Jedro

Tožnica je bila dolžna pripraviti poročilo kot vodja finančno računovodske službe in gre za delovne dolžnosti tožnice iz njene pogodbe o zaposlitvi.

Glede mobinga in diskriminacije je bilo ugotovljeno, da direktorica tožnice ni obravnavala drugače kot ostale zaposlene, prav tako ni šlo za mobing v kolikor se je od tožnice zahtevalo opravljanje njenega dela.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, izpodbijani del sodbe glede nadomestila za neizrabljeni letni dopust v znesku 8.408,92 EUR se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče je izdalo sodbo, s katero je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 12. 2003 za delovno mesto vodenje finančno računovodske službe, ki jo je podala tožena stranka tožeči stranki, nezakonita; da tožeči stranki delovno razmerje ni prenehalo in na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 12. 2003 še traja, tako da jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, v roku 8 dni, da ne bo izvršbe; da je tožena stranka za čas od 15. 6. 2017 dalje do vrnitve na delo dolžna tožeči stranki priznati vse pravice iz delovnega razmerja od 15. 6. 2017 dalje, še zlasti pa ji priznati delovno dobo, ji priznati oceno delovne uspešnosti v višini 38 točk, ji izplačati nagrade, ki bi jih prejela, če bi bila v delovnem razmerju, jo prijaviti v zdravstveno in pokojninsko ter socialno zavarovanje, zanjo plačati prispevke za socialno varnost in davke, ji plačati dodatno pokojninsko zavarovanje in ji za čas do vrnitve na delo obračunati in izplačati plačo v mesečnem znesku 3.868,10 EUR, kot bi jo tožeča stranka prejemala pri toženi stranki, če bi delala, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne v mesecu za pretekli mesec v skladu s pogodbo o zaposlitvi z dne 16. 12. 2003, vse v roku 8 dni, da je tožena stranka od zneskov plač, nagrad in regresa dolžna v roku 6 dni po izplačilu plačati pristojnim organom in institucijam vse ustrezne prispevke za socialno varnost in druge prispevke delojemalcev, prispevke za socialno varnost delodajalcev, morebitne veljavne davke, akontacijo dohodnine v višini, kot jo določajo veljavni predpisi ob izplačilu terjatev iz delovnega razmerja in tožečo stranko prijaviti v sistem pokojninsko invalidskega ter zdravstvenega zavarovanja ter ji izročiti potrdilo o prijavi v sistem pokojninsko invalidskega ter zdravstvenega zavarovanja, vse v roku 8 dni; da se toženi stranki prepoveduje nadaljnje izvajanje mobinga in diskriminacije tožeče stranke; da je tožena stranka dolžna tožeči stranki za pretekla prepovedana ravnanja izplačati odškodnino v višini 10.000,00 EUR in je dolžna tožeči stranki plačati za neizkoriščeni dopust bruto nadomestilo v višini 8.408,92 EUR ter v zvezi s tem odvesti vse davke in prispevke in da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti vse stroške tega postopka, v 8 dneh.“ (I. točka izreka).

Odločilo je še, da tožena stranka sama nosi svoje pravdne stroške (II. točka izreka).

