Jedro

Slabo finančno stanje tožnika ni ovira za vodenje izvršilnega postopka zoper davčnega dolžnika, ob upoštevanju zakonskih omejitev iz 159. člena in 160. člena ZDavP-2, kot je to tožniku pravilno pojasnil tudi pritožbeni organ. V predmetni zadevi pa je pri izdaji izpodbijanega sklepa po presoji sodišča finančni organ spoštoval zakonske omejitve izvršbe, s katerimi se dolžniku zagotavlja zakonsko določen znesek za preživetje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni, finančni tudi prvostopenjski organ) je z izpodbijanim sklepom sklenila, da se opravi izvršba na dolžnikove denarne prejemke za plačilo dolgovanega zneska obveznosti, ki znaša na dan 28. 11. 2018 glavnica 96,56 EUR, zamudne obresti 2,52 EUR in stroški izdaje tega sklepa 10,00 EUR, skupaj 109,08 EUR z nadaljnjimi zamudnimi obrestmi od 29. 11. 2018 do vključno dneva plačila. Delodajalcu oz. izplačevalcu, Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju ZPIZ) je naložila, da izvrši predmetni sklep z rubežem denarnih prejemkov tožnika. Rubež se nanaša tudi na povečanje denarnih prejemkov, do katerega pride po vročitvi sklepa. Zarubi se največ do višine dveh tretjin tožnikovih denarnih prejemkov, vendar tako, da tožniku ostane najmanj znesek v višini 76 % minimalne plače po zakonu, ki ureja minimalno plačo. Dolžnik, ki pri delodajalcu oz. izplačevalcu izkaže obveznost preživljanja družinskega člana ali druge osebe, ki jo mora preživljati po zakonu, ostane tudi znesek v višini prejemka, določenega za osebo, ki jo preživlja dolžnik, po merilih, ki jih določa zakon, ki ureja socialnovarstvene prejemke, za dodelitev denarne socialne pomoči. Rubež po tem sklepu ne zajema denarnih prejemkov, ki so po določbi 159. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) izvzeti iz izvršbe. Delodajalec oz. izplačevalec zarubljene denarne prejemke prenese na prehodni račun, ki ga navaja. Obveznost tožnika temelji na izvršilnih naslovih, ki jih navaja. Delodajalcu oz. izplačevalcu se prepoveduje izplačati zarubljeni del denarnih sredstev tožniku. Vse stroške davčne izvršbe plača tožnik. Pritožba ne zadrži izvršitve začete davčne izvršbe. Ugovor delodajalca oz. izplačevalca zoper sklep o davčni izvršbi ne zadrži njegove izvršitve.

