Jedro

V skladu z določbo 242. člena ZPP ima priča pravico do povračila potnih stroškov in stroškov za prehrano in prenočišče, kakor tudi do povračila izgubljenega zaslužka. Tudi če je priča zaposlena pri tujem delodajalcu, mora dokazati izgubo na zaslužku za delovne dni, na primer s plačilnimi listi.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom priči A.A. priznalo za prihod na sodišče stroške v znesku 708,00 EUR in jih naložilo v plačilo tožniku, ki jih mora plačati na transakcijski račun št. ..., odprt pri B. d.d..

2. Zoper sklep o odmeri stroškov priče se pritožuje tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava, absolutnih bistvenih kršitev določb postopka in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter priči ne prizna priglašenih stroškov. Navaja, da je sodišče svojo odločitev sprejelo brez dokazov, kar je v nasprotju z določili 242. člena ZPP in Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku. Sodišče ni imelo nobenih objektivnih podatkov, kje je priča zaposlena, koliko znaša njena plača … Zgolj obstoj avtobusne karte ni dovolj. Pooblaščenec tožnika je sodišče opozoril na nepravilnost, vendar je sodišče kljub temu sprejelo nezakonit sklep. Sodišče ni imelo pravne podlage za priznanje stroškov na relaciji C. - D. - C., saj priča v C. nima prijavljenega niti stalnega niti začasnega prebivališča. Priča je povedala, da stanuje na E. v D. Pravilnik v 12. členu določa, da imajo zaposleni pravico do povrnitve nadomestila plače za odsotnost z dela zaradi vabila za pričo. 13. člen Pravilnika pa določa, da zaposlenemu izplača nadomestilo plače gospodarska družba, zavod, upravni in drug državni organ, samostojni podjetnik posameznik ali drug delodajalec, pri katerem je priča izvedenec ali tolmač v delovnem razmerju, ki nato zahteva povrnitev izplačanega nadomestila plače od sodišča, ki vodi postopek. Povračilo zahteva delodajalec in ne delavec. V konkretnem primeru je sodišče pričo vprašalo, kolikšna je njena izguba na dohodku in ji priznalo tako pavšalno priglašene stroške.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. V skladu z določbo 242. člena ZPP ima priča pravico do povračila potnih stroškov in stroškov za prehrano in prenočišče, kakor tudi do povračila izgubljenega zaslužka. Sodišče prve stopnje je priči priznalo tako potne stroške kot izgubo na zaslužku, kot jih je priča priglasila na naroku. Priči je priznalo stroške v znesku 708,00 EUR in sicer potne stroške v višini 228,00 EUR in izgubo na zaslužku v višini 480,00 EUR. Na podlagi prvega odstavka 12. člena Pravilnika o povračilu stroškov v pravdnem postopku (v nadaljevanju: Pravilnik, Ur. l. RS, št. 15/2003 in naslednji) ima zaposleni pravico do povrnitve nadomestila plače za odsotnost z dela zaradi vabila za pričo, izvedenca ali tolmača. Zaposlenim izplača nadomestilo plače gospodarska družba, zavod, upravni ali drug državni organ, samostojni podjetnik posameznik ali drug delodajalec, pri katerem je priča, izvedenec ali tolmač v delovnem razmerju, ki nato zahteva povrnitev izplačanega nadomestila plače od sodišča, ki vodi postopek. Sodišče povrne izplačano nadomestilo plače delodajalcem iz prejšnjega odstavka v skladu s tretjim odstavkom 242. člena ZPP (13. člen Pravilnika).

6. Sodišče prve stopnje je tožniku priznalo izgubo na zaslužku na podlagi njegove izjave po zaslišanju, da je imel izgubo na zaslužku v navedeni višini, ker je imel izpad dohodka za štiri dni, ko je bil odsoten z delovišča. Iz spisovnih podatkov ne izhaja, da bi priča predložila kakršnekoli podatke o višini plače, ki jo prejema. Sodišče se je postavilo na stališče, ker je tožnik zaposlen pri tujem delodajalcu, ne bi bila smiselna uporaba 13. člena Pravilnika, zato je samo ocenilo, da je nastanek priglašenih stroškov verjetno izkazan. Utemeljena je pritožba, da je sodišče povsem nekritično upoštevalo višino izgubljenega zaslužka priče, saj je bila priča zaslišana na naroku, ki je potekal v petek 21. 11. 2014, kar pomeni, da je kvečjemu izostala z dela v četrtek in petek, ne pa tudi ostala dva dneva (sobota in nedelja). Pritožbeno sodišče se sicer strinja z ravnanjem sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru ne bi bilo smiselno zahtevati potrdila o izgubljenem zaslužku od tujega delodajalca, vendar mora priča dokazati izgubo na zaslužku za delovne dni na primer s plačilnimi listi. V takem primeru je torej potrebno uporabiti zakonsko določbo (242. člen ZPP) in o zahtevi priče odločiti na tej pravni podlagi. Neutemeljena pa je pritožbena navedba, da priča ni upravičena do povrnitve potnih stroškov v navedeni višini, saj je priča navedla in predložila na vpogled sodišču tudi vozovnico za relacijo C. - D. - C., obenem pa tudi povedala, da opravlja delo v tujini.

7. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP).

8. V novem postopku bo sodišče prve stopnje moralo o stroških priče in sicer glede povračila izgubljenega zaslužka znova odločiti in pri tem upoštevati zgoraj navedena stališča pritožbenega sodišča.