Jedro

Tožnik ne oporeka navedbam toženke, da je odjemalec oziroma plačnik električne energije v javnem električnem omrežju in sam zatrjuje, da ima TV sprejemnik, da pa sicer ne želi gledati programa RTV Slovenija. Tožnik v konkretni zadevi ne zatrjuje nobenih pravno relevantnih razlogov, na podlagi katerih bi bil razbremenjen obveznosti plačila RTV prispevka. Obveznosti plačila RTV prispevka je namreč razbremenjen, kdor poda izjavo, da nima svojega in v svojih prostorih tudi ne uporablja tujega radijskega ali televizijskega sprejemnika ter da je bil seznanjen z zakonskimi posledicami neresnične izjave.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1.Javni zavod Radiotelevizija Slovenija je v izpodbijani odločbi odločil, da je tožnik zavezan za plačilo prispevka za programe radiotelevizije (v nadaljevanju RTV) in je dolžan plačati zapadle neplačane prispevke za programe RTV za obdobje od januarja do decembra 2020, in sicer znesek 12,75 EUR na mesec, kar znaša skupaj 153,00 EUR glavnice in 11,65 EUR zamudnih obresti, skupaj torej 164,65 EUR (1. točka izreka). V 2. točki izreka je bilo tožniku naloženo, da je dolžan navedeno obveznost poravnati v 15 dneh od dneva vročitve odločbe, da je dolžan plačati tudi neplačane zamudne obresti od glavnice (3. točka izreka). Prav tako je bilo odločeno, da če obveznosti ne bodo poravnane, bo uvedena davčna izvršba (4. točka izreka). Določeno je bilo še, da pritožba ne zadrži izvršitve in da posebnih stroški niso nastali v tem postopku (5. in 6. točka izreka).

2.V obrazložitvi se odločba sklicuje na prvi odstavek 31. člena Zakona o Radioteleviziji Slovenija (v nadaljevanju ZRTVS-1), ki določa, da kdor ima radijski ali televizijski sprejemnik oziroma drugo napravo, ki omogoča sprejem radijskih in televizijskih programov na območju Republike Slovenije, je dolžan plačevati za opravljanje radijske in televizijske dejavnosti. K temu je zavezan vsak odjemalec oziroma plačnik električne energije v javnem električnem omrežju, razen če poda pisno izjavo, da nima svojega in da v svojih prostorih tudi ne uporablja tujega RTV sprejemnika in da je bil seznanjen z zakonskimi posledicami neresnične izjave. Iz evidenc je RTV Slovenija ugotovila, da je tožnik na dan izdaje odločbe dolžan plačati prispevke, višina je določena v Zakonu o spremembah Zakonu o Radioteleviziji Slovenija.

3.Pritožbo tožnika je toženka zavrnila. V obrazložitvi je navedla, da ni sporno, da ima tožnik sprejemnik, saj je iz dokumentov razvidno, da je postal zavezanec za plačilo RTV prispevka na podlagi izvedenega postopka po četrtem in šestem odstavku 31. člena ZRTVS-1. Tožnik je bil namreč z dopisom z dne 6. 11. 2019 pozvan, da predloži na priloženem obrazcu bodisi prijavo svojih sprejemnikov bodisi sporoči, da je RTV prispevek že plačal sam ali njegov član, bodisi poda pisno prijavo, da nima svojega in da v svojih prostorih tudi ne uporablja tujega radijskega ali televizijskega sprejemnika in da je seznanjen z zakonskimi posledicami neresnične izjave. Prav tako je bil z dopisom opozorjen na pravne posledice, če v 15 dneh po prevzemu pošiljke ne vrne ustreznega izpolnjenega obrazca. Ker ni razvidno, da bi tožnik podal odgovor na omenjeni poziv RTV, posledično pomeni, da tožnik ni ovrgel pravne domneve po četrtem odstavku 31. člena ZRTVS-1, da ima kot oseba, ki je registrirana kot odjemalec ali plačnik električne energije v javnem električnem omrežju, sprejemnik. Zato je posledično dolžan plačati prispevek od januarja 2020 dalje.

