Jedro

Vsaka nepravilna ali pomanjkljiva odločitev organov tožene stranke (da se ne upošteva obdobja, ki je izenačeno z obdobjem z zavarovanja, ugotovljenega s sodno odločbo) zaradi pravnih sredstev, ki so na razpolago za odpravo nepravilnosti, nima za posledico odškodninske odgovornosti in nastanka pravno priznane škode. Do odškodnine bi bil zavarovanec upravičen le, če bi dokazal, da so nepravilne odločitve posledica namernega kršenja ali očitno malomarnega upoštevanja pravil stroke, kar pa iz ugotovljenih dejstev v postopku pri toženi stranki in sodišču prve stopnje ne izhaja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi dokončna odločba tožene stranke št. ... z dne 20. 4. 2009, s katero je tožena stranka zavrnila zahtevo za plačilo zamudnih obresti. Zavrnilo je tudi zahtevek, da je tožena stranka tožniku dolžna izplačati 323,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 1. 2009 dalje do plačila ter da mu je tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka.

Zoper sodbo se je zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožil tožnik in predlagal, da jo sodišče druge stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka. Navedel je, da mu je z izdajo nezakonite odločbe o pravici do denarnega nadomestila med brezposelnostjo nastala škoda, ker kljub upravičenosti do nadomestila, tega ni prejemal. Po pravnomočnosti sodbe v socialnem sporu in po izdaji nove odločbe o pravici do nadomestila, je tožena stranka obveznost izpolnila, vendar z zamudo, saj bi tožnik nadomestilo moral prejeti že v letu 2007. Ugotovitev nezakonitosti izpodbijanih odločb tožene stranke je podlaga za ugotovitev odgovornosti nosilca javnih pooblastil in s tem podlaga za povračilo škode na podlagi 26. člena Ustave Republike Slovenije. Tožnik je zahtevek utemeljil, obrazložil vzročno zvezo in odgovornost tožene stranke in ne soglaša s stališčem sodišča, da ni podana protipravnost ravnanja tožene stranke. Odprava napake s pravnimi sredstvi v sodnem postopku ne pomeni, da tožena stranka ne odgovarja za povrnitev materialne škode. Nepravilno sodišče ugotavlja, da tožnik škode ni konkretiziral, ker je predložil izračun škode v višini zakonskih zamudnih obresti. V sodbi opr. št. VIII Ips 222/2008 je sodišče primeroma navedlo možnost uveljavljanja odškodninske odgovornosti za poplačilo škode v višini zakonskih zamudnih obresti. Do plačila škode je tožeča stranka upravičena, zahteva tudi povračilo stroškov pritožbe.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka navaja, da izdaja nezakonite odločbe tožene stranke ni podlaga za plačilo zamudnih obresti oziroma odškodninskemu zahtevku za materialno škodo v višini zamudnih obresti. Odškodninska odgovornost je podana, če so ugotovljeni vsi njeni elementi. Morebitne nepravilnosti ali napake v postopku tožene stranke pri presoji dokazov in pri uporabi materialnega prava, ki so odpravljive v postopku s pravnimi sredstvi, sami zase še ne pomenijo protipravnega ravnanja, kot je odločilo Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi opr. št. VII Ips 509/2000. Tožena stranka se sklicuje na več odločb Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, iz katerih izhaja, da odprava odločb v postopku sodnega preizkusa, ne pomeni, da gre za protipravno ravnanje kot podlago odškodninski odgovornosti. Organi tožene stranke niso ravnali malomarno in tudi ne gre za namerno povzročanje škode stranki, saj je bila odločitev enaka kot v podobnih primerih, ko zavarovalna doba v določenem trajanju ni izkazana. Trditev tožeče stranke, da tožena stranka zatrjevane oblike in višine škode ni prerekala, ni utemeljena. Zahtevku je ugovarjala v odgovoru na tožbo in na naroku za glavno obravnavo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je dovolj popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Pravica do povračila škode, ki jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja, je ustavna pravica, določena v 26. členu Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS/I, št. 33/91 z nadaljnjimi spremembami). V obravnavanem sporu je Delovno in socialno sodišče s sodbo opr. št. Psp 1832/2007 z dne 23. 10. 2008, ki je postala pravnomočna 10. 12. 2008, odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 10. 4. 2007 in št. ... z dne 26. 6. 2007, s katerima je tožniku za čas od 24. 11. 2006 do 30. 1. 2007 priznala pravico do denarnega nadomestila med brezposelnostjo. Iz omenjene sodbe ne izhaja, da je tožnik v postopku, ko je zahteval odpravo odločb tožene stranke, zahteval določen znesek razlike v denarnem nadomestilu za primer brezposelnosti. Tožnik ni uveljavljal plačila odškodnine ali zamudnih obresti. V izreku sodbe znesek nadomestil in obdobje za katerega tožniku pripada nista določena. Sodišče je toženi stranki le naložilo, da tožniku prizna pravico in nadomestilo odmeri za pravilno obdobje od prenehanja delovnega razmerja ter o odmeri izda odločbo. Po navedeni pravnomočni sodbi je tožena stranka dne 5. 1. 2009, to je v roku dveh mesecev po pravnomočnosti sodbe, izdala odločbo št. ..., s katero je tožniku za nazaj priznala pravico do denarnega nadomestila med brezposelnostjo za čas šestih mesecev od 1. 10. 2006 do 31. 3. 2007, torej za daljše obdobje. Tožnik trdi, da je odprava prvotnih odločb ter izdaja nove posledica protipravnega ravnanja tožene stranke, s katero naj bi mu nastala materialna škoda, ker je nadomestilo prejel kasneje, ne pa v roku, ko bi mu pripadalo, glede na njegov vloženi zahtevek.

