Jedro

Izpodbijano obvestilo Sodnega sveta, da je slednji na 39. seji obravnaval tožnikovo kandidaturo in da ga na navedenem pozivu ni izbral, ni upravni akt in tudi ZS ne določa, da bi bilo zoper tovrstno obvestilo dopustno sprožiti upravni spor, zato je sodišče tožbo zoper obvestilo s sklepom zavrglo.

Izpodbijana odločba v izreku ne vsebuje odločitve o zavrnitvi tožnikove kandidature. Vendar pa to sam po sebi ni razlog za odpravo odločbe, kajti ta procesna napaka bi bila sama po sebi odločilna, le, če bi (lahko) vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve.

Samovoljno vodenje sodišča zaradi imenovanja sodnika na vodstveno mesto brez njegovega soglasja in neupoštevanje obveznosti pri izdelavi ocen sodniške službe ter napake pri poslovanju v prekrškovnih zadevah nikakor niso nerazumni razlogi za zavrnitev kandidature, četudi ima tak kandidat podporo s strani treh mnenj, predsednice neposredno višjega sodišča, predsednika Vrhovnega sodišča in ministra za pravosodje. Vendar to velja pod pogojem, da so razlogi za zavrnitev kandidature in povsem drugačno mnenje Sodnega sveta od mnenj v dokazni oceni tožene stranke dovolj natančno opisani, verodostojno ugotovljeni in utemeljeni in da se je kandidat o njih imel možnost izreči preden je Sodni svet odločil v zadevi. Na tej točki pa je obrazložitev izpodbijanega akta pomanjkljiva do tolikšne mere, da je odločitev nezakonita. Ker je tožena stranka to, kar bi moralo biti v odločbi, navedla šele v odgovoru na tožbo, obrazložitev izpodbijanega akta ni zadostna, kar je imelo za posledico tudi, da se tožnik ni mogel izreči o očitkih pred izdajo odločbe.

Zakonodajalec je kot materialni pogoj za to, da sodnik sploh lahko kandidira za predsednika sodišča, predpisal, da kandidat prijavi predloži šestletni strateški program dela sodišča. Zakonodajalec je tudi predpisal, kaj „zlasti“ mora tak program vsebovati in na prvem mestu je „ocena stanja na sodišču“. Kandidati ne bi smeli imeti nobenih ovir za pridobitev podatkov tekočega stanja, tudi če bi določene ovire dejansko obstajale, saj bi bile nedopustne in bi jih bilo treba odpraviti pred odločanjem.

Anonimne pritožbe zoper sodnike in predsednike sodišč so lahko usmerjene v manipulacije in neutemeljene diskreditacije in so lahko podlaga za odločanje kvečjemu, če jih pristojni organ ustrezno preveri in šele na podlagi preverjenih anonimnih pritožb ugotovi določena relevantna dejstva, jih ustrezno dokumentira, da stranki možnost, da se o njih izreče in da se brani ter na tej podlagi odloči o zadevi.

Izrek

Tožba se v delu, ki se nanaša na izpodbijanje obvestila Sodnega sveta št. 3/14-497 z dne 23. 9. 2014, zavrže. Tožbi se v delu, ki se nanaša na izpodbijanje odločbe Sodnega sveta št. 2/14-83 z dne 4. 9. 2014 ugodi in se odločba Sodnega sveta št. 2/14-83 z dne 4. 9. 2014 odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 285 EUR v 15 dneh od prejema sodbe z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15 dni po prejemu sodbe do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijanim aktom je Sodni svet po javnem pozivu sodnikom za vložitev kandidatur na mesto predsednika Okrožnega sodišča v Celju in na podlagi 62.a in 62.b člena Zakona o sodiščih (Uradni list RS, št. 94/07 z nadaljnjimi spremembami in okrožni sodnik svétnik na Okrožnem sodišču v Celju A.A. z dnem 4. 9. 2014 za dobo šestih let imenuje za predsednika Okrožnega sodišča v Celju. V obrazložitvi akta je navedeno, da sta se na javni poziv prijavila kandidata A.A. in B.B., oba okrožna sodnika svétnika na Okrožnem sodišču v Celju. Kandidaturi sta priložila življenjepisa z opisoma njunih dosedanjih strokovnih dejavnosti in opisoma organizacijskih izkušenj po izvolitvah v sodniško funkcijo ter šestletna strateška programa dela Okrožnega sodišča v Celju. Sodni svet je na 38. seji dne 10. 7. 2014 s kandidatoma opravil ustni razgovor.

Sodni svet se nato sklicuje na 62.a člen ZS. Tožeča stranka pravi, da predsednica Višjega sodišča v Celju v mnenju z dne 30. 5. 2014 ocenjuje, da oba kandidata izpolnjujeta vse pogoje za imenovanje na mesto predsednika Okrožnega sodišča v Celju. Imata bogate izkušnje, oba sta v sodniški karieri izkazala nadpovprečno strokovno znanje. Meni, da bi oba kandidata v prihajajočem obdobju lahko funkcijo predsednika sodišča opravljala uspešno, pri čemer predsednica Višjega sodišča v Celju podporo daje dosedanjemu predsedniku B.B. Slednji je v svojem strateškem programu predstavil kontinuiteto že doslej izvajanih ter zastavljenih programov in ukrepov. Tako strategijo upravljanja in vodenja sodišča, ki že doslej izkazuje ugodne trende, predsednica podpira. Izpostavlja pa, da bo v prihodnje treba še večjo pozornost nameniti dvigu učinkovitosti dela posameznih organizacijskih enot znotraj okrožja (okrajnih sodišč) na določenih pravnih področjih, kjer je nedvomno odprto široko polje, ki bo terjalo, kar zadeva skrajševanje časa, hitro in učinkovito ukrepanje. Predsednik Vrhovnega sodišča RS v mnenju z dne 10. 6. 2014, ob primerjavi obeh kandidatov, podpira kandidaturo B.B., saj ocenjuje, da je sedanje kandidatovo vodenje Okrožnega sodišča v Celju uspešno. Minister, pristojen za pravosodje, v mnenju z dne 24. 7. 2014, ugotavlja, da oba kandidata izpolnjujeta formalne pogoje in sta primerna za imenovanje na mesto predsednika Okrož nega sodišča v Celju. Od predsednika sodišča se pričakuje, da bo visoko strokoven sodnik z jasno vizijo razvoja sodišča ter da izkazuje organizacijske in vodstvene sposobnosti ter ima korekten odnos do vseh zaposlenih. Te lastnosti je dosedanji predsednik že izkazal. V nadaljevanju tožena stranka pravi, da Sodni svet pri izbiri oziroma imenovanju kandidata za predsednika sodišča upošteva zlasti potrebe konkretnega sodišča, strateški program, kandidatove strokovne kvalifikacije in posebna znanja, izkušnje, priporočila in dosežke v zvezi z sojenjem ter kandidatovo znanje tujih jezikov (3. odstavek 62.a člena ZS).

Pri presoji kandidatovega izpolnjevanja kriterijev za opravljanje funkcije predsednika sodišča je Sodni svet suveren in ga zakon ne zavezuje k izbiri kandidata, ki sicer izpolnjuje formalne pogoje za imenovanje na vodstveno mesto. Strateški program, četudi izkazuje statistično ugodno poslovanje sodišča, kandidatu ne zagotavlja imenovanja na vodstveno mesto. Obenem ni mogoče mimo trditve A.A., da zunanjim kandidatom tekoči podatki o poslovanju sodišča niso dostopni, kar onemogoča analizo tekočega stanja sodišča. Sodni svet nadalje ne more mimo dejstva, da je v zadnjem letu prejel številne pritožbe v zvezi z vodenjem Okrožnega sodišča v Celju. Nezadovoljstvo so izrazili tako sodniki kot uslužbenci sodišča; opozorila so bila podana tudi anonimno, kar je sicer treba obravnavati z zadržkom, vendar pa ni mogoče spregledati njihove številčnost (tudi predsednica Višjega sodišča v Celju opozarja, da je sodišče v letih od 2009 do 2013 prejelo pet anonimnih vlog, ki so po vsebini kritika na vodstvo enega od okrajnih sodišč, ki je organizacijska enota Okrožnega sodišča v Celju). Osnova dobrega delovanja sodišča je odprta komunikacija med zaposlenimi, ki se kaže v upoštevanju tako njihovih obveznosti kot pravic pa tudi ciljev in želja. Samo zadovoljen sodnik, v harmoniji z zadovoljnim sodnim osebjem, lahko daje dobre delovne rezultate.

Zato samovoljno vodenje sodišča (imenovanje sodnika na vodstveno mesto oddelka brez njegovega soglasja, neupoštevanje obveznosti pri izdelavi ocen sodniških služb) ne more ustvarjati pozitivnega vzdušja v delovnem kolektivu. V kolikor je slednje okrnjeno, delovna uspešnost ne more biti zadovoljiva. Navedeno potrjujejo rezultati s strani Višjega sodišča v Celju odrejenega nadzora nad poslovanjem v prekrškovnih zadevah na vseh okrajnih sodiščih celjskega sodnega okrožja v vseh vrstah prekrškovnih zadev. Zaključki, da obstajajo nepravilnosti, so terjali sprejem ustreznih ukrepov. Po začetku postopka sanacije stanja je bila zaznana izguba večjega števila prekrškovnih spisov (85 prekrškovnih zadev), pri izterjavi glob se je izkazala neažurnost (do 24. 1. 2014 so absolutno zastarale v znesku 146.498,66 EUR). Ob upoštevanju navedenih dejstev se Sodni svet ne more strinjati niti z oceno, da dosedanje upravljanje in vodenje sodišča izkazuje ugodne trende.

Glede na osebna nezadovoljstva sodnikov in osebja, pa tudi nepravilnosti v poslovanju, je Sodni svet ocenil, da so na Okrožnem sodišču v Celju potrebne vodstvene spremembe. V nasprotju s predsednico Višjega sodišča v Celju Sodni svet meni, da kontinuiteta že do sedaj izvajanih programov in ukrepov ni primerna, predvsem pa sodišče potrebuje boljšo komunikacijo vseh sodelujočih v delovnem procesu. Dobre delovne rezultate namreč lahko ustvari le kolektiv, ki posluje kot celota. Samo tak način delovanja je deležen spoštovanja in zaupanja vseh, poleg strank tudi javnosti in medijev. S takim argumentom Sodni svet sprejema šestletni strateški program Okrožnega sodišča v Celju kandidata A.A. kot ustrezen. Le-ta postavlja v ospredje sodnika kot osebo, ki se skupaj s sodelavci posveti svojemu delu kvalitetno in strokovno. Kandidat pozna tuje prakse poslovanja sodišč, katere lahko smiselno uporabi.

Na podlagi razpisne dokumentacije ter ustnega razgovora kandidata A.A. je Sodni svet za dobo šestih let imenoval za predsednika Okrožnega sodišča v Celju.

Sodišče je tožbo tožnika prejelo dne 6. 10. 2014. V tožbi na odpravo odločbe tožnik pravi, da se izpodbijana odločba nanaša tudi nanj, čeprav v izreku odločbe o njegovi kandidaturi ni odločeno niti ni omenjen v uvodu odločbe, kar je v nasprotju z določbo 217. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Prav tako meni, da je Sodni svet dolžan spoštovati določbo tretjega odstavka 62.b člena, v katerem zakon opredeljuje vsebino šestletnega programa, ki mora med drugim vsebovati tudi oceno stanja na sodišču. Zadostitev tem pogojem je predpisana v zakonu, zato predstavlja materialno predpostavko za potrditev kandidature.

Iz objave zapisnika sodnega sveta z dne 4. 9. 2014 izhaja, da je članica sodnega sveta C.C. podala ločeno mnenje glede izbire kandidata za predsednika Okrožnega sodišča v Celju in za kandidata A.A. navedla, da ni predložil programa v skladu z 62.b členom ZS. Sodni svet se o tem, ali je A.A. predložil strateški program, ki vsebuje vse z zakonom predpisane vsebine, ni izjavil. Na ta pogoj, ki je z zakonom predpisan, se (verjetno) nanaša del obrazložitve, po katerem naj bi temu kandidatu kot zunanjemu kandidatu ne bili dostopni podatki o poslovanju sodišča in da mu zato ni bila omogočena analiza tekočega stanja. A.A. ni zunanji kandidat, saj je sodnik Okrožnega sodišča v Celju, pa so podatki o poslovanju sodišča javno dostopni in je do njih mogoče dostopati na več načinov, ki jih tožnik v tožbi našteva v dveh alinejah. Ocena stanja, kot eden izmed obveznih sestavnih delov šestletnega strateškega programa sodišča, pa je osnova, iz katere kandidat lahko razbere potrebe in priložnosti za izboljšanje poslovanja sodišča za celotno okrožje.

