Jedro

V 1. odstavku 139. člena ZPIZ-1 je opredeljenih devet osnovnih življenjskih potreb, in sicer: gibanje v stanovanju, gibanje zunaj stanovanja, hranjenje, oblačenje, slačenje, obuvanje, sezuvanje, skrb za osebno higieno in opravljanje drugih življenjskih opravil, neogibno potrebnih za ohranjanje življenja.

Pravico do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje večine življenjskih potreb ima po drugem odstavku 139. člena ZPIZ-1 upravičenec, ki pomoč potrebuje za opravljanje več kot polovice osnovnih življenjskih potreb.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodna odločba sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi: „Odpravita se dokončna odločba tožene stranke št. P-4126645 z dne 21. 11. 2007 in odločba tožene stranke št. 24 4126645 z dne 12. 7. 2007. Tožnik ima pravico do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje večine življenjskih potreb od dne 27. 6. 2007 dalje v višini 129,32 EUR, od dne 1. 1. 2008 dalje pa v višini 133,97 EUR.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 573,96 v roku 15 dni, v primeru zamude s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.“ Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbe v znesku 209,98 EUR v roku 15 dni.

Revizija se ne dopusti.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo stroškovno zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika na odpravo odločb toženca št. P-4126645 z dne 21. 11. 2007 in št. 24 4126645 z dne 12. 7. 2007 in priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje večine življenjskih potreb od dne 27. 6. 2007 dalje. Obenem je sklenilo, da se zavrže podredni zahtevek (pravilno: tožba) na priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh življenjskih potreb od dne 6. 5. 2008 dalje.

Zoper sodno odločbo se je pravočasno pritožil tožnik po pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da sta invalidski komisiji I. in II. stopnje podali izvedensko mnenje, da tožnik ne potrebuje pomoči in postrežbe niti pri opravljanju večine življenjskih potreb. Takšni mnenji sta podani na podlagi vprašalnika, ki ga je izpolnila tožnikova osebna zdravnica, iz katerega pa ne izhajajo takšne ugotovitve. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da oblačenje in slačenje ter obuvanje in sezuvanje predstavljata le dve osnovni potrebi, temveč gre po njegovem za štiri takšne potrebe. Ne strinja se tudi s stališčem, da bi lahko oblačenje ali slačenje razdelili na to, ali se določeno oblačilo zapenja z zadrgo ali gumbi. Poudarja, da gre po 1. odstavku 139. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1) za devet osnovnih življenjskih potreb, tudi gibanje znotraj in zunaj stanovanja sta dve potrebi. Navaja, da je invalidska komisija II. stopnje podala tudi dopolnilno izvedensko mnenje, da tožnik potrebuje pomoč pri opravljanju večine potreb od dne 4. 3. 2008 dalje. Sklicuje se na izvid nevrokirurga z dne 4. 3. 2008, da potrebuje 24-urni nadzor, pomoč pri oblačenju, obuvanju in osebni higieni in prav ničesar ne zmore sam, tudi jesti ne. Navedeno ugotavlja tudi nevrolog z izvidom z dne 4. 3. 2008. Navaja, da se ni zmožen samostojno gibati niti z invalidskim vozičkom. Ni zmožen samostojno opravljati vseh devetih potreb in ne le večine, zato je postavil tudi podredni tožbeni zahtevek. Meni, da je v dopolnilnem mnenju podana podlaga za ugoditev tožbenemu zahtevku. Nadalje meni, da se izpodbijane sodbe sploh ne da preizkusiti. Priglasil je stroške pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - v nadaljevanju: ZPP), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004 - v nadaljevanju: ZDSS-1), in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo ob popolnem in pravilno ugotovljenem dejanskem stanju zmotno uporabilo materialno pravo, in sicer določbe Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami - v nadaljevanju: ZPIZ-1). Po 341. členu ZPP je napačna uporaba materialnega prava podana, če sodišče ni uporabilo določb materialnega prava, ki bi jih moralo uporabiti, ali če jih ni uporabilo pravilno.

