Jedro

Z nepravilnim parkiranjem avtomobila je toženec motil tožnika v njunem dotedanjem dostopu do lastnega vozila in jima ta dostop otežkočil.

Izrek

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom vzelo na znanje umik tožbe. Obenem je zavrglo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe o prepovedi parkiranja avtomobila in nazadnje naložilo tožencu, da povrne tožeči stranki pravdne stroške v znesku 16.200,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopnega sklepa do plačila. Tožeča stranka ni v celoti umaknila tožbe, marveč je dejansko skrčila tožbeni zahtevek na pravdne stroške. Sodišče prve stopnje je štelo, da je bila tožba potrebna in da je tožena stranka zakrivila pravdne stroške, zato je odločilo, da jih je dolžna povrniti tožeči stranki. Za začasno odredbo pa tožeča stranka ni imela več pravnega interesa, ko je umaknila glavni zahtevek.

Proti temu sklepu in sicer proti odločitvi o povrnitvi pravdnih stroškov se je pritožila tožena stranka. V pritožbi toženec navaja, da ni motil tožnikov. Normalen prehod do avtomobila, last tožnikov, je bil tudi tedaj možen, ko naj bi prišlo do motitvenega dejanja. Za tožniku otežkočen dostop do avtomobila pa ni kriv toženec, marveč tožnikovo slabo zdravstveno stanje, saj ni mogel hoditi brez palic oz. so ga vozili na invalidskem vozičku. Nedvomno pa je tožnica lahko prišla mimo toženčevega vozila. Zunanja garažna vrata je imela namreč vedno zaklenjena s ključavnico obešanko na notranji strani. Da je lahko napravila spisu priložene fotografije, je vsekakor morala priti mimo toženčevega avtomobila. Toženec ju torej ni motil v njuni posesti, zato naj se ga oprosti plačila pravdnih stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Že v odgovoru na tožbo je toženec sam priznal, da je s parkiranjem svojega avtomobila dne 12.5.1993 otežil prehod tožnikov iz stanovanjskega dela stavbe v garažo, pri čemer pa je poudaril, da sta lahko prišla v garažo z zunanje strani. Obenem je priznal, da je bil "nekoliko prizadet" dotedanji način uporabe dostopa do vozila. Z ogledom na kraju samem pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tudi tožnica, ki ni imela zdravstvenih težav, ni mogla priti do svojega vozila tako, kot vedno dotlej, namreč direktno iz stanovanjskega dela zgradbe. Pritožbeno sodišče nima pomislekov v pravilno oceno sodišča prve stopnje, napravljeno zlasti na podlagi ogleda na kraju samem.

Pritožbene trditve, ki se nanašajo na možnost fotografiranja položaja njegovega vozila, teh ugotovitev ne morejo spremeniti. Kdor je hotel napraviti fotografije, je morda delno plezal čez njegovo vozilo, to pa še ne pomeni, da tožnika nista bila motena v dotedanjem načinu prehoda do svojega avtomobila in njegove uporabe. Zato se pritožbeno sodišče v celoti pridružuje prepričljivim razlogom sodišča prve stopnje, ki je na pravilno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da bi tožeča stranka v pravdi uspela, v kolikor ne bi prišlo do spremembe namembnosti toženčevega prostora in s tem prenehanja pravnega interesa za ugotovitveni zahtevek. Ugotovilo je torej, da je bila tožba potrebna in da je torej toženec povzročil pravdne stroške, katere je tožeči stranki dolžan povrniti (čl. 158/1 ZPP). Pritožbo je bilo treba zavrniti kot neutemeljeno.