Jedro

Kljub zagovoru obdolženca, da ni mogel z vozilom zapeljati na desni vozni pas oziroma nato na odstavni pas, ki v takem zagovoru, upoštevaje izpovedbe navedenih prič, ni ostal osamljen, se sodišče prve stopnje s to okoliščino ni prav nič ukvarjalo ter v razlogih sodbe ni zavzelo stališča glede te okoliščine ter ni pojasnilo, na podlagi katerih dejstev in dokazov šteje za dokazano, da bi obdolženec lahko ravnal v skladu z določilom II. odstavka 116. člena Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa. Iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje celo sledi, da je v celoti sprejelo mnenje izvedenca prometne stroke ing. J.S., le-ta pa je v svojem mnenju med drugim navedel, da je zelo vprašljivo in tudi neugotovljeno, če je obstajala realna možnost za zavijanje v desno na odstavni pas, ocenil pa je tudi, da je bilo v konkretni prometni situaciji opozorilo z vključitvijo vseh štirih utripalk varnejše od tveganega zavijanja na desno. V sodbi sodišča prve stopnje tako niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, kar pomeni bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke I. odstavka 371. člena ZKP,

Izrek

Ob reševanju zahteve zagovornika obs. A.S. za varstvo zakonitosti se sodbi TS L., enote v L., z dne 13.7.1994, ter Višjega sodišča v L., z dne 4.4.1995, razveljavita ter se zadeva vrne Okrajnemu sodišču v L. v novo sojenje.

Obrazložitev

S sodbo TS L., enote v L., z dne 13.7.1994, je bil obs. A.S. spoznan za krivega kaznivega dejanja ogrožanja javnega prometa po čl.251/III in I KZ-77, na podlagi določila čl.45 Kazenskega zakona SFRJ (KZJ) pa mu je bila kazen odpuščena. Višje sodišče v L. je s sodbo z dne 4.4.1995, zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik dne 31.5.1995 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri je uvodoma navedel, da uveljavlja razlog kršitve kazenskega zakona po 1.točki I.odstavka 420. člena zakona o kazenskem postopku (ZKP), predlaga pa, da VS RS spremeni ali pa razveljavi prvostopno in drugostopno sodbo.

PO določilu 420.člena ZKP se sme zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo, vložiti zahteva za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz I.odstavka 371.člena ZKP ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Po II. odstavku 420.člena ZKP pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Zagovornik obsojenca, čeprav uvodoma navaja, da uveljavlja izpodbojni razlog razlog kršitve kazenskega zakona, pa v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kljub temu, da v zahtevi sicer navaja, da je dejansko stanje pravilno ugotovljeno. S tem, ko navaja, da je zmotno stališče, navedeno v razlogih sodbe pritožbenega sodišča, da je obsojenec imel možnost z vozilom zapeljati na normalni vozni pas oziroma celo na odstavni pas, izpodbija dejanske ugotovitve sodišča, torej uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ne pa kršitev kazenskega zakona. Uveljavlja torej razlog, zaradi katerega ni mogoče vložiti navedenega izrednega pravnega sredstva.

Pač pa je pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti nastal precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v odločbi, zoper katero je vložena zahteva za varstvo zakonitosti. Zato je VS RS razveljavilo sodbi sodišča prve in druge stopnje ter zadevo vrnilo v novo sojenje Okrajnemu sodišču v L. kot stvarno in krajevno pristojnemu sodišču za sojenje v tej kazenski zadevi.

