Jedro

Pri toženi stranki je dejansko obstajal poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku, saj je bila zaradi finančne situacije prisiljena organizirati delo, tako da se je prilagodila trgu, na katerem je prišlo do upada naročil artiklov, ki jih je tožena stranka izdelovala v okviru svoje dejavnosti.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe v zvezi z odločitvijo o zavrnitvi tožbenega zahtevka za razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 4. 2010 v delu, ki se nanaša: - na dolžino odpovednega roka, - na prijavo v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ za obdobje od 2. 6. 2010 do 3. 10. 2010 ter za obdobje od 24. 12. 2010 dalje, - na obračun in izplačilo pripadajoče plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi za obdobje od 2. 6. 2010 do 3. 10. 2010 in za obdobje od 24. 12. 2010 dalje, po predhodnem odvodu predpisanih dajatev, - na odločitev, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (glede odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka za razveljavitev preostalega dela redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 15. 4. 2010, za ugotovitev, da je tožnik v delovnem razmerju pri toženi stranki za nedoločen čas, za poziv na delo in za zaposlitev na ustreznem delovnem mestu, ki ustreza stopnji strokovne izobrazbe, znanju in zmožnostim tožnika).

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v 1. točki izreka izpodbijane sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se kot nezakonita razveljavi redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 15. 4. 2010, ki jo je tožnik prejel 3. 5. 2010. V 2. odstavku izreka je zavrnilo njegov tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je tožnik v delovnem razmerju za nedoločen čas pri toženi stranki, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, ga zaposliti na ustreznem delovnem mestu, ki ustreza stopnji strokovne izobrazbe, znanju in zmožnostim tožnika, ga za čas od 2. 6. 2010 do 3. 10. 2010 ter za čas od 24. 12. 2010 do ponovne zaposlitve prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ in mu za navedeno obdobje obračunati in izplačati pripadajočo plačo, ki bi jo prejemal, če bi delal, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti vsakokratne mesečne plače dalje do plačila, po predhodnem odvodu davkov in prispevkov ustreznim institucijam, vse v roku 15 dni in pod izvršbo. V 3. točki izreka je odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške postopka, v 4. točki izreka pa, da sama trpi svoje stroške tudi tožena stranka.