Iz podatkov v spisu, ki jim tožnik ne ugovarja, izhaja, da je zahtevo za priznanje pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo vložil 24. 11. 2006, zatrjevanje, da mu je škoda zaradi prepoznega izplačila nastajala že od 1. 11. 2006 dalje, je že iz navedenega razloga neutemeljeno. Iz dejanskih ugotovitev, ki jih tožnik ne izpodbija, tudi izhaja, da mu je delovno razmerje prenehalo 30. 9. 2006, zato je bila utemeljena odločitev, da se mu skupna dolžina prejemanja denarnega nadomestila zmanjša za čas prekoračitve roka, računajoč od 31. dneva po prenehanju obveznega zavarovanja dalje do vložitve zahteve, kot je tožena stranka odločila že v prvi odločbi z dne 10. 4. 2007. Tedaj je, upoštevajoč pravnomočno sodbo opr. št. Ps 1832/2007 z dne 23. 10. 2008, tožena stranka res nepravilno upoštevala tožnikovo zavarovalno dobo, ker mu obdobja od 29. 3. 2003 do 30. 9. 2006 ni upoštevala kot obdobje zavarovanja. O tožnikovem statusu zavarovanca oziroma vzpostavitvi delovnega razmerja je bilo, kot izhaja iz odločb tožene stranke, odločeno s sodbama Delovnega sodišča v Mariboru opr. št. Pd 459/2003 z dne 13. 9. 2004 in Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. Pdp 1612/2004 z dne 20. 10. 2005. Čeprav je Delovno in socialno sodišče v Ljubljani s sodbo opr. št. Ps 1832/2007 z dne 23. 10. 2008 potrdilo, da je prvotna dokončna odločba temeljila na napačni ugotovitvi glede tožnikove zavarovalne dobe, to še ne pomeni, da so izpolnjeni pogoji za ugotovitev odškodninske odgovornosti tožene stranke. V postopku ugotavljanja odškodninske odgovornosti se po 5. odstavku 54. člena Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB, Uradni list RS - stari, št. 5/1999 s spremembami) uporabljajo predpisi o obligacijskih razmerjih. Po načelu skrbnosti iz prvega odstavka 6. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in 40/2007) morajo udeleženci v obligacijskem razmerju pri izpolnjevanju svojih obveznosti ravnati s skrbnostjo, ki se v pravnem prometu zahteva pri ustrezni vrsti obligacijskih razmerij. ZZZPB nima posebnih določb o odgovornosti tožene stranke za škodo, povzročeno zavarovancem, po določbi 148. člena OZ pa pravna oseba odgovarja za škodo, ki jo njen organ povzroči tretji osebi pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svojih funkcij. Za obstoj odškodninske obveznosti morajo biti ugotovljene pravne sestavine škode, protipravno ravnanje povzročitelja, vzročna zveza med ravnanjem in povzročeno škodo ter subjektivna oziroma objektivna odgovornost povzročitelja. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je izreklo, da je odškodninska odgovornost države (enako velja za zavod z javnimi pooblastili) podana, če je ugotovljeno krivdno in protipravno ravnanje organa, ki odloča o tožnikovih zahtevkih. Napake v postopku, pri presoji dokazov in pri uporabi materialnega prava, ki so odpravljive v postopku s pravnimi sredstvi, same zase ne pomenijo protipravnega ravnanja (sodba opr. št. II Ips 509/2000 z dne 17. 5. 2001). Pojma protipravnosti ni mogoče enačiti z razlogi, zaradi katerih je bila upravna odločba spremenjena ali razveljavljena v postopku sodnega varstva pravic. Izpolnjen mora biti pogoj, da gre za pravno priznano škodo (sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. VIII Ips 165/2004 z dne 21. 12. 2004 ter opr. št. VIII Ips 323/2008 z dne 9. 3. 2009). Vsaka nepravilna ali pomanjkljiva odločitev organov tožene stranke, ki ne upošteva obdobja, ki je izenačeno z obdobjem z zavarovanja, ugotovljenega s sodno odločbo, zaradi pravnih sredstev, ki so na razpolago za odpravo nepravilnosti, nima za posledico pravno priznane škode. Drugačen sklep bi bil dopusten le v primeru, da se dokaže, da so nepravilne odločitve posledica namernega kršenja ali očitno malomarnega upoštevanja pravil stroke, kar pa iz ugotovljenih dejstev v postopku pri toženi stranki in sodišču prve stopnje ne izhaja.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da niso podani elementi odškodninske odgovornosti in je zato zahtevek za plačilo odškodnine utemeljeno zavrnilo.

Neutemeljeno pritožbo je sodišče drugo stopnje na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo.

Po prvem odstavku 165. člena ZPP, v zvezi s 154. členom ZPP, stroške neutemeljene pritožbe tožnik nosi sam.