Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
S pravilno določitvijo evakuacijskih poti ter zagotovitvijo, da so le-te ter (tudi) poti med opremo in napravami vedno proste in prehodne, se lahko omogoči hitra in uspešna evakuacija, kar pa je bistveni namen 10. c člena Pravilnika o požarnem redu.
I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.
Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo odločil, da mora tožnik opremo v prodajnem prostoru postaviti tako, da bo pot med opremo v prodajnem prostoru vedno široka najmanj 1,2 m (1. točka izreka), postavil rok za realizacijo ukrepov 3. 3. 2014 (2. točka izreka), naložil tožniku, da mora o odpravi pomanjkljivosti takoj po pretečenem roku za odpravo pomanjkljivosti obvestiti organ (3. točka izreka) in še, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (4. točka izreka). V obrazložitvi je navedel, da je bil pri tožniku opravljen 13. 12. 2013 redni inšpekcijski nadzor s področja varstva pred požarom. Ob nadzoru so bile ugotovljene določene pomanjkljivosti in o tem napravljen zapisnik. Dne 3. 1. 2014 je bil opravljen ponovni nadzor, katerega namen je bil preveriti realizacijo ukrepov po zapisniku z dne 13. 12. 2013. Ugotovljeno je bilo, da je tožnik realiziral tri ukrepe, enega pa ne, ker posamezne poti med opremo v trgovini še vedno niso široke 1,2 m, kot je to določeno v 10. c členu Pravilnika o požarnem redu, izdanem na podlagi 35. člena Zakona o varstvu pred požarom (v nadaljevanju ZVPoz). Organ je zato odločil, kot izhaja iz izreka te odločbe.
Drugostopni organ je s svojo odločbo zavrnil pritožbo tožnika.
Tožnik je v tožbi uvodoma povzel potek dosedanjega postopka, navedel, da sklep izpodbija iz vseh tožbenih razlogov, predvsem pa iz razloga napačne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Primarno je poudaril, da takšna postavitev premičnih stojal, kot izhaja iz fotografij inšpektorja, ne more predstavljati kršitve 10. c člena Pravilnika, saj ta predpisano razdaljo zahteva zgolj med opremo in napravami, ne pa tudi med samo opremo. Ker prodajna polica in premično stojalo predstavljata le opremo (in ne naprave poslovalnice), se ta odločba na to razdaljo ne nanaša. Sicer je pa to določbo mogoče in dopustno razlagati le na način, da se predpisana razdalja med opremo in napravami v prodajnem prostoru zahteva zgolj za poti in prehode prodajnega prostora, ki so namenjeni gibanju in evakuaciji kupcev, ne pa za vse naprave in opremo, postavljene kjerkoli v poslovalnici. Kot je razvidno iz fotografij, ki jih je posnel inšpektor, so sporna stojala manj kot 1,2 m oddaljena le od najbližje prodajne police, medtem ko je na vseh drugih straneh stojal prehod občutno širši od predpisane razdalje in znaša več metrov. Prostor med posameznim od spornih stojal in najbližjo prodajno polico ni bil nikoli namenjen gibanju ali evakuaciji kupcev, temveč le ogledovanju razstavljenega blaga. Če bi obveljala razlaga toženke, bi kršitev te določbe predstavljala tudi postavitev dveh prodajnih polic ob stene prodajalne na način, da bi se polici v kotu prodajalne stikali. Bistveni cilj te določbe je zagotovitev hitre in uspešne evakuacije v primeru požara, zato je jasno, da mora biti takšna razdalja zagotovljena na vseh poteh, namenjenih gibanju in evakuaciji kupcev, ne pa v vseh delih poslovalnice, do katerih je kupcem omogočen dostop. Drugostopni organ se v pritožbeni odločbi ni opredelil do pritožbenih navedb tožnika, da sporni prostor ne predstavlja evakuacijske poti oziroma poti gibanja kupcev. Prav tako se ni opredelil do argumentov tožnika glede nevzdržnosti in neživljenjskosti razlage organa te določbe. Predlagal je, da sodišče po opravljenem postopku, v katerem naj izvede predlagane dokaze, izda sodbo, s katero prvostopno odločbo odpravi, postopek zoper tožnika ustavi, podredno, da prvostopno odločbo odpravi, zadevo vrne organu v ponovno odločanje, v obeh primerih pa naloži toženki povrnitev njegovih stroškov postopka.
Toženka je v odgovoru na tožbo prerekala tožbene navedbe iz razlogov, ki izhajajo iz izpodbijane odločbe, poudarila, da besedna zveza iz 10. c člena Pravilnika ''pot med opremo in napravami'' kot splošna opredelitev v smislu varne evakuacije zajema tudi poti med samo opremo in poti med samimi napravami. Vztrajala je pri predpisani razdalji (razen tam, kjer so oprema oziroma naprave s stiku s steno prodajalne). Iz dokumentacije v spisu pa tudi izhaja, da je prvostopni organ opravil ponovni inšpekcijski nadzor v poslovalnici in ugotovil, da je tožnik realiziral ukrep iz izpodbijane odločbe, zato je organ naredil uradni zaznamek o ustavitvi inšpekcijskega postopka ter o ustavitvi postopka tudi obvestil tožnika (dopis z dne 9. 6. 2014). Predlagala je zavrnitev tožbe.
