Jedro

Dolžnost lastnika nepremičnine je poskrbeti, da infrastruktura njegove nepremičnine ne ogroža mimoidočih, t.j. zagotoviti ustrezne varovalne ukrepe, ki bi omogočili varno uporabo površine, ležeče neposredno ob pločniku, in ki bi preprečili tako pristop kot morebitne zdrse mimoidočih v globino med pločnikom in zgradbo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka.

Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku. Odločilo je, da je dolžan toženec plačati tožniku odškodnino v višini 5.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2002 do plačila ter mu povrniti pravdne stroške v znesku 1.345,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15 dnevnega paricijskega roka do plačila (I. točka izreka), v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka).

Zoper I. točko navedene sodbe se je po svojem pooblaščencu odvetniku pravočasno pritožil toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Navajal je, da se sodišče prve stopnje o njegovem ugovoru pasivne legitimacije, podanem tekom postopka, ni opredelilo. Zatrjeval je namreč, da njegova odškodninska odgovornost ne more biti podana, saj niti pločnika, niti zidu in betonskega jaška (škarpe) ni zgradil sam, niti ni bil naročnik ali investitor teh gradbenih posegov, prav tako ni imel nikakršnega drugačnega vpliva na gradbeno izvedbo škarpe. Razen tega je bila škarpa zgrajena v skladu z vsemi gradbenimi predpisi in dovoljenji (gradbenim dovoljenjem, uporabnim dovoljenjem), tožnik pa ni dokazal, da bi bil toženec dolžan ob škarpi namestiti ograjo. Ker pločnik, na katerem bi naj tožniku zdrsnilo, ni v lasti toženca, bi moral za namestitev slednje poskrbeti upravljalec pločnika, nikakor pa ni toženec dolžan vzdrževati ne pločnika in ne škarpe ob njem. Ker ni lastnik pločnika, tudi ne more biti odškodninsko odgovoren. Tožnik je podal več različnih opisov vzroka in načina padca. V prvem opisu je tako navajal, da je padel, ker mu je spodrsnilo zaradi drobnega peska na pločniku. V kolikor bi držal takšen opis, je podana odškodninska odgovornost vzdrževalca pločnika in investitorja, ki je gradil in projektiral cestišče, pločnik in jašek, ne pa toženca. V kolikor bi držal drugi tožnikov opis, t.j. da se je na pločniku spotaknil, pa je odgovoren za nastalo mu škodo tožnik sam oz. tisti, ki ga je spotaknil. V nadaljnjih pritožbenih navedbah je toženec izpostavil, da na način, kot je padec opisoval tožnik, ni mogel pasti v škarpo. Pri hoji navzgor bi lahko namreč padel le naprej in ne vstran pod kotom 60° (slednje bi bilo mogoče le, v kolikor bi tožnika kdo porinil), zlasti ne, če je bil od škarpe oddaljen 1 do 1,5 metra, kot to sam navaja. Cestišče in pločnik v času nezgode tudi nista bila spolzka, direkten padec tožnika v škarpo pa bi fizično onemogočil žleb in strelovod zgradbe, ki potekata nad škarpo. Nenazadnje tudi navedbe tožnika in priče I.K. niso skladne. Slednji padca niti ni videl. Ob upoštevanju navedenega ter izvedenčevega mnenja, ki je navedel, da bi lahko tovrstne poškodbe tožnik utrpel tudi če bi padel kje drugje, je toženec v pritožbenih navedbah zaključeval, da se tožnik ni poškodoval pri padcu v škarpo. Ob koncu pritožbenih navedb je toženec grajal še odmero odškodnine. Po njegovem mnenju odmera ni pravilna, saj sodišče ni upoštevalo tožnikove sokrivde, pa tudi v posameznih postavkah nepremoženjske škode odmerjena odškodnina odstopa od zneskov, ki se prisojajo v podobnih primerih. Upoštevajoč navedeno je toženec primarno predlagal, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi ter v celoti zavrne tožbeni zahtevek oz. podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Hkrati je priglasil še stroške pritožbenega postopka.

Tožnik na pritožbo ni odgovoril. Pritožba ni utemeljena.

