Jedro

Vsak pacient ima pravico, da je s strani zdravnika, odgovornega za zdravljenje, celovito, sproti in podrobno obveščen o svojem zdravstvenem stanju ter verjetnem razvoju ter posledicah bolezni ter poškodbe, vključno z možnimi tveganji, stranskimi učinki, negativnimi posledicami in drugimi neprijetnostmi medicinskih posegov oziroma zdravljenja. Zdravnika na drugi strani o tem zavezuje pojasnilna dolžnost. Zlasti stroga je pri operativnih ali drugih medicinskih posegih, povezanih z večjimi tveganji in obremenitvami. Taka tveganja je v obravnavanem primeru na podlagi mnenja izvedenca sodišče ugotovilo, zato je upravičeno verjelo tožniku, da je bil v okviru zdravljenja seznanjen tudi z možnostjo amputacije hudo poškodovane noge in da se je tega hudo bal.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo v plačilo še odškodnino v višini 39.975,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 12. 2009 naprej ter pravdne stroške v višini 4.261,68 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (za 160.025,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 12. 2009 naprej).

2. Zoper sodbo vlagata pritožbo obe pravdni stranki zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Obe se zavzemata za ustrezno spremembo sodbe – tožeča stranka za zvišanje dosojene odškodnine še za 55.000,00 EUR, tožena pa za znižanje na 60.000,00 EUR. Navaja, da je po prejemu sodbe sodišča prve stopnje poleg že prej izplačanih nespornih delov odškodnine (15.000,00 EUR in 30.000,00 EUR) plačala še 15.000,00 EUR skupaj z dosojenimi obrestmi, v ostalem pa je treba tožbeni zahtevek zavrniti. Obe pritožnici predlagata ustrezno spremembo stroškovne odločitve in povračilo pritožbenih stroškov. Podrobnejše pritožbene navedbe obeh pritožnic bodo povzete v nadaljevanju, ko bo pritožbeno sodišče na bistvene od njih odgovorilo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

3. Na vročeni pritožbi pravdni stranki nista odgovorili.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje se je tožnik – ob nezgodi 20-letni študent agronomije – telesno poškodoval v prometni nesreči dne 26. 7. 2006 kot voznik športnega motornega kolesa za motokros. Za pritožbi ni več sporno, da je bil povzročitelj nezgode zavarovanec tožene stranke in da je tožena stranka v celoti odgovorna za tožnikovo škodo. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je tožnik v nezgodi utrpel razpočno rano na bradi, udarnino glave z blago možgansko oteklino, odprt zlom leve stegnenice, odprt zlom leve golenice, poškodbo povrhnje stegenske arterije levo, raztrganino v levi podkolenski jami, zlom desne kolčne ponvice ter hemoragični šok. V enoti za intenzivno terapijo je prebolel gram negativno sepso (zastrupitev krvi). Med zdravljenjem je prišlo še do dveh zapletov: do psevdoartroze leve stegnenice (dolgotrajnega nezaraščanja zloma) in osteitisa (popoškodbenega kostnega vnetja leve golenice). Tako ugotovljeni obseg tožnikovih poškodb za pritožbi ni sporen. Pač pa obe grajata ugotovljeno dejansko stanje pri posameznih oblikah škode: tožeča stranka o telesnih bolečinah, tožena stranka o sekundarnem strahu.

6. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje o obsegu, stopnji in trajanju telesnih bolečin in strahu, ki ga je utrpel tožnik. Opravljena je celovito in natančno – po vseh metodoloških napotkih iz 8. člena ZPP. Dokazno je ocenjeno celotno dokazno gradivo in ne le tisto, ki je pritožnicama v korist (tožnikova izpovedba o intenzivnosti sedanjih in bodočih bolečin, na katero se opira pritožba tožeče stranke, oziroma medicinska dokumentacija, na katero se v zvezi z možnostmi za amputacijo noge sklicuje tožena stranka). Zato je s takim enostranskim ocenjevanjem ne moreta omajati.