4.V tožbi tožnik izpostavlja, da je ZRTVS-1 neustaven, ker krši njegove osnovne pravice do proste izbire TV programov. Poudarja, da jim je v odgovoru javil, da do sedaj ni gledal in ne gleda in v bodoče ne želi gledati omenjenih programov in jih pozval, da tudi program izklopijo preko kabelskega operaterja. Če je interes za javno RTV, naj se ta plačuje iz proračuna. Poudarja, da vse ostale programe, ki jih spremlja, plačuje preko kabelskega operaterja. Izpostavlja, da kako se lahko plačevanje imenuje prispevek, če pa to ni na prostovoljni osnovi. Prav tako je napačno poimenovano naročnina in bi morali prenehati z zahtevo po plačilih in prosi, da sodišče uvidi, da je zahteva po plačevanju RTV prispevka v neskladju z Ustavo RS in pravica državljanov Republike Slovnije, da sami izberejo programe, ki jih želijo spremljati.

5.Toženka je v odgovoru na tožbo prerekala navedbe tožnika ter navajala, da tožnik v tožbi ponavlja navedbe, ki jih je podal že v pritožbi in je odgovorjeno nanje v drugostopenjski odločbi, na katero se v izogib ponavljanju sklicuje. Izpostavlja, da tožnik v tožbi priznava, da ima ustrezen sprejemnik, imetništvo katerega pa je na podlagi določbe prvega odstavka 31. člena ZRTVS-1 pogoj za obveznost plačila RTV prispevka. Glede navedb o neustavnosti ZRTVS-1 opozarja na odločitev Ustavnega sodišča RS v odločbi U-I-174/94 z dne 23. 9. 1998. Takrat je Ustavno sodišče RS poudarilo, da je zakonodajalec s tem, ko je financiranje nacionalnih programov izločil iz državnega proračuna in določil višino naročnine ter njeno izterjavo v veliki meri prepustil RTV Slovenija, javnemu zavodu zagotovil določeno stopnjo samostojnosti, potrebno zaradi preprečitve političnih in gospodarskih vplivov na programsko vsebino in kvaliteto. Ustavo sodišče RS je menilo, da financiranje iz državnega proračuna ni enakovredno financiranju z naročnino, ker bi bilo tveganje, da bi nacionalni RTV program odvisen od političnih in gospodarskih centrov moči, pri proračunskem financiranju večje. Glede na navedeno predlaga zavrnitev tožbe in plačilo stroškov postopka.

K I. točki izreka

6.Tožba ni utemeljena.

7.Po presoji sodišča je odločitev toženke pravilna in zakonita, izhaja iz podatkov v upravnih spisih ter ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. Javni zavod RTV Slovenija je v obrazložitvi izpodbijane odločbe pojasnil vse razloge za svojo odločitev, to pa je dodatno argumentirala toženka ter se opredelila tudi do tožnikovih pritožbenih navedb. Sodišče razlogom, ki so navedeni v izpodbijani in drugostopenjski odločbi v celoti sledi in se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožnikovimi tožbenimi navedbami pa še dodaja:

8.Kdor ima radijski ali televizijski sprejemnik oziroma drugo napravo, ki omogoča sprejem radijskih oziroma televizijskih programov na območju Republike Slovenije, kjer so zagotovljeni tehnični pogoji za sprejem vsaj enega programa RTV Slovenija, mora RTV Sloveniji plačevati prispevek za opravljanje radijske in televizijske dejavnosti, višina prispevka pa se določi z zakonom (prvi in tretji odstavek 31. člena ZRTVS-1). Glede obračunavanja in plačevanja prispevka, obresti in drugih vprašanj postopka se uporabljajo določbe zakona, ki ureja davčni postopek (40. člen ZRTVS-1), torej določbe Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Ta v 389. členu določa, da zavezanec za RTV prispevek tega plačuje do 15. dne v mesecu za tekoči mesec v višini, določeni z ZRTVS-1 oziroma s sklepom vlade, izdanim na podlagi omenjenega zakona. Fizični in pravni osebi, ki ne plača prispevka in za katero RTV Slovenija ugotovi, da je zavezanec za prispevek, ta izda odločbo o obveznosti plačila prispevka, s katero ji naloži, da neplačane prispevke plača v 15 dneh od vročitve odločbe (390. člen ZDavP-2).

