Jedro

Vsak odstranitveni gradbeni inšpekcijski ukrep je že po svoji vsebini poseg v lastninsko pravico. Pri tem za presojo vprašanja, ali gre za težko popravljivo škodo, po mnenju Vrhovnega sodišča ni bistveno, da je na spornem objektu že vzpostavljena etažna lastnina. Iz 127. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) namreč izrecno izhaja, da etažna lastnina na posameznem delu stavbe, ki je uničen, preneha le, če ga ni mogoče obnoviti. Zato je pravno zmotno pritožbeno izvajanje, da gre pri (etažnem) delu stavbe za species in da ima njegova odstranitev (avtomatično in v vsakem primeru) za posledico prenehanje etažne lastnine.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi določbe drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo izdajo začasne odredbe, s katero je tožnik zahteval zadržanje izvršitve odločbe Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območne enote Maribor, št. 06122-3610/2011/g z dne 6. 12. 2011, do pravnomočne odločitve v upravnem sporu. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka tožniku prepovedala nadaljnjo izvedbo vseh del na rekonstrukciji, dozidavi in nadzidavi obstoječega večstanovanjskega objekta v Mariboru na zemljišču s parc. št. ... k. o. ... in mu naložila, da v roku 120 dni po vročitvi odločbe odstrani nadzidani in prizidani del ter strešno konstrukcijo in podstrešje vzpostavi v prejšnje stanje na svoje stroške.

2. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijanega sklepa utemeljuje svojo odločitev z ugotovitvijo, da je inšpektor odredil odstranitev nadzidanega in prizidanega dela ter strešne konstrukcije predmetnega objekta z vzpostavitvijo v prejšnje stanje in prepoved vseh nadaljnjih del na rekonstrukciji zato, ker je tožnik dela opravljal brez gradbenega dovoljenja, ki bi ga moral za obravnavani poseg pridobiti. Tožnik s tem, da kot nepopravljivo škodo navaja poseg v že vzpostavljeno lastninsko pravico na delih stavbe, ki bodo z izvršitvijo izpodbijane odločbe uničeni, to je na novo zgrajenih etažnih delih 4, 5, 6, 7, 9 in 10, ter z navedbo, da bo z vzpostavitvijo prejšnjega stanja objekt ponovno neestetski, dostopen odvisnikom od drog in nevaren za okolico, ne izkazuje težko popravljive škode, ki bi pretehtala javni interes, to je zagotovitev izvajanja zakonov in drugih predpisov. Ta interes oziroma javna korist se po ustaljeni upravnosodni praksi pri izvrševanju inšpekcijskih odločb predpostavlja.

3. Tožnik v pritožbi uveljavlja, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka, saj obrazložitev izpodbijanega sklepa na več mestih navaja, da bi moral imeti tožnik za obravnavane posege v objekt gradbeno dovoljenje, tožnik pa meni, da skladno z Zakonom o graditvi objektov (ZGO-1) za obnovo objekta gradbenega dovoljenja ne potrebuje, pri tem pa so posamezni deli obrazložitve nejasni in jih zato ni mogoče preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi z 22. členom ZUS-1). Uveljavlja tudi, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko navaja, da se javna korist v zadevah, kot je obravnavana, domneva, kar pa je za tožnika nesprejemljivo, saj o tem, ali je izpodbijana inšpekcijska odločba zakonita ali ne, sodišče sploh še ni odločalo. To ima zanj za posledico, da tožnik ne more doseči odložitve izvršitve nezakonite odločbe ter s tem preprečiti uničenje unikatne (species) stvari in prenehanje lastninske pravice na tej stvari, ki je ne bo več mogoče ponovno pridobiti. S takšnim tehtanjem sorazmernosti sodišče prve stopnje onemogoča vsako uveljavljanje posamičnih interesov zoper državo, s tem pa tudi izniči namen instituta začasne odredbe v vseh primerih, ko se poskuša začasno zaščiti interes posameznika. Napačno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je preteča škoda popravljiva, ker je, če se dokončno izrečen in izvršen ukrep pravnomočno izkaže kot nezakonit, vedno mogoča materialna satisfakcija. Dokončnega prenehanja lastninske pravice (etažne lastnine) na posameznem delu nepremičnine namreč ni več mogoče obnoviti, saj nepremičnina ni generična stvar. Tožnik predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog za odlog izvršbe ugodi, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, v vsakem primeru pa, da toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka izdaje začasne odredbe. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po določbi drugega odstavka 32. člena ZUS-1, na katerem temelji izpodbijana odločitev, sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne sodne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi morebitnih nasprotnih strank.

