Jedro

Pritožbeno sodišče je že v razveljavitvenem sklepu soglašalo s stališčem sodišča prve stopnje, da okoliščina, da je svet zavoda kot pristojni organ za imenovanje direktorja zavoda sprejel (le) sklep o imenovanju direktorice in ne posebnega sklepa o izbiri (oziroma neizbiri drugih prijavljenih kandidatov), ne vpliva na obseg sodnega varstva, ki ga tožniku zagotavljajo določbe ZZ. Sklep o imenovanju direktorja namreč sam po sebi po vsebini vključuje odločitev o izbiri kandidata in obenem pomeni tudi odločitev o neizbiri drugih prijavljenih kandidatov.

Izbrani kandidat v razpisnem postopku v sodnem sporu, ki ga neizbrani kandidat sproži pred sodiščem na podlagi 36. člena ZZ, ni enotni (nujni) sospornik v smislu določbe 196. člena ZPP. S sklepom o izbiri, glede katerega neizbrani kandidat uveljavlja sodno varstvo, namreč izbrani kandidat še ni pridobil nobene pravice. Zlasti ne v primerih, ko gre za imenovanje direktorja javnega zavoda, ki je praviloma vezano še na soglasje ustanovitelja (32. člen ZZ).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe, tožeči stranki pa je dolžna v roku 8 dni povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 279,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo, da je sklep Sveta zavoda tožene stranke z dne 5. 2. 2018 o imenovanju mag. A.A. za direktorico tožene stranke za mandatno obdobje štirih let nezakonit in se razveljavi (I. točka izreka sodbe). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna ponovno odločati o imenovanju direktorja (II. točka izreka sodbe). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 8 dni plačati 2.164,21 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila (III. točka izreka sodbe).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP ter zaradi kršitev 22., 23. in 25. člena Ustave RS. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi uveljavlja, da v Zakonu o zavodih (ZZ) ni podlage za to, da lahko neizbrani kandidat zahteva razveljavitev akta o imenovanju direktorja javnega zavoda, ker po 36. členu ZZ sodno varstvo lahko zahteva le zoper sklep o izbiri kandidata. V zvezi s tem poudarja, da je tožnik 9. 2. 2018 prejel obvestilo, da je razpisna komisija sveta zavoda odločila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za razpisano delovno mesto direktorja. S tem obvestilom, ne pa s sklepom o imenovanju direktorja, je bil tožnik obveščen, da ni bil izbran, zato je treba tožbo zavreči. Opozarja, da tožnik sporno razmerje s toženo stranko skuša urediti v breme direktorice mag. A.A., zato gre za nujno sosporništvo. Ker je tožnik tožbo vložil le zoper toženo stranko, ne pa tudi zoper imenovano direktorico, bi bilo tožbeni zahtevek zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije treba zavrniti. Sodišče prve stopnje je z zavzetjem nasprotnega stališča kršilo 196. člen ZPP in zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Sodišču prve stopnje nadalje očita, da je tožbenemu zahtevku ugodilo zaradi napačne interpretacije 36. člena Poslovnika o delu sveta zavoda B., po katerem je bila v izključni pristojnosti sveta zavoda in ne v pristojnosti razpisne komisije odločitev o izločitvi kandidata iz izbirnega postopka zaradi neizpolnjevanja pogojev. Sodišče je to določbo poslovnika napačno razlagalo upoštevajoč mnenje razpisne komisije in mnenja nekaterih prič, čeprav so ta povsem nepomembna. Uveljavlja, da že iz jezikovne razlage besedila 36. člena poslovnika izhaja, da razpisna komisija vsebinsko presoja in ugotavlja (odloča), ali posamezni kandidat pogoje izpolnjuje ali ne. Nasprotna razlaga sodišča prve stopnje je nelogična. Če bi bil svet zavoda res pristojen za odločanje o izpolnjevanju pogojev, ne bi bilo nobene potrebe, da bi se o tem sprejel poseben sklep razpisne komisije. Enak je rezultat sistematične razlage besedila citiranega člena poslovnika, ki v drugem odstavku določa, da svet pregleda programe razvoja prijavljenih kandidatov, ki izpolnjujejo pogoje in z njimi opravi razgovore. Svet zavoda torej obravnava le kandidate, ki jih predhodno preveri razpisna komisija, svet zavoda pa se le seznani s podatkom (oziroma z odločitvijo), kateri kandidati pogoje izpolnjujejo. Nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da je tožnik izpolnjeval pogoj zahtevanih vodstvenih delovnih izkušenj. Že iz primerjave poslovnih izkazov in števila zaposlenih izhaja, da športni klub in Zveza C. nista primerljivi bolnišnici. V zvezi s tem se sklicuje na zadevo pritožbenega sodišča Pdp 299/2008. Tožnikovo opravljanje funkcije v Zvezi C. in športnem klubu D. tudi ne predstavlja dela na enaki stopnji zahtevnosti, kot je delovno mesto direktorja tožene stranke. Na to kaže tudi okoliščina, da je tožnik šele v letu 2011 pridobil VII. stopnjo izobrazbe, pri čemer je mesto predsednika Zveze C. in vodenje kluba D. opravljal že od leta 2005 oziroma 2007 dalje. Sicer pa tožnik ni niti trdil niti dokazal, da se za opravljanje teh del zahteva VII. stopnja izobrazbe. Meni, da z delom, ki ga je tožnik opravljal poleg redne zaposlitve, ki ne izpolnjuje predpisanih razpisnih pogojev, ni mogoče izpolniti pogoja zahtevanih delovnih izkušenj. Delovne izkušnje z delom na drugi pravni podlagi je namreč mogoče pridobiti le v primeru, če ni sočasno sklenjeno delovno razmerje z drugim delodajalcem za polni delovni čas. Zaradi zmotne odločitve o glavni stvari nasprotuje tudi odločitvi o stroških postopka. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe. Navaja, da je pritožbeno sodišče na vse ugovore tožene stranke glede obsega sodnega varstva, pasivne legitimacije in kršitve razpisnega postopka odgovorilo že v sklepu Pdp 42/2019. Pravilne so ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, da je za mesto direktorja tožene stranke izpolnjeval vse zahtevane razpisne pogoje, zato jim pritožba neutemeljeno nasprotuje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri tem pa je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu ni ugotovilo nobene od absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

6. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja kršitev pravic iz 22. (enako varstvo pravic), 23. (pravica do sodnega varstva) in 25. (pravica do pravnega sredstva) člena Ustave RS (URS; Ur. l. RS, št. 33/91 in nasl.), saj zaradi pavšalnosti teh očitkov pritožbeni preizkus niti ni mogoč. Sodišče prve stopnje je glede vseh odločilnih dejstev pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, sprejeta odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

7. Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu zahteval razveljavitev sklepa o imenovanju direktorja tožene stranke z dne 5. 2. 2018. Zatrjeval je, da je razpisna komisija z odločitvijo, da ga izloči iz izbirnega postopka, presegla svoja pooblastila, poleg tega pa tudi vsebinski razlogi za njegovo izločitev iz nadaljnjega postopka izbire direktorja niso bili podani, saj je za to mesto izpolnjeval vse razpisne pogoje.

8. Pritožbeno sodišče v tej zadevi odloča drugič. Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom Pd 49/2018 z dne 23. 10. 2018 ugotovilo, da je sklep sveta zavoda tožene stranke z dne 5. 2. 2018 o imenovanju mag. A.A. za direktorico tožene stranke za mandatno obdobje štirih let nezakonit in se razveljavi, toženi stranki pa naložilo, naj ponovno odloča o imenovanju direktorja. Zavrglo je tožbo v delu, ki se je nanašal na ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev sklepa razpisne komisije sveta zavoda tožene stranke z dne 5. 2. 2018 o tem, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za delovno mesto direktorja tožene stranke, ter v delu, ki se je nanašal na ugotovitev, da tožnik za mesto direktorja tožene stranke izpolnjuje vse razpisne pogoje. Odločilo je tudi o stroških postopka. Pritožbeno sodišče je na pritožbo tožene stranke s sklepom Pdp 42/2019 z dne 4. 9. 2019 pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo in odločitev o stroških postopka razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, z napotkom, da dopolni dokazni postopek in ugotovi, ali tožnik izpolnjuje razpisne pogoje za mesto direktorja tožene stranke. To dejstvo, ki ga sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialno pravnega izhodišča do tedaj še ni ugotavljalo, je bilo namreč odločilno za presojo, ali je ugotovljena kršitev v razpisnem postopku bistveno vplivala na zakonitost sklepa o izbiri drugega kandidata oziroma o neizbiri tožnika.

9. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju ugotovilo, da je tožnik ob prijavi na razpis za delovno mesto direktorja tožene stranke izpolnjeval vse zahtevane pogoje, ter na tej podlagi zaključilo, da so mu bile v razpisnem postopku kršene pravice, ker je bil kot kandidat neutemeljeno izločen iz tega postopka. Tožbenemu zahtevku je zato ponovno ugodilo.

10. Sodišče prve stopnje je pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka pravilno upoštevalo določbe Zakona o zavodih (ZZ, Ur. l. RS, št. 12/91 in nasl.), zlasti določbe od 32. do 36. člena ZZ. Svojo odločitev je pravilno oprlo tudi na določbe Statuta tožene stranke ter Poslovnika o delu zavoda B. z dne 17. 3. 2016, ki jih je povsem pravilno interpretiralo.

11. V skladu s prvim odstavkom 36. člena ZZ mora organ, ki je pristojen za imenovanje, v roku, določenem v razpisu, obvestiti vsakega prijavljenega kandidata o izbiri in ga poučiti, da ima pravico pregledati razpisno gradivo in v petnajstih dneh po prejemu obvestila zahtevati sodno varstvo pri pristojnem sodišču, če misli, da je bil kršen za izvedbo razpisa določen postopek, in da je ta kršitev lahko bistveno vplivala na odločitev o izbiri kandidata ali da izbrani kandidat ne izpolnjuje v razpisu določenih pogojev. V drugem odstavku citirani člen vsebuje določbo o tem, da se sodno varstvo v primerih, kot je obravnavani, uveljavlja pred delovnim sodiščem. Pritožbeno sodišče je že v razveljavitvenem sklepu Pdp 42/2019 soglašalo s stališčem sodišča prve stopnje, da okoliščina, da je svet zavoda kot pristojni organ za imenovanje direktorja zavoda sprejel (le) sklep o imenovanju direktorice in ne posebnega sklepa o izbiri (oziroma neizbiri drugih prijavljenih kandidatov), ne vpliva na obseg sodnega varstva, ki ga tožniku zagotavljajo določbe ZZ. Sklep o imenovanju direktorja namreč sam po sebi po vsebini vključuje odločitev o izbiri kandidata in obenem pomeni tudi odločitev o neizbiri drugih prijavljenih kandidatov. Sodišče prve stopnje je povsem pravilno razlagalo določbo 36. člena ZZ o obsegu sodnega varstva tožnika v obravnavanem primeru. Sodno varstvo ne bi bilo učinkovito, če ne bi obsegalo tudi možnosti, da sodišče v primeru ugotovljene nezakonitosti sklepa zavoda (o imenovanju oziroma izbiri) naloži pristojnemu organu (svetu zavoda) ponovno odločanje o izbiri kandidata izmed vseh prijavljenih kandidatov, ki izpolnjujejo razpisane pogoje. Le na ta način se namreč lahko ugotovljene nezakonitosti v postopku izbire odpravijo oziroma sanirajo.

12. Pritožba se pri uveljavljanju nasprotnega stališča neutemeljeno sklicuje na zadevi pritožbenega sodišča Pdp 1045/2014 z dne 2. 10. 2014 in Pdp 356/2015 z dne 11. 6. 2015. V teh zadevah je tožnica zahtevala odpravo (oziroma razveljavitev) sklepa tožene stranke o obnovi postopka o imenovanju generalnega direktorja tožene stranke in sklepa tožene stranke o odpravi sklepa o imenovanju tožnice za generalno direktorico, zato ne gre za primerljivi zadevi. Tudi v zadevi pritožbenega sodišča Pdp 746/2014 z dne 10. 7. 2014 je šlo za v bistvenem drugačno situacijo, saj je tožnica zahtevala ugotovitev nezakonitosti in odpravo oziroma razveljavitev sklepa sveta zavoda tožene stranke o izločitvi njene prijave iz razpisnega postopka za direktorja zavoda.