Sodni svet tako v obrazložitvi ni podal svoje ocene ustreznosti sestave strateškega programa po citirani zakonski določbi niti ni obravnaval in primerjal programov po vsebini. Tožnik se zaradi razlogov na strani Sodnega sveta do trenutka oddaje te tožbe ni mogel seznaniti z vsebino spisa v tej zadevi, zato si pridržuje pravico tožbo do poteka roka dopolniti. Če strateški program A.A. res ne izpolnjuje vseh predpisanih vsebin, potem ni izpolnjen niti pogoj za njegovo kandidaturo in je odločitev Sodnega sveta nezakonita. Tožnika so pri kandidaturi podprli predsednik Višjega sodišča v Celju, predsednik Vrhovnega sodišča RS in Minister za pravosodje. Sodni svet se je o pomenu mnenj pri odločanju že izjasnil maja 2012 in sicer s pojasnilom v zvezi s klientelizmom. Takrat je pojasnil, da se ob več kriterijih še posebej upošteva mnenje predsednikov sodišč, ki so izoblikovani na podlagi rezultatov dela.

Glede na to, da poslovanje Okrožnega sodišča v Celju v letih od 2008 dalje izkazuje dobre poslovne rezultate, kar izhaja iz strateškega programa tožnika, prav tako pa tudi iz letnih poročil o učinkovitosti in uspešnosti sodišč Sodnega sveta, je odločitev Sodnega sveta, ki nakazuje na slabe odnose v kolektivu, jih pa ne obrazlaga, sama s seboj v nasprotju. V odločbi manjka podatek o tem, od kje je črpal podatke o v odločbi obravnavanih dejstvih in okoliščinah, na podlagi katerih je ugotovil, da so med sodniki in osebjem prisotna osebna nezadovoljstva, za katere je mogoče odgovornost pripisati tožniku in v čem je odgovornost tožnika za nepravilnosti v poslovanju.

Tožnik kot predsednik sodišča s pritožbami ni bil seznanjen, ker sodniki in uslužbenci sodišča v obrazložitvi niso imenovani niti niso navedeni razlogi, zaradi katerih naj bi se pritoževali; o tej ugotovitvi v obrazložitvi, ki je, kot izhaja iz nadaljevanja obrazložitve, bistveno vplivala na odločitev sodišča, se ni mogel izjaviti v postopku niti je ne more izpodbijati v tožbi, saj je odločba v tem delu pomanjkljiva. V nadaljevanju navaja pet anonimnih vlog, na katere je opozorila predsednica Višjega sodišča v Celju, ki so po vsebini kritika na vodstvo enega od okrajnih sodišč, ki so organizacijska enota Okrožnega sodišča v Celju in se očitno nanašajo na drugo osebo, ne na tožnika.

Tožnik nato pravi, da v nadaljevanju obrazložitve Sodni svet ugotavlja, da samovoljno vodenje sodišča (imenovanje sodnika na vodstveno mesto oddelka brez njegovega soglasja, neupoštevanje obveznosti pri izdelavi ocen sodniških služb) ne more ustvarjati pozitivnega vzdušja v delovnem kolektivu. Očitek se, glede na kontekst odločbe, nanaša na tožnika, čeprav je zapisan kot splošen. Tako tožnik očitek imenovanja sodnika na vodstveno mesto oddelka brez njegovega soglasja razume kot očitek njegovega postopanja v zadevi sodnice Č.Č., ki jo je z Letnim razporedom dela za leto 2014 razporedil na mesto namestnice vodje nepravdnega in zapuščinskega oddelka, s čimer pa se ni strinjala in je na Personalni svet Višjega sodišča v Celju vložila pritožbo. Ta je izdal odločbo, s katero je bila njena pritožba kot neutemeljena zavrnjena, glede na njeno nesoglasje pa je tožnik 18. 2. 2014 spremenil Letni razpored dela in določil drugo namestnico vodje oddelka. Sodnica je zoper odločitev Personalnega sveta Višjega sodišča v Celju vložila pritožbo in predlog za odpravo kršitev neodvisnega položaja, ki ju je Sodni svet dne 20. 3. 2014 zavrgel. Pravnomočne odločitve organov, ki jih ti sprejmejo v okviru svojih pooblastil na podlagi pravnih sredstev, ki jih stranke vložijo v okviru svojih z ustavo zajamčenih pravic, so zavezujoče. Sodnica je imela pravico vložiti pritožbo zoper razporeditev v Letnem razporedu dela, pritožba pa je bila zavrnjena. Personalni svet Višjega sodišča v Celju je tako kot tožnik menil, da je tožnik pri njegovi pripravi ravnal v skladu z zakonom. Praviloma sodniki razumejo razporeditev na mesto vodje ali namestnika vodje oddelka kot priznanje njihovemu delu, iskanje soglasja za tako razporeditev v zakonu ni predvideno in v praksi tožnika taka razporeditev nikoli ni vznejevoljila sodnika. Ne glede na to, da sodnica s pritožbo ni bila uspešna, pa je tožnik njeno željo upošteval in na to mesto določil drugo sodnico. Z vsem tem je bil Sodni svet tudi seznanjen, zato je nerazumljivo, da na tožnika sedaj naslavlja tak očitek. Ker tega v odločbi ni pojasnil, je odločba tudi v tem delu neobrazložena.

Tudi očitek neupoštevanja obveznosti pri izdelavi ocen sodniških služb je naveden brez dejanske podlage. Ne pove niti pri katerih oziroma čigavih ocenah niti katerih obveznosti ni izpolnil, pri čemer Sodni svet govori v množini, tako da se o njem tožnik ne more izjaviti in mu je s tem odvzeta pravica do izjave. Tožniku je znan le en zaplet in to pri predlogu za oceno za redno napredovanje in izdelavo ocene sodniške službe že prej navedene sodnice. Sodnica je 15. 11. 2013 predsedniku Okrajnega sodišča v Celju poslala dopis, v katerem je navedla, da Višje sodišče v Celju še vedno ni izdelalo ocene sodniške službe, ker ni prejelo potrebne dokumentacije za oceno. Dne 20. 12. 2013 so bili podatki zbrani in poslani Višjemu sodišču v Celju, Personalni svet je nato komuniciral neposredno z Okrajnim sodiščem v Celju in ga pozival na dopolnitev in popravke. Personalni svet je oceno izdelal dne 5. 6. 2014, nakar je bila izdana odločba o rednem napredovanju sodnice, ki je prejela tudi izpačilo plače v višjem razredu od 1. 4. 2014 skupaj z zahtevanimi obrestmi v višini 0,34 € neto. V čem bi se kazalo neustrezno ravnanje tožnika v tem postopku, odločba ne pojasnjuje, glede na to, da se je ves postopek odvil na samem sodišču, pa tudi ni jasno, na kakšen način in s kakšno vsebino so bili podatki o njem posredovani Sodnemu svetu. Tako je tudi v tem delu odločba neobrazložena.

Kar se tiče izgube spisov na oddelku za prekrške Okrajnega sodišča Celje, je bila ugotovljena po tem, ko je nepravilnosti pri organizaciji dela na tem oddelku že leta ugotavljalo Višje sodišče v Celju in zato odredilo nadzor nad poslovanjem. Gre za nepravilnost, ki se nanaša na izgubo PRUS spisov letnikov 2009 in 2010, torej spisov, ki so bili izgubljeni v času, ko je bilo okrajno sodišče še samostojno sodišče. Neažurna izterjava glob ravno tako izhaja iz slabe organizacije dela na Okrajnem sodišču v Celju, ki je bila izboljšana šele z reorganizacijo reševanja prekrškovnih zadev dne 1. 1. 2014. Rezultat je več kot očiten, isti model pa sedaj povzemajo tudi druga okrožna sodišča v Republiki Sloveniji.

Tožena stranka za svoje očitke ni razpolagala z nobenimi podatki, dejstva, ki so zapisana v obrazložitvi, so brez dejanske podlage in se nanjo tudi ne sklicujejo, zato je taka obrazložitev neobrazložena in tožniku odvzema možnost pravnega varstva.

Pri razpravi in odločanju je sodeloval tudi član sodnega sveta D.D., ki je neposredni sosed A.A., o čemer se lahko sodišče prepriča z vpogledom v Centralni register prebivalstva oziroma pri Upravni enoti v Celju, in njegova poročna priča, o čemer naj sodišče pridobi podatke od Upravne enote v Celju. Tožnik teh podatkov zaradi varstva osebnih podatkov ne more pridobiti. Glede na tako tesno povezavo z enim od kandidatov bi se po prepričanju tožnika član Sodnega sveta moral izločiti, kot določa poslovnik Sodnega sveta za takšne primere.

Glede na navedeno je Sodni svet RS z odločitvijo, ki je predmet tožbe, kršilo določbo 62.b ZS, prav tako pa je odločba neobrazložena, brez navedbe virov, iz katerih črpa podatke za odločitev, brez opredelitve očitkov na način, ki bi tožniku omogočal, da se o njih izjavi, s čimer je kršena določba 214 čl. ZUP; prav tako pa je tožniku odvzeta pravica do pritožbe. Glede na navedeno tožnik predlaga, da sodišče odločbo odpravi in naloži toženi stranke povrnitev stroškov postopka.

Sodišče je dne 8. 10. 2014 prejelo tudi dopolnitev tožbe. V dopolnitvi tožbe tožnik pravi, da je po vpogledu v spis in pridobitvi fotokopij, ki so mu bile posredovane, potrebna dopolnitev tožbe in sicer dodaja, da določba 62.b člena ZS Sodnemu svetu nalaga, da izda odločbo o imenovanju, s katero Sodni svet imenuje izbranega kandidata in hkrati odloči o zavrnitvi drugih kandidatov. Odločba z dne 4. 9. 2014 ne vsebuje izreka o zavrnitvi tožnika niti take odločitve ne vsebuje sklep, ki ga je sprejel Sodni svet na svoji seji 4. 9. 2014. Glede na navedeno je tožena stranka pri odločanju o kandidaturi tožeče stranke kršila določbo 9. odstavka 62.b člena ZS, saj z odločbo o imenovanju predsednika sodišča ni hkrati odločila tudi o kandidaturi tožnika. Tožnik je poleg odločbe z dne 4. 9. 2014 prejel tudi obvestilo z dne 23. 9. 2014, št. 3/14-497, v katerem ga predsednik Sodnega sveta obvešča, da je Sodni svet na 39. seji 4. 9. 2014 obravnaval njegovo kandidaturo, vloženo na prosto mesto predsednika Okrožnega sodišča v Celju in da ga na navedenem pozivu ni izbral. Ta dopis je brez obrazložitve. Ker je v njem vsebovana odločitev o zavrnitvi tožnikove kandidature, ga je mogoče šteti kot neobrazloženo odločbo, zato tožnik tožbo razširja in z njo izpodbija tudi ta dopis. Po pravni teoriji (Jerovšek Tone in Kovač Polonca, 2010, Upravni postopek in upravni spor, Fakulteta za upravo str. 185) je namreč tudi »obvestilo«, s katerim upravni organ odloči o strankini pravici ali obveznosti, odločba, v konkretnem primeru o zavrnitvi kandidature, ki jo je po določbi 62.b člena ZS mogoče izpodbijati le s tožbo v upravnem sporu. Dopis - odločba je nezakonita, ker nima podlage v odločitvi Sodnega sveta (28. člen in

62.b člen ZS), prav tako pa tudi ni obrazložena (8. odstavek 62. b člena ZS).

Po tem, ko je tožnik pridobil listine iz upravnega spisa, lahko tožnik svoje stališče, ki ga je glede izpolnjevanja formalnih pogojev izbranega kandidata podal pod točko III. tožbe, dopolni tudi z ugotovitvijo, da program izbranega kandidata ne izpolnjuje pogojev iz 3. odstavka 62.b člena ZS, saj ne daje ocene stanja na sodišču, ne predvideva konkretnih ukrepov za vsako področje dela, nosilcev in rokov za njihovo izvedbo ter merjenje učinkov za ocenjevanje doseganja poslovnih ciljev. Ocena tveganja in priložnosti za izboljšave ter opis področij delovanja in opredelitev poslovnih ciljev glede kakovosti storitev, nepristranskosti, odgovornosti za rezultate, učinkovitosti in transparentnosti pa sta splošna in nekonkretizirana, glede postopkov alternativnega reševanja sporov pa take ocene sploh ni. Kot izhaja iz strateškega programa dela izbranega kandidata (stran 10 programa), je ta zavestno podal tak program, saj je v njem na strani 2 navedel, da ima nov kandidat možnost, da dosedanje že objavljene podatke povzame v celoti ali delno, ob tem pa da gre za dokumentacijo, s katero po zakonu že vsi odgovorni razpolagajo, ali pa da izdela in predstavi le svojo vizijo in strategijo, ki jo bo vsakoletno tudi Sodni svet lahko ocenjeval in preverjal (šele) skozi letno poročilo. Izbrani kandidat je tudi navedel, da lahko razpolaga s starejšimi letnimi poročili in analizami, medtem ko letošnjih (za leto 2013) žal da nima na razpolago. Slednje ne drži, podatki do meseca septembra za leto 2013 so bili dostopni kandidatu na spletnih straneh http://www.mp.gov.si/si!obrazci evidence mnenja storitve/uporabni seznami imeniki in evidenc e/sodna statistika! in http://www.sodni-svet.si!index.php!component!content!article!96.html, javni poziv sodnikom k vložitvi kandidatur pa je bil dan 22. 11. 2012; tožnik pa se je pri izdelavi strateškega programa poslužil istih virov podatkov, kot so bili na razpolago izbranemu kandidatu. Kot izhaja iz naslova in vsebine strateškega programa izbranega kandidata, katerega vsebino je sam opredelil kot vizijo, se ta nanaša le na Okrožno sodišče v Celju in ne na okrožje in sploh ne zajema okrajnih sodišč kot organizacijskih enot okrožja. Ni na tožniku, da bi ocenjeval strateški program dela svojega konkurenta, zato se v siceršnjo vsebino programa ne spušča, navedeno izpostavlja zgolj zato, ker gre za z zakonom predpisano obvezno vsebino sestavnega dela prijave, ki predvideva tudi merljive ukrepe in cilje in način njihovega preverjanja in katere odsotnost po mnenju tožnika pomeni pomanjkanje formalnih pogojev za imenovanje.