2. Tožnica vlaga pritožbo zoper sodbo v celoti in iz vseh pritožbenih razlogov. Glede očitka o neizdelavi računovodskega dela letnega poročila za leto 2016 navaja, da letno poročilo, tudi računovodski del izdela in zanj odgovarja uprava delniške družbe, pri čemer tožnica ni bila nikoli članica uprave. Uprava lahko poveri, da se priprava osnutka poveri komu od sodelavcev, vendar iz pogodbe o zaposlitvi tožnice, ki jo je odgovoru na tožbo priložila tožena stranka izhaja, da ji takšne naloge ni poverila. Tožnica navaja, da ne ZGD ne SRS ne kateri drug zakon ne nalaga izdelovanja (računovodskih delov) letnih poročil komurkoli drugemu kot upravi. Pritožbeno sodišče naj upošteva, da sta bili v tej pravdi zaslišani predsednica nadzornega sveta tožene stranke A.A. in članica nadzornega sveta B.B.. Ker je skladno s predpisi za neizdelavo letnega poročila, vključno njegovega računovodskega dela odgovorna uprava, sta jima bila postavljena vprašanja, kakšne sankcije je sprejel nadzorni svet, ker je uprava zamujala oziroma ni izdelala letnega poročila. V konkretnem primeru pa izdelava letnega poročila v obliki kot do tedaj sploh ni bila potrebna, ker je bila tožena stranka prvič v letu 2016 majhna družba. Direktorica tožene stranke se je odločila, da naj delo, ki ga mora opraviti uprava, namesto nje opravi tožnica. V začetku leta 2017 je naložila tožnici, da naj dodatno izdela osnutek računovodskega dela letnega poročila kot da bi bila tožena stranka srednje oziroma veliko podjetje in ji ga posreduje, da bo sama izdelala še poslovno poročilo. Direktorica C.C. je v zaslišanju v drugi zadevi Pd 181/2016 na obravnavi 26. 4. 2018 priznala, da ni tožnici dodelila nobene pomoči, čeprav je v prvih treh mesecih 2017 manjkala 7 tednov in pol, v aprilu pa še dodatna dva tedna. Sodišče je uspelo ugotoviti, da zakonodaja za toženo stranko v letu 2016 ni zahtevala izdelave letnega poročila v obliki kot poprej, saj je tožena stranka postala majhna družba in je predvsem s pomočjo tožnice pravočasno oddala predpisano letno poročilo v zakonskem roku, ki je 31. marec (2017). Če zaradi bolezni delaš pol manj, ne moreš opraviti enakega dela kot sicer. Po izjavi revizorke D.D. je letno poročilo za leto 2016 namesto uprave napisal E.E., pri čemer gre očitno za neko drugo letno poročilo, kot ga predpisuje zakon.

Glede očitka, da ni bil izdelan register osnovnih sredstev tožnica navaja, da je register osnovnih sredstev tožnica izdelala pravočasno. Register osnovnih sredstev javne infrastrukture vodi Občina F., tožena stranka pa vodi zgolj register sredstev v najemu. Sodišče bi moralo verjeti vsebini elektronskih sporočil obeh strank. Smisel revizije je, da delničarji preverijo, ali je letno poročilo in druge listine, ki jih sestavi in podpiše uprava (direktorica C.C.) in potrdi nadzorni svet (predsednica A.A.), resnično in verodostojno. Z revizorjem po zakonu upava in NS sodelujeta, drugi zaposleni pa le izjemoma. Ni sporno, da je tožnica dolžna sodelovati z revizorko, vendar že iz elektronskih sporočil izhaja, da je tudi revizorka potrjevala, da tožnica sodeluje z revizorko. Pričanje revizorke D.D. v delu, ki potrjuje, da je 10. aprila 2017 dobila bruto bilanco, da jo je čakala razpoložljiva računovodska dokumentacija, a vseeno zaradi slabe organizacije revizije tega dne revizorka ni prišla k toženi stranki na napovedan pregled dokumentacije. Očitek o morebitni nezagotovitvi dokumentacije za revizijo je možno nasloviti le na interno vodjo revizije A.A. ter direktorico C.C.. Glede očitka o izbrisu podatkov o prihodkih in odhodkih po stroškovnih mestih (OBOL) je direktorica tožene stranke prejem OBOL-a v tiskani obliki 28. 3. 2017 prejela. Šlo je za delovno verzijo. Pogodbeni sodelavec E.E. je izpovedal, da je potem, ko tožnice ni bilo več na delu, zahteval od tožene stranke (ne od tožnice) listino iz računalnika, ki pa je ni dobil v obliki Excel. Sodišče je izvajalo, da je imel E.E. veliko težav in nepotrebnega dodatnega dela, vendar očitka ni mogoče izvajati zoper tožnico. Sodišče bremeni tožnico za izbris OBOL-a, ki sploh še ni bil narejen.

Ni pravilna ugotovitev, da je zaradi dejanj tožnice prišlo do izgube zaupanja za nadaljevanje delovnega razmerja, tožnica je namreč že pojasnila, da so očitki zavržni in temeljijo na domnevnih zamudah pri izdelavi dokumentov, ki pa so posledica nalaganja dodatnega dela, daljšega bolniškega staleža brez odobritve nadomeščanja in tudi nimajo nobenih škodljivih posledic. Glede standarda izgube zaupanja se tožnica sklicuje na sodno prakso, da je izguba zaupanja relevantna le, če bi domnevna kršitev bistveno vplivala na delovni proces.