6. Začasna odredba na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče ob izpolnjenih zakonskih pogojih začasno odloži sicer na podlagi zakona dovoljeno izvršitev določenega upravnega akta, zato da bi preprečilo možnost nastanka težko popravljive škode. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora že v sami zahtevi celovito navesti vse okoliščine in dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino škode, dokazati pa mora tudi, da takšna škoda zanjo predstavlja težko popravljivo škodo.

7. Težko popravljiva škoda je pravni standard, katerega vsebina se, s stopnjo verjetnosti, ugotavlja v vsakem primeru posebej. Glede na ustaljeno upravnosodno prakso (sklep Vrhovnega sodišča I Up 123/ 2010 z dne 22. 4. 2010, sklep I Up 223/2011 z dne 19. 5. 2011 in drugi) gre za takšno škodo, če je ta resna in tožniku neposredno preti, (začasno) odvrniti pa jo je mogoče le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta.

8. Tožnikove navedbe, da bi zaradi izvršitve izpodbijane odločbe nastala ne samo težko popravljiva, ampak celo nepopravljiva škoda, saj bi poleg vloženih materialnih sredstev izgubil lastninsko pravico na etažnih delih stavbe, ki bi jih moral po odločbi odstraniti, tudi po presoji Vrhovnega sodišča ne izkazujejo težko popravljive škode. Po ustaljeni upravnosodni praksi tega sodišča (prim. sklep I Up 560/2008 z dne 16. 12. 2008 ter prej navedena sklepa) namreč tožnik težko popravljive škode ne more izkazovati zgolj z navajanjem posledic upoštevanja inšpekcijskega ukrepa, saj je izvrševanje ukrepa že po naravi stvari povezano z določenimi stroški in škodo.

9. Prav tako je vsak odstranitveni gradbeni inšpekcijski ukrep že po svoji vsebini poseg v lastninsko pravico. Pri tem za presojo vprašanja, ali gre za težko popravljivo škodo v smislu navedene zakonske določbe, po mnenju Vrhovnega sodišča ni bistveno, da je na spornem objektu že vzpostavljena etažna lastnina. Iz 127. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) namreč izrecno izhaja, da etažna lastnina na posameznem delu stavbe, ki je uničen, preneha le, če ga ni mogoče obnoviti. Zato je pravno zmotno pritožbeno izvajanje, da gre pri (etažnem) delu stavbe za species in da ima njegova odstranitev (avtomatično in v vsakem primeru) za posledico prenehanje etažne lastnine.

10. Glede na navedeno tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik verjetnosti nastanka težko popravljive škode ni dokazal. To pa pomeni, da temeljni vsebinski zakonski pogoj za zahtevano odložitev izvršitve akta ni izpolnjen, zato je sodišče prve stopnje zahtevo za izdajo začasne odredbe pravilno zavrnilo. Če ta pogoj ni verjetno izkazan, nobeno tehtanje sorazmernosti med prizadetostjo javne koristi in cilji, ki bi bili doseženi z izdajo predlagane začasne odredbe, po mnenju Vrhovnega sodišča glede na določbe drugega odstavka 32. člena ZUS-1 ni potrebno, saj samo po sebi izdaje začasne odredbe ne more zakonsko upravičiti. Zato na odločitev o pritožbi tudi ne more vplivati dejstvo, da je sodišče prve stopnje vprašanje verjetnosti nastanka težko popravljive škode napačno obravnavalo kot vprašanje sorazmernosti s prizadetostjo javne koristi.

11. Pritožbeni ugovor zmotne uporabe materialnega prava in posledične zmotne ugotovitve dejanskega stanja po navedenem ni utemeljen.

12. Neutemeljen je tudi pritožbeni ugovor bistvene kršitve pravil postopka. V postopku izdaje začasne odredbe se ne presoja zakonitost izpodbijane odločbe, zato sodišče prve stopnje svojega stališča do vprašanja, ali je za gradbene posege, ki so zaobseženi v izpodbijani odločbi, potrebno gradbeno dovoljenje ali ne, po presoji Vrhovnega sodišča v izpodbijanem sklepu ni bilo dolžno podrobneje obrazložiti.

13. Vrhovno sodišče je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, ker je spoznalo, da niso podani razlogi, zaradi katerih se sklep lahko izpodbija, in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (76. člen ZUS-1 v zvezi z 82. členom ZUS-1).

14. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in 22. členom ZUS-1).