Uvodoma sodišče druge stopnje pojasnjuje, da je skladno s prehodno določbo drugega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D) pritožbeni preizkus opravilo skladno z dosedanjimi določili Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

V skladu s prvim odstavkom 350. člena ZPP je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo le v I. točki izreka, saj je toženec grajal le ta del odločitve, torej del, s katerim je sodišče prve stopnje toženca zavezalo k plačilu odškodnine ter k povrnitvi tožnikovih pravdnih stroškov. Pri tem je opravilo preizkus v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po tako opravljenem preizkusu sodišče druge stopnje zaključuje, da je sodišče prve stopnje v zgoraj navedeni sodbi na pravilno ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo uporabilo pravilno, pri tem pa ni zagrešilo ne zatrjevanih, ne po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev procesnih pravil. V zvezi s pritožbenimi navedbami, ki izpodbijajo temelj tožbenega zahtevka, je sodišče prve stopnje zavzelo izčrpno, prepričljivo in materialnopravno pravilno dokazno oceno, ki ji sodišče druge stopnje v celoti pritrjuje. Dolžnost toženca zagotoviti ustrezne varovalne ukrepe (npr. postavitev ustrezne zaščitne ograje ali kakšne druge zaščitne bariere), ki bi zagotovili varno uporabo površine, ležeče neposredno ob pločniku, katera je po ugotovitvah sodišča prve stopnje v lasti toženca, in ki bi preprečili tako pristop kot morebitne padce in zdrse mimoidočih v škarpo (globino) med pločnikom in zgradbo toženca, izhaja že iz splošnega civilnopravnega načela, izrecno zapisanega v 16. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) v povezavi s 154. členom istega zakona. Določilo navedenega člena generalno prepoveduje kakršnakoli aktivna in pasivna ravnanja, s katerimi se utegne povzročiti škoda (neminem laedere). Zapoveduje torej ne le dolžnost vzdržati se ravnanj, s katerimi bi se utegnila drugemu povzročiti škoda, ampak tudi dolžnost vsakogar podvzeti ustrezne ukrepe, da bi se nastanek škode preprečil. Kršitev navedenega določila ima za posledico odškodninsko odgovornost, seveda ob izpolnitvi vseh ostalih predpostavk iz 154. člena ZOR (poleg protipravnosti torej tudi nastala škoda, vzročna zveza med protipravnostjo in nastalo škodo ter odgovornost, v obravnavanem primeru krivda toženca), ki so v obravnavanem primeru prav tako podane.

Na opisano toženčevo dolžnost vplivajo predvsem okoliščine, povezane z infrastrukturo na kraju, kjer je prišlo do zatrjevanega padca, pri čemer so neupoštevna pritožbena zatrjevanja o nelastništvu betonskega jaška, saj je toženčevo lastništvo nad njim tožnik smiselno zatrjeval že v tožbi, toženec pa je nanje odgovoril šele po preteku rokov iz 286. člena ZPP in je zato z njimi prekludiran, kar je pojasnilo že sodišče prve stopnje (drugi odstavek na strani 3 obrazložitve). Iz negrajanih ugotovitev slednjega tako izhaja, da: - poteka pločnik na tem kraju v pozitivnem naklonu mimo zgradbe toženca, - širina pločnika na tem mestu ni velika - skupaj z robnikom pločnika znaša 77 cm, - se neposredno ob pločniku nahaja severni vogal toženčeve zgradbe, - vzporedno s tem vogalom poteka 20 cm širok betonski zid, katerega vogal sega skoraj do pločnika (glede na smer pločnika pod kotom cca. 45° in 135°), pri čemer je v najbližji točki notranja vertikala zidu od njega oddaljena cca. 45 cm, zunanja pa torej zgolj cca. 25 cm, - se vogal betonskega zidu nahaja na enakem višinskem nivoju kot pločnik in travišče med njima, - je med betonskim zidom in zgradbo toženca prazen betonski prostor (jašek, škarpa), globok 150 cm in širok od 20 do 65 cm.