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je davčni organ iz knjigovodske evidence ugotovil, da tožnik v predpisanem roku ni poravnal obveznosti iz izreka tega sklepa, zato je zoper njega v skladu z določbo 143. člena ZDavP-2 začel davčno izvršbo. Sklicuje se na določbe 159. člena, 160. člena in 162. člena ZDavP-2. Od davkov, ki jih zavezanec ni poravnal pravočasno, se v skladu s prvim odstavkom 96. člena ZDavP-2 plačajo tudi zamudne obresti. V skladu s tretjim odstavkom navedenega člena ZDavP-2 se od zamudnih obresti, ki jih zavezanec za davek ni plačal in od denarnih kazni, glob ter stroškov postopka pobiranja davka zamudne obresti ne zaračunajo. Od obresti, obračunanih na podlagi petega odstavka 48. člena, 95. člena, 104. člena, drugega odstavka 87. člena in četrtega odstavka 157. člena ZDavP-2 se od zapadlosti dolga najprej zaračunajo zamudne obresti (četrti odstavek 96. člena ZDavP-2). Od davkov, ki jih zavezanec za davek ni plačal v predpisanem roku, se od 1. 1. 2007 plačajo zamudne obresti v skladu s 96. členom ZDavP-2 in Sklepom o spremembi obrestne mere zamudnih obresti za davke, ki jih zavezanec za davek ni plačal v predpisanem roku. Od 1. 1. 2005 do 31. 12. 2006 so se zamudne obresti obračunavale v skladu z 31. členom ZDavP-1. Če je obveznost zapadla do 30. 9. 2011, so obresti prikazane ločeno po vrsti davka. Obračunane obresti do 30. 9. 2011 so prikazane samostojno v svoji vrstici, obresti po 1. 10. 2011 pa pri posamezni glavnici. V nadaljevanju navaja četrti odstavek 93. člena in 94. člen ZDavP-2. Sklicuje se tudi na 152. člen, 157. člen in 164. člen ZDavP-2. 3. Pritožbeni organ je pritožbo zavrnil in v obrazložitvi kot podlago navedel določbo 143. člena ZDavP-2. V nadaljevanju se sklicuje na prvi odstavek 145. člena ZDavP-2 in ugotavlja, da vsebuje predmetni sklep vse sestavine, ki jih zakon določa v 151. členu ZDavP-2. Iz knjigovodskih kartic tožnika je razvidno, da je v času izdaje izpodbijanega sklepa obstajal neporavnan davčni dolg. Za izdajo izpodbijanega sklepa so po mnenju pritožbenega organa izpolnjene vse procesne predpostavke. Ugovor, da je izpodbijani sklep nezakonit, je neutemeljen. V skladu s sedmin odstavkom 157. člena ZDavP-2 s pritožbo zoper sklep o izvršbi ni možno izpodbijati izvršilnega naslova, ki se izvršuje. Možni so le ugovori glede vsebine samega sklepa o izvršbi. Slabo finančno stanje davčnega zavezanca pa ni ovira za vodenje postopka izvršbe, potrebno pa je upoštevati zakonske omejitve iz 159. člena in 160. člena ZDavP-2. 4. Predmet preizkusa je zgolj pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi. Pritožbeni organ ne ugotavlja očitanih kršitev Ustave RS in Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP), Listine EU o temeljnih pravicah, Protokola h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ZDavP-2 in Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), na katere se tožnik zgolj pavšalno sklicuje.

5. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi uvodoma navaja pravni temelj. Meni, da je izpodbijani sklep nezakonit. Tožnik prejema pokojnino v višini 195,00 EUR, ki ne predstavlja niti minimalnega dohodka pa zakonu, ki ureja socialno varstvo. V skladu s 160. členom ZDavP-2 pa se ne sme poseči na dohodke, ki ne presegajo osnovnega zneska minimalnega dohodka. Davčni organ ni upošteval sodb ESČP, Ustave RS in EKČP, zato sta izpodbijani sklep in odločba pritožbenega organa nezakonita, neustavna in protipravna. Izveden ni bil noben postopek, v katerem bi se ugotovilo, da je tožnik dolžnik in tudi ne višine dolga. Tožnik mesečno prejema 195,00 EUR dohodka. Sklicuje se na 160. člen ZDavP-2. Davčni organ bi moral na podlagi prvega odstavka 155. člena ZDavP-2 izvršbo ustaviti že po uradni dolžnosti. Sklicuje se na 5. člen, 6. člen, 155. člen in 160. člen ZDavP-2, na 26. člen, 27. člen in 33. člen Ustave RS ter na 6. člen EKČP. Postopek je bil bistveno kršen, ker davčni organ ni opravil zaslišanja tožnika, zaradi česar so bili kršeni: 7. člen, 8. člen in 9. člen ZUP. Sklicuje se tudi na 153. člen Ustave RS. Navaja 6. člen EKČP ter 14. člen, 22. člen, 23. člen, 24. člen, 27. člen, 29. člen in 33. člen Ustave RS. Gre za kršitev 33. člena Ustave RS in 1. člena 1. Protokola h EKČP. Navaja 20. člen, 21. člen in 47. člen Listine EU o temeljnih pravicah. S tem v zvezi se sklicuje na sodbe ESČP Vaskršič proti Sloveniji, Valant proti Sloveniji, B.K.M. LOJISTIK TICARET LIMITED SIRKETI proti Sloveniji, iz katerih je razvidno, da državni organi ne spoštujejo zasebne lastnine. V nadaljevanju navaja 3. člen, 23. člen in 26. člen Ustave RS. Poseg v zasebno lastnino je možen le na podlagi sodbe sodišča, sprejete na podlagi javnega, poštenega in pravičnega postopka.