9.Pogoj za plačilo RTV prispevka je torej, da ima oseba radijski ali televizijski sprejemnik oziroma drugo napravo, ki omogoča sprejem radijskih oziroma televizijskih programov na območju Republike Slovenije. Šteje se, da ima sprejemnik vsaka pravna ali fizična oseba, ki je registrirana kot odjemalec oziroma plačnik električne energije v javnem električnem omrežju, razen če poda pisno izjavo, da nima svojega in da v svojih prostorih tudi ne uporablja tujega radijskega ali televizijskega sprejemnika ter da je bila seznanjena z zakonskimi posledicami neresnične izjave (četrti odstavek 31. člena ZRTVS-1). Preden RTV Slovenija od odjemalca oziroma plačnika električne energije, ki doslej ni bil zavezanec za plačilo prispevka, zahteva plačilo prispevka, mu mora omogočiti, da poda opisano izjavo (šesti odstavek 31. člena ZRTVS-1). Kolikor take izjave oseba ne poda v roku 15 dni od dneva, ko jo je RTV Slovenija pisno pozvala k prijavi sprejemnika oziroma se na drug način ustrezno ne odzove, se šteje, da je postala zavezanec za plačilo RTV prispevka, in sicer s prvim dnem v prvem naslednjem koledarskem mesecu po poteku navedenega roka (tretji odstavek 3. člena Pravilnika o načinu prijavljanja in odjavljanja televizijskih in radijskih sprejemnikov ter o načinu plačevanja prispevka za programe Radiotelevizije Slovenija, v nadaljevanju Pravilnik). Zavezanec lahko odjavi svoje sprejemnike, kolikor na območju Republike Slovenije nima svojih sprejemnikov, niti v svojih prostorih ne uporablja tujih sprejemnikov, vlogo za odjavo pa mora podati pisno na predpisanem obrazcu za odjavo (prvi odstavek 15. člena Pravilnika).

10.Tožnik tožbo gradi na trditvi, da ne gleda programa RTV Slovenija in ga tudi v bodoče ne bo in da želi izklop, prav tako pa meni, da je zakonska podlaga za plačevanje prispevka neustavna.

11.Tožnik ne oporeka navedbam toženke, da je odjemalec oziroma plačnik električne energije v javnem električnem omrežju za objekt na naslovu Smolnik 13a, Ruše. Prav tako sam zatrjuje, da ima TV sprejemnik, da pa sicer ne želi gledati programa RTV Slovenija. Zanj tudi ni sporno, da naloženih mu obveznosti za leto 2020 ni izpolnil.

12.Tožnik v konkretni zadevi ne zatrjuje nobenih pravno relevantnih razlogov, na podlagi katerih bi bil glede na zgoraj citirano pravno podlago razbremenjen obveznosti plačila RTV prispevka. Obveznosti plačila RTV prispevka je namreč razbremenjen, kdor poda izjavo, da nima svojega in v svojih prostorih tudi ne uporablja tujega radijskega ali televizijskega sprejemnika ter, da je bil seznanjen z zakonskimi posledicami neresnične izjave. Odjava televizijskih sprejemnikov in drugi načini razbremenitve obveznosti plačila, so namreč določeni v IV. poglavju Pravilnika, kjer so načini prenehanja plačevanja taksativno našteti. Le nestrinjanje s storitvami RTV Slovenija in dejstvo, da navedenih programov ne gleda in jih ne želi gledati, ne predstavlja razloga iz 14. člena Pravilnika za razbremenitev plačila. Po presoji sodišča je toženka tožniku pravilno pojasnila tudi, da zaradi narave RTV prispevka, kot posebne javnopravne dajatve, zakonsko določene obveznosti plačevanja prispevka, ni mogoče zavrniti enostransko, izven razlogov določenih v Pravilniku.