7. Sicer pa tudi ne drži pritožbena graja tožeče stranke, da je sodišče ugotovljene bodoče bolečine opredelilo kot občasne lahke. Takih ugotovitev v izrecno izpodbijani 16. točki obrazložitve sodbe ni. Gre za ugotovitve, da tožnik v prihodnje ne bo imel hujših bolečin, ostaja pa občutljiv na vreme (zaradi globokih brazgotin) in da mu ostajajo bolečine po daljši hoji. Oporo imajo v izvedeniškem mnenju, ki ga je tožnik sprejel brez pripomb. Zato ni bilo razlogov, da mu sodišče v zvezi s tožnikovo izpovedbo ne bi sledilo. Za dosojo odškodnine iz naslova telesnih bolečin ne zadoščajo le ugotovitve o tožnikovem subjektivnem doživljanju bolečin. Treba jih je tudi objektivizirati glede na objektivno medicinsko dokumentacijo in medicinsko stroko. Prav to je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo in storilo ter dokazno ocenilo oba izvedena dokaza (izvedeniško mnenje in tožnikovo izpovedbo). Čeprav v razlogih sodbe med ugotovljenimi nevšečnostmi, ki so spremljale zdravljenje, ni izrecno povzelo vseh tožbenih navedb in celotne tožnikove izpovedbe (glede izgubljenega študijskega leta in triletne nesposobnosti za delo in zaslužek zaradi uporabe bergel), so slednje zadostno in primerno ugotovljene v točki 17. sodbe. Dovolj jasno je namreč povedalo, da je pri odmeri odškodnine za tovrstno škodo upoštevalo tudi številne in dolgotrajne nevšečnosti zaradi zdravljenja, ki jih je navajal tožnik in so bile potrjene z njegovo izpovedbo in izvedeniškim mnenjem. Ob izrecni ugotovitvi, da je bil tri leta vezan na bergle, je prišla dovolj do izraza tudi njegova nezmožnost za kakršnokoli delo v tem obdobju, pa tudi izgubljeno študijsko leto, na kar opozarja v svoji pritožbi.

8. Tudi očitki tožene stranke o nepravilni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja v zvezi s strahom so odveč. Sprejete dokazne ocene o intenzivnosti sekundarnega strahu ne more omajati s sklicevanjem na medicinsko dokumentacijo, v kateri ni omenjena možnost amputacije noge, o kateri je izpovedal tožnik. V medicinski dokumentaciji je evidentiran dejanski potek zdravljenja in opravljeni posegi, ne pa vsa možna tveganja in posledice, do katerih ob zdravljenju lahko pride. To še ne pomeni, da tožnik z njimi tudi ni bil seznanjen. Vsak pacient ima pravico, da je s strani zdravnika, odgovornega za zdravljenje, celovito, sproti in podrobno obveščen o svojem zdravstvenem stanju ter verjetnem razvoju ter posledicah bolezni ter poškodbe, vključno z možnimi tveganji, stranskimi učinki, negativnimi posledicami in drugimi neprijetnostmi medicinskih posegov oziroma zdravljenja (prvi odstavek 20. člena Zakona o pacientovih pravicah – ZPacP; Ur.l. RS št. 15/2008). Zdravnika na drugi strani o tem zavezuje pojasnilna dolžnost. Zlasti stroga je pri operativnih ali drugih medicinskih posegih, povezanih z večjimi tveganji in obremenitvami (drugi odstavek 20. člena ZPacP). Taka tveganja je v obravnavanem primeru na podlagi mnenja izvedenca sodišče ugotovilo (razlogi v točki 18). Zato je upravičeno verjelo tožniku, da je bil v okviru zdravljenja seznanjen tudi z možnostjo amputacije hudo poškodovane noge in da se je tega hudo bal. Očitki o napačno ugotovljenem dejanskem stanju v zvezi s tem so zato odveč.

9. Pritožbi sta neutemeljeni tudi v delu, ko grajata odločitev prisojene odškodnine za nematerialno škodo. Za obe je sporna odmera odškodnine za vse oblike škode. Za tožečo stranko so odmerjeni zneski prenizki, za toženo previsoki.

10. Odmerjena odškodnina za nematerialno škodo je stvar materialnega prava. Na njegovo pravilno uporabo mora paziti pritožbeno sodišče tudi po uradni dolžnosti. V nasprotju s pritožbama ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje ustrezno upoštevalo merila za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo iz 179. in 182. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), kar predstavlja relevantno materialno pravo. Upoštevati je treba stopnjo bolečin in njihovo trajanje, pomen prizadete dobrine in namen odškodnine. Odmera poteka na dveh ravneh – konkretni in abstraktni. Po eni strani je treba upoštevati konkretne okoliščine posameznega oškodovanca (subjektivno merilo) in mu za odškodnino nameniti pravično zadoščenje za omilitev njegovih bolečin, po drugi strani pa tudi primere iz sodne prakse (objektivno merilo). Odškodnina mora biti namreč odmerjena glede na primerjavo z odškodninami za enako škodo ter upoštevaje razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami.