Zoper navedeno sodbo, smiselno pa zoper njen zavrnilni del in zoper odločitev, da tožnik sam krije svoje stroške pravdnega postopka, se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da njegovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podredno, da izpodbijani del sodbe razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno sojenje. V pritožbi navaja, da izpodbijana sodba nima nobenih razlogov o tožnikovih trditvah, da je tožena stranka v celoti prevzela vso dejavnost, vse delavce ter vse proizvodne prostore, stroje in opremo družbe P. d.o.o. oziroma P.C. d.o.o., tako da je prišlo do spremembe delodajalca v smislu 73. člena ZDR. Od navedenega dejstva je odvisna tako dolžina odpovednega roka (torej, kdaj je tožniku prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki) kot tudi višina odpravnine. Obrazloženost sodnih odločb (tako prvostopenjskih kot instančnih) izhaja že iz 22. člena Ustave RS, obveznost sodišča, da svojo odločitev v sodbi ustrezno obrazloži pa tudi iz pravice do poštenega obravnavanja po 22. in 23. členu Ustave. Iz izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 15. 4. 2010 izhaja, da pripada tožniku odpravnina v znesku 338,65 EUR ter da znaša odpovedni rok 30 dni, kar tožena stranka utemeljuje s tem, da bi naj bil tožnik pri toženi stranki zaposlen od 1. 11. 2007. To pa nikakor ne drži, saj je glede na dejstvo, da je tožena stranka v celoti prevzela vso dejavnost, vse delavce ter vse proizvodne prostore, stroje in opremo družbe P. d.o.o. oziroma P.C. d.o.o., očitno, da je prišlo do spremembe delodajalca v smislu 73. člena ZDR in da so na delodajalca prevzemnika (na toženo stranko) prešle vse obveznosti iz delovnega razmerja. Tožnik se v pritožbi sklicuje tudi na odločitev pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 954/2005. Tožena stranka bi morala za izračun odpravnine in določitev odpovednega roka upoštevati delovno dobo tožnika pri delodajalcih T. p.o., S. n.sol. o., P. d.o.o., P.T. d.d., P.C. d.o.o. oziroma kasneje P.K.C. d.o.o. ter P.C.C. d.o.o.. Tožena stranka kljub sprejetju dokaznega sklepa s strani sodišča na naroku dne 9. 11. 2010 ni predložila dokumentacije, vezane na nakup premoženja znotraj stečajnega postopka. Dokazno breme v zvezi z navedbami tožene stranke, da je premoženje kupila znotraj stečajnega postopka, je bilo na toženi stranki. Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 4. 2010 pa je nezakonita tudi zato, ker tožena stranka ni izkazala prenehanja potreb po opravljanju tožnikovega dela. Tožnik je prepričan, da tožena stranka ne beleži bistvenega upada naročil, temveč govorjenje o gospodarski krizi izkorišča za to, da bi delavcem lahko odpovedala pogodbe o zaposlitvi, s tem znižala stroške poslovanja, lastnikom pa povečala dobiček. V zvezi s tem je tožnik predlagal zaslišanje štirih prič, ki pa jih sodišče prve stopnje ni zaslišalo. Te priče bi lahko izpovedale, da se obseg dela pri toženi stranki ni zmanjšal in da tožena stranka dela sedaj opravlja s pomočjo študentov, kot je v svoji izpovedbi pojasnil tudi tožnik. V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je verjelo toženi stranki, da je prišlo do zmanjšanja števila delavcev na delovnem mestu, na katerem je delal tožnik in da ga je tožena stranka želela usposobiti za drugo delo, da je bil tožnik napoten na usposabljanje, ki pa ga je prekinil. To pa ne drži, saj je iz plačilnih list razvidno, da je bil tožnik na usposabljanju več mesecev, tako, da je izpovedba direktorja tožene stranke, da naj bi se tožnik usposabljal zgolj štiri dni, neresnična. Tožnik sicer sploh nima ustrezne izobrazbe za delo na delovnem mestu „vodja skupine“, za katerega se je sprva usposabljal. Iz tega izhaja, da je tožena stranka želela zgolj prikazati, da je tožnika želela usposobiti za delo na delovnem mestu „vodja skupine“. Prav tako ne drži navedba v sodbi, da se tožnik ni želel dodatno usposobiti, saj se je želel usposabljati, dejstvo pa je, da je bilo izobraževanje pri toženi stranki povsem fiktivno.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika na podlagi ugotovitev, da je tožena stranka v dokaznem postopku izkazala obstoj poslovnega razloga za izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je bil ekonomske in organizacijske narave, da je tožena stranka spoštovala tudi določbo tretjega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.). Tožena stranka je neuspešno iskala možnost zaposlitve tožnika pri drugem delodajalcu, tožnika je želela prekvalificirati, tožnik je bil napoten na usposabljanje, vendar pa je to usposabljanje samoiniciativno prekinil. Ugotovilo je tudi, da tožena stranka tožnika ni mogla zaposliti na drugem delovnem mestu, potem, ko se je zmanjšalo število delavcev na delovnem mestu „strojnik konfekcijskih strojev“, za katerega je imel tožnik sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Na podlagi tako ugotovljenih dejstev je zaključilo, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, ki jo je tožena stranka podala tožniku dne 15. 4. 2010 (in ki je bila tožniku vročena 3. 5. 2010) zakonita. Z zgoraj navedenimi zaključki sodišča prve stopnje soglaša tudi pritožbeno sodišče, saj temeljijo na pravilni dokazni oceni izvedenih dokazov.

