Jedro

Zaradi prepovedi iz 3. odstavek 370. člena ZPP je revizijsko sodišče vezano na dejansko podlago sodb sodišč nižjih stopenj, v obravnavanem sporu na ugotovljeno pravo, dejansko voljo pogodbenih strank (ne pa tudi na razlago pravnih posledic in učinkov sklenjene pogodbe, saj gre pri tem za uporabo materialnega prava, ki jo sodišče preizkuša po uradni dolžnosti).

Izrek

1. Revizija glede tožbenega zahtevka na plačilo 2.921,05 EUR (prej 700.000,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 8. 1999 do plačila in tožbenega zahtevka na plačilo 2.712,40 EUR (prej 650.000,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 9. 1999 do plačila se z a v r ž e. 2. Revizija glede tožbenega zahtevka na plačilo 98.728,92 EUR (prej 23,659.398,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila se z a v r n e. 3. Tožeča stranka sama krije stroške revizije.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

(1) Okrožno sodišče v Kopru (sodišče prve stopnje) je v ponovljenem sojenju z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 25,009.398,00 (700.000,00 + 650.000,00+ 23,659.398,00) SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Znesek 1,350.000,00 (700.000,00 + 650.000,00) SIT predstavlja prvi obrok, ki ga je tožeča stranka v skladu s sklenjeno pogodbo že plačala toženi stranki; znesek 23,659.398,00 SIT pa predstavlja škodo, ki naj bi tožeči stranki nastala zaradi zamude tožene stranke pri izpolnitvi njenih pogodbenih obveznosti. Istočasno je sodišče prve stopnje tožeči stranki naložilo, da toženi stranki povrne 1,451.205,00 SIT pravdnih stroškov s pripadajočimi obrestmi (II. točka izreka).

(2) Ugotovilo je, da je bil med strankama sporazumno podaljšan rok za pridobitev lokacijskega dovoljenja, posledično tudi rok za izdajo gradbenega dovoljenja, ki je bilo nato dejansko izdano v tem (to je podaljšanem) roku. Zaključilo je, da je pri pogodbi z dne 6. 8. 1999 šlo za navadno podjemno pogodbo, ki jo je tožena stranka tako kot se glasi vendarle izpolnila v rokih.

(3) Višje sodišče v Kopru (sodišče druge stopnje) je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve.

(4) Pritrdilo je sodišču prve stopnje, da je 15-dnevni rok za pridobitev gradbenega dovoljenja začel teči, ko so bili izpolnjeni vsi pogoji iz druge alineje 2. člena pogodbe z dne 6. 8. 1999 (po pravnomočnem lokacijskem dovoljenju, prejemu projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja in njegovi uskladitvi z zahtevami pristojnih inšpekcijskih služb, komunalnih podjetij, zavodov in Upravne enote Koper) in ne le, ko je lokacijsko dovoljenje postalo pravnomočno. Pritožbenih navedb, da bi tožena stranka morala storiti kaj več kot to, da je vlagala posamezne vloge za pridobitev obeh dovoljenj, ter da naj bi jamčila za izdajo lokacijskega in gradbenega dovoljenja v dogovorjenih rokih, pa kot nedovoljenih novot ni upoštevalo. Zaključilo je, da dejstvo, da tožena stranka od tožeče stranke ni zahtevala plačila drugega obroka po pogodbi, samo po sebi tudi ne pripelje do drugačnih zaključkov, kot jih je naredilo sodišče prve stopnje.

(5) Tožeča stranka je proti sodbi sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi bistvenih kršitve določb pravdnega postopka (pri čemer sklicevanje na nerazumljivost razlogov v izpodbijani sodbi vsebinsko pomeni oporekanje pravilnosti uporabljenega materialnega prava) in (posebej) zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je razveljavitev sodb sodišč nižjih stopenj in ponovitev postopka pred sodiščem prve stopnje. Stroške revizije pa je priglasila kot nadaljnje pravdne stroške.

(6) Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Relevantno dejansko stanje

(7) Vsebina spora se nanaša na pogodbo z dne 6. 8. 1999 (priloga A1), s katero je tožena stranka prevzela izvedbo storitev delnega inženiringa v zvezi s predvideno gradnjo nadomestnih stanovanjskih in poslovnih objektov na območju kompleksa ...', Mestne občine Koper, ki obsegajo pridobitev lokacijskega in gradbenega dovoljenja (1. člen). Tožeča stranka je iz naslova sklenjene pogodbe toženi stranki dne 8. 9. 1999 plačala znesek 650.000,00 SIT, dne 16. 8. 1999 pa znesek 700.000,00 SIT. Rok za pridobitev lokacijskega dovoljenja se je iztekel dne 20. 9. 1999, medtem ko je bilo lokacijsko dovoljenje izdano dne 17. 4. 2000 in je postalo pravnomočno dne 19. 5. 2000. Tožeča stranka je preko svojega pooblaščenca z dopisom z dne 18. 9. 2000 sporočila toženi stranki, da odstopa od pogodbe, ker tožena stranka ni pravočasno pridobila lokacijskega dovoljenja niti ni delala na pridobitvi gradbenega dovoljenja. Dne 18. 4. 2001 (istega dne, ko je izdala spremenjeno vodnogospodarsko soglasje) pa je Upravna enota Koper izdala gradbeno dovoljenje.