Iz zapisnika seje Sodnega sveta z dne 4. 9. 2014 ne izhaja, kateri dokumenti so bili podlaga za njegovo odločitev. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da naj bi bila to razpisna dokumentacija ter ustni razgovor kandidata A.A. Kot že rečeno v spisu ni zapisa razgovora s kandidatoma, tako da se o vsebini razgovora ni mogoče prepričati.

V spisu Sodnega sveta ni nobenih dokumentov, ki bi lahko bili podlaga ugotovitvam Sodnega sveta v 8. in 9. odstavku obrazložitve. V 8. odstavku obrazložitve Sodni svet govori o tem, da je v zadnjem letu prejel številne pritožbe v zvezi z vodenjem Okrožnega sodišča v Celju ter njegovih organizacijskih enot, nezadovoljstvo naj bi izrazili tako sodniki kot uslužbenci sodišča, opozorila naj bi bila podana tudi anonimno in jih ne gre spregledati zaradi njihove številčnosti. Tožnik je po pooblaščenki vpogledal v spis, ker se je želel s temi očitki seznaniti in nanje odgovoriti, vendar v spisu ni nobenega dokumenta, ki bi utemeljeval to trditev. Tako lahko v svojo obrambo zgolj navede, da so bile anonimne prijave poslane na Višje sodišče v Celju in ne na njegov naslov, da je bilo okrajno sodišče do dne 18. 5. 2011 samostojno in je odgovornost za njegovo poslovanje nosil predsednik okrajnega sodišča, ni pa znana niti vsebina teh anonimnih pisanj, ki je lahko vezana tudi na medsebojne odnose znotraj posamezne organizacijske enote, pri čemer je iluzorno pričakovati, da bodo ti vedno zgledni. Kljub preverjanju pa tožniku ni uspelo dobiti nobenega podatka o anonimnih prijavah in številnih pritožbah v letu 2013, razen tistih, o katerih je že pisal v tožbi in se do njih tudi opredelil. Sodni svet razpolaga z listinami, na katere se je tožnik skliceval in sicer v spisu v zvezi z razporeditvijo sodnice Č.Č., ne razpolaga pa z listinami v zvezi z oceno sodniške službe iste sodnice, ker v tem postopku ni odločal, na kar je tožnik tudi opozoril. Dejstvo pa je, da je Sodni svet šele v mesecu aprilu 2014 naložil predsednikom okrožnih sodišč, da pravočasno podajo predloge za redno napredovanje sodnikov, ko le ti izpolnijo pogoje.

Spis o letnem razporedu sodnice Č.Č. se nahaja pri toženi stranki, ki naj jo sodišče pozove, da ga predloži, tožnik pa prilaga kot dokaz svojih trditev zapisnik Sodnega sveta z dne 20. 3. 2014. Podatki o postopku ocene sodniške službe iste sodnice pa se nahajajo pri Višjem sodišču Celje, pri katerem naj jih pridobi sodišče, seveda oboje, če bo tožena stranka te trditve prerekala.

Tudi o očitkih v zvezi s prekrškovnimi zadevami v upravnem spisu ni nobenega podatka. Nadzor s strani Višjega sodišča v Celju je bil opravljen in ugotovitve so bile zapisane v več poročilih sodnice pregledovalke, pri čemer ugotovitve, povzete v obrazložitvi izpodbijane odločbe, niso pravilne. Tožnik je že po prvem delnem poročilu sodnice pregledovalke izvedel prve reorganizacijske ukrepe, zamenjal vodjo oddelka za prekrške Okrajnega sodišča v Celju in pripravil organizacijsko navodilo, s katerim so bile določene naloge vsem izvajalcem na oddelku.

Po reorganizaciji se je stanje bistveno izboljšalo in je bilo v letih 2013 in 2014 uspešno izterjanih za preko 700.000,00 € glob, vzpostavljen pa je bil tudi ažuren prenos novi zadev iz PR vpisnika v PRUZ vpisnik, kar pomeni tekočo izterjavo, prav tako pa se je tudi skrajšal čas reševanja prekrškovnih zadev za več kot 21 % in dvignila učinkovitost dela. Vsi ti podatki izhajajo iz sodne statistike za prvo polletje 2014, ki je dostopna na že prej omenjenih spletnih naslovih.

V zvezi z navedbami iz točke XI in XII pa mora tožnik izpostaviti še dejstvo, da je bil soočen z neargumentiranim, listinsko nepodkrepljenim in neutemeljenim očitkom nezadovoljstva v kolektivu in nanj naslovljenim očitkom o odgovornosti in mu je s tem kršena pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS).

Dodaja, da je tudi A.A. poročna priča članu Sodnega sveta, ki je odločal v zadevi, D.D., kar v tožniku utrjuje dvom v njegovo nepristranskost. Tožniku je ta dejstva po odločitvi Sodnega sveta sporočilo več oseb, prejel pa je tudi anonimno pismo. Na GURS je govorice lahko preveril, kar se tiče sosedstva.

Tožnik pojasnjuje še razloge, zaradi katerih z vložitvijo tožbe ni mogel počakati na to, da vpogleda v spis, zaradi česar je potrebna ta dopolnitev. Imenovani kandidat je namreč 6. 10. 2014 (že drugič) od njega zahteval predajo poslov, kljub temu, da je bil predhodno že seznanjen s tem, da po mnenju Sodnega sveta v skladu z 9. odstavkom 69.b člena ZS vložena tožba zadrži izvršitev imenovanja še do izteka zakonskega roka za odločitev sodišča oziroma do odločitve sodišča v tem sporu (elektronsko sporočilo predsednika Sodnega svet z dne 16. 9. 2014, v upravnem spisu). Da bi odvrnil vsak dvom in s tem ohranil integriteto svoje funkcije in sodišča, je tožnik tožbo vložil takoj, zaradi česar je dilema o tem, ali je izvršitev imenovanja zadržana le, če je tožba (kljub temu, da rok za njeno vložitev še teče) že vložena ali do izteka roka za njeno vložitev, če je vložena pa do odločitve v sporu, največ pa 30 dni, postala nepomembna in neuporabna.

Član Sodnega sveta, ki bi se moral v skladu s poslovnikom izločiti, se ni izločil. Sodni svet izbire kandidatov ni opravil na podlagi primerjave z zakonom predpisanih obveznih sestavin prijave. Taka odločitev je arbitrarna ne pa suverena in je zato nezakonita.

Sodišču predlaga, da odločbo Sodnega sveta Republike Slovenije odpravi in zadevo vrne toženi stranki ter da odpravi tudi obvestilo Sodnega sveta Republike Slovenije z dne 23. 9. 2014, št. 3/14-497 in zadevo vrne tožni stranki v ponovno obravnavo. Tožena stranka je dolžna vrniti tožeči stranki stroške postopka v 15 dneh.

Sodišče je dne 30. 10. 2014 od tožnika prejelo še zahtevo za izdajo začasne odredbe. V zahtevi navaja, da sodišče po vsej verjetnosti o vloženi tožbi ne bo odločalo v roku 30 dni. Sklicuje se na 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Svoj "pravni interes" za izdajo začasne odredbe, kot to sam poimenuje, utemeljuje z interesom zakonodajalca, ki naj bi se zavedal, da bi prevzem funkcije predsednika sodišča pred odločitvijo v upravnem sporu lahko imel negativen vpliv na poslovanje sodišča in njegovo javno podobo in verodostojnost, saj bi se lahko izkazalo, da so vse odločitve imenovanega predsednika sodišča izpodbojne in posledic se ne bi dalo popraviti v primeru, da bi sodišče tožbi ugodilo. V nadaljevanju utemeljitve začasne odredbe pa ponavlja tožbene ugovore in pravi, da s tem izkazuje verjetnost, da njegova terjatev obstoji. V nadaljevanju utemeljitve zahteve za izdajo začasne odredbe pa opisuje dogajanja, ko naj bi prizadeta stranka v tem upravnem sporu že dvakrat zahtevala "primopredajo" poslov in da je verjetno, da bo tožnik upravičeno "primopredajo" poslov zahteval dne 5. 11. 2014. Tožena stranka pa z izdajo začasne odredbe ne bi utrpela hujših neugodnih posledic. Zato predlaga, da sodišče zadrži izvršitev imenovanja z izpodbijano odločbo Sodnega sveta z dne 4. 9. 2014 št. 2/14-83, s katero se okrožni sodnik svétnik A.A. imenuje za predsednika Okrožnega sodišča v Celju.

V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da je tožnik prejel izpodbijano odločbo dne 1. 10. 2014. Pravi, da je oba kandidata med seboj primerjala. Iz določb 2. odstavka 62.a člena ter 8. in 9. odstavka 62.b člena ZS izhaja, da izbira posameznega kandidata predstavlja neizbiro ostalih prijavljenih kandidatov. Zato odločba ni v neskladju z 217. členom ZUP. To ureditev primerja z ureditvijo izbora sodniških kandidatov, kjer je predpisana zgolj izdaja akta o izvolitvi oziroma odločbe o imenovanju izbranega kandidata. Predlaga, da sodišče tožbo zoper obvestilo Sodnega sveta zavrže. Tožena stranka nadalje pojasnjuje, da sej ne snema, zato tudi v zapisnik ne povzema razgovorov s kandidati. Glede na številčnost prisotnih vsebina razgovora ne bi smela biti vprašljiva. Odločitev je sprejelo 11 pravnih strokovnjakov, zato v skrbnost presoje ne gre dvomiti. Drži, da zakon predpisuje obvezne sestavine strateškega programa dela sodišča. Izbrani kandidat je pojasnil, da razpolaga le s starejšimi letnimi poročili in analizami, medtem ko podatkov za leto 2013 nima na razpolago. Njegov strateški program zaradi tega ne vsebuje statističnih podatkov. Ne glede na to pa je v njem izdelana vizija in strategija razvoja sodišča. Z argumentom, da tožnik postavlja v ospredje sodnika kot osebo, ki se skupaj s sodelavci posveti svojemu delu kvalitetno in strokovno, kar je izbrani kandidat dodatno pojasnil na ustni predstavitvi, je tožena stranka sprejela strateški program izbranega kandidata kot ustrezen.

Tožena stranka namreč meni, da sama statistika, četudi v številkah uspešna, ni edino merilo za dobro poslovanje institucije. Slednje se namreč kaže tudi v javnem mnenju. Nedvomno lahko tudi nezadovoljni zaposleni dosegajo statistično pričakovane rezultate, saj jih v nasprotnem doletijo zakonsko predpisane sankcije. Nezadovoljstvo zaposlenih pa na daljše obdobje zagotovo ne more ostati prikrito javnosti. Okrnitev ugleda povzroči instituciji dolgotrajno škodo, za popravo katere so potrebni bistveno večji napori kot za doseganje statistično pričakovanih rezultatov. Zato so bile ne glede na obseg strateškega programa v konkretnem primeru upoštevane tudi druge okoliščine, ki so bile ključne pri izbiri novega vodje sodišča. Tožbena utemeljitev, da tožena stranka za svoje očitke ni razpolagala z nobenimi podatki, dejstva, zapisana v obrazložitvi, pa so brez dejanske podlage, ni pravilna, poleg tega pa je bila o vsem tožeča stranka seznanjena. Zaradi navedene problematike je tožena stranka na 30. seji 13. 2. 2014 sklenila, da tožečo stranko povabi na ustni razgovor na 31. sejo 6. 3. 2014. Predvideno je bilo pojasnjevanje imenovanja sodnice v letnem razporedu dela za namestnico vodje oddelka, čeprav se z imenovanjem ni strinjala ter ugotovitve službenega pregleda prekrškovnih zadev okrajnih sodišč z območja Okrožnega sodišča v Celju; o predvideni vsebini je bila tožeča stranka v vabilu seznanjena. Na razgovoru ji je bila dana tudi možnost, da poda svoje stališče v primeru obstoja kakršnihkoli nesoglasij na sodišču, tudi med vodilnim osebjem, vendar ni imela pripomb. Glede izdelave ocene sodniške službe in nastale zamude pri posredovanju podatkov tožena stranka pojasnjuje, da jo je o nastalem zapletu obvestila sodnica sama in ji je tudi posredovala vso dokumentacijo, nato je tožena stranka za pojasnilo prosila Personalni svet Višjega sodišča v Celju. Ker je bila tožeča stranka tista, ki je bila dolžna posredovati podatke personalnemu svetu, ji je tudi ta zadeva v celoti poznana.