Sodišče je pri presoji utemeljenosti izredne odpovedi vezano na 30 dnevni subjektivni rok iz 109. člena ZDR-1. Tožena stranka je v odpovedi navajala le tiste razloge, za katere se je seznanila po 15. 5. 2017, ti razlogi pa so bili znani že pred tem datumom, kar pomeni, da je tožena stranka prekludirana glede izredne odpovedi že ob uporabi materialnega prava. Tožnica navaja odločitve pritožbenega sodišča glede opredelitve, kdaj prične teči subjektivni rok za podajo odpovedi.

Napačna je odločitev o razdružitvi pravd in podane so druge procesne kršitve. Sodišče je sicer ugotavljalo, da je ta pravda tesno prepletena s pravdo Pd 181/2016, a svoje napačne odločitve ni korigiralo. Najprej je sodišče s sklepom z dne 14. 9. 2017 odločilo, da ne bo obravnavalo denarnih zahtevkov, ki jih je izločilo v novo pravdo opr. št. Pd 188/2017, nato pa je del zahtevkov te nove pravde zopet s sklepom 6. 11. 2017 pridružilo tej pravdi (reparacija, odškodnina, prispevki in neizkoriščen letni dopust), del pa združilo s prvotno pravdo pod opr. št. Pd 181/2016. Sodišče meni, da so bila večkratna znižanja plače tožnici zakonita in ni šlo za znižanje iz diskriminatornih razlogov oziroma kot oblika trpinčenja.

3. Glede mobinga in diskriminacije je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek in štelo, da mobinga in diskriminacije ni bilo. Elemente mobinga je sodišče ugotavljalo na podlagi izpovedb dr. G.G. iz Inštituta H.. Priča I.I. je govorila, da je bila tudi sama žrtev neprimernega ravnanja, konkretno dretja nanjo. Tožnica je bila v prvih štirih mesecih leta 2017 več kot polovico časa na bolniški zaradi razmer v službi, končala je na zdravljenju v Psihiatrični bolnici J.. A to za sodišče očitno ni bilo dovolj. Tožnica ocenjuje, da je elemente mobinga priznavala na zaslišanju tudi direktorica C.C.. Sodišče bi moralo oceniti, ali so bili elementi mobinga dovolj intenzivni, dovolj dolgotrajni in sistematični.

Sodišče je zavrnilo tudi zahtevek za izplačilo 8.408,92 EUR iz naslova nadomestila za neizkoriščeni letni dopust, pri čemer naj bi tožnica domnevno premalo določno uveljavljala ta zahtevek. Bolj določno ga ni bilo mogoče postaviti, pri čemer je tožnica že v tožbi priložila listino, ki jo je izdelala tožena stranka, in sicer plačilni listi za mesec april in maj 2017 (zadnja dva meseca zaposlitve tožnice), kjer je na plačilni listi navedeno, da ima tožnica še 50 dni dopusta (zapis zgoraj desno). Nato je zahtevek določno uveljavljala v svoji vlogi z dne 13. 10. 2017. Tožena stranka ni določno prerekala jasnega zahtevka tožnice, torej bi moralo sodišče odločati skladno z ZPP.

Sodišče je v izpodbijani sodbi tudi interpretiralo Slovenski računovodski standard 32 (SRS 32). Standard predpisuje računovodske rešitve za izvajalce gospodarskih javnih služb. Standard SRS 32 ne predpisuje, da mora imeti tožena stranka letno poročilo, ampak zgolj katera pojasnila k računovodskim izkazom mora tožena stranka priložiti. Glede dokazne ocene v zvezi z zahtevkom glede mobinga, tožnica ocenjuje, da je izpoved skladna z dokaznimi listinami. Po zelo dolgem in podrobnem naštevanju za vsako polletno (vsakič nižjo) oceno dela tožnice direktorica priznava, da se ne spomni niti enega primera njenega dobrega dela. Direktorica C.C. je v zvezi z navedenim zavestno govorila neresnico. Direktorica je že v letu 2014 grozila tožnici, da jo bo odpustila, naložila ji je, da pripravi ponudbo "da gre na svoje", sedaj pa zavestno govori neresnico. Sicer je neresničnih navedb C.C. veliko. Tožnica pa je izpovedala po resnici. Sodišče je načeloma prosto v dokazni oceni, komu verjame, a je omejeno s tem, da nekomu, ki kar po vrsti neresnično navaja dejstva in zlorablja svojo moč, ter se spomni izključno stvari, ki tožnici škodijo in prav nobene, ki bi ji lahko koristila, ne more verjeti kadar drugače izpoveduje nekdo, ki navaja resnična dejstva. Tožnica ocenjuje, da je potrebno izpodbijano sodbo spremeniti. Priglaša pritožbene stroške postopka.

4. Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnice ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Neutemeljene so pritožbene navedbe, češ da se je sodišče v izpodbijani sodbi napačno opredelilo do utemeljenosti odpovednih očitkov neizdelave računovodskega dela letnega poročila kot utemeljenega razloga za izredno odpoved. Napačne so pritožbene navedbe, da naj bi bila za izdelavo odgovorna uprava delniške družbe, da iz POZ tožnice ne izhaja, da je uprava tožene stranke tožnici poverila pripravo osnutka poročila, da v podpisani pogodbi o zaposlitvi tožnice take zadolžitve ni bilo in da ne ZGD ne SRS ne kateri drug zakon ne nalaga izdelovanja računovodskih delov letnih poročil komurkoli drugemu kot upravi. Predmet te pogodbe je izredna odpoved tožnici s strani tožene stranke, kot glavni zakonski razlog pa je dejstvo, da je tožnica kršila svoje delovne obveznosti. Tožnica je bila dolžna kot vodja finančno računovodske službe opravljati delo na tem področju skrbno in vestno in njena osnovna delovna obveznost in odgovornost po pogodbi o zaposlitvi je poleg vodenja te službe pravilna in pravočasna izdelava poročil, izkazov in drugih listin skladno z ZGD, SRS in drugo zakonodajo, torej tudi izdelava računovodskega dela poročila za leto 2016. Tožnica te naloge za leto 2016 ni opravila, saj računovodskega letnega poročila za leto 2016 ni sestavila (gre za neizpodbitno dejstvo, ker ga je sestavila priča E.E., kar je jasno izpovedal). Napačno je pritožbeno razlogovanje, češ da gre pri opisu delovnega mesta za enostranski akt ene pogodbene stranke, ki druge ne zavezuje. Opis delovnega mesta je skladno z določilom ZDR-1 splošni akt delodajalca, ki delavca v delovnem razmerju tudi zavezuje. Ni res, da naj bi priči A.A. in B.B. na zaslišanju potrdili, da nadzorni svet tožene stranke ni sprejel nobenih sankcij zoper upravo zaradi zamujanja oziroma neizdelave letnega poročila za leto 2016. Uprava z izdelavo poročila ni zamujala izrecno zaradi hitre reakcije uprave in iz njene strani angažiranega zunanjega sodelavca E.E.. Tožena stranka je bila kot izvajalec občinske gospodarske javne službe varstva okolja dolžna upoštevati in pripraviti potrebno dokumentacijo tako skladno z določili ZGD-1, ki velja za majhne družbe - bilanco stanja, izkaz poslovnega izida ter pojasnila k računovodskim izkazom (vse to za potrebe javne objave na AJPES in je za potrebe statistike tožnica v okviru njenih delovnih obveznosti tudi izpolnila), kakor tudi dokumentacijo v skladu z Zakonom o gospodarskih javnih službah (67. člen) in SRS 32 - letno računovodsko poročilo za poslovne potrebe (tega tožnica ni izpolnila oziroma je namesto nje izpolnil zunanji pogodbenik po nujni reakciji uprave tožene stranke). Pristojnosti tožnici nikoli niso bile odvzete, pogodba o zaposlitvi je zanjo polno veljala, imela je vse obveznosti po pogodbi o zaposlitvi in tudi polna pooblastila delovnega mesta, imela je dovolj časa za sestavo takega poročila, tudi upoštevaje jasno izkazano dejstvo po toženi stranki, da je direktorica tožnici štiri mesece pred rokom za oddajo takega poročila podala prioritete njenega dela (upoštevaje bolniški stalež), med katerimi je bila tudi prioriteta - sestava računovodskega dela letnega poročila. Katere obveznosti poročila določajo za posamezne družbe v zvezi s posredovanjem dolžnih podatkov AJPES, pri obravnavanju očitanih kršitev delovnih obveznosti tožnice in za presojo te zadeve ni pomembno. Šlo je za tožničine pogodbene zaveze po pogodbi o zaposlitvi, ker je odgovorna tudi za pravilno in pravočasno izdelavo poročil, izkazov in vseh drugih listin skladno z zakonodajo, izpolnjevanje obveznosti iz sklenjenih koncesijskih in drugih pogodb, ki se nanašajo na naloge finančno računovodske službe tožene stranke, na učinkovitost službe, pripravo finančnega dela plana in spremljanje izvajanja, vodenje registrov osnovnih sredstev ter za druga dela po opisu, ne nazadnje pa tudi za dela po nalogu direktorice tožene stranke, česar vsega tožnica več kot očitno ni izpolnila. Pravilna je ugotovitev sodišča, da je bila tožnica zaradi bolniškega staleža določenih del razbremenjena tako, da je opravljala prednostne naloge na področju priprave računovodske dokumentacije za revizijo poslovanja v letu 2016. Sodišče je v izpodbijani sodbi pravilno ugotovilo, da register osnovnih delov ni bil sestavljen. Pritožba napačno navaja, da revizija in ne kdo drug glede sredstev ni ugotovil nobenih napak. Tožnica sama v pritožbenih navedbah navaja, da opis delovnega mesta zajema postavko sodelovanje z revizorjem ob vsakoletnem revizijskem pregledu. Sestava računovodske dokumentacije (v pogodbi o zaposlitvi tudi določena kot primerna obveznost tožnice) za potrebe izvedbe revizije tako sama po sebi predstavlja zagotavljanje le-te. Tožnica se le poskuša razbremeniti lastne odgovornosti. Glede odškodnine za neizkoriščeni letni dopust tožena stranka ocenjuje, da tožnica v tožbi ali kasneje ni navajala ničesar določenega o tem, kako je bilo z neizkoriščenim letnim dopustom za leto 2016 in za čas do 13. 6. 2017. Poleg navedenega tožena stranka meni, da je tožnica svoj zahtevek v predmetni pravdi umaknila. Glede dokazne ocene glede mobinga je sodišče pravilno presojalo izpoved direktorice. Sodišče je posamezne izvedene dokaze ocenjevalo skladno z določilom ZPP. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

