Jedro

Odločba prvostopenjskega organa z dne 20. 5. 2013 o odreditvi obveznega opazovanja psa po ugrizu človeka, ki predstavlja dejansko podlago za izdajo izpodbijanega sklepa, je bila predmet sodne presoje v zadevi naslovnega sodišča pod opr. št. II U 454/2013. Sodišče jo je razglasilo za nično. Dejanska podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa je tako postala nična odločba. Če se odločba odpravi ali izreče za nično, se odpravijo tudi pravne posledice, ki so iz nje nastale. Pravne posledice ničnosti učinkujejo ex tunc.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijani akt odpravi.

II. Toženka je dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 285,00 EUR z DDV v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Upravni organ prve stopnje je izdal po uradni dolžnosti izpodbijani sklep, s katerim je določil, da je odločba Uprave Republike Slovenije za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin (UVHVVR), Območnega urada Koper, z dne 20. 5. 2013, s katero je bilo zavezanki A.A. iz Maribora odrejeno obvezno opazovanje psa po ugrizu – poškodbi človeka, postala dne 6. 6. 2013 izvršljiva ter se dovoljuje njena izvršba (1. točka izreka). V 2. točki izreka je bilo določeno prisilno sredstvo v primeru neizvršitve ukrepa, in sicer 500 EUR kazni. Tretja točka pa določa, da pritožba zoper sklep ne zadrži začete izvršbe. Iz obrazložitve je razvidno, da je dne 10. 5. 2013 pes ugriznil B.B., ko je odhajal na sprehod s skrbnikom C.C. Tožnica kot lastnica ni izpolnila z odločbo odrejenega opazovanja psa. Zato je bilo treba tožnici na podlagi 298. člena Zakona o upravnem postopku (ZUP) zagroziti, da bo uporabljeni prisilni ukrep, če ne bo ravnala po izvršljivi odločbi.

2. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnice zavrnil. V obrazložitvi je navedeno, da tožnica kot lastnica psa prebiva v Mariboru, medtem ko je bil pes v času ugriza v začasnem skrbništvu pri C.C. in D.D. v Izoli. Odločba z dne 20. 5. 2013 je bila izdana, ker ne pritožnica kot lastnica psa in ne skrbnika psa v času ugriza niso poskrbeli za veterinarski pregled psa pri pristojni veterinarski organizaciji, kot to določa 2. točka drugega odstavka 6. člena Pravilnika o ukrepih za ugotavljanje, preprečevanje in širjenje in zatiranje stekline – Rabies (Pravilnik). Pravilnik določa, da bi moral lastnik oziroma skrbnik psa, ki je ugriznil človeka, poskrbeti za veterinarski pregled psa zaradi suma na steklino in sicer prvi, peti in deseti dan po ugrizu. Obvestilo o lastnikovi oziroma skrbnikovi dolžnosti izda pristojna antirabična ambulanta. Če se lastnik oziroma skrbnik psa ne odzove na poziv, pa je treba izdati inšpekcijsko odločbo, s katero se ta obveznost lastniku naloži. Drugostopenjski organ je zavrnil tožničin ugovor, da ne more izvršiti omenjene izpodbijane odločbe, ker je psa prodala v Rusijo, saj meni, da je omenjeno odločbo še vedno mogoče izvršiti: ali psa pripeljati nazaj v Slovenijo oziroma ga opazovati v tuji zdravstveni organizaciji. Nadalje organ navaja, da je bilo ugotovljeno, da je bil poškodovanec B.B. petkrat cepljen zoper steklino in zaključi, da glede na navedeno predmetni izvršilni postopek ni več potreben.

3. Tožnica vlaga tožbo in sicer prvotno ugovarja, da za izvršitev odločbe z dne 20. 5. 2013 ni stvarno legitimirana. Na dan 5. 6. 2013, ko ji je bila odločba UVHVVR vročena, ni bila več ne lastnica in ne skrbnica psa. Nadalje opozarja, da je tožena stranka naložila desetdnevni nadzor nad psom, ki je ranil človeka, šele šestiindvajseti dan po ugrizu in ne prvi, tretji in deseti dan kot bi bilo treba. Odločba drugostopenjskega organa je po mnenju tožeče stranke nelogična in v nasprotju s samo seboj, saj najprej navaja, da je izpodbijana odločba utemeljena, dva odstavka kasneje pa, da izvršba ni več potrebna. Tožeča stranka tudi nasprotuje mnenju tožene stranke v delu, ko Pravilnik navaja, da je potrebne rezultate pregledov veterinarska organizacija dolžna vnesti v centralni informacijski sistem VURS čimprej, vendar najpozneje v 15 dneh po ugrizu sporočiti antirabični ambulanti. Vse to pa je v nasprotju s trditvami iz drugostopenjske odločbe. Sklepno pa tožeča stranka poudarja, da izpodbijanega sklepa ne more izvršiti, saj je bila lastninska pravica prenesena in tožnica ni več ne lastnica ne skrbnica psa. Sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka.

4. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise.

5. Tožba je utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je sporna pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa o odrejenem obveznem opazovanju psa - po ugrizu človeka in o odrejeni prisilni izvršitvi v primeru neizvršitve zgornjega ukrepa – 500 EUR kazni.

7. Sodišče ugotavlja, da je bila odločba prvostopenjskega organa z dne 20. 5. 2013 št. U06172-1053/2013 o odreditvi obveznega opazovanja psa po ugrizu človeka, ki predstavlja dejansko podlago za izdajo izpodbijanega sklepa, predmet sodne presoje v zadevi naslovnega sodišča pod opr. št. II U 454/2013. Naslovno sodišče jo je na seji 12. 3. 2014 razglasilo za nično. Dejanska podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa je tako postala nična odločba. Če se odločba odpravi ali izreče za nično, se odpravijo tudi pravne posledice, ki so iz nje nastale. Pravne posledice ničnosti učinkujejo ex tunc.

8. Glede na navedeno izpodbijani sklep temelji na neobstoječem izvršilnem naslovu in ga je prav tako treba odpraviti. Odprava tega naslova pomeni hkrati tudi saniranje ene od pravnih posledic odločbe z dne 22. 5. 2013. 9. Glede na to, da je bilo treba tožbi ugoditi že iz navedenega razloga, se sodišče ni spuščalo v presojo ostalih ugovorov tožeče stranke.

10. Po povedanem je imelo sodišče podlago za odpravo izpodbijane dopolnilne odločbe kot nezakonite v 4. točki prvega odstavka 64. člena zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Ker je ugotovilo, da je dejanska podlaga za izdajo izpodbijane odločbe odpadla, zadeve tudi ni vrnilo organu v ponovni postopek.

11. Ker je sodišče tožbi tožeče stranke ugodilo in je tožeča stranka zahtevala povrnitev stroškov postopka, je prisodilo tudi, da ji mora tožena stranka v skladu s tretjim odstavkom 25. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) povrniti stroške postopka. V skladu z navedenim določilom se tožniku v upravnem sporu presodi pavšalni znesek povračila stroškov, skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnikov v upravnem sporu (Pravilnik). Na podlagi drugega odstavka 3. člena Pravilnika je sodišče presodilo ustrezen pavšalni znesek, ob upoštevanju okoliščine, da je tožnika v upravnem sporu zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik in da je sodišče odločilo na seji senata, brez glavne obravnave.