11. Za telesne bolečine je tožnik uveljavljal 110.000,00 EUR. Sodišče mu je dosodilo 40.000,00 EUR. Tožeča stranka v pritožbi vztraja pri plačilu 60.000,00 EUR, tožena nasprotno meni, da bi zadoščalo 28.000,00 EUR.

12. Obseg bolečin in številnih nevšečnosti, ki so spremljale tri leta in pol trajajoče zdravljenje, je natančno ugotovljen v točkah 15. - 17. sodbe. Pritožbeno sodišče se z razlogi in ugotovitvami sodišča prve stopnje strinja in se nanje sklicuje. Ugotovljeno trajanje in intenzivnost bolečinskega obdobja (šest tednov stalne hude bolečine, 10 tednov stalne bolečine srednje intenzivnosti, štiri mesece občasne srednje intenzivne bolečine, v ostalem obdobju zdravljenja pa bolečine manjše intenzivnosti, kar je kumulativno preračunano na cele dneve trajalo pet mesecev), gotove bodoče bolečine pri daljši hoji in občutljivost na vreme ter številne nevšečnosti ter zaplete, ki so spremljali dolgotrajno zdravljenje (povzeti v točki 17. sodbe), je sodišče ustrezno ovrednotilo. Dosojena odškodnina v višini 40.000,00 EUR je tudi po mnenju pritožbenega sodišča ustrezno in primerno zadoščenje za tožnikovo tovrstno škodo in je ni treba zviševati zaradi okoliščin na njegovi strani niti zniževati glede na podobne primere iz sodne prakse. Tožnikovo subjektivno doživljanje bolečin je bilo objektivizirano z izvedeniškim mnenjem. V zadostni meri je prišla do izraza njegova prizadetost zaradi začasne nezmožnosti za delo, na katero opozarja v svoji pritožbi. Ugotovitve o trajanju in intenzivnosti bolečinskega obdobja ter nevšečnosti med zdravljenjem pa ne dopuščajo s strani tožene stranke predlaganega znižanja odškodnine. Tožnik je namreč trpel bolečine različne intenzitete (kar šest tednov hude) in pravno upoštevne nevšečnosti med zdravljenjem. Izpostaviti je treba zlasti več kot štirimesečno hospitalizacijo, od tega dva dni v umetni komi, več kot tri tedne izredno neprijetnega bivanja v enoti intenzivne terapije, šest operacij – dvakrat celo z več sočasnimi posegi, štirikrat v splošni narkozi in dvakrat v spinalnem omrtvičenju, triletno hojo z dvema berglama, dolgotrajno stacionarno in ambulantno fizioterapijo in številna rentgenska slikanja. Sodišče prve stopnje je njegovo škodo primerjalo s podobnim primerom in sodne prakse (II Ips 327/2011), kar dopušča presojo, da je odškodnina v tem delu primerno objektivizirana. Tožena stranka se v nasprotju s tem sklicuje na primer II Cp 1813/2013, ki ga ne predloži, pritožbeno sodišče pa ga v računalniški bazi judikatov ne najde. Zato podrobnejši preizkus oziroma primerjava ni mogoča. Ne glede na to pritožbeno sodišče še dodaja, da pri presoji objektivizacije ni odločilna le odmera (oziroma primerjava) odškodnine po posameznih oblikah nepremoženjske škode, pač pa je treba presojati tudi primernost skupno odmerjene odškodnine za celotno nepremoženjsko škodo. Ta pa je v obravnavanem primeru, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, primerno umeščena med druge primerljive primere iz sodne prakse.

13. Za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je sodišče prve stopnje tožniku od zahtevanih 110.000,00 EUR dosodilo 36.000,00 EUR. Tožeča stranka v pritožbi vztraja pri višini 60.000,00 EUR, tožena pri znižanju na 25.000,00 EUR. Prva opozarja na tožnikovo mladost ob nezgodi (20 let), porušene življenjske načrte za prevzem domače kmetije ter prizadetost, ker se ne more več ukvarjati s številnimi športnimi aktivnostmi tako kot pred poškodbo in z otrokoma tako, kot bi si želel. Tožena stranka na drugi strani opozarja, da je še vedno v celoti pridobitno sposoben, da lahko opravlja običajna dnevna opravila, vozi avto, hodi brez pripomočkov, ni omejen pri dvigovanju bremen ter se še vedno lahko ukvarja z rekreacijo.