13.Nadalje je potrebno zavrniti tožnikove navedbe o protiustavnosti ZRTVS-1, ker krši tožnikove ustavne pravice. Ustavno sodišče RS se je namreč ukvarjajo z ustreznostjo financiranja RTV Slovenija z RTV prispevkom in na to opozorilo v odločbi št. U-I-174/94 z dne 23. 9. 1998. V navedeni odločbi je Ustavno sodišče RS med drugim poudarilo, da to ni prostovoljna (pogodbena) obveznost. Obveznost plačila naročnine je vezana na možnost uporabe programov RTV Slovenija in ni odvisna od njihove dejanske uporabe. Lastnik RTV sprejemnika se tej možnosti uporabe sicer lahko izogne in sprejemnik odjavi, a s tem izgubi tudi možnost poslušanja oziroma gledanja drugih RTV programov, ki so bodisi dostopni zastonj bodisi proti plačilu. Omenilo je še, da zahteva po jasnosti pravnih norm ni kršena niti z morebitnim napačnim ali zavajajočim poimenovanjem zakonske obveznosti. Res je, da določbe posegajo v posameznikovo svobodo ravnanja, vendar ta poseg ni nedopusten. Zakonodajalčeva je odločitev za ureditev, v kateri obstaja javna (neprofitna) RTV ustanova za ustvarjanje, pripravljanje in oddajanje nacionalnih RTV programov in več drugih profitnih in neprofitnih RTV ustanov. Taka odločitev temelji na preudarkih, ki jim ni mogoče odreči ustavne dopustnosti in zaradi katerih je odločitev ne le legitimna, ampak tudi potrebna. Majhnost slovenskega prostora nalaga državi odgovornost za ohranjanje slovenske nacionalne in kulturne identitete. Zaradi širokega vpliva, aktualnosti in sugestivne moči radia in televizije je zaupanje te naloge javni RTV ustanovi utemeljeno. Obveznost plačevanja RTV naročnine, to je obremenitev lastnikov RTV sprejemnikov, ki imajo možnost gledati nacionalni RTV program, izvira iz opisane odločitve zakonodajalca, da zagotovi obstoj in delovanje javnega radia in televizije. Poseg je primeren in nujen za uresničitev zasledovanega ustavno dopustnega cilja. S tem, ko je financiranje nacionalnih programov izločil iz državnega proračuna in določitev višine naročnine ter njeno izterjavo v veliki meri prepustil RTV Slovenija, je javnemu zavodu zagotovil določeno stopnjo samostojnosti, potrebno zaradi preprečitve političnih in gospodarskih vplivov na programsko vsebino in kvaliteto.

14.Ker je torej tožnik lastnik TV sprejemnika je toženka pravilno ugotovila, da je tožnik zavezanec za plačilo RTV prispevka za leto 2020, torej v letu, za katerega ga RTV Slovenija z izpodbijano odločbo bremeni za plačilo tega prispevka. Skladno s tem zato sodišče ugotavlja, da tožnikova tožba ni utemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

15.Sodišče je o zadevi odločitev sprejelo brez glavne obravnave, saj v zadevi ni bilo sporno dejansko stanje, ampak pravilna uporaba materialnega prava. V takih primerih pa ZUS-1 dopušča odločanje brez glavne obravnave (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

K II. točki izreka

16.O stroških postopka je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kadar sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

-------------------------------

1Uradni list RS, št. 73/98.

2Glej točko 16. obrazložitve.

3Glej točko 18. in 19. obrazložitve.

Zveza

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Zakon o Radioteleviziji Slovenija (2005) - ZRTVS-1 - člen 31, 31/1, 31/3, 40 Zakon o davčnem postopku (2006) - ZDavP-2 - člen 389, 390

Pridruženi dokumenti

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.