Jedro

Za obstoj posesti ni odločilen način ali namen, temveč samo dejstvo uporabe stvari, s katerim se izkazuje dejanska oblast nad stvarjo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (3. in 4. odstavek izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženka motila tožnike v mirni posesti zemljišča, gledano s poti toženke do gospodarskega poslopja, od tam stoječega betonskega robnika (škarpe) na južni strani parcele 267/1 k. o. v notranjost parcele s tem, da je preko betonskega robnika dne 8. 6. 1996 in 14. 6. 1996 po svojih ljudeh naložila večje število več kot 4 m dolgih "rajklov". Toženki je nadalje prepovedalo vsa taka dejanja. Kar zahtevajo tožniki več: ugotovitev motenja posesti zemljišča z odstranitvijo kola in vrnitev v prejšnje stanje, ugotovitev motenja s košnjo in prepoved takšnih motenj v bodoče ter ugotovitev motenja s položitvijo hlodov in "rajklov", kolikor presega ugotovljeno motenje, pa je zavrnilo. Sodišče prve stopnje je tožnikom še naložilo, naj toženki povrnejo pravdne stroške v znesku 91.471,00 SIT. Zoper tak sklep so se v zavrnilnem delu pritožili tožniki iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagajo, naj se sklep spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in se toženki naloži plačilo stroškov postopka, podrejeno pa, da se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navajajo, da je sodišče prve stopnje na 3. in 4. strani sklepa sprejelo napačno dokazno oceno, da tožniki niso izkazali zadnje mirne posesti na kritičnem delu zemljišča ter da niso izkazali ekonomskega interesa. Sama toženka je ob zaslišanju priznala, da tistega dela zemljišča ona ni uživala, sodišče pa je vseeno navedlo, da je šlo za soposest. Obrazložitev sklepa je nejasna in sama s seboj v nasprotju, tako da sklepa ni mogoče preizkusiti. Sodišče je napačno ocenilo izpoved prvega tožnika, da je tožena stranka samo trikrat pokosila pas zelenice, zaradi česar je bila takoj pisno obveščena in je prepoved zalegla. Napačno je tudi ugotovilo dejansko stanje glede mirne posesti dela zemljišča, kjer je bil izruvan kol. Pritožba ni utemeljena. Sklep sodišča prve stopnje je v celoti obrazložen, razlogi o odločilnih dejstvih pa si med seboj niso v nasprotju niti niso v nasprotju s podatki v spisu, tako da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka ne v smislu 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP ne kako drugače. Prav tako sodišče druge stopnje ne dvomi, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Tožniki v pritožbi le pavšalno zatrjujejo, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje glede obstoja posesti in nastalega motenja, ne da bi navedli nova dejstva in predlagali nove dokaze, ki bi lahko pripeljali do drugačne odločitve. Iz pritožbe pa tudi ni razvidno, glede katerega dela zemljišča naj bi sodišče prve stopnje zmotno ne ugotovilo posesti tožnikov oz. motenja. Sodišče druge stopnje se zato strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje. Da sta del zemljišča med betonskim robnikom (škarpo) in bezgovim drevesom uporabljala toženka in njen sin, je sodišče prve stopnje ugotovilo tako na podlagi stanja v naravi kot izpovedi toženke in njenega sina. Tožena stranka nikjer ni povedala, da bi tega dela zemljišča sama ne uporabljala, temveč ravno nasprotno. Trditev tožnikov, da tega dela zemljišča ni mogla uporabljati, ker je tam postrani rasla jablana, je sodišče prve stopnje zavrnilo na podlagi ugotovitve, da je bilo drevo posekano leta 1991 in da odtlej tožniki tam niso pobirali sadja niti kosili, saj je zemljišče golo. Nadalje tudi odstranitev kola, zabitega v zemljo in pribitega na bezgovo drevo, ne pomeni takšnega motenja posesti zemljišča, ki bi upravičevalo vzpostavitev prejšnjega stanja. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da tožniki za to niso izkazali ekonomskega interesa. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo črto, do katere je vsaka od strank s svoje strani proti nasprotnikovi uživala sporno zemljišče ob poti tožene stranke. Tožniki svojih stvari (kmetijskih naprav, orodja, butar) niso odlagali povsem do poti, temveč je na zeleni pas ob njej hlode in drva ves čas odlagala toženka, in sicer do dreves. Tako tudi s košnjo trave ni posegla v posest tožnikov, čeprav bi morda toženkin sin travo pokosil le trikrat, po prepovedi tožnikov pa tudi ne več. Za obstoj posesti namreč ni odločilen način ali namen, temveč samo dejstvo uporabe spornega dela zemljišča (1. odstavek 70. člena Zakona o lastninskopravnih razmerjih - ZTLR, Ur. l. SFRJ, št. 6/80 - 36/90), ki pa jo je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in zaključilo, da je tožnica posestnica ali vsaj soposestnica tega dela zemljišča. Glede na siceršnje ugotovitve sodišča prve stopnje tako ocena izpovedi toženkinega sina za odločitev v tem delu ni pomembna. Sodišče druge stopnje je zato na podlagi določbe 2. točke 380. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Na podlagi 1. odstavka 498. člena ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, je sodišče druge stopnje v pritožbenem postopku uporabilo določbe ZPP, Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90, in RS, št. 55/92.