Iz podatkov v spisu izhaja, da je tožnikova osebna zdravnica dne 17. 4. 2007 podala predlog za začetek postopka za uveljavitev pravice do dodatka za pomoč in postrežbo. Z odločbo toženca z dne 12. 7. 2007 je bilo odločeno, da tožnik nima pravice do dodatka za pomoč in postrežbo. Ta odločba je bila izdana na podlagi izvedenskega mnenja invalidske komisije I. stopnje z dne 27. 6. 2007, da je tožnik kljub tremorju pri večini opravil še samostojen, iz izvida osebnega pregleda namreč izhaja, da tožnik hodi in se usede samostojno. Z odločbo toženca z dne 21. 11. 2007 je bila tožnikova pritožba zoper prvostopenjsko odločbo zavrnjena. Iz izvedenskega mnenja invalidske komisije II. stopnje z dne 12. 9. 2007 izhaja, da tožnik zmore opravljati osnovna življenjska opravila. Tožnik tako v tem socialnem sporu na podlagi določbe 58. člena ZDSS-1 izpodbija dokončno odločbo toženca z dne 21. 11. 2007 v zvezi s prvostopenjsko odločbo toženca z dne 27. 6. 2007 in uveljavlja priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje večine življenjskih potreb od dne 27. 6. 2007 dalje. Obenem je tožnik postavil tudi podredni tožbeni zahtevek, s katerim uveljavlja priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh življenjskih potreb od dne 6. 5. 2008 dalje.

Pravica do dodatka za pomoč in postrežbo je urejena v določbah ZPIZ-1. Gre za pravico, ki jo upravičenec pridobi za poplačilo stroškov zaradi tuje nege in pomoči, ki jo potrebuje za opravljanje osnovnih življenjskih potreb, ki jih zaradi zdravstvenih razlogov kljub osebnem prizadevanju in ob uporabi ortopedskih pripomočkov ne more sam opravljati. Tako 137. člen ZPIZ-1 določa, da imajo pravico do dodatka za pomoč in postrežbo uživalci starostne, invalidske, vdovske ali družinske pokojnine s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki jim je za osnovne življenjske potrebe neogibno potrebna stalna pomoč in postrežba drugega. Pomoč in postrežba je uživalcu pokojnine skladno s 1. odstavkom 139. člena ZPIZ-1 neogibno potrebna za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb, kadar zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju ne more zadovoljevati osnovnih življenjskih potreb, ker se niti ob osebnih prizadevanjih in ob pomoči ortopedskih pripomočkov ne more samostojno gibati v stanovanju in izven njega, samostojno hraniti, oblačiti in slačiti, se obuvati in sezuvati, skrbeti za osebno higieno, kakor tudi ne opravljati drugih življenjskih opravil, neogibno potrebnih za ohranjanje življenja. Pomoč in postrežba je uživalcu pokojnine neogibno potrebna za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb, kadar zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju ne more zadovoljevati večine osnovnih življenjskih potreb iz prejšnjega odstavka ali kadar kot težji psihiatrični bolnik v domači negi potrebuje stalno nadzorstvo (2. odstavek 139. člena ZPIZ-1).

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da iz medicinske in druge dokumentacije v spisu izhaja, da se tožnik ne hrani sam, se sam ne oblači in slači in se sam ne obuva in sezuva. Pri tem je sodišče izhajalo iz predloga za začetek postopka za uveljavitev pravice do dodatka za pomoč in postrežbo, v katerem je tožnikova osebna zdravnica navedla, da se tožnik ne more sam hraniti, oblačiti, slačiti, obuvati, sezuvati in zaradi tremorja ni sposoben sam opravljati življenjskih potreb, oprlo pa se je tudi na tožnikovo izpoved, da se zaradi hudega tremorja rok ne more sam hraniti, oblačiti, slačiti, obuvati, sezuvati, gibati in skrbeti za osebno higieno, ter navedbe tožnikove žene, podane pri osebnem pregledu tožnika na invalidski komisiji I. stopnje , da se tožnik ne more sam hraniti, obleči, sleči in obuti.

