Jedro

Po presoji sodišča toženka ni v zadostni meri pojasnila, katere spremembe, ki niso bile dovoljene že s pravnomočnim gradbenim dovoljenjem, niso skladne s stavbno tipologijo. Prav tako ni pojasnila, katera sporna dela sploh šteje za gradnjo objekta, saj za vzdrževanje objekta ni treba pridobiti gradbenega dovoljenja in naravovarstvenega soglasja.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Agencije RS za okolje št. 35620-389/2017-15 z dne 3. 7. 2017 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 342,71 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Agencija Republike Slovenije za okolje je kot prvostopenjski upravni organ z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo zahtevo za izdajo naravovarstvenega soglasja za gradnjo gospodarskega objekta, na zemljišču s parc. št. 141/4 k. o. a..

2. V obrazložitvi navaja, da se območje navedenega posega nahaja v tretjem varstvenem območju Triglavskega narodnega parka (v nadaljevanju TNP), na posebnem varstvenem območju Natura 2000 in na ekološko pomembnem območju Julijske Alpe. Na podlagi 105a. člena Zakona o ohranjanju narave (v nadaljevanju ZON) in 42. člena Pravilnika o presoji sprejemljivosti vplivov izvedbe planov in posegov v naravo na varovana območja (v nadaljevanju Pravilnik) je pridobila mnenje Zavoda RS za varstvo narave, OE Nova Gorica (v nadaljevanju ZRSVN), št. 5-II-107/5-O-17/MZ z dne 9. 3. 2017, v katerem je zavod ocenil vpliv nameravanega posega na cilje in varstveni režim zavarovanega območja narodnega parka z oceno D - bistven vpliv in s tem kot nesprejemljiv (sprejemljiv pa je v obsegu in načinu gradnje, kot izhaja iz že izdanih gradbenih dovoljenj). Tudi iz strokovnega mnenja Javnega zavoda TNP, št. 3510-17/2017-2-IZ z dne 14. 2. 2017, izhaja, da predmetna gradnja ni skladna z varstvenim režimom TNP glede opravljanja kmetijske dejavnosti in tipologije tovrstnih objektov. Na podlagi navedenega upravni organ v skladu s 13. in 23. členom Zakona o Triglavskem narodnem parku (v nadaljevanju ZTNP-1) ugotavlja, da bi predmetni poseg škodljivo vplival na varstvene cilje varovanih območij, njihovo celovitost in povezanost, zato ne ustreza zahtevam s področja varstva narave.

3. Ministrstvo za okolje in prostor je kot drugostopenjski upravni organ zavrnilo tožnikovo pritožbo.

4. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da sta bili za predmetni objekt že izdani dve pravnomočni gradbeni dovoljenji, obravnavana vloga pa se nanaša na spremembe tega objekta, zato vprašanje opravljanja kmetijske dejavnosti in tipologije objekta ni več predmet tega postopka. Dodaja, da ima rekonstruiran objekt isti naklon strehe kot prejšnji objekt, ki je tudi že imel v strehi puščeno odprtino, kar dokazuje, da streha ni bila enovita. V skladu z gradbenim dovoljenjem je bila zatrepna stena zgrajena iz betonskih kvadrov, z obnovo pa bo prekrita z lesenim ovojem, ki je značilen za območje. Glede na navedeno meni, da so soglasodajalci brez pravne podlage dajali mnenja za nov objekt, zato bi jih upravni organ moral pozvati, da se omejijo zgolj na predmetne konstrukcijske spremembe strehe in vgrajenih materialov. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi. Hkrati uveljavlja povračilo stroškov postopka.

5. Sodišče je tožbo poslalo toženki, ki je sodišču poslala upravne spise, na tožbo pa posebej ni odgovorila.

6. Tožba je utemeljena.

7. V obravnavani zadevi je sporno, ali je predmetni poseg dopusten z vidika režima za tretje varstveno območje TNP. Toženka se pri zavrnitvi naravovarstvenega soglasja sklicuje na določbi 18. točke 13. člena in 23. člena ZTNP-1. 8. V skladu z 18. točko 13. člena ZTNP-1 je v narodnem parku prepovedano graditi pomožne kmetijske objekte, hleve in pastirske koče v naravnem okolju, razen za opravljanje kmetijskih dejavnosti v narodnem parku, na podlagi pozitivnega mnenja kmetijsko-svetovalne službe o potrebnosti kmetijskega objekta, hleva ali pastirske koče za potrebe opravljanja kmetijske dejavnosti v narodnem parku. V skladu z drugim odstavkom 23. člena tega zakona je treba pri gradnji novih ali nadomestnih objektov in rekonstrukciji ali obnovi obstoječih objektov prednostno uporabljati materiale, značilne za narodni park, ter graditi skladno z značilnostmi kulturne dediščine v narodnem parku ter na način, ki upošteva stavbno tipologijo območja, še posebej na planinah in v starih vaških jedrih ali stavbnih gručah.

9. V zadevi ni sporno, da je bilo za predmetni objekt že izdano gradbeno dovoljenje za gradnjo gospodarskega objekta hleva za ovce. Tudi ZRSVN je v svojem mnenju št. 5-II-107/5-O-17/MZ z dne 9. 3. 2017, ocenil, da je gradnja po že obstoječih dovoljenjih sprejemljiva. Prav tako ni sporno, da se obravnavana vloga nanaša na spremembe tega gradbenega dovoljenja, in sicer želi tožnik legalizirati naknadno izvedena dela na tem objektu. Iz predložene projektne dokumentacije izhaja, da se ta nanaša na znižanje nivoja pritličja (kot je bilo v prej obstoječem objektu), izvedbo dodatnega prostora za shrambo v notranjosti pritličja, stopnic na podstrešje, manjših oken namesto lin, ki pa se na fasadi obzidajo, tako da navzven učinkujejo kot line, toplotnoizolacijske obloge, konzolno podaljšanje podstrešja in izvedbo okna v zatrepu, zamenjavo kritine z dvojnimi deskami, izvedbo frčad na sredini in SV strešine ter spremembo investitorja.