14. V točki 19. sodbe je natančno povzeto mnenje izvedenca o tožnikovih trajnih anatomskih in funkcionalnih posledicah. Ob ugotovljeni tožnikovi prizadetosti leve noge in desnega kolka mu je upravičeno verjelo, da je prizadet na vseh področjih življenja. Prej vsestransko športnemu, društveno in družabno aktivnemu 20-letnemu študentu agronomije je nezgoda preprečila prevzem domače kmetije. Pri odmeri odškodnine so v pravi meri prišle do izraza okoliščine na njegovi strani, na katere opozarja v pritožbi: mladost ob nezgodi oziroma s tem zvezano trajanje duševnih bolečin in spremenjeni življenjski načrti, ker je moral opustiti zamisel o prevzemu domače kmetije. Ker je po drugi strani kljub poškodbi lahko dosegel svoje poklicne cilje (uspešno je končal študij agronomije, se zaposlil v tem poklicu, ki ga tudi opravlja) in si ustvaril družino z dvema otrokoma, je dosojena odškodnina zadostna. Kljub ugotovljenim tehtnim objektivnim omejitvam so njegove delovne zmožnosti ohranjene. Delo v svojem poklicu (sicer ob vlaganju večjih naporov) zmore. Enako velja tudi za vse druge življenjske aktivnosti, ki so pri tožniku ohranjene. Zato je dosojena odškodnina primerna in zadostna.

15. Po drugi strani pritožbeno sodišče ne najde razlogov niti za s strani tožene stranke predlagano znižanje odškodnine. Drži, da tožnik zmore opravljati poklic, za katerega se je šolal, in da se z njim tudi preživlja. Vendar ga opravlja težje, kot če ne bi bil poškodovan. Delo agronoma je namreč tudi terensko. Pri tem je tožnik prizadet: po neravnem terenu hoje ne zmore, pri delu na terenu mora uporabljati pohodne palice, pri daljši stoji mu leva noga oteka in se mu razboli. Ne glede na v pritožbi izpostavljene preostale tožnikove zmožnosti je po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje slabša tudi kvaliteta njegovega prostočasnega in vsakdanjega življenja. Povsem je moral opustiti vse moštvene in individualne športne aktivnosti, z večjimi napori ohranja le nekatere od prejšnjih rekreativnih aktivnosti (kolesarjenje, fitnes, krajši izleti), zaradi telesnih omejitev je prikrajšan pri igri in ukvarjanju z otrokoma. Z njegovim zaslišanjem se je sodišče prepričalo, da je zaradi tega prizadet. Ob dejstvu, da gre za mladega človeka, ki je bil prej izredno aktiven na vseh področjih, ohranjene zmožnosti oziroma navedene okrnjene aktivnosti njegovih duševnih bolečin zaradi zmanjšanih splošnih življenjskih aktivnosti ne morejo povsem omiliti. Ob takih ugotovitvah dosojena odškodnina ni previsoka. Trajanje duševnih bolečin ne dopušča znižanja dosojene odškodnine. Po ugotovitvah izvedenca je namreč stanje dokončno, torej se ne bo izboljšalo, možno je celo poslabšanje. To pomeni, da bo tožnik opravljal poklic z večjimi napori, kot če ne bi bil poškodovan, celotno svojo aktivno dobo (poškodovan je bil že v času študija oziroma pred zaposlitvijo), kvaliteta njegovega življenja pa bo slabša pretežni del življenja tudi na vseh ostalih področjih.

16. Pritožbi je treba zavrniti tudi v delih, ko grajata dosojeno odškodnino za strah (8.000,00 EUR od zahtevanih 15.000,00 EUR, pri čemer vztraja tožeča stranka, tožena pa se zavzema za znižanje na 3.000,00 EUR) in za skaženost (6.000,00 EUR od zahtevanih 10.000,00 EUR, kar tožnik zahteva tudi v pritožbi, tožena pa predlaga znižanje na 4.000,00 EUR). Prisojeni odškodnini za obe obliki škode sta primerni in pravilni tako glede na ugotovljene posebnosti pri tožniku, kakor glede na ostale primerljive primere iz sodne prakse.

17. S tožnikovim zaslišanjem se je sodišče zanesljivo prepričalo, da je bil ves čas zdravljenja (tri leta in pol) hudo zaskrbljen za njegov izid. Spričo teže in resnosti poškodb, dolgotrajnega zdravljenja in komplikacij, ki so ga spremljale (okužba z mrso, psevdoartroza leve stegnenice, osteitis leve golenice) je bil strah za izid zdravljenja tudi po mnenju izvedenca ves čas zdravljenja utemeljen in hud. Nasprotne pritožbene trditve tožene stranke, ki zmanjšujejo pomen tožnikove subjektivne prizadetosti, češ da nimajo opore v dokaznem gradivu, so neutemeljene. Pritožbene navedbe tožene stranke o odstopanju od sodne prakse pa so tudi v tem delu nekonkretizirane. Podrobnejši odgovor nanje zato ni mogoč.