Kljub tako ugotovljenemu dejanskemu stanju, torej da se tožnik ni zmožen samostojno hraniti, oblačiti, slačiti, obuvati in sezuvati, pa je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožnik še vedno lahko sam opravi večino življenjskih potreb, ki so podlaga za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo. Zavzelo je namreč stališče, da oblačenje in slačenje oziroma obuvanje in sezuvanje po 1. odstavku 139. členu ZPIZ-1 predstavljata le sestavni del enega življenjskega opravila, zato gre pri oblačenju in slačenju le za eno življenjsko potrebo, prav tako pa gre tudi pri obuvanju in sezuvanju le za eno življenjsko potrebo. Takšno stališče pa je zmotno.

V 1. odstavku 139. člena ZPIZ-1 so kot osnovne življenjske potrebe opredeljene primarne potrebe za fiziološko eksistenco upravičenca, in sicer gre za devet različnih življenjskih potreb: gibanje v stanovanju, gibanje zunaj stanovanja, hranjenje, oblačenje, slačenje, obuvanje, sezuvanje, skrb za osebno higieno in opravljanje drugih življenjskih opravil, neogibno potrebnih za ohranjanje življenja (na primer opravljanje fizioloških potreb). Tako izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 9/2000 z dne 12. 9. 2000, v kateri je Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče, da je gibanje razdeljeno na dve osnovni življenjski potrebi, in se zato upošteva, da je v zakonu naštetih devet osnovnih življenjskih potreb. Takšno stališče pa je bilo že zavzeto tudi v sodni praksi pritožbenega sodišča, na primer v zadevi Psp 403/2007. Tožnik v pritožbi tako pravilno opozarja, da oblačenje in slačenje ter obuvanje in sezuvanje ne predstavljata le dveh osnovnih potreb, temveč gre za štiri takšne potrebe, skupaj za devet osnovnih življenjskih potreb.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zato napačno tolmačilo določbo 1. odstavka 139. člena ZPIZ-1, ko je zaključilo, da je tožnik, ki se ne hrani sam, ne oblači sam, ne slači sam, ne obuva sam in ne sezuva sam, še zmožen sam opravljati večino osnovnih življenjskih potreb. Pravico do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje večine življenjskih potreb po 2. odstavku 139. člena ZPIZ-1 ima upravičenec, če pomoč potrebuje za več kot polovico osnovnih življenjskih potreb, oziroma nasprotno te pravice nima v primeru, da pomoč potrebuje za opravljanje manj kot polovice osnovnih življenjskih potreb. Tožnik ni sposoben samostojno opravljati večine (več kot polovice) življenjskih potreb in mu je skladno z 2. odstavkom 139. člena ZPIZ-1 neogibno potrebna pomoč in postrežba za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb. Tožnikova pritožba zoper sodbo, s katero je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek na priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje večine življenjskih potreb, je torej utemeljena. Ni pa mogoče slediti tožnikovim pritožbenim navedbam, da ni zmožen opravljati vseh življenjskih potreb, saj takšno stanje do dokončnosti odločbe toženca (dne 21. 11. 2007 ) ni izkazano.

Obseg presoje dokončnega upravnega akta toženca je namreč v materialnem in procesnem smislu omejen le na dejansko stanje do izdaje dokončne odločbe toženca. Morebitno kasnejše poslabšanje zdravstvenega stanja tožnika (izvid nevrokirurga z dne 4. 3. 2008 in izvid nevrologa z dne 4. 3. 2008, na katera se tožnik sklicuje v pritožbi) zato ne more biti predmet presoje pravilnosti in zakonitosti dokončne odločbe toženca. Kasnejše spremembe v zdravstvenem stanju predstavljajo novo stanje, ki ga sodišče ni niti pristojno niti dolžno presojati, saj o tem stanju še ni bilo odločeno v predsodnem postopku pri tožencu, ampak je potrebno z vložitvijo nove zahteve pri tožencu sprožiti nov postopek za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja. P ostopek za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja se namreč vedno začne na ustrezno zahtevo, ki se vloži pri tožencu, v sodnem postopku pa se presoja pravilnost in zakonitost izdane odločbe toženca. Odločanje o stanju po dokončnosti odločbe toženca po stališču pritožbenega sodišča zato ne spada v sodno pristojnost in je potrebno tožbo v takšnem primeru zavreči. Tožnik torej v pritožbi neutemeljeno vztraja, da mu gre pravica do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh življenjskih potreb od dne 6. 5. 2008 dalje.