Po mnenju tožene stranke so že te nepravilnosti tako zaskrbljujoče, da terjajo prevetritev vodenja sodišča. Zato ostalih opozoril v konkretnem izbirnem postopku ni upoštevala. Kot je v izpodbijani odločbi obrazloženo, je treba anonimna opozorila obravnavati z zadržkom, vendar pa ni nepomembno, da nanje opozarja tudi predsednica nadrejenega sodišča. Če o tem tožeča stranka ni seznanjena, je na mestu vprašanje o komunikaciji med predsedniki sodišč posameznega območja, medtem ko bo odgovornost predsednika okrožnega sodišča za vsa sodišča okraja v tem odgovoru pojasnjena v nadaljevanju.

V drugem odstavku na strani 3 odgovora na tožbo podrobneje utemeljuje, zakaj meni, da je nesprejemljivo, da je tožnik kot predsednik sodišča sodnico imenoval na namestnico vodje oddelka, čeprav se ta z imenovanjem ni strinjala. Tudi v zvezi s tem problemom je bil tožnik dne 6. 3. 2014 vabljen na sejo Sodnega sveta. Za toženo stranko je vprašljiv način sprejemanja takšnih vodstvenih odločitev brez upoštevanja interesov in želj sodnikov.

V naslednjem odstavku odgovora tožena stranka podrobno opisuje, da je na razgovoru tekla beseda tudi o službenem pregledu prekrškovnih zadev in kako so pristojni ta problem razreševali v praksi.

Glede očitkov o neupoštevanju obveznosti v zvezi z izdelavo ocene sodniške službe gre pojasniti, da le-ti niso množinski, saj je bila tožena stranka obveščena le o enem primeru dolgotrajne izdelave ocene, ki pa po njenem mnenju ni opravičljiv. Kronološki potek dogodkov pokaže, da je bil predlog za izdelavo ocene podan konec leta 2012. V nadaljevanju tožena stranka podrobneje opisuje dogajanje v zvezi z omenjeno oceno sodniške službe.

Glede izločitve člana tožene stranke pri odločanju Poslovnik Sodnega sveta (nadalje: Poslovnik) v določbi 24. člena predvideva tudi, da pri odločanju ne more sodelovati član organa, če obstajajo okoliščine, ki vzbujajo dvom o njegovi nepristranskosti. Član tožene stranke D.D. je presodil, da v tožbi navedene okoliščine ne vplivajo na njegovo odločanje, ravno tako ne vzbujajo dvoma v njegovo objektivnost. Tudi sicer v primeru izločitve člana odločitev ne bi bila drugačna. Po 25. členu Poslovnika o imenovanju predsednika sodišča odloča organ z dvotretjinsko večino glasov vseh članov, to je z osmimi glasovi; za imenovanje izbranega kandidata za predsednika Okrožnega sodišča v Celju je glasovalo devet od skupnega števila 11 članov organa.

Glede na dejstvo, da predsednike imenuje tožena stranka, je pravilnost izbora, ki se kaže v zunanji podobi poslovanja tako posameznih sodišč kot sodnega sistema kot celote, njena pravica in tudi njeno breme. Zato tožena stranka vsa tri mnenja predsednice Višjega sodišča v Celju, predsednika vrhovnega sodišča in ministra za pravosodje v postopku odločanja upošteva, ni pa nujno, da se z njimi strinja, k čemur je zakon niti ne obvezuje.

Ob zaključku odgovora na tožbo tožena stranka poudarja, da svoje odločitve sprejema z vso odgovornostjo. Na podlagi Ustave Republike Slovenije ima ustavno oblastno pooblastilo voditi kadrovsko politiko sodišč. Zaveda se pomembnosti institucije, katera je v zadnjem obdobju v javnosti še posebej izpostavljena. Zato pri izbiri kandidatov tako na sodniško mesto kot na vodstveno funkcijo vedno tehtno presodi vse argumente. Na drugi strani se morajo kandidati zavedati, da jim že samo izpolnjevanje formalnih pogojev ne zagotavlja izbire na razpisano mesto.

Tekom upravnega spora do pridobitve upravnih spisov dne 4. 11. 2014 Upravno sodišče ni moglo ugotoviti bivališča prizadete stranke v tem upravnem sporu niti ne preko Centralnega registra prebivalcev, zato mu je tožbo, dopolnitev tožbe in zahtevo za izdajo začasne odredbe vročalo prizadeti stranki na službeni naslov (odpravljena poziva z dne 29. 10. 2014 in 30. 10. 2014). Do dne 5. 11. 2014, ko se je iztekel rok za odločitev sodišča, sodišče ni prejelo nobene vloge prizadete stranke. Rok za odgovor na tožbo, dopolnitev tožbe ter začasno odredbo pa se je iztekel 5. 11. 2014 do 10.00 ure.

Obrazložitev k prvi točki izreka: Tožba zoper obvestilo Sodnega sveta št. 3/14-497 z dne 23. 9. 2014 ni dopustna.

V obvestilu Sodnega sveta z dne 23. 9. 2014 tožniku je predsednik Sodnega sveta navedel, da je Sodni svet na 39. seji obravnaval tožnikovo kandidaturo in da ga na navedenem pozivu ni izbral. Obvestilo še navaja, da je v prilogi prepis sklepa iz zapisnika Sodnega sveta, iz katerega izhaja, kdo sta bila kandidata ter da je Sodni svet z odločitvijo istočasno odločil tudi o neizbiri tožnika.

Po določilu 1. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) se v upravnem sporu zagotavlja sodno varstvo pravic in pravnih koristi posameznikov proti „odločitvam“ in „dejanjem“ državnih organov na način in po postopku določenem v ZUS-1, če za določeno zadevo ni z zakonom zagotovljeno drugo sodno varstvo. Izpodbijano obvestilo Sodnega sveta ni upravni akt in tudi ZS ne določa, da bi bilo zoper tovrstno obvestilo dopustno sprožiti upravni spor (drugi stavek 1. odstavka 2. člena ZUS-1). V upravnem sporu sodišče sicer lahko odloča tudi o zakonitosti posamičnih „aktov“ in „dejanj“, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine, vendar samo pod pogojem, da ni zagotovljeno drugo sodno varstvo (1. odstavek 4. člena ZUS-1 in 157. člen Ustave). V predmetni zadevi je drugo sodno varstvo zagotovljeno preko tožbe tožnika zoper odločbo Sodnega sveta št. 2/14-83 z dne 4. 9. 2014 in to sodno varstvo je tudi učinkovito. To pomeni, da obvestilo, ki ga izpodbija tožnik, ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu in je zato sodišče tožbo zoper obvestilo tožene stranke v prvi točki izreka s sklepom zavrglo na podlagi 4. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1. Obrazložitev k drugi točki izreka: Tožba je utemeljena.

Izpodbijana odločba je odločba o imenovanju predsednika sodišča iz 2. odstavka 62.a. člena ZS. Ključno pravno vprašanje, ki ga mora najprej razrešiti Upravno sodišče v tem sporu, je vprašanje, po kateri sodni metodi oziroma kako strogo mora Upravno sodišče presojati zakonitost obrazložitve izpodbijanega akta Sodnega sveta. Odgovor na to vprašanje je odvisen od pravne narave izpodbijanega akta in pravne narave upravičenj, ki jih varuje tožnik v tem upravnem sporu.

Sodni svet v izpodbijanem aktu ne omenja Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ampak se opira samo na določila ZS in navaja, da je pri presoji kandidatovega izpolnjevanja kriterijev za opravljanje funkcije predsednika sodišča Sodni svet » suveren « in ga zakon ne zavezuje k izbiri kandidata, ki sicer izpolnjuje formalne pogoje za imenovanje na vodstveno mesto.

Tožena stranka ima prav, ko navaja, da je Sodni svet »suveren« pri presoji kandidatovega izpolnjevanja kriterijev za opravljanje predsedniške funkcije v tem smislu, da zakon ne zavezuje Sodnega sveta k izbiri kandidata, ki sicer izpolnjuje formalne pogoje – vendar pod štirimi pogoji in sicer, da: - takšna »suverena « odločitev ni arbitrarna (22. člen Ustave),(1) saj je upravni spor vedno namenjen tudi varovanju javnega interesa in posameznikov pred arbitrarnim odločanjem javno-pravnih subjektov, ker je to bistvo načela vladavine prava iz 2. člena Ustave v zvezi z 157. členom Ustave,(2) - izpodbijana odločitev o neimenovanju določenega kandidata za predsednika sodišča ni nedopustno diskriminatorna v smislu Zakona o uresničevanju načela enakega obravnavanja (ZUNEO)(3) v povezavi z določilom 1. odstavka 14 člena Ustave in 3. odstavkom 49. člena Ustave,(4) - je odločitev izdana v tolikšni meri v skladu z ZS (in smiselno uporabo določb Zakona o splošnem upravnem postopku), da imajo stranke možnost učinkovitega pravnega sredstva (25. člen Ustave)(5) in sodnega varstva pred Upravnim sodiščem (23. člen Ustave),(6) - odločitev temelji na zakonu oziroma na uporabi zakona,(7) ki je skladna z ratificiranimi in objavljenimi mednarodnimi pogodbami, ki se uporabljajo neposredno (8. člen Ustave) in takšna ratificirana in objavljena mednarodna pogodba je v obravnavanem primeru Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščinah

(8) in na njeni podlagi vzpostavljena sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) v primerljivih zadevah.

Ker tožnik niti smiselno ne uveljavlja ugovora diskriminacije na podlagi kakšne njegove osebne okoliščine, ampak uveljavlja ugovor arbitrarnosti (v zvezi z 22. členom Ustave) in varstvo pravice iz 23. člena Ustave, bo sodišče v nadaljevanju presojalo samo navedena dva tožbena ugovora, ki se nanašata na prvo, tretjo in četrto alinejo zgoraj navedenih ustavno-pravnih omejitev „suverenosti“ tožene stranke.

Izhajajoč iz splošnega k posebnemu sodišče najprej obravnava ustavno-pravno in mednarodno-pravno podlago za vzpostavitev sodnega testa, preko katerega sodišče presoja zakonitost (obrazložitve) akta Sodnega sveta o imenovanju predsednika sodišča. Iz dosedanje ustavno-pravne (in upravno-sodne) prakse, ki se veže še na ureditev, ko je predsednike sodišča imenoval minister za pravosodje na predlog Sodnega sveta, izhaja, da je moral biti predlog Sodnega sveta ministru„obrazložen, tako da je bilo vsakemu kandidatu razvidno, na podlagi katerih podatkov in kriterijev je Sodni svet ugotovil, ali kandidat izpolnjuje pogoje, Sodni svet pa je lahko navedel tudi, kateremu kandidati daje prednost in to obrazloži“; Sodni svet po tedanji sodni praksi tudi ni bil dolžan izbrati kandidata, ki je sicer izpolnjeval formalne pogoje. Ustavno sodišče je odgovornost ravnanja ministra predpostavljalo, tako da je ministru iz ustavnopravnega vidika naložilo obveznost pojasniti razloge za odločitev samo v primeru, da na razpisano mesto predsednika sodišča kljub konkretiziranemu predlogu Sodnega sveta ni imenoval nikogar, ker je le na ta način minister lahko izkazal, da so ga v postopku imenovanja vodili razlogi v javnem interesu.(9) Tudi na podlagi zdaj veljavnega ZS je povsem jasno, da mora „Sodni svet v odločbi o imenovanju navesti razloge za izbiro oziroma imenovanje izmed kandidatov, ki izpolnjujejo formalne pogoje“ (8. odstavek 62.b. člena ZS). Vendar pa je v slovenski ustavno-sodni in upravno-sodni praksi še nerazčiščeno ključno vprašanje tega spora, ki je, kot že rečeno, vprašanje, v kolikšni meri mora biti ta odločitev Sodnega sveta obrazložena oziroma s kako strogim testom presoje Upravno sodišče preverja zakonitost (obrazložitve) izpodbijanega akta. Ustavno-sodna praksa v Republiki Sloveniji je uveljavljena samo v elementu, ki velja na splošno v vseh pravnih postopkih, in sicer, da oseba ni zgolj objekt nekega postopka, s čimer je pravica do izjave v postopku zavarovana kot temelj „spoštovanja človekove osebnosti in dostojanstva“, kar pomeni, da stranko pristojni organ obravnava „kot aktivnega udeleženca postopka in mu omogoči učinkovito obrambo pravic ter s tem možnost da aktivno vpliva na odločitev v zadevah, ki posegajo v njegove pravice in interese.“

(10)

Zato si je Upravno sodišče pri oblikovanju odgovora na vprašanje, kako intenzivna mora biti sodna presoja zadostnosti obrazložitve akta o imenovanju predsednika sodišča v upravnem sporu, pomagalo s pravnimi standardi iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v primerljivih zadevah, da bi preko teh standardov določilo, kakšna je pravna narava akta o imenovanju, kar vključuje ugotovitev o tem, v katere pravno zavarovane interese ali pravice tovrsten akt posega, kajti od tega je odvisna tudi strogost sodnega testa presoje izpodbijanega akta.