Sodišče je glede na odgovor na tožbo toženke pozvalo tožnika, ali vztraja pri tožbi.
Tožnik je v pripravljalni vlogi navedel, da pri tožbi vztraja in spremenil svoj tožbeni zahtevek ter predlagal, da sodišče izda sodbo, s katero naj ugotovi, da je odločba nezakonita in naloži toženki povrnitev njegovih stroškov postopka.
Tožba ni utemeljena.
V obravnavanem primeru je sporen izrek ukrepa požarnega inšpektorja tožniku in sicer, da mora tožnik opremo v prodajanem prostoru postaviti tako, da bo pot med opremo v prodajnem prostoru široka najmanj 1,2 metra, in mu naložil tudi rok za izvršitev ukrepa.
Organ se je pri tem oprl na 35. člen ZVPoz, ki daje pooblastilu ministru za podrobnejšo ureditev vsebine in pogojev za izdelavo načrta evakuacije ob požaru za požarno bolj ogrožene objekte in objekte, v katerih se zbira več ljudi. Tako je v Pravilniku o požarnem redu v 10. in nadaljnjih členih podrobneje predpisan načrt evakuacije in evakuacijske poti z načinom njihovega označevanja. Za evakuacijske poti v samopostrežni prodajalni (kjer je prodajni prostor velik več kot 200 m2) je med drugim določeno, da mora biti pot med opremo in napravami prodajnega prostora široka najmanj 1,2 m (peti odstavek).
Tožnik ugovarja, da se citirana določba ne more uporabiti v obravnavanem primeru, ker širina poti ni določena med samo opremo (torej tako, kot je glede na ugotovljeno dejansko stanje ukrep izrekel požarni inšpektor), temveč med opremo in napravami (med slednje pa premično stojalo in prodajna polica ne sodita). S tako razlago citirane določbe Pravilnika se sodišče ne more strinjati, saj bi bila ravno taka razlaga, kot jo ponuja tožnik, neživljenjska oziroma pretoga in v nasprotju z namenom določbe, ki je v zagotovitvi dovolj širokega prehoda za ljudi, ki omogoča hitro in brez ovir (premičnih ali nepremičnih) zapustitev objekta v primeru ogroženosti s požarom. Glede na povedano mora biti tudi med samo opremo, ki se nahaja v prodajnem prostoru (npr. premična stojala) pot predpisane širine. Enako pa velja tudi za razdaljo med stojalom in najbližjo prodajno polico (za to pa tožnik sam priznava, da pot ni zadosti široka), ne pa za postavitev dveh prodajnih polic ob stene na način, da se polici stikata, kar naj bi po mnenju tožnika glede na razlago te določbe s strani toženke tudi izhajalo, ker to ne drži. Pri tem tudi ni mogoče slediti ugovoru tožnika, da obravnavani prostor nikoli ni bil namenjen evakuaciji, temveč le ogledovanju kupcev, saj morajo biti po tretjem odstavku 10. c člena Pravilnika tudi poti med opremo in napravami v prodajnem prostoru (in ne le evakuacijske poti) vedno proste in prehodne po širini, slednja pa je – kot že navedeno v 9. točki obrazložitve te sodbe - določena v petem odstavku istega člena. In le na tak način – s pravilno določitvijo evakuacijskih poti ter zagotovitvijo, da so le-te ter (tudi) poti med opremo in napravami vedno proste in prehodne, se lahko omogoči hitra in uspešna evakuacija, kar pa tudi je – kot tožnik tudi sam priznava – bistveni namen 10. c člena Pravilnika.
Tožnik tudi ugovarja, da je organ napravil napačen sklep o dejanskem stanju, ker je le med štirimi premičnimi stojali in eno polico razdalja manj kot 1,2 m, ne pa pot med opremo. Ker premična stojala in prodajna polica štejejo kot oprema (in kot take jih je opredelil tudi sam tožnik v tožbi – na strani 2, točka II), je torej napravljeni sklep o dejanskem stanju, tj. da je pot med opremo manjša od 1,2 m, pravilen.
V zvezi z zatrjevanimi kršitvami pravil postopka drugostopnega organa, ki se po mnenju tožnika ni opredelil do njegovih navedb glede razlage Pravilnika, pa sodišče še dodaja, da je predmet presoje v upravnem sporu po 2. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta, kar pa je v obravnavanem primeru prvostopna odločba. Ugovorov, ki so naperjeni zoper drugostopno odločbo, sodišče zato ni presojalo.
Glede na navedeno je sodišče tožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Stroškovni zahtevek tožnika je sodišče zavrnilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.