6. Tožnik meni, da je pritožbeni organ kršil naslednje določbe: 14. člen, 23. člen, 24. člen, 25. člen, 27. člen, 29. člen in 33. člen Ustave RS, katerih vsebino navaja. Prav tako ni upošteval 6. člena EKČP in 1. člena Protokola h EKČP, ter določb 20. člena, 21. člena, 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah ter 5. člena, 6. člena, 155. člena in 160. člena ZDavP-2 in tudi ne 7. člena, 8. člena, 9. člena, 138. člena in 146. člena ZUP. Zaradi prenizke pokojnine bi moral davčni organ v skladu s 155. členom ZDavP-2 davčno izvršbo na tožnikove denarne prejemke ustaviti. Izveden ni bil zakonit postopek, saj ni bilo nobene neposredne obravnave in tožnik tudi ni bil zaslišan kot stranka postopka. Sodišču predlaga, naj tožbi v celoti ugodi ter upošteva, da je tožnikova pokojnina prenizka, da bi bila davčna izvršba na tožnikove denarne prejemke dovoljena. Upošteva naj tudi, da Finančna uprava RS ni izvedla postopka v skladu z zakoni in Ustavo RS. Zahteva, da se upošteva, da ni bil izveden zakonit postopek in da Finančna uprava RS ne predstavlja sodne oblasti. Finančna uprava RS naj upošteva vse sodbe ESČP v skladu s 46. členom EKČP, v katerih RS nastopa kot stranka.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravne odločbe. Sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

8. V pripravljalnih vlogah tožnik ponovno navaja pravni temelj in prereka vse navedbe toženke. Poudarja, da toženka ni izvedla zakonitega postopka in tožnika ni zaslišala. Tako mu ni omogočila, da se o relevantnih dejstvih pred izdajo upravnega akta tudi izreče. Sklicuje se na 6. člen EKČP ter 5. člen in 6. člen ZDavP-2 in meni, da je bila kršena tudi določba 33. člena Ustave RS. Sodišču predlaga, naj tožbi ugodi in upošteva, da je prišlo do bistvenih kršitev določb postopka. Sodišče pa naj tudi v skladu s 56. členom EKČP upošteva vse sodbe, v katerih RS nastopa kot stranka.

9. Na podlagi sklepa Upravnega sodišča RS I U 892/2019-10 z dne 5. 5. 2020 je zadevo obravnavala sodnica posameznica.

10. Tožba ni utemeljena.

11. Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, sodišče se z razlogi prvostopenjskega in pritožbenega organa strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih navedb pa dodaja:

12. V predmetni zadevi je med strankama sporno ali je prvostopenjski organ pravilno in zakonito izdal sklep o davčni izvršbi na dolžnikove denarne prejemke za izterjavo neplačanega davčnega dolga, ki na dan 28. 11. 2018 znaša 109,08 EUR.

13. Po presoji sodišča je davčni organ utemeljeno pričel davčno izvršbo na podlagi prvega odstavka 143. člena ZDavP-2, saj je iz knjigovodske evidence davčnega organa izhajalo, da tožnik predmetnega davčnega dolga v danem roku ni poravnal. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa tudi izhaja, da so izvršilni naslov izvršljivi. V izreku izpodbijanega sklepa je navedena višina davčnega dolga (glavnice) in višina obresti. Po presoji sodišča ima izpodbijani sklep vse zakonsko predpisane sestavine, kot jih določa 151. člen ZDavP-2: osebno ime in naslov tožnika, njegovo davčno številko, izvršilni naslov, datum izvršljivosti, znesek davka in pripadajoče obresti, sredstvo in predmet davčne izvršbe, stroške davčne izvršbe ter ime, naslov in sedež izplačevalca dohodkov. Tudi po presoji sodišča so bile za izdajo predmetnega sklepa izpolnjene vse procesne predpostavke.