13. Pritožbeno sodišče je v obravnavani zadevi že v sklepu Pdp 42/2019 kot zmotno opredelilo stališče tožene stranke o tem, da bi bilo tožbeni zahtevek treba zavrniti že zato, ker naj tožnik s tožbo ne bi zajel vseh nujnih sospornikov na pasivni strani (poleg tožene stranke tudi izbrane kandidatke mag. A.A.). Izbrani kandidat v razpisnem postopku v sodnem sporu, ki ga neizbrani kandidat sproži pred sodiščem na podlagi 36. člena ZZ, ni enotni (nujni) sospornik v smislu določbe 196. člena ZPP. S sklepom o izbiri, glede katerega neizbrani kandidat uveljavlja sodno varstvo, namreč izbrani kandidat še ni pridobil nobene pravice. Zlasti ne v primerih, ko gre za imenovanje direktorja javnega zavoda, ki je praviloma vezano še na soglasje ustanovitelja (32. člen ZZ). Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo 196. člena ZPP in s tem storilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP.

14. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša tudi z ugotovitvami in stališči sodišča prve stopnje iz 11. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, da je v razpisnem postopku prišlo do kršitev za izvedbo razpisa določenega postopka za imenovanje direktorja zavoda. Odločitev o tem, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za delovno mesto direktorja, in s tem odločitev, da se izloči iz nadaljnjega postopka izbire kandidata za direktorja, je namreč sprejela razpisna komisija, ki po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje za to ni bila pristojna. Za to odločitev je bil pristojen svet zavoda. Neutemeljeni so pritožbeni očitki o tem, da naj bi sodišče prve stopnje napačno interpretiralo določbe internega akta, to je 36. člena Poslovnika o delu sveta zavoda B., ki v drugem odstavku določa, da svet imenuje razpisno komisijo, ki preveri izpolnjevanje pogojev prijavljenih kandidatov in o tem poroča svetu ter da svet pregleda programe dela in razvoja prijavljenih kandidatov, ki izpolnjujejo pogoje, in z njimi opravi razgovore. Stališče sodišča prve stopnje v zvezi s spornim vprašanjem, ali je razpisna komisija pristojna za odločanje o neizpolnjevanju pogojev kandidata ali le poroča svetu zavoda o izpolnjevanju pogojev o prijavljenih kandidatih, je namreč povsem pravilno in temelji na pravilni razlagi materialnega prava ‒ določb statuta tožene stranke in poslovnika. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitve, da je razpisna komisija na sestanku 31. 1. 2018 sprejela sklep, da svetu zavoda tožene stranke predlaga sprejem odločitve o tem, ali tožnik izpolnjuje pogoje za razpisano delovno mesto direktorja tožene stranke ter ga kot člana sveta zavoda izloči pri odločanju glede izpolnjevanja pogojev in imenovanju direktorja tožene stranke, pravilno zaključilo, da so tudi člani razpisne komisije pričakovali, da bo o tožnikovem izpolnjevanju razpisnih pogojev odločil svet zavoda tožene stranke z glasovanjem. Tudi če bi bilo stališče tožene stranke glede razmejitve pristojnosti med razpisno komisijo in svetom zavoda pravilno, pa je dejstvo, da svet zavoda ni vezan na presojo razpisne komisije, ki jo je imenoval v konkretnem postopku, ampak mora v postopku v vsakem primeru preveriti pravilnost njene odločitve o tem, ali kandidat pogoje razpisa izpolnjuje ali ne. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na izpovedi prič E.E., F.F. in G.G. o tem, da je v preteklosti o izpolnitvi razpisnih pogojev prijavljenih kandidatov vedno odločala razpisna komisija. Glede na izpoved priče E.E., ki jo v pritožbi povzema tudi tožena stranka, so v preteklih razpisnih postopkih vsi prijavljeni kandidati vedno izpolnjevali vse razpisne pogoje. Ker torej do situacije, kot je obravnavana, ni še nikoli prišlo, običajno ravnanje razpisne komisije v preteklih razpisih že iz tega razloga ni bistveno za odločitev.

15. Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da je ugotovljena kršitev razpisnega postopka bistveno vplivala na zakonitost sklepa o izbiri drugega kandidata oziroma o neizbiri tožnika, saj je tožnik izpolnjeval vse razpisne pogoje za delovno mesto direktorja tožene stranke, navedene v drugem odstavku 27. člena statuta tožene stranke oziroma v razpisu za to delovno mesto z dne 15. 1. 2018. Med strankama je bilo sicer sporno le izpolnjevanje pogoja petih let vodstvenih delovnih izkušenj. Pritožba ne nasprotuje ugotovitvi, da je tožnik od leta 2014 dalje zaposlen pri H. in da delo opravlja v Centru J. na vodstvenem položaju, na katerem je do objave razpisa 15. 1. 2018 pridobil tri leta vodstvenih delovnih izkušenj. Nasprotuje pa ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožnik vodstvene delovne izkušnje od leta 2011 dalje pridobival tudi z opravljanjem funkcije predsednika Zveze klubov C. in vodenjem športnega kluba D., s čimer je po presoji sodišča prve stopnje do dneva objave razpisa izpolnil pogoj petih let tovrstnih delovnih izkušenj.

16. Sodišče prve stopnje je glede na dela in naloge, ki jih je tožnik opravljal kot predsednik Zveze klubov C. (od leta 2005 dalje) in kot direktor kluba D. (v letih od 2007 do 2013) in so razvidne iz šestega odstavka 12. točke obrazložitve sodbe (skrb za vodenje športnega kluba; skrb zakonitost dela kluba ter za materialne, kadrovske in finančne vire poslovanja; vodenje in organiziranje dela panožne zveze; skrb za gospodarjenje in zakonito finančno poslovanje zveze; skrb za upravljanje s kadri in izobraževanje članov zveze itd.), ter ob upoštevanju okoliščine, da se za delovno mesto direktorja tožene stranke zahteva univerzitetna (prejšnja) oziroma 2. bolonjska stopnja izobrazbe, pravilno ocenilo, da je tožnik na omenjenih funkcijah vsaj od leta 2011 dalje, ko je pridobil VII. stopnjo izobrazbe, opravljal vodstveno delo ter pridobil vodstvene delovne izkušnje v smislu razpisnega pogoja za delovno mesto direktorja tožene stranke. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na to, da tožnik s športnim klubom D. in Zvezo C. ni bil v delovnem razmerju, saj to ni bistveno. Sodišče prve stopnje je glede na 13. točko 6. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 63/2007 in nasl.), ki kot delovne izkušnje med drugim določa delo na enaki stopnji zahtevnosti, kot je delovno mesto, za katero oseba kandidira, zavzelo pravilno stališče, da je delovne izkušnje mogoče pridobiti tudi z delom na drugi pravni podlagi (in ne le v delovnem razmerju). Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je bil tožnik v obdobju do leta 2014, ko se je zaposlil na vodstvenem delovnem mestu v H., v Centru J., za polni delovni čas zaposlen v Zdravstvenem domu I. na delovnem mestu, za katerega se zahteva (le) V. stopnja izobrazbe. Pogoj delovnih izkušenj z opravljanjem dela na drugi pravni podlagi je mogoče izpolniti tudi ob sočasno sklenjenem delovnem razmerju z drugim pravnim subjektom, ne glede na delovno mesto, za katerega je delovno razmerje sklenjeno, in ne glede na to, ali gre za delovno razmerje za polni ali krajši delovni čas. Za drugačno razlago v določbah ZJU ni podlage.