Od sodne odločitve Velikega senata ESČP v zadevi Vilho Eskelinen and Others v. Finland z dne 19. 4. 2007, ki je spremenila dotedanjo sodno prakso ESČP, naprej velja, da delovni spori med funkcionarji in državnimi organi ne spadajo v okvir standardov poštenega postopka iz 1. odstavka 6. člena MKVČP pod dvema pogojema. Prvi pogoj je, da je domača zakonodaja države podpisnice MKVČP izrecno izključila dostop do sodnega varstva funkcionarju ali javnemu uslužbencu. Drugi pogoj pa je, da je ta izključitev upravičena na objektivni podlagi v zvezi z državnimi interesi (ibid. odst. 62).

Za predmetno sporno zadevo slovenski zakonodajalec ni izrecno izključil sodnega varstva, ampak ga je izrecno predpisal, zato je za obravnavani upravni spor relevantna tudi primerljiva sodna praksa ESČP v zvezi z standardi poštenega postopka iz 1. odstavka 6. člena MKVČP v zvezi z odločitvami, ki zadevajo sodnike oziroma predsednike sodišč, in nad katerimi sodni nadzor izvaja Upravno sodišče. Tako na primer iz sodbe ESČP v zadevi Oleksander Volkov v. Ukraine dne 9. 1. 2013, ki se nanaša na razrešitev vrhovnega sodnika, izhaja, da ugovor, da pristojni organ ni izvedel ustrezne dokazne ocene in da argumenti pritožnika niso bili v zadostni meri obravnavani, kar sicer uveljavlja tudi tožnik v tem upravnem sporu, spadajo v okvir civilne pravice iz 1. odstavka 6. člena MKVČP (ibid. odst. 87).(11) Iz sodbe ESČP v zadevi Juricic v. Croatia z dne 26. 10. 2011, ki se nanaša na imenovanje oziroma izvolitev ustavne sodnice, in kjer je bilo ključno sporno vprašanje za ESČP, kako intenzivna je bila presoja odločitve Sabora Republike Hrvaške o imenovanju sodnika Ustavnega sodišča Hrvaške v postopku z ustavno pritožbo, pa izhaja, da v pravno zavarovani okvir pravice do poštenega postopka iz 1. odstavka 6. člena MKVČP v tovrstnih sporih pride v poštev tudi spoštovanje načela enakosti orožij v tem smislu, da je vsem kandidatom v postopku dana razumna možnost v postopku, da predstavijo svojo kandidaturo pod pogoji, ki ne dajejo zaznavne prednosti nobenemu od kandidatov (ibid, odst. 72). Naslednji (tretji) element, ki je zavarovan znotraj standardov iz 1. odstavka 6. člena MKVČP, pa je kontradiktornost postopka in sicer v tem smislu, da mora stranka imeti možnost ne samo, da predloži dokaze za svoje trditve in argumente, ampak tudi, da je seznanjena in da ima možnost odgovoriti na trditve in predložene dokaze, zato da s tem kandidat dobi možnost vplivati na končno odločitev. Ta standard kontradiktornosti velja tudi za t.i. nevtralne navedbe oziroma za dejstva, ki po mnenju domačega sodišča ne pomenijo novih ali drugačnih dejstev, ki niso bila znana že v postopku izdaje izpodbijanega akta (ibid, odst. 73).

S teh štirih vidikov v zvezi z 1. odstavkom 6. člena MKVČP, ki so predmet spora tudi med strankami v tem upravnem sporu, je torej MKVČP relevantna za sodno presojo v tem upravnem sporu. Poleg ustrezne dokazne ocene, upoštevanja obrambe oziroma zagovora kandidata, načela enakosti orožij in kontradiktornosti iz 1. odstavka 6. člena MKVČP, pa je v obravnavanem upravnem sporu relevantna tudi pravica iz 8. člena MKVČP v smislu varstva strokovnega ugleda sodnika, na katerega se nanaša izpodbijana odločitev. To izhaja iz sodbe ESČP v zadevi Oleksander Volkov v. Ukraine (ibid, odst. 165-166).

Iz navedene sodne prakse ESČP sledi, da tožnik v obravnavanem upravnem sporu varuje pomembne elemente pravice do poštenega postopka iz 1. odstavka 6. člena in pravice do zasebnosti v smislu varovanja profesionalnega ugleda sodnika iz 8. člena MKVČP in da mora biti temu primerno stroga tudi presoja kakovosti obrazložitve tožene stranke. To pa ne pomeni, da mora biti sodna presoja stroga pri vseh elementih odločanja o imenovanju predsednika sodišča. Stroga je z vidika navedenih procesnih garancij iz 6. člena MKVČP v zvezi z ZS, z vidika obstoja dveh materialnih pogojev za kandidiranje iz 1. odstavka 62. člena ZS in z vidika vprašanja, ali je Sodni svet pri izbiri uporabil štiri kriterije za izbiro, ki jih je zakonodajalec določil v 3. odstavku 62.a člena ZS. Ni pa sodna presoja zakonitosti akta Sodnega sveta stroga tudi z vidika vsebinske ocene kriterijev iz 3. odstavka 62.a člena ZS. S slednjega vidika je sodna presoja ne samo zadržana, ampak je minimalna v tem smislu, da sodišče uporabi t.i. test očitne nerazumnosti. Test očitne nerazumnosti pri presoji zakonitosti akta o imenovanju se razteza tudi na določbo 2. odstavka 62.a člena ZS. Po tem določilu namreč Sodni svet ni absolutno suveren v postopku izbire in imenovanja predsednika okrožnega sodišča, kajti zakonodajalec je določil, da Sodni svet predsednike sodišč imenuje po predhodnem mnenju predsednika Vrhovnega sodišča, predsednika neposredno višjega sodišča in ministra za pravosodje. Sodni svet sicer ni vezan na ta mnenja. Vendar pa takšen koncept zakonodajalčevega urejanja imenovanja predsednikov sodišč z vidika presoje zakonitosti akta o imenovanju v upravnem sporu pomeni, da bolj kot so ta tri mnenja v posamičnem primeru usklajena in bolj kot so ta tri mnenja v posamičnem primeru natančno in obširno utemeljena ter drugačna od mnenja Sodnega sveta, manj je zakonitega prostora za manj natančno in manj prepričljivo ali pavšalno izbiro Sodnega sveta, tako da bi kot taka lahko prestala test očitne nerazumnosti.

Preden sodišče preide na konkretno aplikacijo teh standardov v primeru konkretnega izpodbijanega akta, je potrebno navesti še stališče upravno-sodne prakse glede pravne narave odločitve o imenovanju predsednika sodišča z vidika uporabe ZUP. Vrhovno sodišče v sodbi v zadevi I Up 447/2006 z dne 12. 4. 2006 navaja, da je zoper odločbo ministra o imenovanju predsednika sodišča dovoljen upravni spor na podlagi tedanjega 62. člena ZS. Vrhovno sodišče navaja, da „ta odločba ni upravna odločba, saj z njo ni odločeno o upravni zadevi (2. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, ZUP-UPB-2, Uradni list RS, št. 24/06), temveč je posamičen akt o drugi javnopravni stvari (glej 4. člen ZUP), z naslovom odločba. Za take javnopravne stvari pa se ZUP le smiselno uporablja, kolikor poseben postopek ni določen v posebnem predpisu. Glede imenovanja predsednika sodišča je posebni postopek po presoji pritožbenega sodišča v glavnem urejen v določbah 62. člena ZS.“ ZS se je sicer od te sodne odločbe Vrhovnega sodišča spremenil, tako da predsednika sodišča ne imenuje več minister na predlog Sodnega sveta, ampak ga imenuje Sodni svet po predhodnem mnenju ministra, predsednika Vrhovnega sodišča in predsednika neposredno višjega sodišča. Vendar pa zaradi te zakonodajne spremembe Upravno sodišče nima podlage, da ne bi sledilo stališču Vrhovnega sodišča iz zadeve I Up 477/2006 v interpretaciji, da izpodbijani akt ni upravna odločba, ker ne gre za odločitev o „upravni zadevi“ (v smislu 2. člena ZUP), četudi imenovanje predsednikov sodišč spada v sodno upravo (60. člen ZS). V zdaj veljavnem ZS je namreč še več procesnih določb, ki urejajo postopek odločanja o kandidatih, kot je to veljalo po prejšnji ureditvi. Zato tudi v aktualni pravni situaciji sodišče lahko ugotovi, da je postopek „v glavnem“ urejen v ZS. Vendar pa to ne pomeni, da določbe ZUP ne pridejo v nobenem smislu v poštev. Tudi v zadevi I Up 447/2006 je namreč Vrhovno sodišče ugotovilo, ker ZS „ne določa oblike in sestavnih delov ministrove odločbe o imenovanju /.../ se glede tega smiselno uporabljajo določbe 210. člena ZUP, glede obrazložitve pa določbe 1. odstavka 214. člena ZUP. Ta odločba po presoji pritožbenega sodišča ni odločba, izdana po prostem preudarku, saj je takšno odločanje po presoji pritožbenega sodišča po 6. členu ZUP možno le pri odločanju o upravnih zadevah (torej o pravicah, obveznostih in pravnih koristih strank s področja upravnega prava, glej 2. člen ZUP), kar pa obravnavana zadeva ni, saj je druga javnopravna stvar po 4. členu ZUP. Zato po presoji pritožbenega sodišča za obrazložitev te odločbe ne veljajo določbe 5. odstavka 214. člena ZUP, ki posebej določajo vsebino obrazložitve upravne odločbe, izdane po prostem preudarku.“ Iz zgoraj citirane sodne odločbe Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 447/2006 izhaja, ne samo, da je glede kakovosti oziroma sestave obrazložitve izpodbijanega akta treba na podlagi 4. člena ZUP smiselno upoštevati določilo 1. odstavka 214. člena ZUP, ampak da se ZUP smiselno uporablja tudi za druga vprašanja postopka, ki niso urejena v ZS.

Na teh ustavno-pravnih in mednarodno-pravnih izhodiščih ter na podlagi citirane upravno-sodne prakse konkretna presoja zakonitosti izpodbijanega akta vodi do naslednjih ugotovitev, ki jih sodišče podaja po vrsti glede na strukturo in tek argumentov v izpodbijanem aktu v povezavi s tožbenimi ugovori.

