Jedro

Če sta se stranki dogovorili za obročno odplačilo terjatve, to niso občasne terjatve, zato ne veljajo določila 372. člena ZOR o triletnem zastaralnem roku.

Izrek

Pritožbi tožeče sranke se ugodi, zato se izpodbijana sodba r a z v e l j a v i in zadeva vrača sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 10.000 DEM v tolarski protivrednosti na dan plačila po srednjem tečaju Banke Slovenije z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.1.1991 do plačila, ker je štelo, da je terjatev tožeče stranke zastarala. Umik tožbe zoper toženca B.P. je sodišče vzelo na znanje, tožečo stranko pa je obvezalo, da mora povrniti prvotoženi stranki 114.564,00 SIT pravdnih stroškov.

Zoper to sodbo se je pritožila tožeča stranka zaradi kršitve materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti oziroma da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Po mnenju pritožbe je zmotno stališče prvostopnega sodišča, da je tožbeni zahtevek zastaral. Civilno pravni zahtevki iz posojilne pogodbe zastarajo v petih letih. Po mnenju pritožbe je sodišče napačno ugotovilo datum štetja zastaralnega roka, ta je po mnenju pritožbe nastopil šele 20.10.1991. Tudi sicer je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje. Drugi toženec je povsem nedvoumno povedal, da je bilo s tožnikom dogovorjeno, da bosta zakonca pričela odplačevati posojilo šele tedaj, ko bo toženka zaključila šolanje in pričela delati z višjo plačo, kar bi ji sploh omogočalo odplačevanje kredita.

Pritožba je utemeljena.

Pritožba pravilno opozarja, da gre za v določenem primeru za posojilno pogodbo in zato za zastaranje te terjatve velja splošni 5-letni zastaralni rok po 371. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Pravdni stranki sta se dogovorili za obročno odplačilo terjatve, to pa niso občasne terjatve, kot zmotno zaključuje sodišče prve stopnje, zato ne veljajo določila 372. člena ZOR o 3-letnem zastaralnem roku za občasne terjatve. Gre le za občasno plačilo terjatve, ki sicer pomeni celoto, zato mora sodišče prve stopnje datum zapadlosti terjatve izrecno ugotoviti. Tega pa zaradi napačnega materialnopravnega stališča sodišče ni ugotavljalo oziroma je le omenilo, da se kot datum zapadlosti šteje nakup avtomobila, ne da bi nakup avtomobila tudi datumsko opredelilo. Pritožbeno sodišče je zato moralo pritožbi tožeče stranke ugoditi ter izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje, da ugotovi, kdaj je začel teči zastaralni rok in šele nato bo lahko ugotovilo, ali je nastopilo zastaranje. Pri tem pa je potrebno opozoriti tudi na dejstvo, da je tožeča stranka sicer umaknila tožbo zoper drugotoženo stranko, ni pa skrčila tožbenega zahtevka kljub delnemu plačilu terjatve.