14. Tožnik v tožbi ugovarja, da je izpodbijani sklep nezakonit, saj prejema pokojnino zgolj v višini 195,00 EUR, za katerega zatrjuje, da ne predstavlja niti minimalnega dohodka po zakonu, ki ureja socialno varstvo in na ta sredstva z izvršbo ni dovoljeno poseči (160. člen ZDavP-2). Vendar po presoji sodišča slabo finančno stanje tožnika ni ovira za vodenje izvršilnega postopka zoper davčnega dolžnika, ob upoštevanju zakonskih omejitev iz 159. člena in 160. člena ZDavP-2, kot je to tožniku pravilno pojasnil tudi pritožbeni organ. V predmetni zadevi pa je pri izdaji izpodbijanega sklepa po presoji sodišča finančni organ spoštoval zakonske omejitve izvršbe, s katerimi se dolžniku zagotavlja zakonsko določen znesek za preživetje.

15. V skladu s sedmim odstavkom 157. člena ZDavP-2 s pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi ni možno izpodbijati samega izvršilnega naslova (v predmetni zadevi odločb o odmeri davka od dohodka iz kmetijstva). Enako velja tudi za tožbo. Ugovore v zvezi z izvršilnim naslovom bi moral tožnik uveljavljati v odmernem postopku. Tožnikovi tožbeni ugovori v zvezi s katerim tožnik finančnemu organu očita bistvene kršitve določb postopka, pa se nanašajo na izvršilni naslov. Po povedanem očitek tožnika, da v odmernem postopku ni bil zaslišan, na pravilnost izpodbijanega sklepa ne more vplivati. V obravnavani zadevi pa gre za izvršitev pravnomočnih in izvršljivih odločb, izdanih v odmernem postopku, ki ji tožnik ni pravočasno poravnal. Predmet obravnavanega postopka pa je le presoja pravilnosti in zakonitosti sklepa o davčni izvršbi na tožnikova denarna sredstva v času izdaje tega sklepa. V obravnavanem postopku tudi po presoji sodišča tožnik lahko izpodbija predmetni sklep le v delu, ki se nanaša na vsebino sklepa o davčni izvršbi, ne pa tudi sam izvršilni naslov. Tožniku je bil izpodbijani sklep vročen in je zoper njega pravočasno vložil pritožbo. Do tožnikovih pritožbenih ugovorov se je pritožbeni organ opredelil v obrazložitvi svoje odločbe in je tako po presoji sodišča tožnik imel vse možnosti navajati dejstva in dokaze.

16. V predmetni zadevi tudi niso bili podani razlogi 2. točke prvega odstavka 155. člena ZDavP-2, kot to ugovarja tožnik. Za razloge iz navedene točke gre na primer, če se izvršba začne, pa pred tem ni bila dovoljena (ni bilo izdanega sklepa o dovolitvi izvršbe), za kar v obravnavanem primeru ne gre.

17. Tožnik v tožbi zgolj na splošno in pavšalno navaja bistvene kršitve določb postopka (ZUP in ZDavP-2), kršitve Ustave RS, EKČP, Listine EU o temeljnih pravicah, Protokola h EKČP in ZP-1, pri čemer pa teh kršitev ne konkretizira (marveč zgolj navaja besedilo posameznih določb), zato jih sodišče ne more presoditi.

18. Po povedanem je po presoji sodišča izpodbijani sklep pravilen in zakonit, sodišče v postopku tudi ni našlo očitanih kršitev določb postopka ter tudi ne kršitve, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno in dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno, zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

19. Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave, ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in toženko ni sporno (da tožnik davčnega dolga iz izvršljivih odmernih odločb in sklepov o davčni izvršbi, navedenih kot izvršilni naslovi v izreku izpodbijanega sklepa) do izdaje izpodbijanega sklepa ni poravnal, prvi odstavek 59. člena ZUS-1).