Z vidika presoje zakonitosti izpodbijanega akta je najprej pomembna določba

10. odstavka 62.b. člena ZS, po kateri mora biti odločba o imenovanju predsednika sodišča sestavljena tako, da z njo Sodni svet imenuje izbranega kandidata in hkrati odloči o zavrnitvi drugih kandidatov. Ker zakonodajalec ni predpisal, da odločba o imenovanju pomeni hkrati tudi odločitev o zavrnitvi drugih kandidatov, in ker se v tovrstnih postopkih lahko zgodi tudi, da so razlogi za zavrnitev določenega kandidata ter razlogi za imenovanje izbranega kandidata med seboj neodvisni, ima tožnik prav, da bi izpodbijani akt v izreku moral vsebovati tudi izrecno odločitev o zavrnitvi tožnikove kandidature. Izpodbijani akt namreč v izreku vsebuje samo odločitev o imenovanju prizadete stranke v tem upravnem sporu, četudi v obrazložitvi izpodbijanega akta v zadnjih dveh odstavkih na strani 2 odločbe in v prvem odstavku na strani 3 odločbe po vsebini obravnava kandidaturo tožnika in ga smiselno šteje za kandidata, ki sicer izpolnjuje zakonske pogoje, a je iz določenih razlogov, ki so navedeni v omenjenih treh odstavkih obrazložitve, neprimeren za razpisano mesto. Prva nezakonitost v izpodbijanem aktu je torej v tem, da izpodbijana odločba ne vsebuje v izreku odločitve o zavrnitvi tožnikove kandidature. V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na primerjavo z odločitvami o imenovanju sodnikov na sodniško mesto, vendar pa Zakon o sodniški službi nima primerljive določbe določilu prvega stavka iz 9. odstavka 62.b. člena ZS. Poleg tega ima ZSS določbo, po kateri, mora neizbrani kandidat dobiti obvestilo o neizbiri in to obvestilo mora biti po ZSS obrazloženo tako, da so navedeni razlogi za neizbiro posameznega kandidata. Če odločitev o izbiri določenega kandidata za sodniško mesto pomeni hkrati tudi odločitev o neizbiri prizadetega kandidata, ki ima možnost sprožiti upravni spor, kar naj bi veljalo po mnenju tožene stranke na podlagi ZSS, to ne pomeni, da mora glede na jasno določbo prvega stavka v 9. odstavku 62.b. člena ZS isto veljati tudi za odločitev o imenovanju predsednika sodišča. Razumno je pričakovati, da je običajno prijavljenih kandidatov za predsednika sodišča manj kot je prijavljenih kandidatov za razpisano sodniško mesto. Tudi smiselna uporaba določila 217. člena ZUP potrjuje to razlago določila 9. člena 62.člena ZS.(12) Vendar pa to sam po sebi ni razlog za odpravo odločbe, kajti ta procesna napaka bi bila sama po sebi odločilna, le, če bi (lahko) vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve (2. točka 1. odstavka 27. člena ZUS-1 ter 3. odstavek 27. člena ZUS-1 v zvezi z 2. odstavkom 237. člena ZUP). Sodišče je zato tožbi ugodilo iz drugih razlogov in ne zaradi napake pri oblikovanju izreka, saj tožnik ni izkazal in tudi iz same zadeve ne izhaja, da je bila zaradi te napake tožniku kakorkoli okrnjena pravica do učinkovitega sodelovanja v tem postopku zaradi varstva njegovih pravic.

Vsebinska obrazložitev izpodbijanega akta se začne s povzemanjem mnenj predsednice Višjega sodišča v Celju, predsednika Vrhovnega sodišča in ministra za pravosodje. To pomeni, da je očitno, da se je Sodni svet seznanil z omenjenimi tremi mnenji in da je Sodni svet odločitev sprejel ob upoštevanju določila 2. odstavka 62.a člena ZS. Tri mnenja so bila sicer usklajena v tem, da so dala prednost tožniku pred imenovanim kandidatom, bila so tudi dokaj natančno utemeljena. Posebej celovito in natančno je mnenje predsednice Višjega sodišča v Celju. Vendar pa je Sodni svet kot odločilne razloge za izbiro izpostavil pritožbe v zvezi z vodenjem Okrožnega sodišča v Celju ter njegovih organizacijskih enot in s tem povezano nezadovoljstvo med sodniki in uslužbenci sodišča. Če bi šlo samo za anonimne pritožbe, ki jih Sodni svet ne bi preveril, to seveda v okoliščinah treh usklajenih in vsebinskih pozitivnih mnenj o podpori tožnikove kandidature nikakor ne bi moglo prestati testa očitne nerazumnosti. Vendar pa Sodni svet navaja, da so bile pritožbe »tudi« anonimne, kar pomeni, da niso bile samo anonimne. Neanonimne pritožbe zoper vodenje sodišča pa so lahko zelo razumen in upravičen razlog za zavrnitev kandidature predsednika sodišča. Tudi samovoljno vodenje sodišča zaradi imenovanja sodnika na vodstveno mesto brez njegovega soglasja in neupoštevanje obveznosti pri izdelavi ocen sodniške službe ter napake pri poslovanju v prekrškovnih zadevah nikakor niso nerazumni razlogi za zavrnitev kandidature, četudi ima tak kandidat podporo s strani treh mnenj iz 2. odstavka 62.a člena ZS. Vendar to velja pod pogojem, da so ti razlogi za zavrnitev kandidature in povsem drugačno mnenje Sodnega sveta od mnenj predsednice neposredno višjega sodišča, predsednika Vrhovnega sodišča in ministra za pravosodje v dokazni oceni tožene stranke dovolj natančno opisani, verodostojno ugotovljeni in utemeljeni in da se je kandidat o njih imel možnost izreči preden je Sodni svet odločil v zadevi. Na tej točki pa je obrazložitev izpodbijanega akta pomanjkljiva do tolikšne mere, da je odločitev nezakonita, kar bo sodišče natančneje utemeljevalo v nadaljevanju te sodbe.

Prvi problem z vidika bistvenih nezakonitosti v izpodbijanem aktu nastopi v zadnjem stavku v petem odstavku obrazložitve na strani 2 izpodbijane odločbe. Na tem mestu Sodni svet pravi: »Obenem ni mogoče mimo trditve A.A., da zunanjim kandidatom tekoči podatki o poslovanju sodišča niso dostopni, kar onemogoča analizo tekočega stanja sodišča.« Problematičnost takšnega stališča je v tem, da je zakonodajalec kot materialni pogoj za to, da sodnik sploh lahko kandidira za predsednika sodišča, predpisal, da kandidat prijavi predloži šestletni strateški program dela sodišča (2. točka 1. odstavka 62. člena ZS). Prizadeta stranka je prijavi sicer predložila Šestletni strateški program Okrožnega sodišča v Celju z dne 18. 12. 2013, vendar pa je zakonodajalec v 3. odstavku 62.b. člena ZS tudi predpisal, kaj »zlasti« mora tak program vsebovati in na prvem mestu je »ocena stanja na sodišču«. Za to »analizo tekočega stanja«, kot to poimenuje tožena stranka v izpodbijanem aktu, pa Sodni svet pravi, da ne more iti mimo trditve prizadete stranke, da ji tekoči podatki o poslovanju niso dostopni. Tožnik je na prepričljiv način v tožbi nakazal, da ne drži, da statistični podatki tekočega stanja ne bi bili dostopni kandidatu; poleg tega, ker je zakonodajalec kot obvezno sestavino programa predpisal oceno stanja na sodišču, kandidati tudi ne bi smeli imeti nobenih ovir za pridobitev podatkov tekočega stanja, tudi če bi določene ovire dejansko obstajale, saj bi bile nedopustne in bi jih bilo treba odpraviti pred odločanjem. Nadalje iz programa prizadete stranke ne izhaja, da je imenovani kandidat na določene načine poskušal pridobiti statistične podatke za tekoče stanje na Okrožnem sodišču v Celju, a je naletel na dejanske ovire. Nasprotno, sam v programu priznava, da gre za podatke, s katerimi vsi odgovorni že razpolagajo (str. 2 programa prizadete stranke). Na strani 10 programa sam pravi, da njegov program mogoče odstopa od naštetih zahtev v 62.b. členu ZS, vendar ga je pripravljen dodatno argumentirati in dodaja, da »je sedenje na statistiki premalo«, kar pomeni, da je premišljeno svoj program utemeljil brez statističnih podatkov. Iz 3. odstavka 62.b. člena ZS očitno izhaja, da je z oceno stanja na sodišču mišljeno stanje na konkretnem sodišču, kamor kandidat kandidira, ne pa stanje sodstva v celoti. Vendar pa sodišče po strogi metodi presoje spoštovanja obveznih sestavih strateškega programa nima podlage, da bi ugotovilo, da je spregled te sestavine strateškega programa v primeru prizadete stranke razlog za odpravo odločbe. Razlog za odpravo odločbe je odsotnost utemeljitve tega spregleda. Zakonodajalec namreč ni predpisal, da mora strateški program nujno vsebovati statistične podatke o tekočem letu poslovanja, ampak mora nujno vsebovati „oceno stanja na sodišču“. Tisto, kar manjka v obrazložitvi izpodbijanega akta, in je s tega vidika obrazložitev akta nezadostna, je torej odsotnost vsaj minimalno tehtne utemeljitve tožene stranke, da je imenovani kandidat v konkretnem primeru v strateškem programu oceno stanja na sodišču, kamor kandidira, ne pa v sodstvu v Sloveniji na sploh, v tolikšni meri kakovostno opredelil, da statistični podatki za tekoče obdobje niti niso potrebni. To je sicer na skrajni meji testa očitne nerazumnosti, kajti jasno je, da ocena stanja na sodišču navadno zajema tudi upoštevanje vsaj grobih statističnih podatkov, kajti od teh so nadalje deloma odvisni tudi drugi elementi strateškega programa, kot so ocena tveganja in priložnosti, kakovosti storitev, učinkovitosti, opredelitev nosilcev ukrepov in rokov za njihovo izvedbo. Če bo tožena stranka menila, da bi za uresničitev navodila sodišča glede uporabe materialnega prava iz 3. odstavka 62.b člena ZS potrebovala dodatno predstavitev kandidata, ima za to podlago v 2. alineji 3. odstavka 62.a člena in v 6. odstavku 62.b člena ZS. V tem elementu izpodbijani akt nima razlogov, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo (smiselna uporaba 5. točke 1. odstavka 214. člena ZUP). Po ustaljeni praksi tožena stranka z dopolnjevanjem obrazložitve izpodbijanega akta v odgovoru na tožbo ne more odpraviti pomanjkljivosti preskope obrazložitve, ampak lahko samo dodatno pojasnjuje argumente v odločbi in odgovarja na tožbene navedbe. Vendar pa sodišče v zvezi s tem zaradi učinkovitega vodenja nadaljnjega postopka pripominja, da dodatna pojasnitev tožene stranke v odgovoru na tožbo (ki sicer pomeni ponovitev vsebine 2. odstavka na strani 2 obrazložitve izpodbijanega akta), da izbrani kandidat sicer ni predložil analize stanja v smislu statističnih podatkov, ima pa zato izdelano vizijo in strategijo razvoja sodišča, ki „postavlja v ospredje sodnika kot osebo, ki se skupaj s sodelavci posveti svojemu delu kvalitetno in strokovno, kar je izbrani kandidat dodatno pojasnil na ustni predstavitvi“, ne more zapolniti oziroma nadomestiti zakonskega kriterija „ocene stanja na sodišču“. To je namreč očitno preveč presplošna ocena stanja in zato očitno nerazumen argument pri uporabi materialno-pravnega pogoja iz 3. odstavka 62.b člena ZS. Tožena stranka nato v naslednjem odstavku v odgovoru na tožbo utemeljuje, zakaj meni, da statistični podatki, tudi če so ugodni, ne morejo biti edino merilo za dobro poslovanje institucije, kar gre v smeri dopolnitve obrazložitve, ki jo je že nakazalo sodišče, da jo mora opraviti tožena stranka v ponovnem postopku, ker ne more pomanjkljivosti v obrazložitvi odpraviti z morebiti popolnejšo obrazložitvijo v odgovoru na tožbo. Vendar mora sodišče tudi v zvezi s tem pripomniti, da ni jasno, kaj Sodni svet meni s stališčem, da tudi če so statistični podatki o delovanju sodišča ugodni, se merilo za dobro poslovanje kaže tudi v „javnem mnenju“.Javno mnenje je namreč premalo opredeljen pojem; ima lahko zelo različne pojavne oblike od strokovnih do laičnih, od konkretnih do splošnih in to ni zakonski kriterij za izbiro predsednikov sodišč niti v smislu 1. alineje 3. odstavka 62.a člena ZS, zato ga tožena stranka ne bo smela kot nekonkretiziranega uporabiti v ponovnem postopku – še zlasti ne, ker ga tožena stranka ni ugotovila konkretno v zvezi z delovanjem Okrožnega sodišča v Celju, ampak omenja javno mnenje o sodstvu na splošno. Brez dvoma pa v okvir kriterija „potreb konkretnega sodišča“ iz 1. alineje 3. odstavka 62.a člena ZS vsekakor spada tudi morebitno nezadovoljstvo zaposlenih v daljšem obdobju, kar tožena stranka omenja v tem istem odstavku utemeljitve odgovora na tožbo.