5. Pritožba je delno utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, odločitev je prav tako glede na ugotovljeno dejansko stanje materialnopravno pravilna razen v delu odločitve glede nadomestila za neizkoriščeni letni dopust. 7. Sodišče je izvedlo dokaze z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta predložili tožnica in tožena stranka ter zaslišalo tožnico, direktorico tožene stranke C.C. ter priče E.E., A.A., D.D., dr. G.G., I.I., K.K., L.L., B.B., M.M., N.N., O.O. in P.P..

8. Ugotoviti je, da je sodišče v zadevi opr. št. Pd 129/2017 razdružilo zahtevke in navedlo, da obravnava v tej zadevi le zahtevke povezane z izredno odpovedjo. V zadevi opr. št. Pd 188/2017 je po razdružitvi obravnavalo zahtevka za plačilo razlike v plačah v višini 6.066,40 EUR in za plačilo nadur v višini 5.370,15 EUR, to zadevo je kasneje pridružilo k spisu opr. št. Pd 181/2016 z zahtevkom tožnice za plačilo razlike v plači do februarja 2017 in tudi plačilo nadur, ker je štelo, da je to ekonomično in smiselno, ker je tožnica v tožbi z dne 7. 7. 2017 poudarila, da so navedbe v tožbi povezane z zadevo opr. št. Pd 181/2016. Sodišče prav tako navede, da je zahtevka za izplačilo neizkoriščenega letnega dopusta v višini 8.408,92 EUR in za plačilo pogodbene kazni oziroma odškodnine v višini 10.000,00 EUR na podlagi sklepa z dne 6. 11. 2017 pridružilo k zadevi opr. št. Pd 129/2017, ker sta ta dva zahtevka povezana z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče navaja, da je z navedenim načinom vodenja sporov z razdružitvijo in ponovno združitvijo spisov sodišče dejansko povzročilo dokajšno nejasnost zadev, kar se med ostalim kaže tudi v obrazložitvi sodišča pod točko 6, kjer je sodišče navedlo, da je tožnica v pravdi Pd 188/2017 umaknila tožbo, tožena stranka pa se je z umikom strinjala, pri čemer pa sodišče še navede, da je ta umik z dne 10. 1. 2018 brezpredmeten in s tem tudi soglasje tožene stranke k temu umiku. Ob tem sodišče še navede, da je bil umik podan za drugo zadevo, v kateri se navedena tožbena zahtevka glede na sklep sodišča ne obravnavata več, temveč skupaj z zahtevkom zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Poudariti je, da mora sodišče tožbe strank obravnavati na pregleden način, tako da je strankam povsem jasno o čem bo sodišče odločalo. Navedeno je pomembno tudi iz razloga racionalnosti vodenja postopkov, zlasti glede izvajanja dokazov zlasti glede zaslišanja prič, glede navajanja strank in s tem morebitnih prekluzij obeh strank. Ob navedenem pa je sicer neutemeljena pritožbena navedba glede napačne odločitve o razdružitvi pravd in druge kršitve. Kot že navedeno pritožbeno sodišče dejansko ugotavlja, da je sodišče razdruževalo pravde in jih združevalo dokaj neracionalno, vendar je v celoti odločalo o tožbenem zahtevku, ki je uveljavljan v predmetni zadevi.