Ob upoštevanju takšne infrastrukture, ko se torej neposredno ob pločniku na nepremičnini, last toženca, nahaja kar meter in pol globok betonski jašek, ki zaradi enakega višinskega nivoja njegovega zgornjega dela s pločnikom niti ni izrazito opazen, pri čemer je tudi sam pločnik precej ozek in poteka celo navkeber (kar povečuje možnost izgube ravnotežja pri hoji), frekvenca mimoidočih pa je precejšnja glede na to, da gre za javno površino, namenjeno pešcem, ki so jo ti tudi dolžni uporabljati, sam toženec pa se je tudi zavedal, da so se na tem območju pogosto igrali otroci, je pritrditi zaključku sodišča prve stopnje, da bi potrebna skrbnost toženca terjala ustrezne varnostne ukrepe oz. namestitev ustrezne zaščitne bariere. S tem toženec ne bi zagotavljal varne uporabe pločnika oz. ga ne bi vzdrževal, kot si napačno razlaga razloge izpodbijane sodbe, ampak bi zagotovil, da infrastruktura njegove nepremičnine ne bi ogrožala mimoidočih oz. predstavljala zanje škodne nevarnosti. Zaradi vsega navedenega obstaja namreč brez kakršnekoli zaščitne bariere konkretna nevarnost zdrsa ali padca mimoidočih v betonski jašek (zlasti v zimskih mesecih), kar se je zgodilo v obravnavanem primeru tudi po prepričanju sodišča druge stopnje. Ob upoštevanju navedenega so tako neutemeljena pritožbena zatrjevanja o neobstoju toženčeve odškodninske obveznosti, ker je tožnik izgubil ravnotežje že na pločniku in ker toženec ni ne izvajalec, ne investitor in niti naročnik cestnega odseka, pločnika, betonskega zidu in jaška (škarpe), pri čemer tudi ni upravljalec pločnika, ter pritožbena sklicevanja na pridobljena upravna dovoljenja. V razmerju do tožnika kot oškodovanca s takšnimi ugovori toženec ne more uspeti; slednji bi bili relevantni kvečjemu ob obstoju morebitnega regresnega razmerja med tožencem in upravljalcem predmetnega cestnega odseka oz. pločnika ter drugimi prej navedenimi subjekti, ki jih toženec izpostavlja v pritožbi.

Neutemeljeno je nadalje tudi toženčevo pritožbeno sklicevanje na nasprotja v tožnikovi izpovedbi, nanašajoča se na vzrok padca. Upoštevati je potrebno časovno oddaljenost med škodnim dogodkom in tožnikovim zaslišanjem ter njegovo starost; do škodnega dogodka je prišlo namreč 3.3.1992, ko je bil tožnik star šele osem let in devet mesecev, kot stranka pa je bil prvič zaslišan 5.10.1995, torej čez dobra tri leta in pol po škodnem dogodku. Hkrati je potrebno upoštevati tudi zakonitosti, ki vplivajo na kakovost in količino podatkov, ki jih lahko posameznik prikliče iz spomina ter s tem povezane dejavnike, ki vplivajo na samo percepcijo (zaznavanje) dogodkov (npr. čustveno doživljanje in čas trajanja dogodkov), spominsko procesiranje zaznav (npr. pozornost, psihofizično stanje osebe...) ter sposobnost njihove interpretacije ter reprodukcije. Ob upoštevanju navedenega ter dejstva, da je padec hipni dogodek, pri katerem je bila tožnikova pozornost zagotovo usmerjena v obvarovanje svojega zdravja, zlasti še zaradi zgoraj opisane infrastrukture na mestu padca, bi bilo od tožnika nerealno pričakovati, da bi se spomnil vseh podrobnosti dogodka, ki jih v pritožbi izpostavlja toženec, kamor sodijo ne samo opis vzroka padca (spodrsljaj zaradi npr. morebitnega peska ali spotik), ampak tudi načina padca (položaj rok ter telesa med padcem) ter natančne navedbe oddaljenosti med mestom, kjer je tožnik izgubil ravnotežje ter betonskim jaškom (manj ali več kot meter). Še v večji meri velja navedeno za presojo izpovedbe priče I.K., tožnikovega sošolca. Slednji je neposredno pred tožnikovim padcem hodil po pločniku pred tožnikom, zaradi česar je izkustveno sprejemljivo, da mehanizma padca ni videl. Pač pa je videl tožnika neposredno po padcu, ležečega na tleh v betonskem jašku, kar na pritožbeni stopnji niti ni sporno. Glede na to tudi ni mogoče pritrditi pritožbenemu zatrjevanju, da se je tožnik poškodoval nekje drugje in ne tam, kjer zatrjuje, in to kljub izvedenčevi navedbi, da bi lahko tožnik utrpel tovrstne poškodbe tudi pri padcu na kakšnem drugem mestu. Gre zgolj za izvedenčevo presumpcijo, podano na izrecno toženčevo vprašanje, kot je razvidno iz podatkov spisa, ki je sicer izkustveno sprejemljiva, vendar sama zase rezultata izvedenega dokaznega postopka še ne more ovreči. Dvoma v dokazno oceno sodišča prve stopnje o mestu tožnikovega padca ne morejo postaviti niti toženčeve navedbe, da je za zatrjevan škodni dogodek zvedel šele dva meseca zatem, ko bi se naj zgodil. Slednja okoliščina bi bila lahko namreč relevantna zgolj za presojo začetka teka in izteka zastaralnega roka.