Razlogi, ki jih uveljavlja revizija

(8) Pogodba, ki je bila sklenjena dne 6. 8. 1999, je podjemna pogodba oziroma pogodba o delu, za katero je značilno, da podjemnik objektivno odgovarja za rezultate izvršenega dela, zaradi česar ne zadostuje le vloženi trud. Ker gre za tipično obligacijo rezultata (uspeha) in ne za obligacijo prizadevanja, je pomemben končni rezultat, ki je bil v konkretnem primeru v pridobitvi lokacijskega in gradbenega dovoljenja v pogodbeno določenem roku. Zato ni sprejemljiv zaključek, da rok za pridobitev gradbenega dovoljenja še ni bil zapadel, čeprav so bili pretekli že štirje meseci od pridobitve lokacijskega dovoljenja.

(9) Tožena stranka kot izvajalka strokovnjakinja je bila odgovorna, ker je imelo pridobljeno lokacijsko dovoljenje takšne pomanjkljivosti, da ga je bilo treba v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja spremeniti, zaradi česar se je podaljšal rok za pridobitev slednjega.

(10) Sicer pa je bila po pogodbi tožena stranka dolžna pridobiti potrebna soglasja komunalnih podjetij, sodelovati v postopku odmere komunalnega prispevka, uskladiti projekt z zahtevami pristojnih inšpekcijskih služb, komunalnih podjetij, zavodov in Upravne enote Koper (česar vsega pa naj do dne 18. 9. 2000, ko je tožeča stranka odstopila od pogodbe, ne bi storila niti začela izvajati). Torej je lahko vplivala na izpolnitev pogojev za pridobitev gradbenega dovoljenja (iz druge alineje 2. člena pogodbe z dne 6. 8. 1999).

Razlog za delno zavrženje revizije

(11) Zahtevka na plačilo zneska 1,350.000,00 (700.000,00 + 650.000,00) SIT, ki predstavlja prvi obrok, ki ga je tožeča stranka v skladu s sklenjeno pogodbo plačala toženi stranki, in na plačilo zneska 23,659.398,00 SIT, ki predstavlja škodo, ki naj bi tožeči stranki nastala zaradi zamude tožene stranke pri izpolnitvi njenih pogodbenih obveznosti, imata različno dejansko in pravno podlago. Zato se vrednost spornega predmeta za revizijo določi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka (drugi odstavek 41. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)).

(12) Ker vrednost zahtevka na vračilo plačanega prvega obroka, ki je enaka vrednosti denarnega zahtevka, v gospodarskem sporu ne presega 5,000.000,00 SIT (490. člen ZPP), revizija ni dovoljena. Zato jo je Vrhovno sodišče v tem delu na podlagi 377. člena ZPP kot nedovoljeno zavrglo (1. točka izreka), ker tega v mejah svojih pravic (iz 374. člena ZPP) v ponovljenem postopku ni storila že sodnica sodišča prve stopnje.

Razlogi za zavrnitev revizije v preostalem (to je dovoljenem) delu Ad 8) 1) Tožena stranka je s pogodbo z dne 6. 8. 1999 prevzela storitve delnega inženiringa. Tako se je zavezala pridobiti lokacijsko in gradbeno dovoljenje (1. člen pogodbe), in sicer lokacijsko dovoljenje »v roku 45 dni po podpisu te pogodbe«, gradbeno dovoljenje pa »v roku 15 dni po pravnomočnem lokacijskem dovoljenju, prejemu projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja in njegovi uskladitvi z zahtevami pristojnih inšpekcijskih služb, komunalnih podjetij, zavodov in Upravne enote Koper« (2. člen pogodbe).

Ad 8) 2) Revizija glede na tretji odstavek 370. člena ZPP ni dovoljena zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zaradi te prepovedi je revizijsko sodišče vezano na dejansko podlago sodb sodišč nižjih stopenj, v obravnavanem sporu na ugotovljeno pravo, dejansko voljo pogodbenih strank (ne pa tudi na razlago pravnih posledic in učinkov sklenjene pogodbe, saj gre pri tem za uporabo materialnega prava, ki jo sodišče preizkuša po uradni dolžnosti).