9. Iz izvedenih dokazov v predmetni zadevi izhaja, da je bila tožnica zaposlena pri toženi stranki na delovnem mestu vodja finančno računovodske službe za nedoločen čas, pri čemer je tožena stranka tožnici podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi dne 14. 6. 2017, v kateri je tožena stranka tožnici očitala, da ni izdelala osnutka računovodskega dela letnega poročila za leto 2016, ni izdelala registra osnovnih sredstev podjetja in ni zagotovila, da bi bila pooblaščeni revizorki delodajalca posredovana vsa računovodska dokumentacija in podatki, ki so potrebni za izvedbo revizijskega pregleda poslovanja v letu 2016. Ob navedenem je bil delodajalec o neopravljenih delovnih obveznostih seznanjen s strani revizorke delodajalca v dneh od 10. 4. 2017 do 28. 4. 2017. V drugem sklopu kršitev ji je tožena stranka očitala, da je pooblaščeni revizorki delodajalca odklonila svoje sodelovanje pri revizijskem pregledu poslovanja podjetja v letu 2016, ki je na sedežu podjetja potekal od 18. 4. 2017 dalje. V tretjem sklopu kršitev ji je tožena stranka očitala, da je v svojem službenem računalniku izbrisala podatke o prihodkih in odhodkih po stroškovnih mestih (OBOL) za leto 2016 v elektronski obliki in s tem onemogočila, da bi bili ti podatki pooblaščeni revizorki tožene stranke posredovani v revizorki potrebni elektronski obliki, o tem pa se je tožena stranka seznanila dne 20. 4. 2017 s strani pooblaščene revizorke. Tožena stranka je tožnici v četrtem sklopu kršitev očitala, da kljub izrecnemu ustnemu in pisnemu navodilu direktorice, da tožnici ne odobri in ne dovoli koriščenja prostih ur v času delovnih dni 24. 4., 25. 4., 26., 4., 28. 4., 3. 5. in 5. 5. 2017 iz razloga potrebne navzočnosti tožnice na delu zaradi izvajanja revizijskega pregleda pri toženi stranki ter potrebe po osebnem sodelovanju tožnice pri takem pregledu in iz razloga še ne v celoti pripravljene potrebne računovodske dokumentacije s strani tožnice za potrebe takega revizijskega pregleda in iz razloga po pripravi potrebne računovodske dokumentacije in podatkov za Občino F. s strani tožnice zaradi izvajanja finančnega nadzora občine nad izvajanjem občinske gospodarske javne službe odvajanje in čiščenje odpadnih voda. Tožnica kljub neodobritvi odsotnosti v navedenih delovnih dneh ni prišla na delo. V petem sklopu je tožena stranka tožnici očitala, da ni pripravila računovodskih podatkov za potrebe finančnega nadzora s strani Občine F. za občinsko gospodarsko javno službo odvajanje in čiščenje odpadnih voda.

10. Izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalec lahko poda delavcu na podlagi 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj. - ZDR-1) v primeru, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, kot to določa 2. alineja 110. člena ZDR‑1. Delodajalec pa mora podati izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v 6 mesecih od nastanka razloga. Poda jo lahko v primeru, če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Tožnica je bila vabljena na zagovor in se je zagovora tudi udeležila in navajala, da so vse obtožbe lažne in da se nima kaj zagovarjati.

11. V zvezi s pritožbenim ugovorom glede neizdelave računovodskega dela letnega poročila za 2016, ko tožnica navaja, da ga tožena stranka ni ne po ZGD ne po SRS dolžna izdelati (računovodskih delov letnih poročil), pritožbeno sodišče navaja, da je neutemeljen pritožbeni ugovor tožnice, da je le uprava dolžna izdelati letno poročilo, tožnica pa ni bila članica uprave, posledično pa ni odgovorna za neizdelavo računovodskega dela poročila. Povsem jasno je, da je tožnica kot vodja računovodske službe bila dolžna izpolnjevati svoje obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi, pri čemer je bila tožnica v delovnem razmerju pri toženi stranki prav na na delovnem mestu vodja finančno računovodske službe, kar pomeni, da je bilo njeno delo, da organizira delo službe tako, da bodo znani deli letnega računovodskega poročila, česar pa tožnica ni izvršila. Izkazano je bilo, da tožnica do 21. 4. 2017, ko je bila zadnji dan na delovnem mestu računovodskega dela letnega poročila ni pripravila, pri čemer morajo biti podatki, ki so sicer predmet revizijskega pregleda pripravljeni skladno s Slovenskimi računovodskimi standardi, to je standardom št. 32. Navedeno delo je opravil zunanji strokovnjak E.E., z namenom, da je bilo mogoče revizijski pregled pri toženi stranki opraviti do konca aprila. Ugotovljeno je bilo, da se je tožena stranka z revizijsko hišo R. d. o. o., katere direktorica je D.D., dogovorila, da bo pripravljen računovodski del izkaza za poslovno leto 2016 do 24. 4. 2017. Tožnica je bila dolžna pripraviti poročilo kot vodja finančno računovodske službe in gre za delovne dolžnosti tožnice iz njene pogodbe o zaposlitvi.

12. Glede izbrisa podatkov o prihodkih in odhodkih po stroškovnih mestih OBOL je tožnica izrecno sama priznala, da je verzijo OBOL-a v elektronski obliki izbrisala iz svojega računalnika, pri čemer evidence ni bilo več, tako da je bilo potrebno sestaviti novo, pri čemer je E.E. navedeno evidenco ponovno pripravil v elektronski obliki. Glede izpolnjevanja pogojev po prvem odstavku 109. člena ZDR-1 je nedvomno šlo za takšne kršitve tožnice, ki so bistveno vplivale na delovni proces in bi lahko prišlo do hujših škodljivih posledic, do tega pa ni prišlo zgolj iz razloga, ker je tožena stranka oziroma direktorica, ko je ugotovila pomanjkljivosti, hitro pristopila k reševanju nastale situacije.

13. Ni se mogoče strinjati s stališčem pritožbe, da je bila tožena stranka prekludirana glede izredne odpovedi ob uporabi materialnega prava. Ugotoviti je, da je sodišče ugotovilo, da sta dve kršitvi pogodbenih obveznosti po 1. in 3. točki odpovedi utemeljeni, za ostale tri očitke iz 2., 4. in 5. točke odpovedi pa da odpovedni razlog ni podan. V izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi je prva točka neizdelan osnutek računovodskega dela letnega poročila za leto 2016, neizdelan register osnovnih sredstev in s tem povezana obveznost, da tožnica revizorki ni posredovala vse računovodske dokumentacije in podatkov. Tretja točka pa se nanaša na izbris podatkov o prihodkih in odhodkih po stroškovnih mestih za leto 2016 in s tem onemogočanje, da bi bili revizorki podani podatki v elektronski obliki. Obe kršitvi pogodbenih obveznosti sta bili v postopku izkazani, tožnica pa jih je storila najmanj iz hude malomarnosti.