Dokončna odločba toženca z dne 21. 11. 2007 in prvostopenjska odločba toženca z dne 12. 7. 2007 sta torej nezakoniti in nepravilni in je po 2. odstavku 81. člena ZDSS-1 podana podlaga za njuno odpravo in priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje večine življenjskih potreb. Po 169. členu ZPIZ-1, ki določa, da gre zavarovancu pravica do dodatka za pomoč in postrežbo od dne, ko je nastala potreba po pomoči in postrežbi, in traja, dokler je takšna potreba podana, ter se dodatek za pomoč in postrežbo izplačuje največ od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve in še za šest mesecev za nazaj, je tožniku skladno s (prirednim) tožbenim zahtevkom to pravico mogoče priznati od dne 27. 6. 2007 dalje, torej od osebnega pregleda invalidske komisije I. stopnje dalje.

Odmera dodatka za pomoč in postrežbo je določena v 141. členu ZPIZ-1. Dodatek za pomoč in postrežbo se upravičencu, ki mu je stalna pomoč in postrežba neogibno potrebna za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb, ter slepim in nepokretnim osebam iz 138. člena tega zakona odmeri v višini najmanj 70% zneska osnove iz 57. člena tega zakona. Nadalje 2. odstavek 141. člena ZPIZ-1 določa, da se dodatek za pomoč in postrežbo pri opravljanju večine osnovnih življenjskih potreb ter za slabovidne odmeri v višini polovice zneska iz prejšnjega odstavka. Osnova za odmero dodatka za pomoč in postrežbo se skladno z določbo 57. člena določi v višini najnižje pokojnine za polno pokojninsko dobo, veljavne za zadnji mesec pred uveljavitvijo tega zakona, in se usklajuje tako, kot se usklajujejo pokojnine po določbah 150.a, 150.b in 151. člena tega zakona. Po 3. odstavku 1. člena Sklepa o zneskih dodatka za pomoč in postrežbo (Ur. l. RS, št. 121/2006) je znašal dodatek za pomoč in postrežbo za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb od 1. 1. 2006 dalje 30.990,94 SIT oziroma 129,32 EUR. Od 1. 1. 2007 dalje se dodatek za pomoč in postrežbo usklajuje skladno z Zakonom o usklajevanju trasferjev posameznikom in gospodinjstvom v Republiki Sloveniji (Ur. l. RS, št. 114/06 s spremembami – v nadaljevanju: ZUTPG). Na podlagi tega zakona je bil sprejet Sklep o usklajenih višinah trasferjev, ki so določeni v nominalnih zneskih, ter o odstotku uskladitve drugih transferjev posameznikom in gospodinjstvom v Republiki Sloveniji v letu 2007 (Ur. l. RS, št. 5/2007), ki je določil, da se za nekatere transferje, med drugim tudi za dodatek za pomoč in postrežbo, uskladitev v letu 2007 ne opravi. Po Sklepu o usklajenih višinah trasferjev, ki so določeni v nominalnih zneskih, ter o odstotku uskladitve drugih transferjev posameznikom in gospodinjstvom v Republiki Sloveniji v letu 2008 (Ur. l. RS, št. 5/2008) pa je znašal znesek dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb od 1. 1. 2008 dalje 133,97 EUR. Znesek je bil ponovno usklajen dne 1. 7. 2008. Tožnik ima tako pravico do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje večine življenjskih potreb od dne 27. 6. 2007 dalje v višini 129,32 EUR, od dne 1. 1. 2008 dalje pa v višini 133,97 EUR. Tožniku je bila z odločbo toženca z dne 11. 12. 2008, ki se nahaja v upravnem spisu, že priznana pravica do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb od dne 1. 5. 2008 dalje v znesku 133,97 EUR. Tožniku se tako prizna pravica do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje večine življenjskih potreb od 27. 6. 2007 dalje, od 1. 5. 2008 dalje pa že prejema dodatek za pomoč in postrežbo po odločbi z dne 11. 12. 2008. Zaradi s strani sodišča prve stopnje zmotno uporabljenega materialnega prava je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi in na podlagi 4. točke 1. odstavka 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje ob pravilni uporabi 1. odstavka 139. člena ZPIZ-1 spremenilo tako, da je odpravilo izpodbijane odločbe toženca ter odločilo, da ima t ožnik pravico do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje večine življenjskih potreb od dne 27. 6. 2007 dalje v višini 129,32 EUR, od dne 1. 1. 2008 dalje pa v višini 133,97 EUR, ter sklenilo, da je toženec na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP v povezavi z 2. odstavkom 165. člena tožniku dolžan povrniti stroške postopka na prvi stopnji.