V naslednjem odstavku obrazložitve tožena stranka preide na argumente za zavrnitev kandidature tožnika in sicer najprej obravnava razlog številnih pritožb v zvezi z vodenjem Okrožnega sodišča v Celju ter njegovih organizacijskih enot in da gre v zvezi s tem za nezadovoljstvo izraženo s strani sodnikov in uslužbencev sodišča. Iz obrazložitvi ni razvidno, v zvezi s katerim kriterijem je Sodni svet upošteval te pritožbe, vendar iz narave stvari sodišče lahko zaključi, da gre za kriterij iz prve alineje 3. odstavka 62.a člena ZS, za katerega je sodišče postavilo standard, da ga presoja zelo zadržano in sicer zgolj preko testa očitne nerazumnosti. Vendar pa je razlog za zavrnitev kandidature tožnika, ki ga tožena stranka deloma povezuje z anonimnimi pritožbami, očitno nerazumen, nesprejemljiv in nezakonit. Kajti anonimne pritožbe zoper sodnike in predsednike sodišč so lahko usmerjene v manipulacije in neutemeljene diskreditacije in so kvečjemu lahko podlaga za odločanje, če jih pristojni organ ustrezno preveri in šele na podlagi preverjenih anonimnih pritožb ugotovi določena relevantna dejstva, jih ustrezno dokumentira, da stranki možnost, da se o njih izreče in da se brani ter na tej podlagi odloči o zadevi. Sodni svet sicer pravi, da je treba anonimne pritožbe obravnavati z zadržkom, kar drži, vendar se mora to odražati tudi v obrazložitvi odločbe o (ne)izbiri. Prejem anonimnih pritožb v izpodbijanem aktu ni ustrezno dokumentiran, saj je v obrazložitvi akta rečeno, da tudi predsednica Višjega sodišča v Celju opozarja, da je v štirih letih do leta 2013, sodišče prejelo pet anonimnih vlog, ki se po vsebini nanašajo na vodstvo enega od okrajnih sodišč, ki je organizacijska enota Okrožnega sodišča v Celju. Vendar pa iz podatkov v spisu ni razvidno, iz katerega mnenja predsednice Višjega sodišča v Celju to izhaja, kajti v mnenju predsednice o tožniku kot kandidatu za predsednika Okrožnega sodišča v Celju z dne 30. 5. 2014 to ni navedeno niti ni moč te navedbe najti v pojasnilu predsednice omenjenega sodišča Sodnemu svet z dne 5. 2. 2014 o izvajanju službenih nadzorov na območju Višjega sodišča v Celju (Su 090101/2014-150). Iz izpodbijane odločbe tudi ni razvidno, katero sodišče je prejelo te anonimne pritožbe, očitno pa je, da so se nanašale na vodenje enega od okrajnih sodišč; ali je anonimne pritožbe prejel tožnik kot predsednik Okrožnega sodišča v Celju, pa jih ni preveril oziroma v kolikšni meri gre odgovornost za anonimno zatrjevane nepravilnosti tožniku kot predsedniku Okrožnega sodišča v Celju, iz obrazložitve ni razvidno niti ni to razvidno iz podatkov v spisu, na katere vidike vodenja Okrožnega sodišča v Celju se te anonimne pritožbe nanašajo. Zato je ta razlog o anonimnih pritožbah glede vodenja očitno nerazumen in nesprejemljiv, poleg tega pa iz izpodbijane odločbe tudi ne izhaja, da bi Sodni svet na razgovoru tožnika soočil s podatkom o anonimnih pritožbah, da bi tožnik lahko nanj odgovoril in zadevo pojasnil pred izdajo izpodbijanega akta. To pomeni, da v obravnavanem elementu iz 6. odstavka obrazložitve na strani 2 odločbe ne gre samo za arbitraren razlog v tem smislu, da ni verodostojno ugotovljeno dejansko stanje in dokazi, na katere je le-to oprto (smiselna uporaba 2. točke 1. odstavka 214. člena ZUP) , ampak tožnik tudi ni imel možnosti, da bi se o tem razlogu izrekel pred odločitvijo in da bi tožena stranka njegov zagovor vključila v dokazno oceno v smislu standardov iz 6. člena MKVČP. Ob stališču, da anonimne pritožbe zoper sodnike ne morejo v opisanih okoliščinah biti razlog za zavrnitev kandidature, ker gre za očitno nerazumen razlog, se je sodišče oprlo na povsem usklajene smernice več mednarodnih aktov dobrih standardih pravil odločanja v zvezi s kariernimi odločitvami sodnikov. Le-ti so enotni v tem, da mora izbira in imenovanje sodnikov in predsednikov sodišč temeljiti na objektivnih kriterijih ter na dejanskih dosežkih, rezultatih dela, integriteti, kvalifikacijah, sposobnostih in uspešnosti kandidatov. Gre za naslednje mednarodne dokumente: - Recommendation No R (94) 12 of the Committee of Ministers of the Council of Europe to Member States on the independence, efficiency and role of judges (13. 10. 1994, načelo 1, točka Iv./b); - Opinion no 1 (2001) of the Consultative Council of European Judges (CCJE) for the attention of the Committee of Ministers of the Council of Europe on standards concerning the independence of the judiciary and the irremovability of judges (Strasbourg, 23. 11. 2001, točki 17 in 25); - Magna Carta of Judges (CCJE, Strasbourg 17. 11. 2010 (2010) 3 final, točka 5); - Recommendation CM/Rec(2010)12 of the Committee of Ministers to member states on judges: independence, efficiency and responsibilities (17. 10. 2010, poglavje VI, točka 44); - nenazadnje tudi Evropsko združenje sodnih svetov (ENCJ), katerega članica je tožena stranka, v aktualnem poročilu „Independence and accountability of the Judiciary ENCJ Report 2013-2014“ postopke za imenovanje sodnikov in predsednikov sodišč upošteva kot indikatorje za merjenje objektivne neodvisnosti sodstva (ibid, str. 5, 15) in usmerja pristojne organe glede imenovanja sodnikov na upoštevanje smernic ENCJ,(13) ki so bile v okviru ENCJ sprejete v letih od 2010 do 2012 ter poziva svoje člane, naj v okviru teh smernic upoštevajo tudi, da morajo biti kadrovske odločitve v sodstvu v polni meri in ustrezno dokumentirane, sprejete morajo biti na podlagi vnaprej javno določenih kriterijev in na podlagi ocene konkretnih dosežkov in usposobljenosti kandidatov (ibid, str. 22) ter objektivnih kriterijev (ibid, str. 58) in da morajo biti odločitve pristojnih organov podvržene neodvisnemu pritožbenemu postopku (ibid, str. 22).(14) Z vidika nesprejemljivosti upoštevanja anonimnih pritožb ali ne dovolj dokumentiranih obremenjujočih stališč za kandidata ni odveč omeniti, da Dublinska deklaracija omenjenega Evropskega združenja sodnih svetov pod točko I/6 navaja, da tam, kjer postopek izbire in imenovanja vključuje tudi uporabo poročil in komentarjev s strani sodnikov, ki niso kandidati v postopku, ali pa odvetnikov ali pravnih združenj o dosežkih in usposobljenosti kandidatov, mora biti tovrstna konzultacija povsem odprta, poštena, transparentna, pri čemer morajo vsa ta morebiti uporabljena mnenja dokumentirana v pisni obliki in dostopna preverjanju in ne smejo temeljiti na osebnih predsodkih ali vnaprejšnjih prepričanjih.

V naslednjem, zadnjem odstavku obrazložitve na strani 2 odločbe tožena stranka preide na argument neanonimnih pritožb kot razloga za zavrnitev tožnikove kandidature. Sklicuje se na argument „samovoljnega vodenja sodišča“, kar je vsekakor hud očitek za profesionalni ugled sodnika, in v tej zvezi Sodni svet omenja imenovanje sodnice na vodstveno mesto oddelka brez soglasja sodnice ter neupoštevanje obveznosti pri izdelavi ocen sodniške službe. Tu se obrazložitev tožene stranke glede imenovanja sodnice na vodstveno mesto ter neizpolnjevanje obveznosti glede ocene sodniške službe konča. Niti prvi niti drugi očitek nista natančneje opisana in utemeljena v izpodbijanem aktu v smislu utemeljitve konkretne odgovornosti tožnika ob upoštevanju zakonskih določb za področje pristojnosti predsednikov sodišč glede imenovanj vodij oddelkov in morebitne obveznosti sodnikov, da takšne naloge sprejmejo niti glede okoliščin izdelav spornih ocen sodniške službe. V odgovoru na tožbo tožena stranka pojasnjuje, da gre v resnici samo za eno oceno sodniške službe, iz podatkov v spisu pa izhaja, da gre za sodnico, ki je bila tudi imenovana za vodjo oddelka proti njeni volji, a je tožnik svojo odločitev kasneje spremenil. Šele v odgovoru na tožbo tožena stranka natančneje pojasnjuje to, s čimer bi morala seznaniti tožnika v postopku kandidature in mu dati možnost, da se o očitku glede samovoljnega vodenja izreče in pojasni okoliščine in ravno tako glede izdelave ocene sodniške službe, ter na tej podlagi podati celovito dokazno oceno in razloge za odločitev. Tudi v tem elementu tožena stranka ni upoštevala standardov iz 6. člena MKVČP ter smiselne uporabe določila ZUP o sestavinah obrazložitve in sicer 1. točke (upoštevanje tožnikovih navedb o dejstvih), 2. točke (ugotovljeno dejansko stanje in dokazi, na katere je le-to oprto) 3. točke (razlogi za presojo posameznih dokazov) iz 1. odstavka 214. člena ZUP. Tožena stranka sicer v odgovoru na tožbo pojasnjuje, da je tožnik imel možnost pojasniti imenovanje sodnice v letnem razporedu dela za namestnico vodje oddelka, ker je bil tožnik vabljen na 31. sejo dne 6. 3. 2014; na razgovoru naj bi bila tožniku dana možnost, da poda svoje stališče v primeru obstoja kakršnih koli nesoglasij na sodišču, vendar po pojasnilu tožene stranke v odgovoru na tožbo tožnik ni imel pripomb in da je bila tožniku poznana tudi zadeva v zvezi z izdelavo ocene sodniške službe. V tožbi pa tožnik nasprotno navaja, da te možnosti ni imel. Tožnik v tožbi tudi argumentirano odgovarja na omenjena očitka. Očitno je, da izpodbijana odločba nima nikakršnih dejstev glede zagovora tožnika v zvezi z omenjenima razlogoma niti o tem, da se tožnik o teh dveh razlogih ne bi hotel ali želel opredeliti. To navaja tožena stranka šele v odgovoru na tožbo. Iz zapisnika 38. seje Sodnega sveta z dne 10. 7. 2014 je razvidno samo, da je Sodni svet opravil ustni razgovor s kandidatoma za mesto predsednika Okrožnega sodišča v Celju in nič drugega. V spisu pa je vabilo Sodnega sveta z dne 17. 2. 2014 (št. 3/14-95) predsedniku Okrožnega sodišča v Celju, da se v zvezi z imenovanjem sodnice Č.Č. za namestnico vodje nepravdnega in zapuščinskega oddelka udeleži razgovora s člani Sodnega sveta, ki je potekal 6. 3. 2014, torej štiri mesece pred opravljenim razgovorom v zvezi s predmetnim kandidacijskim postopkom za predsednika Okrožnega sodišča v Celju. V tem vabilu je tudi navedba, da bo pogovor potekal tudi o službenem pregledu prekrškovnih zadev okrajnih sodišč z območja Okrožnega sodišča v Celju. Iz tega ni razvidno, da bi bil tožnik v postopku izbire in imenovanja za predsednika Okrožnega sodišča v Celju obveščen o dejstvih, ki jih je Sodni svet imel za odločilna pri izbiri oziroma pri izdaji izpodbijane odločbe. To utrjuje oceno, da niso bile spoštovane temeljne garancije iz 6. člena MKVČP, ki se ujemajo z načelom zaslišanja stranke iz 1. odstavka 9. člena ZUP,(15) in ki ima odraz v specialni določbi 6. odstavka 62.b. člena ZS, po kateri je ustni razgovor s kandidati, ki najbolje izpolnjujejo pogoje in kriterije za imenovanje, obvezen. Če se je Sodni svet odločil za ustni razgovor s tožnikom, potem bi ga moral izvesti tako, da bi bilo zadovoljeno določbi 1. odstavka 9. člena ZUP, kajti osebni razgovor je namenjen ravno razčiščevanju spornih stvari zaradi celovitejše dokazne ocene in verodostojno ugotovljenega dejanskega stanja ter varstva načela enakosti orožij in kontradiktornosti.

