroka za zamudo samo glede na (ne)evidentiranje pošte, temveč tudi glede na njeno nadaljnje ravnanje s pošto. Iz izpovedi zakonitega zastopnika tožene stranke je ugotovilo, česar tožena stranka v pritožbi ne izpodbija, da delavka, ki dviguje pošto, le-te ne evidentira, ampak samo tisto, ki jo tudi sama odpre, ostalo da naprej računovodkinji in sicer neodprto in računovodkinja bi potem morala evidentirati to pošto in jo dati zakonitemu zastopniku (8. točka obrazložitve). Očitno računovodkinja ni dala sodne pošte s tožbo na plačilo 253.704,38 EUR s pripadki zakonitemu zastopniku, temveč je ta po vročitvi 14. 9. 2011 nekje obležala.

8. Tožena stranka je v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje zatrjevala, da je pošiljko sodišča nedvomno prejela 14. 9. 2011 in da je ob podrobnem razgovoru z zaposlenimi ugotovila, da je tega dne(1) pri toženi stranki opravljal dvig blaga in navodil B. D. s.p.. Ta je toženi stranki 23. 12. 2011 sporočil, da je pošiljko našel (pomotoma jo je odnesel ob dvigu blaga in navodil) ter jo istega dne vrnil (2. stran predloga, list. št. 25 spisa). Sodišče prve stopnje je ugotovilo in tožena stranka v pritožbi ne izpodbija, da med predloženimi potnimi nalogami za zunanjega sodelavca B. D. ni naloga točno na dan 14. 11. (prav 9.) 2011, temveč 12., 13. in 15. 11. (prav 9.) 2011 ter potem kasneje od 20. do 30. 11. (prav 9.) 2011 (8. točka obrazložitve). Ko je bil P. D. zaslišan kot priča, je povedal, da je kuverte z navodili dvignil 14. ali 15. 12., ko je dvakrat v dveh kupih vzel navodila v kuverti (strani 4 zapisnika z dne 6. 2. 2012, list. št. 42 spisa).

9. Po nesporni vročitvi 14. 9. 2011 je pošta sodišča s tožbo nekje obležala vsaj en dan do 15. 9. 2011, ko je k toženi stranki prišel B. D. (ali glede na njegovo izpoved celo do 14. oziroma 15. 12. 2011, se pravi tri mesece od vročitve, ko je že pretekel 30-dnevni rok za vložitev odgovora na tožbo). Sodišče prve stopnje je še ugotovilo in tožena stranka v pritožbi ne izpodbija, da bila pošta založena med kuvertami z navodili (8. točka obrazložitve), ki jih je prevzel B. D. Vse te dejanske okoliščine pomenijo, da tožena stranka od vročitve dalje v dveh primerih ni bila zadosti skrbna v ravnanjih s sodno pošto in to ne glede na njeno (ne)evidentiranje. Prvič: da je sodna pošta sploh lahko nekje obležala (vsaj en dan ali celo tri mesece) in ni prišla do zakonitega zastopnika. Tožena stranka ni navajala, da bi bilo mogoče glede na obliko kuverte enostavno spregledati sodno pošto. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da v primeru, da bi delavka, ki je zadolžena za dvig pošte, takoj ob prihodu […] bila zadolžena za takojšen pregled vse pošte z namenom, da se sodna pošta takoj izloči in preda ustrezni osebi, sploh ne bi prišlo do tega, da bi sodno pošto odnesla tretja oseba (10. točka obrazložitve). Drugič: da je sodna pošta obležala na takšnem mestu, da se je lahko založila s kuvertami z navodili, ki jih je odnesel B. D. Sodna pošta, sploh če je v njej tožba s pozivom na pravočasen odgovor, je tako pomembna pošta, da je tožena stranka ne bi smela odložiti kjerkoli, še najmanj na mesto, kamor je očitno odlagala tudi druge kuverte. Odložiti bi jo morala na posebno mesto, ravno zato, da ne bi prišlo do založitve, če že ni poskrbela, da bi prišla do zakonitega zastopnika. Torej je sama zakrivila, da je prišlo do odtujitve pošte B. D. Ne drži navedba v pritožbi, da pri toženi stranki ne gre za težavo pri razdeljevanju pošte, ampak do posega tretjega, ki je povzročil nastalo situacijo in brez ravnanja katerega ne bi prišlo do zamudne sodbe.

10. Pritožbene navedbe: (-) da bi moralo sodišče upoštevati okoliščine posamezne zadeve in ločevati med različno velikimi poslovnimi subjekti oziroma poslovnimi sistemi, (-) da je takšen način evidentiranja pri toženi stranki brezhibno deloval že več kot 20 let, so nedopustne novote. Ker tožena stranka ni izkazala, da jih ni mogla navesti pravočasno pred sodiščem prve stopnje, jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (prvi odstavek 237. člena ZPP v zvezi s četrtim in šestim odstavkom 286. člena ZPP).

11. V postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je zato na podlagi 353. člena ZPP v zvezi z drugo točko 365. člena ZPP zavrnilo pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

12. Tožena stranka sama krije svoje stroške tega pritožbenega postopka, ker z njem ni uspela (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Kar se ne da razumeti drugače kot 14. 9. 2011.