18. Tudi pritožbenemu naziranju tožeče stranke, da ugotovljene okoliščine utemeljujejo zvišanje odškodnine, ni mogoče slediti. Intenzivnost strahu zaradi možne amputacije in zapletov zaradi infekcije, dolgotrajnost strahu oziroma triletna vezanost na bergle, kar izpostavlja v pritožbi, je sodišče upoštevalo in primerno ovrednotilo. Ugotovilo je, da je ob uspešnem zaključku zdravljenja sekundarni strah izzvenel. Zato je dosojena odškodnina glede na ugotovljeno trajanje in intenzivnost strahu pravilno odmerjena, torej je ni treba ne zniževati ne zviševati.

19. Dejanskih ugotovitev o skaženosti (točka 20. sodbe) pritožbi ne izpodbijata. V objektivnem smislu gre po mnenju izvedenca, na katerega se je oprlo sodišče, za skaženosti vsaj srednje stopnje. V nasprotju s pritožbenimi navedbami tožene stranke se je ne da povsem zakriti. Poleg številnih vidnih brazgotin na stegnu in goleni so mu namreč ostale tudi druge vidne spremembe na koži zaradi transplantacij, izrazita atrofija levega stegna in opazno šepanje na levo nogo, česar pred drugimi ni mogoče skriti. Njihovo pomilovanje tožnika moti. Dosojena višina je zato utemeljena in glede na intenzivnost ugotovljenih duševnih bolečin tudi primerna in zadostna. Razen nelagodja ob pomilovanju tožnik drugih hujših duševnih bolečin, sodeč po njegovi izpovedbi, ne trpi in jih sodišče tudi ni ugotovilo. Zato mu višja odškodnina tudi po prepričanju pritožbenega sodišča kljub dolgotrajnosti, na katero opozarja v svoji pritožbi, ne gre.

20. Za celotno nepremoženjsko škodo mu je sodišče namenilo 90.000,00 EUR in upoštevaje valorizacijo že izplačanih zneskov (50.025,00 EUR) toženi stranki naložilo v plačilo še 39.975,00 EUR odškodnine s pripadajočimi zakonskimi obrestmi. Odločitvi o valorizaciji in teku zamudnih obresti za pritožnici nista sporni. Neutemeljeni pa so njuni ugovori o prenizki oziroma previsoki skupni odškodnini. 90.000,00 EUR je v času sojenja predstavljajo približno 90 povprečnih neto plač v RS (januar 2014: 1.005,00 EUR – Ur.l. RS št. 2/2014). Tožnikove poškodbe spadajo v V. skupino po Fischerjevi klasifikaciji, to je med zelo hude primere. Zanje sodišča dosojajo oškodovancem od 64 – 143 povprečnih neto plač (povzeto po publikaciji Jadek Pensa, D: Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV Ljubljana, 2005). Dosojena odškodnina je znotraj navedenega okvira, oba pritožbena predloga pa ne. Tožeča stranka z vztrajanjem pri 145.000,00 EUR odškodnine (145 povprečnih plač) omenjeni okvir presega in se približuje najhujšim – katastrofalnim škodam, za kakršnega v obravnavanem primeru ne gre, tožena pa z zagovarjanjem 60.000,00 EUR (60 plač) navedenega okvira ne dosega, kar dokazuje, da zagovarja prenizko odškodnino za primerljive škode. V primerjavi s primeri, dostopnimi v navedeni publikaciji in tudi v bazi sodnih odločb v RS, je dosojena odškodnina primerno umeščena med podobne primere (primerjaj npr. sodbo VS RS II Ips 62/2011 z dne 28. 2. 2014). Merilo objektivne pogojenosti dosojene odškodnine je torej pravilno upoštevano.

21. Drugih pritožbenih očitkov ni. Pritožnika sta grajala odločitev o stroških le v povezavi z odločitvijo o glavni stvari. Uradni preizkus je pokazal, da je sodba tudi v tem delu (tako kot o glavni stvari) pravilna in ni obremenjena z uradno upoštevnimi procesnimi kršitvami. Zato je bilo treba obe pritožbi zavrniti in v izpodbijanih delih potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

22. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker pravdni stranki nista uspeli s pritožbama, nista upravičeni do povračila pritožbenih stroškov (prvi odstavek 154. člena ZPP).