14. Glede mobinga in diskriminacije je bilo ugotovljeno, da direktorica tožnice ni obravnavala drugače kot ostale zaposlene, prav tako ni šlo za mobing v kolikor se je od tožnice zahtevalo opravljanje njenega dela. Tožnica prvič v pritožbi navaja, da je bilo njeno psihiatrično zdravljenje posledica mobinga, pri čemer v postopku ni podala takšnih trditev in predložila kakršnihkoli dokazov o vzročni zvezi psihiatričnega zdravljenja z domnevnim mobingom. Glede mobinga je sodišče tudi zaslišalo G.G., ki je posredovala v konfliktu v letu 2014, vendar je tudi predsednica komisije G.G. izpovedala, da je bilo iz pričevanj delavk pred komisijo težko soditi, ali je mobing podan ali ne. Šlo je za obojestranske obtožbe, ni pa se moglo ugotoviti znakov mobinga. Tako je za prvi očitani mobing sodišče po oceni pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da ni šlo za nedopustna ravnanja niti direktorice niti A.A., dejstvo pa je, da z delavko N.N. v službi ... ta služba ni več delovala homogeno in normalno. Ugotovljeno je bilo, da je direktorica prvo prijavo tožnice obravnavala na način, da je N.N. kasneje odredila drugo delo v drugih prostorih. Glede druge prijave mobinga z dne 2. 10. 2015, ki se je nanašala na direktorico tožene stranke kot kršiteljico in A.A. in N.N. je obravnavala druga komisija, to je komisija pri Združenju S.. Takrat je bilo ugotovljeno, da ravnanja iz prijave in na razgovoru ne predstavljajo nedopustnega ravnanja. Iz izvedenih dokazov tudi izhaja, da tožnici niso bile odvzete delovne naloge iz njenega področja, ki bi kazale na trpinčenje, pomoč zunanjih partnerjev so uporabljali zgolj zaradi rokov za sestavo določenih računovodskih podatkov in iz razloga, ker je bila tožnica v bolniškem staležu. S tem so tožnico tudi razbremenili dela, pri čemer je bila tožena stranka vezana na roke za izdelavo določenih računovodskih poročil. Tožnica je podala zahtevek za plačilo odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu v višini 10.000,00 EUR, pri čemer je sodišče po oceni pritožbenega sodišča glede na to, da ni bil izkazan ne mobing ne diskriminacija, navedeni tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

15. V zvezi s pritožbenim ugovorom glede nadomestila za neizkoriščeni letni dopust, ko je sodišče zavrnilo zahtevek za plačilo 8.408,92 EUR in pri tem navedlo, da naj bi tožnica premalo določno uveljavljala ta zahtevek, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnica že v tožbi predložila plačilni listi za mesec april in maj 2017, ki sta sicer plačilni listi za zadnje dva meseca zaposlitve, iz njih pa izhaja, da ima tožnica 50 dni dopusta, pri čemer sicer ni jasno ali je to odmerjeni letni dopust ali ostanek letnega dopusta. Tožnica je jasno opredelila svoj tožbeni zahtevek, sodišče pa ob tem ni razčistilo, koliko dni dopusta je tožnica koristila iz leta 2016 in leta 2017, pri čemer je tožena stranka bila dolžna voditi evidenco izrabe delovnega časa. Tožnica ni bila dolžna voditi svoje lastne evidence dopusta, tako da bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku razčistiti, koliko dni dopusta tožnici pripada, koliko ga je izkoristila do prenehanja delovnega razmerja, pri čemer bo sodišče glede osnove moralo vzeti povprečno plačo, ki jo je tožnica prejemala v zadnjih mesecih pred prenehanjem delovnega razmerja. Tako je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice glede plačila neizkoriščenega dopusta v višini 8.408,92 EUR z odvodom davkov in prispevkov delno ugodilo in zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Glede na to, da bo sodišče prve stopnje dejansko prvič ugotavljalo vse elemente v zvezi z navedenim tožbenih zahtevkom je racionalno, da to opravi sodišče prve stopnje, tudi sicer pa bi bila strankam odvzeta pravica do pritožbe.

16. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

PRAVNI POUK: Zoper sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357.a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.