S tem je ugodeno tožnikovemu primarnemu zahtevku, s katerim je uveljavljal pravico do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje večine življenjskih potreb od dne 27. 6. 2007 dalje. Tožbeni zahtevek na priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh življenjskih potreb od dne 6. 5. 2008 dalje pa je tožnik s pripravljalno vlogo z dne 2. 6. 2008 postavil kot podredni tožbeni zahtevek (3. odstavek 182. člena ZPP). O podrednem tožbenem zahtevku, ki je postavljen pogojno, sodišče odloči le, če zavrne primarni zahtevek. Če sodišče ugodi primarnemu zahtevku, o podrejenem zahtevku ne odloča. Ker je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ugodilo že primarnemu zahtevku tožnika, o podrednem tožbenem zahtevku ni odločalo.

Stroški postopka na prvi stopnji so na podlagi 41. člena Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/08 – v nadaljevanju: ZOdvT) odmerjeni po tarifni številki 15 Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 67/03 s spremembami- v nadaljevanju: OT), ter predstavljajo 300 točk za tožbo, 300 točk za prvi narok za glavno obravnavo dne 18. 3. 2008, 225 točk za pripravljalno vlogo z dne 2. 6. 2008, 150 točk za drugi narok za glavno obravnavo dne 28. 8. 2008 in 50 točk za trajanje tega naroka, skupaj torej 1025 točk oziroma 470,47 EUR. Poleg tega še 2 % materialnih stroškov (9,40 EUR) ter 20 % DDV na odvetniško storitev (94,09 EUR), kar skupaj znaša 573,96 EUR. Po 1. odstavku 155. člena ZPP pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva sodišče samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. V pripravljalni vlogi z dne 20. 2. 2008 tožnik zgolj ponavlja navedbe v tožbi, pripravljalna vloga z dne 18. 8. 2008 pa se nanaša na stanje po dokončnosti toženčeve odločbe, zato je pritožbeno sodišče navedeni vlogi ocenilo kot nepotrebni. Pritožbeno sodišče tudi ni priznalo priglašenih stroškov za konferenco s stranko, obvestilo stranki in pregled izvedenskega mnenja, ker so le-ti že zajeti v drugih stroških.

Ker je tožnica s pritožbo uspela, ji je toženec dolžan povrniti tudi stroške pritožbe v višini 375 točk, 2 % za materialne stroške ter 20 % DDV na odvetniško storitev v skupni višini 209,98 EUR. Priglašeni stroški za konferenco s stranko, prejem odločbe in obvestilo stranki po določbah OT niso utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je v skladu s 5. točko 31. člena ZDSS-1 in v zvezi z 32. členom ZDSS-1, odločalo o tem, ali v tem socialnem sporu dopusti revizijo. Ker je predmet spora pravica do dodatka za pomoč in postrežbo, skladno s 4. točko 1. odstavka 31. člena ZDSS-1 revizija ni dovoljena, lahko pa jo dopusti sodišče. Po 1. odstavku 32. člena ZDSS-1 pritožbeno sodišče lahko dopusti revizijo v primerih, ki niso zajeti v 1. do 4. točki 31. člena ZDSS-1, če je od vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. V obravnavani zadevi ne gre za nobenega od naštetih primerov, zato je pritožbeno sodišče sklenilo, da revizije ne dopusti.