Obd. A.S. se očita, da je zaradi izpraznitve desne pnevmatike na avtomobilu, kar se je pripetilo na prehitevalnem pasu med prehitevanjem kolone vozil, ustavil vozilo na prehitevalnem pasu, namesto na posebnem odstavnem pasu, kar je imelo za posledico prometno nezgodo s posledicami, opisanimi v izreku sodbe sodišča prve stopnje. Določilo II.odstavka 116.člena Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa res nalaga vozniku, ki je zaradi tega, ker vozilo ni brezhibno, ali iz kakšnega drugega razloga prisiljen ustaviti vozilo na vozišču avtomobilske ceste, da mora vozilo ustaviti na posebnem odstavnem pasu, če je tam takšen pas, ter ukreniti, kar je treba, da ga čimprej odstrani z vozišča. Obdolženec, ki je sicer ustavil vozilo na prehitevalnem pasu, pa se je zagovarjal, da je potem, ko je zaradi izpraznjene pnevmatike komaj obdržal vozilo na prehitevalnem pasu, že med ustavljanjem vozila vklopil vse 4 smerokaze, vozilo pa je ustavil na prehitevalnem pasu, ker zaradi kolone vozil, ki je vozila po voznem pasu, ni imel možnosti, da bi zapeljal na ta vozni pas in nato na odstavni pas, nato pa je izstopil iz vozila, da bi še s postavitvijo varnostnega trikotnika opozoril na ustavljeno vozilo. Tudi soudeleženci v prometni nezgodi, in sicer J.U., A.G. in M.G., zaslišani kot priče, so izpovedali, da je bila na desnem prometnem pasu kolona vozil. Tako je priča J.U. , ki je z avtomobilom vozil za obdolžencem, povedal, da mu je komaj uspelo zaustaviti vozilo za obdolženčevim vozilom, ker na desni vozni pas ni mogel zapeljati, ker je tam peljala kolona vozil. Priči A.G. in M.G., ki sta prav tako vozili po prehitevalnem pasu, ki pa svojih vozil nista uspeli ustaviti, sta prav tako izpovedali, da na desni vozni pas nista mogli zaviti zaradi kolone vozil. Razen navedenih prič pa sta tudi priči S.G. in B.S. izpovedali, da je bila na desnem voznem pasu kolona vozil. Kljub zagovoru obdolženca, da ni mogel z vozilom zapeljati na desni vozni pas oziroma nato na odstavni pas, ki v takem zagovoru, upoštevaje izpovedbe navedenih prič, ni ostal osamljen, se sodišče prve stopnje s to okoliščino ni prav nič ukvarjalo ter v razlogih sodbe ni zavzelo stališča glede te okoliščine ter ni pojasnilo, na podlagi katerih dejstev in dokazov šteje za dokazano, da bi obdolženec lahko ravnal v skladu z določilom II.odstavka 116.člena Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa. Iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje celo sledi, da je v celoti sprejelo mnenje izvedenca prometne stroke ing. J.S., le-ta pa je v svojem mnenju med drugim navedel, da je zelo vprašljivo in tudi neugotovljeno, če je obstajala realna možnost za zavijanje v desno na odstavni pas, ocenil pa je tudi, da je bilo v konkretni prometni situaciji opozorilo z vključitvijo vseh štirih utripalk varnejše od tveganega zavijanja na desno. V sodbi sodišča prve stopnje tako niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, kar pomeni bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11.točke I.odstavka 371.člena ZKP,torej razlog, katerega bi obdolženčev zagovornik lahko uveljavljal v zahtevi za varstvo zakonitosti. Pritožbeno sodišče, ki je obravnavalo pritožbo obdolženčevega zagovornika zoper sodbo sodišča prve stopnje, v kateri je med drugim zatrjeval, da obdolženec v nastali prometni situaciji z vozilom ni mogel zapeljati na desno, pa je v razlogih sodbe navedlo, da značaj okvare na obdolženčevem vozilu ni bil tak, ki bi ga prisilil, da vozilo ustavi na prehitevalnem pasu, ocenilo pa je tudi, da kolona na desnem voznem pasu ni bila takšna, da takega prometnega dejanja ne bi mogel opraviti, ker je vozniku J.R., ki je tudi vozil po prehitevalnem pasu za obdolžencem in ostalimi udeleženci v prometni nezgodi, to uspelo, pa tudi obdolženčevo vozilo je ob trčenju vrglo s prehitevalnega pasu povsem v desno v obcestni jarek, torej celo preko odstavnega pasu, ne da bi zadelo katero od vozil, ki bi vozilo po pasu za normalni promet. V zvezi s tem je potrebno pripomniti, da je obdolženčevo vozilo po trčenju sicer res odbilo s prehitevalnega pasu preko normalnega voznega pasu in odstavnega pasu v obcestni jarek, vendar pa na podlagi te okoliščine,upoštevaje doslej zbrano dokazno gradivo, ni mogoč zanesljiv sklep o tem, da bi tudi obdolženec z okvarjenim vozilom mogel zapeljati s prehitevalnega pasu na odstavni pas. Upoštevati je namreč treba, da se prometna situacija zlasti pri vožnji po avtomobilski cesti spričo večjih hitrosti vozil hitro spreminja.

VS RS je torej ocenilo, da ni zanesljivo ugotovljeno, ali je obdolženec mogel z okvarjenim vozilom ravnati v skladu z določilom II.odstavka 116.člena ZTVCP, torej zapeljati na odstavni pas, ne da bi s tem ogrožal voznike vozil, ki so tedaj vozili po desnem voznem pasu. Ugotovitev te okoliščine pa je odločilna za presojo,ali je mogoče obdolžencu očitati povzročitev prometne nezgode ter s tem kaznivo dejanje ogrožanja javnega prometa po III. v zvezi s I.odstavkom 251.člena KZ-77. Zato je ob reševanju zahteve za varstvo zakonitosti odločilo, da se sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje (427.člen ZKP).