Že sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je toženec glede na določilo 286. člena ZPP prekludiran z navedbami o možnosti padca tožnika pri hoji le naprej, ne pa tudi vstran, saj bi morala nanj v takšnem primeru delovati sila. V skladu z razpravnim načelom, določenem v prvem odstavku 7. člena ZPP in 212. členu istega zakona morajo stranke v rednem pravdnem postopku, ki ga je izvedlo sodišče prve stopnje, navesti vsa dejstva in predlagati vse dokaze, na katere opirajo svoj zahtevek najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo po uveljavitvi ZPP (tretji odstavek 499. člena ZPP), prav tako pa se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke; kasneje imajo to pravico le še ob pogoju, da jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku (prvi in drugi odstavek 286. člena ZPP). Tega pogoja toženec ni izkazal, zato navedenih zatrjevanj tudi sodišče druge stopnje ne more upoštevati. Prav tako ni mogoče upoštevati pritožbenih zatrjevanj, da bi padec tožnika v betonski jašek moral fizično preprečiti tako žleb toženčeve zgradbe kot tudi strelovod, ki poteka nad betonskim jaškom. Tudi teh navedb namreč toženec ni podal pravočasno, t.j. v skladu z določilom 286. člena ZPP, izkazal pa tudi ni, zakaj jih ni mogel podati v začetni fazi postopka.

Ob preizkusu primernosti odmere pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo iz naslova telesnih bolečin in strahu sodišče druge stopnje zaključuje, da ni podana v pritožbi očitana zmotna uporaba materialnega prava. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno uporabilo določila 200. člena ZOR, v katerem so najprej naštete pravno priznane oblike nepremoženjskih škod, določeno pa je, da se pravična denarna odškodnina prisodi, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo (subjektivni kriterij). Drugi odstavek 200. člena ZOR določa še dodatne kriterije, in sicer mora sodišče upoštevati pomen prizadete dobrine (pozitivni kriterij) in namen odškodnine ter tudi to, da odškodnina ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (negativni kriterij - oba skupaj objektivna kriterija). V skladu s temi kriteriji se nato opravi individualizacija v širšem pomenu (objektivna pogojenost odškodnine), glede na razmerja med podobnimi škodami, in še ožja individualizacija, glede na konkretnega oškodovanca oz. primer (individualizacija v ožjem pomenu). Šele pravilna uporaba teh kriterijev in metode in na njihovi podlagi uporabljen pravni standard "pravične denarne odškodnine" pomenita tudi pravilno uporabo materialnega prava.

Glede na to, da po zaključku sodišča prve stopnje (ki mu sodišče druge stopnje pritrjuje) tožnik ni prispeval k nastanku škodnega dogodka, tudi ni moglo in ni smelo upoštevati kakršnegakoli soprispevka tožnika pri odmeri pravične denarne odškodnine, za kar se v pritožbi zavzema toženec.