Naslednji argument tožene stranke je, da rezultati odrejenega nadzora nad poslovanjem prekrškovnih zadev na vseh okrajnih sodiščih celjskega sodnega okrožja s strani Višjega sodišča v Celju potrjujejo, da „delovna uspešnost ni zadovoljiva“. Pri opredeljevanju tega elementu pa je Sodni svet nekoliko bolj konkretnejši, kajti v potrditev tega očitka navaja, da je prišlo do izgube 85 prekrškovnih zadev, da je pri izterjavi glob prišlo do neažurnosti, ker so do 24. 1. 2014 absolutno zastarale v znesku 146.498,66 EUR. To so vsekakor razlogi, ki jih Sodni svet lahko suvereno oceni za odločilne pri izbiri in v tovrstno oceno sodnega sveta sodna presoja ne posega ob predpostavki, da so podatki točni. Tožnik namreč tem podatkom ne oporeka, vendar pa v tožbi argumentirano skuša zmanjšati odgovornost za navedene nepravilnosti. Tožena stranka pa v obrazložitvi izpodbijanega akta z ničemer ne utemeljuje, zakaj meni, da je tožnik opustil dolžno ravnanje v zvezi z navedenimi nepravilnostmi, tako da bi bil to lahko razlog za njegovo neprimernost. Šele v odgovoru na tožbo tožena stranka ob koncu zadnjega odstavka na strani 4 odgovora ter v prvem odstavku na strani 5 utemeljuje, zakaj meni, da je bil tožnik že od leta 2010 odgovoren za počasno reagiranje na nastale probleme. Ker je tožena stranka to, kar bi moralo biti v odločbi, navedla šele v odgovoru na tožbo, obrazložitev izpodbijanega akta ni zadostna, kar je imelo za posledico tudi, da se tožnik ni mogel izreči o očitkih pred izdajo odločbe. Gre za istovrstno kršitev zakona in MKVČP, kot v primeru predhodno obravnavanega elementa v obrazložitvi izpodbijanega akta. V obeh primerih pa gre za kršitev procesnih pravil, ki bi lahko vplivale na zakonitost in pravilnost odločitve. Iz obširnega in natančnega pojasnila predsednice Višjega sodišča v Celju v zvezi z izvajanjem službenih nadzorov na območju Višjega sodišča v Celju z dne 5. 2. 2014 sicer ne izhaja, da bi bila odgovornost za omenjene nepravilnosti na strani predsednika Okrožnega sodišča v Celju, kar pa ne pomeni, da Sodni svet v ponovnem postopku ne bi mogel na podlagi upoštevanja zakonskih pristojnosti predsednika okrožnega sodišča ugotoviti relevantno odgovornost za navedene nepravilnosti tudi na strani tožnika, po tem ko se bo le-ta lahko o teh zadevah izrekel, jih pojasnil oziroma se zagovarjal pisno ali na ustnem razgovoru.

Na zadnji strani obrazložitve tožena stranka ne dodaja nič novega glede na že obravnavano in presojeno vsebino obrazložitve izpodbijanega akta.

Sodišče mora presoditi še tožbeni ugovor glede izločitve člana Sodnega sveta, na kar tožena stranka odgovarja v odgovoru na tožbo. Če je član Sodnega sveta presodil, da v tožbi navedene okoliščine ne vplivajo na njegovo odločanje, je sicer to relevantno z vidika pravilne smiselne uporabe določila drugega stavka 36. člena ZUP(16) v zvezi z 40. členom ZUP.(17) Vpleteni član Sodnega sveta D.D. je potrditvah tožnika, ki jim tožena stranka v odgovoru na tožbo ne oporeka, z izbranim kandidatom povezan v tem smislu, da je izbrani kandidat njegova poročna priča ter da sta neposredna soseda. Tožena stranka v odgovoru na tožbo pravi, da ti dve okoliščini ne vzbujata dvoma v njegovo objektivnost. To je sicer zelo nizek standard razlogov za izločanje iz 36. člena ZUP, vendar ne nujno nezakonit, kajti od Sodnega sveta ni mogoče zahtevati, da bi se držal enakih standardov kot veljajo za nepristransko sojenje, saj Sodni svet ni sodišče in tudi ZUP v 35. in 36. členu ne uvaja standarda »nepristranosti« v primerih izločanja uradne osebe.(18) Poslovnik Sodnega sveta sicer uporablja pojem »nepristranost« odločanja v 3. odstavku 2. člena in v 2. alineji 24. člena. Vendar pa sodišče vzpostavitev standarda nepristranosti oziroma objektivnosti v tem primeru prepušča avtonomni odločitvi Sodnega sveta v ponovnem postopku glede na to, da je Sodni svet tudi sprejel omenjeni poslovnik.Tožbi je bilo namreč treba ugoditi in odločbo odpraviti že iz drugih razlogov. Poleg tega ima tožena stranka prav, da v primeru izločitve odločitev ne bi bila drugačna, če je 9 članov Sodnega sveta glasovalo za zavrnitev tožnikove kandidature od 11 članov, za veljavno odločitev pa je potrebnih osem glasov - pod pogojem, da omenjeni član Sodnega sveta ni aktivno sodeloval v razpravi članov Sodnega sveta o kandidaturah pred ali med postopkom odločanja.

Na tej podlagi je sodišče zaradi nepravilne smiselne uporabe pravil postopka iz 1., 2., 3. in 5. točke 1. odstavka 214. člena v zvezi z 8. odstavkom 62.b člena 1. alinejo 3. odstavka 62.a člena ZS ter 3. odstavka 62.b. člena ZS ter 1. odstavka 9. člena ZUP v zvezi z 6. odstavkom 62.a člena ZS in kršitve 22. člena Ustave ter 6. člena MKVČP (3. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1) ter posledično nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja (2. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1) tožbi ugodilo izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od prejema sodbe, pri tem pa je vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (4. odstavek 64. člena ZUS-1).

Obrazložitev k tretji točki izreka: V tretji točki izreka je sodišče s sklepom zavrnilo zahtevo za izdajo začasne odredbe, ki jo je tožnik vložil samo v zvezi s tožbo zoper odločbo tožene stranke.

Določilo 10. odstavka 62.b. člena ZS določa, da je zoper odločbo Sodnega sveta o imenovanju predsednika sodišča dopustno sprožiti upravni spor v roku 8 dni od dneva vročitve odločbe, pristojno sodišče pa mora odločiti v roku 30 dni od prejema tožbe. Po tem istem določilu vložena tožba tudi zadrži izvršitev imenovanja do izteka zakonskega roka 30 dni, v katerem mora Upravno sodišče odločiti o tožbi oziroma tožba zadrži izvršitev imenovanja do odločitve sodišča, če je odločitev sprejeta v tem roku. Tožba je bila vložena 6. 10. 2014, kar pomeni, da se zakonski roka za odločitev Upravnega sodišča izteče 5. 11. 2014. Na ta dan pa je sodišče tudi odločilo o tožbi in sicer tako, da je zaradi kršitev pravil postopka in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja izpodbijano odločbo odpravilo. Sodišče torej ni na podlagi 1. odstavka 73. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) ugotovilo drugačnega dejanskega stanja, kot ga je ugotovila tožena stranka, in ni spremenilo izpodbijane odločbe oziroma ni odločilo na podlagi 66. člena ZUS-1, kar bi sicer imelo za posledico, da z izdajo sodne odločitve Upravnega sodišča le-ta ne bi bila še pravnomočna. To pomeni, da v predmetni zadevi pritožba zoper sodbo Upravnega sodišča ni dovoljena. Ker Upravno sodišče lahko izda začasno odredbo samo do izdaje pravnomočne sodne odločbe, ki pa je nastopila z dnem 5. 11. 2014, ko je Upravno sodišče tudi javno razglasilo sodbo z objavo na oglasni deski sodišča, tožnik ni izkazal težko popravljive škode, ki bi jo bilo mogoče odpraviti z izdajo začasne odredbe. Na tej podlagi je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo kot neutemeljeno (2. in 5. odstavek 32. člena ZUS-1).

Obrazložitev k četrti točki izreka: Po določilu 3. odstavka 25. člena ZUS-1, če je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo, se tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom. Prisojeni znesek plača toženec. Sodišče ocenjuje, da je tožnik v pretežnem delu tožbe, s katero je izpodbijal dva akta tožene stranke, uspel. Zato je sodišče odločilo, da mora tožena stranka na podlagi 2. odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/2007, 107/2013) tožniku povrniti stroške v višini 285,00 EUR, ker je sodišče odločilo na seji in ker je tožnika zastopala odvetnica. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v 15 dneh od prejema sodbe z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15 dni po prejemu sodbe do plačila.

Opomba (1) : „Vsakomur je zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih.“ Opomba (2) : Določilo 157. člena Ustave pravi, da „o zakonitosti dokončnih posamičnih aktov, s katerimi državni organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil odločajo o pravicah ali o obveznostih in pravnih koristih posameznikov in organizacij, odloča v upravnem sporu pristojno sodišče, če ni za določeno zadevo in z zakonom predvideno drugo sodno varstvo“. V predmetni zadevi ni predvideno drugo sodno varstvo, ker določilo 10. odstavka 62.b. člena ZS predvideva sodno varstvo v upravnem sporu.

Opomba (3) : Tak je bil primer upravnega spora v zadevi U 1324/2007 z dne 26. 11. 2007 oziroma I Up 27/2008 z dne 23. 6. 2008. Opomba (4) : Določilo 1. odstavka 14. člena Ustave pravi, da so „v Sloveniji vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj, invalidnost ali katerokoli drugo osebno okoliščino.

“ Po določilu 3. odstavka 49. člena Ustave je „vsakomur pod enakimi pogoji dostopno vsako delovno mesto“. Slednje določilo pomeni ustavno zagotovilo, da tožniku pripada pravica, da se pod enakimi pogoji poteguje za mesto predsednika sodišča, nima pa pravice, da to mesto tudi zasede ne glede na oceno kakovosti njegove kandidature s strani Sodnega sveta, četudi tožnik izpolnjuje formalne pogoje za zasedbo tega mesta (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Uv 43/1995 z dne 15. 4. 1998 in odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-679/06-66, U-I-20/07 z dne 10. 10. 2007, odst. 32).

Opomba (5) : „Vsakomur je zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih“.

Opomba (6) : „Vsakdo ima pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče.“ Opomba (7) : Po določbi 4. odstavka 153. člena Ustave morajo posamični akti državnih organov temeljiti na zakonu ali na zakonitem predpisu.

Opomba (8) : Zakon o ratifikaciji konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, spremenjene s protokoli št. 3, 5 in 8 ter dopolnjene s protokolom št. 2, ter njenih protokolov št. 1, 4, 6, 7, 9, 10 in 11, Uradni list RS, št. 33/1994, v nadaljevanju: MKVČP).

Opomba (9) : Odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-679/06, U-I-20/07 z dne 10. 10. 2007 (odst. 27). Podobno stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče v zadevi I Up 36/2010 z dne 25. 2. 2010 (odst. 6), pri čemer je Vrhovno sodišče dodalo, da odločitev ministra, ko imenuje enega od tistih, ki jih predlaga Sodni svet, ni vezana in je ni treba obrazložiti, ker merila za presojo zakonsko niso določena (odst. 8) (Enako tudi sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 27/2008 z dne 23. 6. 2008).

Opomba (10) : Odločbe Ustavnega sodišča v zadevah Up-771/11-10 z dne 21. 2. 2013 (odst. 6); Up-39/95 z dne 16. 1. 1997, (10. točka); Up-570/10 z dne 13. 10. 2011, ( 9. točka); Up-879/12-16, U-I-234/12-10 z dne 24. 4. 2014, (odst. 4).

Opomba (11) : Glej tudi sodbo ESČP v zadevi Juricic v. Croatia z dne 26. 10. 2011 (odst. 57). Primeri kadrovskih in drugih odločitev v zvezi z sodniki, ki so že bili predmet presoje pred ESČP, so našteti v sodbi ESČP v zadevi Baka v. Hungary z dne 27. 5. 2014 (odst. 69).

Opomba (12) : Po določilu 217. člena ZUP „kadar gre za zadevo, ki se tiče večjega števila določenih oseb, se lahko izda za vse skupaj ena sama odločba; osebe morajo biti imenovane v izreku odločbe, v obrazložitvi pa morajo biti za vsako posamezno osebo navedeni razlogi, ki se nanašajo nanjo.“ Opomba (13) : Gre za „Dublin Declaration on Standards for the Recruitment and Appointment of Members of the Judiciary“ (v nadaljevanju: Dublinska deklaracija).

Opomba (14) : Dublinska deklaracija na primer niti ne omenja kakršnega koli omejenega testa presoje ali zadržane neodvisne presoje odločitev pristojnega organa o imenovanju sodnika ali predsednika sodišča (ibid, točka I/10). Namesto tega pod točkama II/9 in II/10 določa, da mora organ, ki odloči o imenovanju, ustrezno in zadostno dokumentirati dejstva v zvezi z vsakim kandidatom, tako da je s tem prizadetemu kandidatu omogočen neodvisen, odprt, pošten in transparenten pritožbeni postopek, v katerem lahko prizadeti kandidat izpodbija odločitev.

Opomba (15) : Po tem določilu je treba dati, preden se izda odločba, stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo.

Opomba (16) : Po tem določilu, če uradna oseba misli, da so podane kakšne druge okoliščine, ki niso absolutni razlogi za izločitev iz 35. člena ZUP, ki opravičujejo njeno izločitev, sporoči to organu, ki je pristojen za izločitev, ne sme pa prenehati z delom.

Opomba (17) : To določilo pa se uporablja za izločanje uradne osebe v kolektivnem organu.

Opomba (18) : Drugače na primer Listina EU o temeljnih pravicah v 41. členu, ki ureja pravico do dobre uprave, vzpostavlja standard „nepristranosti“ uradne osebe (Uradni list EU, C 326/391, 26. 10. 2012).