Pritožbeno sodišče zaključuje, da je imelo sodišče prve stopnje v izpovedbi zakonitega zastopnika tožene stranke in listinskih dokazih (B2 – realizacija programov pri toženi stranki v prvih štirih mesecih v letih 2008, 2009 in 2010; B3 – usposabljanje v času začasnega čakanja na delo z dne 31. 7. 2009; B4 – zmanjševanje števila zaposlenih z dne 8. 4. 2010) pa tudi z ozirom na tožnikovo izpovedbo (v kateri je med drugim pojasnil, da je bil šest mesecev v letu 2009 na čakanju) dovolj podlage za ugotovitev, da je tožena stranka dokazala obstoj poslovnega razloga za izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je bil organizacijske in ekonomske narave. Zaradi finančne situacije je tožena stranka delo organizirala tako, da se je prilagodila trgu, na katerem je prišlo do upada naročil artiklov, ki jih je tožena stranka izdelovala v okviru svoje dejavnosti. Posledično je prišlo do zmanjševanja števila delavcev, tudi delavcev na delovnem mestu, na katerem je delal tožnik. Ob upoštevanju navedenega so neutemeljene pritožbene trditve tožnika, da tožena stranka ni izkazovala prenehanja potreb po delu tožnika, prav tako pa tožnik neutemeljeno očita sodišču prve stopnje nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ker v zvezi z obstojem poslovnega razloga ni zaslišalo predlaganih prič. Tudi po stališču pritožbenega sodišča izvedeni dokazi nudijo dovolj podlage za ugotovitev, da je pri toženi stranki dejansko obstajal poslovni razlog za izpodbijano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki ga opredeljuje 1. alinea prvega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), zato je sodišče prve stopnje v zvezi z ugotavljanjem tega dejstva izvedbo preostalih predlaganih dokazov utemeljeno zavrnilo. Sodišče namreč ni dolžno izvesti vseh dokazov, ki jih za ugotovitev določenega dejstva predlagajo stranke. V kolikor zaključi, da lahko na podlagi že izvedenih dokazov popolno in pravilno ugotovi dejansko stanje (in s tem odločilna dejstva), preostale dokaze, ki so bili še predlagani za ugotovitev takšnih dejstev, kot nepotrebne zavrne.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožnika, da tožena stranka v postopku redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni spoštovala določb člena 88/3 ZDR. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da tožena stranka ustreznega dela za tožnika ni imela (tožnik v postopku niti ni zatrjeval, katero delovno mesto pri toženi stranki, ki bi bilo prosto in za tožnika ustrezno, bi mu tožena stranka lahko ponudila v skladu z določbo člena 88/3 ZDR v zvezi z določbo člena 90/3 ZDR). V postopku pred prvostopenjskim sodiščem je bilo nadalje ugotovljeno, da je tožena stranka poizkusila poiskati ustrezno zaposlitev za tožnika tudi pri drugem delodajalcu (B4), vendar neuspešno. Poleg tega je tožena stranka želela tožnika usposobiti za delo „vodja skupine“, vendar pa je do prekinitve tega usposabljanja, ki se je sicer pričelo, prišlo iz razlogov na strani tožnika (tožnik je želel na delo nazaj v proizvodnjo, kar je zaključiti tudi iz njegove izpovedbe). Ker je tožnik izpovedal, da naj bi do prekinitve usposabljanja prišlo zaradi neustreznega ravnanja njegovega mentorja, so neutemeljeni pritožbeni očitki, da naj bi bilo njegovo usposabljanje le fiktivno. Iz izpovedb tožnika in tudi zakonitega zastopnika tožene stranke namreč izhaja, da se je tožnik dejansko štiri dni usposabljal pri toženi stranki (delal je v pisarni, tožnik je potreboval dodatna znanja, kot je komunikacija, vodenje sodelavcev, delo z računalnikom), vendar pa je po štirih dneh usposabljanje zapustil in odšel nazaj na delo na svoje prejšnje delovno mesto. Neutemeljen je nadalje tudi pritožbeni očitek tožnika o napačni ugotovitvi sodišča prve stopnje glede njegovega štiridnevnega usposabljanja, saj dejstvo, da se je tožnik štiri dni usposabljal pri toženi stranki, izhaja tako iz njegove izpovedbe, kot tudi iz izpovedbe zakonitega zastopnika tožene stranke.

Nebistveno je v pritožbi zatrjevano dejstvo, da tožena stranka sedaj delo opravlja s pomočjo študentov. Način organizacije dela pri toženi stranki je v pristojnosti tožene stranke. Tožena stranka se lahko odloči, da bo določena opravila, ki jih je v določenem obdobju opravljala s pomočjo delavcev, ki so imeli z njo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi (tudi za nedoločen čas), opravljala s pomočjo zunanjih izvajalcev (tudi študentov). Če zaradi takšne reorganizacije preneha potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, predstavlja to utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Pritožbeno zatrjevanje tožnika, da ni imel ustrezne izobrazbe za delo na delovnem mestu „vodja skupine“, je pritožbena novota, ki z ozirom na člen 337 ZPP ni upoštevna, saj za upoštevanje tega, prvič v pritožbi zatrjevanega dejstva, niso izpolnjeni pogoji iz citiranega člena. Ta pritožbena navedba pa sicer tudi ni podkrepljena z ustreznimi dokazi, iz katerih bi izhajalo, da tožnik za zasedbo delovnega mesta „vodja skupine“ nima ustrezne izobrazbe. Pritožbeno sodišče k temu dodaja, da je namen usposabljanja (dokvalifikacije oziroma prekvalifikacije po členu 88/3 ZDR) prav pridobitev potrebnih pogojev in znanj (tudi izobrazbe za delo na drugem delovnem mestu), v zvezi s katerim, si delavec ohrani zaposlitev kljub temu, da sicer preneha potreba po opravljanju njegovega dela iz pogodbe o zaposlitvi.