Tožnik je ob škodnem dogodku utrpel zlom obeh kosti desne podlakti v spodnjem delu. Iz naslova telesnih bolečin mu je sodišče prve stopnje od zahtevanih 6.676,68 EUR (prej 1.600.000,00 SIT) priznalo 4.300,00 EUR odškodnine. Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane sodbe (drugi odstavek na strani 5), je pri odmeri odškodnine upoštevalo tako mnenje izvedenca R.L., dr. med., kakor tudi subjektivne težave, o katerih je izpovedal tožnik, zaslišan kot stranka, pri čemer je izčrpno obrazložilo tako objektivne kot subjektivne kriterije za odmero odškodnine iz navedene postavke. Na odmero odškodnine iz obravnavane postavke vplivajo namreč številne okoliščine, kot so trajanje in potek zdravljenja, narava utrpljenih telesnih poškodb, pomen prizadetih delov telesa, stopnja in trajanje telesnih bolečin ter vse nevšečnosti, ki jih je oškodovanec trpel tekom zdravljenja. Hkratno upoštevanje vseh teh okoliščin, zlasti bolečinskega obdobja in intenzitete telesnih bolečin, ki jih je tožnik trpel, samega poteka zdravljenja (kot sta jih opisala izvedenec in tožnik), njegovega trajanja in z njim povezanih nevšečnosti (7 dnevno hospitalno zdravljenje, repozicija kosti, zdravljenje v splošni anasteziji, večkratna RTG slikanja, nošnja mavca v trajanju 11 tednov, težave pri pisanju, večkratni kontrolni pregledi pri zdravniku specialistu in splošnem zdravniku) ter tedanje tožnikove starosti, ki jo je sodišče prve stopnje pravilno izpostavilo, vodi do zaključka, da je primerjano s primeri sodne prakse neutemeljeno toženčevo zavzemanje za znižanje odškodnine iz obravnavane postavke.

Neutemeljeno je tudi toženčevo pritožbeno zavzemanje za znižanje odškodnine iz naslova strahu. Od zahtevanih 1.043,23 EUR (prej 250.000,00 SIT) je sodišče prve stopnje tožniku v tej postavki priznalo 700,00 EUR odškodnine. Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane sodbe (tretji odstavek na strani 5), je pri tem upoštevalo poleg tožnikove izpovedbe tudi ugotovitve izvedenca, po katerih je tožnik utrpel kratkotrajni primarni strah, ki se je pomiril kmalu po nezgodi, ter sekundarni strah, kateri je bil prisoten v manjši meri, kot bi bil pri odraslem človeku, zlasti v obliki negotovosti pred izidom zdravljenja. Navedeno intenziteto strahu je po oceni sodišča druge stopnje sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno ovrednotilo. Potrebno je namreč upoštevati celotno vsebino sekundarnega strahu pri otrocih in ne le strah pred izidom zdravljenja, ki pri otrocih resda ni izražen v tolikšni meri kot pri odraslem človeku. Je pa pri otrocih v bistveno večji meri prisoten strah pred tujim okoljem (npr. pred bolnišnico in ambulantami), ljudmi (zdravniki in drugo zdravstveno osebje) ter nepoznanimi zdravniškimi posegi, prav tako je za otroke stresna ločitev od staršev, kar vse v precejšnji meri poruši oškodovančevo duševno ravnovesje. Odškodnina, ki jo je v tej postavki priznalo tožniku sodišče prve stopnje, je zato povsem primerna ter primerljiva s primeri sodne prakse. Ob upoštevanju skupnega denarnega zneska pravične denarne odškodnine iz obeh postavk (5.000,00 EUR, kar predstavlja 5,7 povprečne mesečne neto plače na zaposlenega v Republiki Sloveniji v času odločanja sodišča prve stopnje - ta je za mesec marec 2008 znašala 878,73 EUR), pa je izpolnjen tudi pogoj objektivne pogojenosti odškodnine, zaradi česar sodišče druge stopnje zaključuje, da pritožbena graja višine denarne odškodnine ni utemeljena.

Vse navedeno je narekovalo zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje v I. točki izreka (353. člen ZPP).

Ker toženec s pritožbo ni uspel, krije v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sam svoje stroške pritožbenega postopka.

op. št. 1 16. člen ZOR: Vsak se je dolžan vzdržati ravnanja, s katerim bi utegnil drugemu povzročiti škodo.