17. Pritožba neutemeljeno navaja, da je tožnik delo za športni klub D. in Zvezo C. opravljal že pred letom 2011, ko še ni imel VII. stopnje izobrazbe, kar naj bi kazalo na to, da to delo ne dosega enake stopnje zahtevnosti kot delo direktorja tožene stranke (za katerega se zahteva VII. stopnja izobrazbe). Sodišče prve stopnje je glede na ugotovitve o obsegu in zahtevnosti tožnikovega dela na državni in mednarodni ravni pravilno zaključilo, da je bilo po vsebini, zahtevnosti in odgovornosti primerljivo tistemu, ki se opravlja na sedmi stopnji izobrazbe. Okoliščino, da je tožnik VII. stopnjo izobrazbe pridobil v letu 2011, pa je utemeljeno upoštevalo pri presoji, da je treba med vodstvene delovne izkušnje v smislu razpisnih pogojev za direktorja tožene stranke šteti le tiste, ki jih je tožnik pridobil od leta 2011 dalje. Tožnik je s predloženimi dokazili k svoji prijavi na razpisano delovno mesto izkazal pogoj vodstvenih delovnih izkušenj na zahtevani stopnji izobrazbe v zadostnem trajanju in s tem vse formalne pogoje za zasedbo delovnega mesta direktorja tožene stranke, kar potrjuje tudi pravno mnenje Splošno kadrovsko pravnega sektorja tožene stranke z dne 30. 1. 2018, s katerim je razpisna komisija tožene stranke razpolagala, vendar njegovi vsebini brez utemeljenih razlogov ni sledila.

18. Za odločitev v zadevi niso bistvene pritožbene navedbe, da vodenja karate kluba oziroma zveze klubov že zaradi občutno manjšega obsega poslovanja in števila zaposlenih ni mogoče primerjati z opravljanjem funkcije direktorja tožene stranke. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da niti v statutu tožene stranke niti v razpisnih pogojih od kandidatov niso bile zahtevane primerljive vodstvene izkušnje oziroma izkušnje, ki bi bile po vsebini primerljive vodenju bolnišnice. Pritožba se z uveljavljanjem nasprotnega stališča neutemeljeno sklicuje na zadevo pritožbenega sodišča Pdp 299/2008 z dne 4. 2. 2009, v kateri je bilo med strankama sporno predvsem izpolnjevanje pogoja "delovnih izkušenj z ustreznimi organizacijskimi in upravljalskimi znanji". Kot to izhaja iz prvega in drugega odstavka 12. točke obrazložitve sodbe Pdp 299/2008, v navedeni zadevi ni bilo sporno, da je tožnik pogoj "ustreznih organizacijskih in upravljalskih znanj" izpolnjeval. To pa pomeni, da se stališča iz zadeve Pdp 299/2008 nanašajo na drugačno pravno situacijo.

19. Glede na vse navedeno je odločitev o ugotovitvi nezakonitosti in razveljavitvi sklepa sveta zavoda tožene stranke z dne 5. 2. 2018, s katerim je bila za direktorico imenovana mag. A.A., materialnopravno pravilna, sodišče prve stopnje pa je toženi stranki tudi utemeljeno naložilo, da ponovno odloči o imenovanju direktorja. V tem postopku pa bo morala tožena stranka ponovno opraviti izbiro med vsemi na razpis prijavljenimi kandidati in kot kandidata, ki izpolnjuje razpisne pogoje, upoštevati tudi tožnika.

20. Tožena stranka se neutemeljeno pritožuje tudi zoper odločitev o stroških postopka, ki ji sicer nasprotuje le v posledici nasprotovanja odločitvi o glavni stvari. Ker je tožnik v postopku v pretežnem delu uspel, glede zavrženega dela tožbe (II. točka izreka sklepa v odločbi Pd 49/2018 z dne 23. 10. 2018) pa niso nastali posebni stroški postopka, je sodišče prve stopnje v skladu z določbo 154. člena ZPP pravilno odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, tožniku pa je dolžna povrniti njegove stroške postopka.

21. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, kot tudi ne razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

22. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, v skladu z določbo 154. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbe, tožniku pa je dolžna povrniti potrebne stroške odgovora na pritožbo. Tožnik je po točki 1b tar. št. 15 Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015 in 28/2018) upravičen do nagrade za odgovor na pritožbo v višini 375 točk in 7,5 točk za materialne stroške po tretjem odstavku 11. člena OT, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 229,50 EUR, povečano za 22 % DDV pa 279,99 EUR. Tožena stranka mu mora ta znesek povrniti v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila. Za priznanje višjih priglašenih stroškov za odgovor na pritožbo v določbah OT ni podlage.