Ad 8) 3) Glede na dejansko ugotovitev, da »je bil med strankama sporazumno podaljšan rok za pridobitev lokacijskega dovoljenja« (čemur tožeča stranka v reviziji niti ni izrecno in konkretno oporekala), je po oceni revizijskega sodišča pravilen materialnopravni zaključek (sodišča druge stopnje), da »se je zaradi tega podaljšal tudi rok za izdajo gradbenega dovoljenja«. Rok za pridobitev gradbenega dovoljenja je bil namreč vezan na pridobitev lokacijskega dovoljenja, saj je začel teči po pravnomočnosti lokacijskega dovoljenja (ter prejemu projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja in njegovi uskladitvi z zahtevami pristojnih inšpekcijskih služb, komunalnih podjetij, zavodov in Upravne enote Koper).

Ad 8) 4) Pogodba z dne 6. 8. 1999 je podjemna pogodba. Z njo je tožena stranka prevzela obveznost, da bo v pogodbeno dogovorjenih rokih pridobila lokacijsko in gradbeno dovoljenje. Vendar pa je bil rok za pridobitev lokacijskega dovoljenja med strankama sporazumno podaljšan, posledično tudi rok za pridobitev gradbenega dovoljenja. Iz dejanskih ugotovitev sodišč nižjih stopenj, na katere je revizijsko sodišče vezano, pa izhaja, da »je dejansko potem gradbeno dovoljenje bilo izdano v takem roku«. Zato je po oceni revizijskega sodišča pravilen materialnopravni zaključek (sodišča druge stopnje), da »je tožena stranka vendarle pogodbo tako kot se glasi izpolnila v rokih«. Ker niso bili izpolnjeni vsi pogoji iz druge alineje 2. člena pogodbe z dne 6. 8. 1999 (o tem glej prejšnjo točko obrazložitve), rok za izdajo gradbenega dovoljenja še ni začel teči. Zato v času odstopa od pogodbe (dne 18. 9. 2000) tudi še ni mogel izteči. Ad 9) in 10) 1) Te navedbe niso upoštevne, saj jih kot nedovoljenih novot ni upoštevalo že pritožbeno sodišče, čemur tožeča stranka v reviziji niti ni oporekala. Sicer pa tožeča stranka kot pritožnica ni navedla, da trditev o dejstvih ni mogla pravočasno navesti brez svoje krivde (prvi odstavek 337. člena v zvezi z drugim odstavkom 286. člena ZPP), kot revidentka pa ne, da se nanašajo na bistvene postopkovne kršitve, zaradi katerih se lahko vloži revizija (372. člen ZPP).

Ad 10) 2) Revizijski postopek ni več tisti del pravdnega postopka, v katerem bi bilo mogoče ob sklicevanju na pogodbo z dne 6. 8. 1999 posamezne dejanske ugotovitve zatrjevati kot sporne. Gre za dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih je v okviru pritožbenih navedb preizkusilo sodišče druge stopnje, na podlagi katerih je slednje (po oceni revizijskega sodišča materialnopravno pravilno) zaključilo, da tožena stranka ni odgovorna, da je bilo gradbeno dovoljenje izdano »(šele)« dne 18. 4. 2001 (zaradi česar tožeča stranka tudi ni imela utemeljenega razloga za odstop od pogodbe), oziroma da ni odgovorna za škodo, ki naj bi tožeči stranki nastala »zaradi kasnejše izdaje gradbenega dovoljenja«. Kot že navedeno je bil namreč rok za pridobitev gradbenega dovoljenja vezan na pridobitev lokacijskega dovoljenja, saj je začel teči po pravnomočnosti lokacijskega dovoljenja (ter prejemu projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja in njegovi uskladitvi z zahtevami pristojnih inšpekcijskih služb, komunalnih podjetij, zavodov in Upravne enote Koper); rok za pridobitev lokacijskega dovoljenja pa je bil med strankama sporazumno podaljšan, s tem pa tudi rok za pridobitev gradbenega dovoljenja.

(13) S tem je Vrhovno sodišče odgovorilo na revizijske navedbe (ki so bile po njegovi materialnopravni presoji) odločilnega pomena. Ker se uveljavljana revizijska razloga nista izkazala za utemeljena, in ker tudi sicer ni zasledilo, da bi bilo materialno pravo zmotno uporabljeno, na kar mora paziti po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), je revizijo v preostalem (to je dovoljenem) delu na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo (2. točka izreka).

(14) Ker tožeča stranka z revizijo ni uspela, na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije stroške revizije (3. točka izreka).