Tožnik pa v pritožbi utemeljeno opozarja, da izpodbijana sodba nima razlogov o tem, ali so podani pogoji, da se v okvir delovne dobe, ki je podlaga za določitev dolžine odpovednega roka po 92. členu ZDR (in tudi podlaga za določitev višine odpravnine po 109. členu ZDR) šteje tudi delovna doba pri tožnikovih prejšnjih delodajalcih (člen 92/4 ZDR). Tožnik je namreč v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjeval, da je od prejšnjega delodajalca prešel k toženi stranki v smislu določbe 73. člena ZDR in da so tako na toženo stranko prešle tudi vse obveznosti iz delovnega razmerja tožnika pri prejšnjem delodajalcu. Tožnik je v potrditev teh navedb predlagal tudi določene dokaze. Tožena stranka je sicer navedeno tožnikovo trditev prerekala in navedla, da ni šlo za prenos podjetja v smislu 73. člena ZDR, temveč da je znotraj stečajnega postopka kupila zgolj podjem kot osnovno sredstvo stečajnega dolžnika (zapisnik o prvem naroku za glavno obravnavo z dne 9. 11. 2010). Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo predložitev dokumentacije, vezane na nakup premoženja znotraj stečajnega postopka ter tudi v zvezi z listinami pri P. d.d., vendar je tožena stranka sodišču prve stopnje v vlogi z dne 22. 11. 2010 pojasnila, da z dokumentacijo glede nakupa osnovnih sredstev znotraj stečajnega postopka ne razpolaga.

Ker obrazložitev izpodbijane sodbe nima nikakršnih razlogov o tem, ali je potrebno v delovno dobo tožnika pri toženi stranki šteti tudi delovno dobo, ki jo je tožnik dosegel pri svojih prejšnjih delodajalcih (tožnikove trditve v postopku pred sodiščem prve stopnje, A3 – fotokopije delovne knjižice), to dejstvo pa bi lahko odločilno vplivalo na določitev dolžine odpovednega roka v izpodbijani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi in s tem na datum prenehanja delovnega razmerja (posledično pa tudi na priznanje pravic in obveznosti iz odpovedane pogodbe o zaposlitvi za čas od 2. 6. 2010 pa do prenehanja pogodbe o zaposlitvi ob upoštevanju daljšega odpovednega roka), je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP v tem delu pritožbi tožnika ugodilo in razveljavilo odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka tožnika, ki se je nanašal na presojo zakonitosti dolžine odpovednega roka (in s tem datuma prenehanje delovnega razmerja, na prijavo v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ za obdobje po 2. 6. 2010 z izjemo obdobja od 4. 10. 2010 do 23. 12. 2010, ki ga tožnik v tožbenem zahtevku ni vtoževal in na obračun ter izplačilo pripadajoče plače skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi po predhodnem odvodu dajatev za vtoževano obdobje) ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovnem postopku bo moralo sodišče prve stopnje preizkusiti utemeljenost zgoraj omenjenih tožnikovih trditev, v cilju te ugotovitve ponovno dokazno oceniti že izvedene dokaze ter po potrebi izvesti tudi druge dokaze in nato ponovno odločiti o utemeljenosti tega dela tožnikovega tožbenega zahtevka.

Pritožbeno sodišče se določb o pritožbeni obravnavi ni poslužilo, ker je ocenilo, da za to niso izpolnjeni pogoji, ki jih določa ZPP. Sodišče prve stopnje namreč dejanskega stanja glede tega, ali se v delovno dobo tožnika pri toženi stranki všteva tudi delovna doba pri tožnikovih prejšnjih delodajalcih, ni ugotavljalo, v zvezi s tem izvedenih dokazov ni dokazno ocenilo, niti ni izvedlo drugih predlaganih dokazov, ki bi potrdili ali ovrgli utemeljenost teh tožnikovih zatrjevanj. V primeru obravnavanja tega vprašanja na pritožbeni obravnavi, bi bila strankam odvzeta tudi možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ki bi ga v zvezi s tem pritožbeno sodišče prvič ugotovilo po opravljeni glavni obravnavi.

Ker v preostalem niso bili podani razlogi, ki jih je tožnik uveljavljal v pritožbi, prav tako pa niso bili podani razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno tožnikovo pritožbo v tem delu zavrniti in potrditi nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pravdnih stroških tožnika na prvi stopnji temelji na določbi četrtega odstavka 165. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožnika ni odločalo, ker jih ta ni priglasil.