10. V obravnavani zadevi gre torej za poseg na že obstoječem objektu, zato tožnik utemeljeno graja presojo sprejemljivosti predmetnega posega, saj se toženka ni opredelila do dejstva, da ne gre za gradnjo novega objekta v narodnem parku, niti ni pojasnila, zakaj meni, da so predmetne spremembe takšne, da je zaradi njih treba pridobiti (novo) mnenje kmetijsko-svetovalne službe o potrebnosti kmetijskega objekta (ki že legalno stoji). Poleg tega iz predloženega mnenja KGZS - Nova Gorica z dne 24. 1. 2017, na katerega se sklicuje tudi toženka, izhaja, da investicijo smatrajo za primerno. Sodišče zato zgolj pripominja, da je pri razlagi določbe 18. točke 13. člena ZTNP-1 treba izhajati iz namena objekta in ne statusa investitorja.

11. Glede sklicevanja na pravila ravnanj iz 23. člena ZTNP-1 sodišče pojasnjuje, da za razliko od prej citirane določbe 13. člena ZTNP-1, iz navedene določbe izrecno izhaja, da se ta uporablja tudi pri rekonstrukciji in obnovi obstoječih objektov, zato je neutemeljen tožbeni ugovor, da se v obravnavanem primeru „rekonstrukcije“ objekta skladnost glede na stavbno tipologijo ne ugotavlja več.

12. Toženka ugotavlja, da predmetna gradnja ni skladna s stavbno tipologijo, ker kota pritličja 45 cm pod koto terena skupaj z vhodnimi stopnicami onemogoča uhlevitev drobnice, ker je izvedba odprtin, vključno z zastekljenim vhodom, netipična za staje na Bovškem, neskladni so tudi strešna konstrukcija z dvema velikima frčadama, večji kap nad vhodno fasado, zidana zatrepna stena s konzolnim podaljšanjem nad pritličnim obodnim zidom in vgrajenim večjim oknom, izvedba tlakov, toplotne izolacije in obdelava strešne podkonstrukcije. Ugotavlja še, da so v objektu izvedene različne instalacije, vključno z dimniško tuljavo, ki jih kmetijski objekti praviloma nimajo, da je ob objektu urejena gramozna utrditev in ob vhodu lesen pod. Z gramozom utrjen dovoz je za uporabo hleva nepotreben, glede ohranjanja kmetijskih površin pa neracionalen. Severovzhodno od objekta sta vgrajena rezervoar za vodo in komunalna čistilna naprava, ob jugozahodni strani so zasajene okrasne grmovnice.

13. Po presoji sodišča toženka s tem ni v zadostni meri pojasnila, katere spremembe, ki niso bile dovoljene že s pravnomočnim gradbenim dovoljenjem, niso skladne s stavbno tipologijo. Prav tako ni pojasnila, katera sporna dela sploh šteje za gradnjo objekta, saj za vzdrževanje objekta ni treba pridobiti gradbenega dovoljenja in naravovarstvenega soglasja (drugi odstavek 30. člena ZTNP-1). Navedene pomanjkljivosti ni odpravil niti drugostopenjski organ, ki je poleg tega navedbe, da je bil tlak pritličja izveden nižje že v osnovnem objektu, zavrnil kot nebistvene za odločitev. Sodišče izpodbijane odločbe tako ne more preizkusiti, saj ni razvidno niti, za kakšen objekt glede načina gradnje je bilo tožniku že izdano gradbeno dovoljenje. Že zato je bilo treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpraviti ter zadevo vrniti prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.

14. Glede ostalih tožbenih navedb sodišče pripominja, da iz izpodbijane odločbe izhaja ugotovitev, da frčade niso značilne za hleve, pri tem pa niti prvostopenjski organ niti drugostopenjski organ konkretno ne pojasnita, na kakšni podlagi sta to ugotovila, tožnik pa oporeka tudi ugotovitvi, da pri obnovi niso bili uporabljeni materiali značilni za narodni park, zato bo morala toženka v ponovljenem postopku natančneje navesti tudi vire za svoje ugotovitve in obrazloženo utemeljiti tipološke značilnosti predmetnega območja.

15. Za odločitev sodišča ni bilo potrebno izvajati dokazov, ki niso bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijane odločbe (drugi odstavek 51. člena ZUS-1), niti niso bili predlagani, zato je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

16. Če sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik o povrnitvi stroškov).

17. Sodišče je zato tožniku priznalo stroške iz drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov v zahtevani višini 280,91 EUR (600 točk po OT in 2 % materialnih stroškov). Ob povečanju za 22 % DDV tako znaša nagrada za tožbo 342,71 EUR. Zadeva je bila namreč rešena na seji, tožnika pa sta v postopku zastopala odvetnika. Sodna taksa za postopek v višini 148,00 EUR (za tožbo) bo vrnjena po uradni dolžnosti (op. 6.1./c taksne tarife in tretji odstavek 36. člena Zakona o sodnih taksah).